Išči

Arhiv

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Objavljalci

Authors

Arhiv

Žuljave nogé,

AAO - Alenka Klinar: ... doživljajski spis

Žuljave nogé,

Ker je že skor zima in zihr že kurte v kamine, malo daljše branje.

Izlet v Francijo se je začel en dan pred Marijo luftarco z razburljivo vožnjo po italijanski avtocesti, ko je sklopka pri avtu začela štrajkat in tako se je zunanjih 38 stopinj preselilo tudi v avto. Z Janom (ČAO) sva se namenila v Ailefroide, kjer sva hotla sprobat granit, kakšn ledenik in francoske dobrote. Naslednji dan se odločva, da bova praznično mal pošetala po štacunah v okolici campa, nabavila še kakšen vodniček in splanirala naslednje dni, pa nama ni dalo miru in tako sva v bližnjo steno za ogrevanje šla splezat Fissure d'Ailefroide A tire d'ailes froides (D, 5c, 230 m). Čez steno navdušeno letiva, a naju ustavi ekipa francoskih plezalcev, ki plezajo v čudni navezi. Štirje plezalci, dva enojca in en k zihra. Vmes se na enem izmed štantov pomenim z najbolj simpatičnim izmed njih in mi predlaga še eno lepo smer na nasprotni strani, v steni La Draye.

V ponedeljek se odločiva, da greva Ecrinsu naproti. Večer poprej sva že rezervirala kočo, ki je bila en dan prej popolnoma polna in se nato z avtom zapeljeva nekaj km iz campa, kjer je parking bora dva evra. Sredi dneva v prijetni vročini z izjemno težkimi nahrbtniki šibava koči naproti. Na poti do prve koče je ogromno ljudi, že skoraj malce preveč. Drugi del, do koče Ecrins je precej manj obljuden in že se čuti vpliv ledenika. Pred ledenikom se naveževa - končno sva lahko sprobala ledeniško navezo, ki smo jo tako pridno vadili za izpite. Koča izgleda blizu a pot čez špaltne še zdaleč ni tako kratka. Sledi še kratek sprehod proti koči, kjer je že zbranih nekaj ljudi. Čudovito lokacijo ima in ob pivu pogledujeva proti smeri najinega vrha. Pred večerjo oskrbnik z nami deli informacije o tem kakšne so razmere na gori, kakšno bo vreme jutri in kaj priporoča. Napovedan je močan veter, prav tako pa kar nekaj serakov na poti čaka, da zdrsnejo v dolino. Sledi prijetna 4-hodna večerja. Precej drugačna od tiste, ki smo jih vajeni iz slovenskih koč. Pijano dretje in razgrajanje v teh mirnih koncih zamenja prijetna debata s preostalimi sogorniki, zgolj en meni za vse (lahko dobiš edino vegi verzijo) in voda - na koncu pa mizo tudi pospraviš in posodo neseš v kuhinjo. Zelo prijetno. Kaj kmalu se v večernih barvah odpraviva spat, a se nama seraki stalno preganjajo po glavi in tako ob 2.30 skleneva, da je bilo poleževanja dovolj. Pojeva čokoladni mousse in emergency food, ki gre v tistem trenutku kar težko po grlu. Sestopiva do ledenika in se naveževa. Navezo vodi Jan, jaz pa imam občutek, da zadaj kar malo spim - kako prikladno. Mogoče je bilo to komu malo manj smešno, kot meni.

