Čas je za ogled belih preprog na pobočjih gora.
Sonce je že dolgo na nebu, ko se šele odpravim od doma in naletim na počasen promet na ljubljanski obvoznici. Kar pol ure traja, da vozim po avtocesti v smeri Jesenic, kjer odpeljem na cesto do Pristave. Ko makadam zamenja asfalt vozim previdneje, ker so vode že dodobra načele dele cestišča. Pripeljem do Križevca, kjer parkiram.
Pot pod noge in hodim v smeri Pustega rovta. Prehite me nekaj avtomobilov na cesti, ki se vleče bolj kot pozimi na smučeh. Ko stopim na odprto planjavo pod Velikim Zdrtnikom na levi in Korenščico na desni, že zagledam današnji cilj, Golico. Nekaj pohodnikov je na planini, avtomobilov ni, so odpeljali dalje. Prečim planino v prijetnem sončnem dopoldnevu in ravno pravi temperaturi. Ni ne prehladno niti pretoplo. Še naprej hodim po cesti in delno v senci, ki jo meče drevje. Prehiti me mlado dekle hitrega koraka in ko hodim za njo, grem hitreje in po nekaj ovinkih pripešačiva do sedla Suha, kjer je parkiranih večje število vozil. Ljudje posedajo, se vzpenjajo po pobočju Male Golice in sestopajo na sedlo, ki se nahaja na nadmorski višini 1438 m.
Mladenka je že na pobočju, ko na njega stopim tudi sam. Stezica se lepo vzpenja, ob njej je rastišče navadne pogačice in prve narcise, ki so v glavnem odcvetele. Na pot mi moral teden ali dva prej, hitro ugotovim, a nič ne de, saj z višino je vedno več cvetočih ključavnic in srce zaigra, ko pred seboj zagledam že preproge belih cvetov na južnih pobočjih Male Golice in Krvavke. Lepo se je ozreti nazaj, saj z višino se spreminja pogled na Ptičji vrh, Korenščico in nato na Struško in Vajnež. Pot obide vrh Male Golice, se nekoliko spusti na neizrazito sedelce in že se vzpenja po pobočjih Krvavke.
Moj korak je vedno bolj počasen, ker vsak novi vtis beležim s fotografiranjem, kar vzame veliko časa. Narcise razveseljujejo ob vedno lepših pogledih na Julijce in kočo na Golici. Na drugi strani pa je prelep pogled na vršnje pobočje Male Golice, kjer prevladuje belina cvetov narcis, za njo pa že uzrem v daljavi obrise Košute in Stola. Preko grebena strmo pada pobočje na avstrijsko Koroško z reko Dravo v daljavi. Na stezici je pravi vrvež pohodnikov, ki smo prišli občudovat trate narcis. S Krvavke se spustim na sedlo, kjer se priključi pot s koče pod njim in že hodim ob ograji električnega pastirja proti vrhu Golice. Ob stezici cveti spomladanski svišč in bistveno manj je narcis. Dosežem 1835 m visoki vrh, kjer poseda večje število pohodnikov. Naredim nekaj posnetkov, se pomaknem proti zahodnemu delu vrha in občudujem Mežakljo, za katero se vzpenjajo vrhovi nad dolinami Krme, Kota in Vrat. Pogled seže vse do Mangarta in Ponc. Bližji so vrhovi Karavank, od prvega proti zahodu, Kleka, ki mu sledi Rožca, Hruški vrh in za njim sledi Dovška Baba, pa Kurjeki z Gubnom in Kepo. Pod Golico je planina Rožca s Koprivnjakom in proti severu se razprostira avstrijska Koroška.
Vrnem se na vrh, posedem in poskrbim za obnovo energije s pogledom na Triglav in njegove sosede. Kljub sončnemu vremenu pogled na Julijce ni kristalno jasen, kot bi gledal skozi zastor vlage, vse drugo je odlično in Golica je bila današnja prava izbira. Z vrha grem po mejnem grebenu, pod menoj stopajo planinci, jaz pa občudujem gorsko cvetje in predvsem šopke narcis. Povzpnem se na vrhova Krvavke in Male Golice, kjer prevladujejo trate narcis in se nato spustim nazaj na sedlo Suha.
S sedla grem po markirani stezi v senco gozda. Pot se vzpenja po pobočju Ptičjega vrha in ga obide. Pred menoj stopata planinca in družno pridemo na odprto pobočje pašnikov, kjer je veliko rastišče ranjaka. Pot se nekoliko spusti in doseže preval Kočna. Na avstrijski strani so lepo vidna krušljiva, strma in delno prepadna pobočja, medtem ko so naša travnata pobočja bolj položna s pogledom na Mežakljo in Julijce. Pričnem vzpon in z njim se vedno bolj odpirajo pogledi na bližnji Ptičji vrh in za njim greben Golice. Travnato pobočje zamenja prvo ruševje in drevje. Tudi tu so manjša rastišča narcis, ki z višino preidejo v posamezne šopke, ki se jim pridruži sem ter tja spomladanski svišč in kakšno drugo cvetje. Ko prestopim pašno ograjo, zapustim markirano pot in nadaljujem po neoznačeni stezici, ki v glavnem sledi grebenu in gre višje prečno skozi pas ruševja in doseže pobočje Korenščice. Pot me popelje na njen vrh, od koder je dobro vidna globoko spodaj planina Pusti rovt.
Pod vrhom v smeri Struške je večja ravnica in ko stopim na njo, sem v cvetnem raju. Brezštevilni so modri cvetovi Clusijevega in spomladanskega svišča, roza cvetovi brezstebelne lepnice in rumeni cvetovi različnega cvetja so preplavili planotast svet in ga naredili enkratnega. Toliko cvetja ni moč videti kjerkoli. Biti tu sedaj je privilegij in sreča in verjetno nisem edini, ki tako čuti. Še dvojica pohodnikov občuduje ta raj. Dolgo ostanem tu, pazim na vsak korak, ki ga naredim, ko stopam med cvetjem in ko grem navzdol mimo zbiralnika vode.
Nad bajto na Belski planini ugledam rastišče lepega jegliča. Žal je večina cvetov v odcvetu. Ni skale, kjer ne bi rastel lepi jeglič. Okoli koče je prav tako vse v rumenem. Po nekaj minutah fotografiranja in občudovanja se odločim za odhod, na vrh Struške pa kdaj drugič. Korakam po kolovozu in hitro izgubljam višino. Pred menoj stopata pohodnika in njun štirinožni prijatelj, ki jih prehitim šele pred planino Pusti rovt. Še pogled na Korenščico in je planina za menoj. Ko hodim po cesti, me prehiti nekaj avtomobilov še preden pridem na križišče cest. Po nekaj minutah hoje sem na izhodišču, kjer zamenjam obutev, pospravim pohodno opremo, sedem za volan in odpeljem domu naproti.