Išči

Tags

Objavljalci

Authors

Arhiv

Viševniška kronika (4)

Tigrič Piko: Ko prebiranje stare zgodbe postane spomin na prihodnost.

Izi je po treh turah končno dovolj pripravljen, da ga prosim za izpolnitev ene mojih želja: rad bi bil na Viševniku ob sončnem zahodu. Med tednom, da naokoli ne bo nobenega človeka več. Ampak kako naj mu jo sporočim? Zvečer mu prebudim željo, da pobrska po slikovnih in besednih spominih na enega takih izletov. »Že dvanajst let je minilo od takrat,« je zamišljen med prebiranjem zgodbe.
 
Tri dni je minilo, odkar me je na Viševnik nesel tretjič, danes me na goro nese četrtič v dveh tednih. S hitrim korakom hodi skozi špalir visokih smrek in skozi njihove vrhove zagledava goro. Oj, njen vrh je pod mejo oblakov! Gozd živi v miru, ptiči ne pojejo, še ne. Ko se nama ušesa privadijo na tišino, le slišiva tiho čivkanje posameznih ptičev, živečih visoko v vejah.
 
     
 
Na nebu je veliko letal, za katerimi se širijo dolgi in ravni oblaki. Kakšno spremembo vremena povzročajo? Zrak v kotlinah je vse bolj moten. Smilijo se mi Izijevi kolegi meteorologi, ki morajo po službeni dolžnosti lagati, zakaj imamo dandanes takšne vremenske razmere, ko pa so ustvarjene povsem umetno. Človek naj pogleda samo barvo oblakov in mu bo jasno, da v njih ni samo voda. »Mogoče pa res ne vedo tega. Ali samo nočejo.«
 
Danes me je Izi zaprosil, naj prisluhnem njegovemu telesu. Odgovorna naloga. V prve pol ure hoje navkreber iz njegove hrbtenice pride signal, da hodi prehitro. Nogam ukažem, naj upočasnijo korak. Ljudje imajo od nekdaj sposobnost poslušati svoje telo, a jim je v stoletjih že precej zakrnela, zadnjih nekaj let pospešeno. Vse bolj se zanašajo le na elektronske naprave.
 
     
 
Sredi gornjega smučišča srečava smučarja. »Živijo! Greste na vrh?« je dobrohotno radoveden fant. »Imam tak namen,« ni povsem jasen Izi. »Imate dereze? Zgoraj je ledeno.« »Imam,« je kratek Izi. Danes nosi v nahrbtničku dolgozobe četverke. Tiste, ki jih je pred dvajsetimi in več leti nosila še njegova mama.
 
     
 
Na vrhu smučišča nas glasno pozdravijo ptiči. Za hip se odpre okno v oblakih. Videti je kot znak, da imamo pri svojem početju podporo. Kadar sva na gori sama, čutim, kako Iziju hodijo po glavi drugačne misli in občutki. Raziskuje in brska po svoji notranjosti. Ta hip se veseli ljudi, da so z derezami dvanajsterkami dobro zmleli ledeno površino stopinj. Dohitiva par, ki bi rad prišel na Plesišče. Noge postavljata v sneg na mehko. Potreben je sunek s čevljem, podoben udarcu kladiva, da v drsečem snegu korak lažje obstane na mestu.
 
     
 
Ozek in strm žleb so smučarji zbili v poledenel sneg. Zdrs vsakega petega koraka je znak, da bova strmini pokazala zobe. Zakaj bi po nepotrebnem izgubljala energijo in čas? Na Kačjem robu mu noge prestavim na avtomatiko. Predvideval sem, da bo ritem umiril, a mu je pogled na uro noge takoj prestavil v višjo prestavo. Izi, stoj! Drugačen izlet naj se vidi tudi po drugačnih posnetkih. Preval pri Plesišču daje vedno prijeten občutek.
 
     
 
Na vrhu sva, sama! Pogled na gore zastira oblak, le proti Pokljuki ostaja odprt. Kot da bi se iz oblačnosti na nas spuščala žalost in strah. Pet minut je ostalo do sončnega zahoda, videla ga itak ne bova. Izi, sedaj se le spomni tehnike, ki si jo slišal v nedeljo! Ne stopaj na peto, ampak s prsti rini v strmino navzdol, da so konice ves čas v najboljšem stiku s podlago. S trupom se nagni naprej in palice vseskozi zapikuj pred seboj.
 
     
 
Ne gre za adrenalin, morebitni presežki se bodo Iziju pokazali šele čez čas in na povsem drugačen način. Njegovim nogam dirigiram enakomeren ritem. Sneg, umazan od blatnih čevljev predhodnikov, dobro služi za sledenje najboljši varianti sestopa. Hitri, tekoči in kratki koraki so vsak zase dejanje. Prav vsak korak stopi natančno, zbranost ne popusti vse do smučišča, kjer se dokončno zvečeri.
 
     
 
Izi, kaj čutijo medijsko prepoznavni reševalci in drugi oglaševalci gorništva, ko vse ljudi tlačijo v isti koš, za vse predpisujejo enako opremo, ne glede na sposobnosti in izkušnje, ko se ne omenja, naj ljudje vendarle hodijo z občutkom, ki ga je treba tudi gojiti? »Joj, Piko, nehaj s takimi! Da ne bi v primeru reševanja slučajno prišel kdo kar s križem in naju pribita nanj odnesel v dolino!« Izi, saj veš, da jih je večina resnično dobrih, a se ne izpostavljajo, ne izražajo svojega mnenja, ampak le živijo svoje poslanstvo.
 
Na položnem in lepo zglajenem spodnjem delu smučišča loviva zadnji svit, noge se premikajo skoraj na slepo in na pamet. V nahrbtniku imava baterijo, a je njegovo zadovoljstvo, da me bo prinesel do avta brez nje, večje. Znani špalir visokih smrek naju pospremi v zadnjih minutah. Danes očem nevidne zvezde imajo svoj vpliv: še vedno smo v znamenju rib.
 
Tigrič Piko & Iztok Snoj
Viševnik,
10. marec 2021
 
Spomin: Intervju
 
Značke:
GL4 SnojI

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

Značka, oznaka, tag

Značk imamo veliko in jih še dodajamo, zato njih pregleda/uporabe še ne moremo predstaviti.

Arhiv alpinističnih novic

  • Število objav: 27532