Pristop po ledeniku opraviva v območju, ki ga je priporočil oskrbnik, a še vseeno opaziva naveze, ki od te špure precej odstopajo. Kar nekaj jih prehitiva in vesela sva, da sta pred nama samo dva Španca, ki jih vseskozi loviva. V strmem delu se nama obema že začne malo poznati višina. Letos nihče od naju ni bil pretirano veliko v hribih, kaj šele v gorah. Pot do vrha mine hitro, čeprav je mestoma res strma in tako se razveselim vsakega dokaj ravnega prečenja. Proti vrhu se ojača obljubljeni veter in na vrhu Dome de Neige me kar malce zanaša. Na vrhu rahlo zadeto/skurjena ne veva čisto kaj bi, pa se pred vetrom odmakneva na manjše sedelce pod njim. Pijeva kar lahko in se siliva s hrano, ki nikakor ne tekne. Zaradi vetra se odločiva, da na vrh Ecrinsa ne bova šla, kar v tistem trenutku sploh ni bilo težko sprejeti. Zaradi nevarnih serakov zato raje hitro sestopiva v dolino in se na ledeniku, ravno prav daleč od nevarnosti šele malce ustaviva in procesirava doživeto. Sledi neskočen ledenik, kjer naju spanec močno preganja, potem pa še sestop do avta, ki je bil v zimskih gojzarjih močno hejtan, poleg tega je bilo na poti tudi polno ljudi in je bilo potrebno stalno govoriti bonjour. Že med samo potjo sva čutila, da imava morda malo žuljev, ko pa pri avtu sezujeva čevlje ugotoviva, da je pri obeh stanje precej slabše, kot sva si mislila. Naslednji šok so bili tudi številčni klici in sms sporočila, saj sva bila dva dni praktično brez omrežja in pogrešana. Proslaviva s pivom. Stanje z žulji seveda ni bilo nič boljše in tako sva jih oskrbela, kar se je dalo in ugotovila, da v takem stanju s plezalkami ne bo opcije plezati. Limanje tejpa po žuljih je tako postala vsakodnevna jutranja rutina, kakor tudi plezanje v zlizanih approackah ali pa teniskah za tek. Iz tega razloga sva plezala tudi lažje smeri, kot sva planirala.

Naslednji dan se nameniva v Palavar Palavar-les-flots (D-, 5c, 400 m). Hiter in dober sistem imava in tako je plezanje zelo efektivno, na vrhu uloviva dva španca in odločimo se, da bomo abzajlali skupaj. Jan gre prvi in vzame še najine štrike, kar dolgo traja in začudena gledam kaj se dogaja. Ko se štrik sprosti šibnem dol in kaj kmalu že prusikarim navzgor, saj ni bilo pravega naslednjega abzajla. Ko najdem pravega prispeta še španca, jaz pa po naluftanem abzajlu že spet iščem naslednjega. Španca sta se popolonoma pustila popedenat in zrihtava vse abzajle in letiva na pivo.

Naslednji dan uspeva najt en mal bolj konkretn vodniček, ki pa ni ravno pregleden. Hudujem se nad francoskimi zapisi, saj povejo precej malo, pa še polno je nekega francoskega humorja, ki nama ni smešen ali ga pa pač samo ne razumeva. Pozno se odpraviva v steno in tako si izbereva nekoliko krajšo smer v steni La Draye Spit on cup (5b, 200 m). Iskanje smeri nama v strmem gozdu vzame kar precej časa. Lepe plate, ki niso preveč strme so prijetne za to popoldne. Spet sledijo abzajli in nekaj teka do kampa. Petkovo jutro je precej toplo in spet se odločiva za steno La Draye Pets de Rupricaprins/ (5c+, 500 m). Odločim se za kratke hlače, kar je bila prava odločitev. To je južna stena, ki mi jo je drugi dan opisoval francoz in res se že veselim. Ker sva seveda včeraj plezala v podobnem koncu sva popolnoma suverena pri iskanju smeri, pa spet zapraviva kar debelo uro za preganjanju po strmem gozdu. Te smeri očitno niso toliko plezane in so malo bolj divje, kot na drugi strani campa. Žreb, kot vse dni spet dobi Jan in začne s plezanjm v 5c+. Vmesne lažje prehode vlečeva štajrca in tako sva hitro pod zadnjim delom, kjer iščeva še zadnja dva cuga. Najdem neko levo varianto, ki je bila zagotovo težja, kot bi morala biti in v čevljih plezam počasi in fokusirano. Še pred tem pa izgubim stavo, saj trdim, da bo cug dolg pol cvilinga. No, na koncu je blo komaj 60 metrov cvilig dovolj in pametna ženska je potem seveda dala za pivo. Zaradi dehidriranosti nimava volje za vrh La Draye in sama sreča je, da na poti naletiva na ledeno vodo in se vsaj malo odžejava. V dolini srečava še Igorčka in Marka Petka in pade še nekaj piv. Sobota je kljub lepemu vremenu namenjena restiču in odpeljava se v Brianson, ki naju ne navduši najbolj. Kaj hitro sva nazaj v campu, kjer študirava še opcije za enega izmed željenih vrhov v bližini. Celo popoldne si beliva glave, pijeva pivo, študirava dostope, pristope, razmere in računava kako bi v enem dnevu izpeljala res dolgo turo. Vrh še dolgo v noč ne da miru. V nedeljo se odločiva, da greva nekaj na hitro splezat, potem pa vidiva popoldan kako bova razpoložena in se napakirava za nočni izlet v smeri Pelvouxa.

