Delo - Simona Bandur: ... Sama Ruglja
Na prepihu je knjiga o svobodi, pravzaprav občutku svobode v lanskem poletju, ko je bila epidemija vsaj za nekaj mesecev v ozadju, čeprav jo je bilo še vedno mogoče čutiti na vsakem koraku. Je knjiga o brezupu, v katerega je marsikoga pahnil prvi val, o preizpraševanju, iskanju in – vrnitvi v hribe. Je knjiga o novem začetku, kakor je zapisano tudi v podnaslovu, in nenazadnje knjiga, ki je avtor Samo Rugelj pravzaprav ni načrtoval. Od danes v podlistku v Delu.
Podobno, kot se zdi, da ni načrtoval, da bo kdaj v resnici končal Slovensko planinsko pot, še zlasti pa ne natanko 50 let po tistem, ko je pritisnil prvi žig v eno izmed svojih treh ali štirih knjižic, kakor piše. Slovenska planinska pot je imela v njihovi družini posebno mesto, pojasnjuje pisatelj, publicist in založnik (UMco) Samo Rugelj, nikoli pa ni čutil posebnega pritiska, da bi jo moral dokončati prav do zadnjega vrha.
»S Slovensko planinsko potjo sem imel namreč že dolgo ljubezensko razmerje, ki pa še ni bilo povsem konzumirano. Prve žige sem v svojo prvo izkaznico, še tako prastaro, s popolnoma praznimi stranmi brez kvadratkov, kamor je treba pritisniti žig, ter svetlo zelenim platnenim ovitkom, dobil že poleti leta 1970, ko sem bil star komaj štiri leta,« opisuje v knjigi.
Stoodstotno v hribih
Na pot ga je pravzaprav zmamila njegova žena Renate Rugelj, tudi stalna poslovna sopotnica (in ena glavnih junakinj v tej pripovedi), z željo, da bi dopolnila še svoje zadnje manjkajoče točke, kar je na koncu ukrojilo tisto poletje svobode. To je bil, kakor se nasmehne Rugelj, pravzaprav tudi nekakšen delovni naslov knjige, ki jo je naposled poimenoval Na prepihu in je te dni izšla pri založbi Litera. »V času, ko smo gore tako intenzivno doživljali, nisem imel ideje, da bi iz tega napisal knjigo, takrat sem bil res stoodstotno v hribih, brez razmišljanja o tem, kako bi kaj uporabil v literarnem delu,« pravi Samo Rugelj. Šele ko se je poletje iztekalo, je spoznal, da je za njim posebno obdobje, ki bi lahko bilo literarno in kot zgodba zanimivo. Deloma je k temu, kakor izvemo v uvodu v obliki elektronske pošte, izmenjane med avtorjem ter direktorjem in urednikom založbe Litera Orlandom Uršičem, prispevalo tudi to, da napovedanega romana v razmerah, v kakršnih se je znašel, preprosto ni mogel dokončati.
Ena od posebnosti knjige Na prepihu je tudi to, da popisuje obdobje med dvema valoma epidemije, ne pa časa epidemije same, kakor številna dela iz tega časa. Pa vendar se od prekletstva korone ne loči povsem, ta je še vedno navzoča – v gorskih kočah z zapovedanimi maskami, v družinah, ki posedajo pred njimi na varni razdalji od drugih, v srečanjih s prijatelji brez objemov … Skozi te izlete z ženo Renate, otroki in prijatelji mimogrede popisuje tudi druge načine premagovanje planinske transverzale, bodisi v enem kosu v najkrajšem možnem času kot rekorder Marjan Zupančič, bodisi zložno na več tednov dolgem potovanju kakor po sloviti Jakobovi poti (El Camino de Santiago), bodisi v eno- ali večdnevnih podvigih.
Stalni opomin, da je epidemija blizu in v katerem stadiju je, so tudi zapisi števila okuženih. V drugem valu ta navidez brezosebna statistika posrka tudi avtorja in njegovo ženo ter porodi sklep o novem začetku. Ko se knjiga začne, lani na dan zmage, ko po Ljubljani poteka tradicionalni pohod ob žici, je število okuženih tri, na isti dan leto zatem pa 147.