Spet greva v steno Palavarja Sueur de Bouc (D+, 5c+, 350 m). Smer je težja kot njena desna soseda, ki sva jo plezala in plate brez posebnih grifov naju dobro zaposlijo. Na vrhu spet sledijo abzajli in seveda se nama na prvem zatakne štrik, Jan zleze nazaj gor in reši situacijo. Čez par abzajlov se podobna situacija zgodi še s travami. Ne morš vrjet kako zoperno se lahko zavije štrik okoli njih. Ni variante, da ga premakneš. Po nekaj akrobacijah sva spet na trdnih tleh in tudi ura se je kar obrnila. Smer naju je malce izčrpala in v campu se odločiva, da bi bilo brez počitka brezveze iti na turo, ki sva jo planirala. Plani za še en štiritisočak tako odplavajo v francoskem vinu. Tudi ok, bo počakal za naslednjič, saj se je vreme tudi vedno bolj poslabševalo.

V ponedeljek zjutraj pri zajtrku težim s smerjo, ki jo gledam že cel dopust, pa kar nisva znala locirati stene in tako ugotoviva, da je to misteriozna stena, ki jo iz šotora gledava že več kot en teden in je skoraj vsak večer »žrtev« prepočasnih plezalcev, ki pozno v noč abzajlajo in vlivajo nekaj nelagodnja nam, opazovalcem iz campa. Stena Orage d'etolie Rivière Kwai (TD-, 5c+, 500 m). Pri vstopu v smer naletiva na dva mlada Nemca, ki izgledata strašno počasna. Nekako se razporedimo v smeri in midva ugotoviva, da sta onedva tudi v najini in tako jih že drugič v roku desetih minut prosiva, če lahko midva začneva. Nista ravno navdušena, čeprav s svojo počasnostjo res ne obetata. Vprašata naju, če misliva, da sva hitra, pa suvereno rečeva »ja« in potem naju nekako spustita. Mogoče je prvi cug dal malo več od sebe, kot sva pričakovala, a vsekakor Jan ni plezal dolgo, nakar se Nemec v navalu jeze spakira in odide, ob enem pa vse skupaj komentira tako, da tudi jaz, ki stojim tam spodaj vsa trda in se delam, da ne obstajam, vem zakaj se gre. Smer je bila res lepa in prava poslastica, z atraktivnimi cugi, 5c in 5c+ so se kar vrstili in so bili za plezanje v čevljih že malo na meji. Na vrhu me čaka še en zabaven cug s prestopom čez drevo, ki predstavlja prehod iz ene v drugo steno - res dobr. Na vrhu naletiva na Nemca in malo nama je neprijetno, pa potem gospodična prijazno pomaha. Ok super, očitno smo se vsi imeli dobro! Sledi nekaj naluftanih abzajlov in večerno evalviranje v campu.

V torek je vreme malo slabše in okoli enajstih dopoldan prideta na kavo Žun in Nika, ki sta pred kratkim prišla v kamp. Kavo hitro zamenjajo pirčki, toplo sonce pa dež in kaj hitro gre ura v noč in v šotoru se prijetno utrujeni režimo različnim zgodbam. Vsakok gosta 11 ura dosta in se poslovimo. Kot veleva praksa izpred prejšnjih dopustov je najbolj primerno en večer pred odhodom spit neprimerno veliko količno alkohola in se naslednji dan odpraviti na pot domov. Zjutraj sledi pospravljanje kampa, kratek postanek pri Žunovih dveh in vožnja v Slovenijo.

Tale Francija je res vrhunska, granit neopisljivo dober, da ne govorim o vinu in siru. In upam, da se kmalu vrnem v taj raj, s celimi nogami, zlet še kaj konkretnega alpskega!

AAO, 30.08.2021 21:21
Žuljave nogé, doživljajski spis

Značke:
GL4 APD FR

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

ARHIV

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.