PV 1943 - Arnošt Brilej: Mnogo, mnogo prezgodaj – šele v dvaintridesetem letu svoje dobe – nas je zapustil dne 4. oktobra 1942 alpinist, novinar in planinski pisatelj Janez Gregorin.
Spadal je k oni generaciji naših planincev, ki se je po svetovni vojni zaverovala v Kamniške planine in se vneto ukvarjala z malimi in velikimi problemi v stenah tega pogorja. Bili so to poleg Janeza Gregorina njegov brat Miro, pa Modec in Režek, Tarter, Iglič in drugi.
Gregorin je bil spočetka samohodec; bržčas je zgodaj spoznal, da samotni popotnik mnogo bolje kot glasna druščina prisluhne utripom prirode, bolj globoko zajame iz neizčrpnih zakladov njene lepote in laže prodre v njene skrivnosti. Gregorin je postal še pred svojim dvajsetim letom znan plezalec, ki je – ves drzen in podjeten – sam osvojil celo vrsto prvenstev v Savinjskih Alpah.
Kot samohodec je leta 1927 preplezal severno steno Turske gore (vzhodno smer), vzhodno steno Grintovca z Velikih podov ter iz istega izhodišča jugovzhodno steno Dolgega hrbta. Tudi severne stene Jermanovih Vrat se je z uspehom lotil v istem poletju 1927. Dve leti pozneje (1929) je zmagal vzhodno steno Male Rinke in zahodno steno Križa ter varianto v vzhodni steni iste gore. Poslej je plezal skupno s svojim bratom Mirom (severna stena Male Rinke, severni raz Jermanovih Vrat, severovzhodni raz Kompotele, severovzhodna stena Konja, severovzhodna stena Križa), pa tudi s Karlom Tarterjem, Igorjem Omerzo ali Francetom Ogrinom (severna stena Ojstrice, vzhodna stena Male Rinke, jugovzhodna stena Štruce, jugovzhodni raz Štruce, direktna južna stena Kogla). Svoje glavne prvenstvene vzpone je izvršil v letih 1927, 1929, 1932 in 1937, vsega skupaj je rešil sam ali v družbi 21 težkih in najtežjih alpinskih problemov v Savinjskih planinah. To bi bila v glavnem zgodovina zunanjega poteka njegovega alpinskega udejstvovanja ali seznam njegovih alpinskih činov. — Organizatorno se je udejstvoval kot odbornik Akademske sekcije SPD, katere delo je obogatil s svojimi smelimi in izvirnimi mislimi, načrti in predlogi.
Gregorin je znal navdušeno govoriti o planinah. Znal pa je tudi spretno, prepričevalno in dojemljivo pisati o lepotah gora. V »Planinskem Vestniku« se je oglasil prvič leta 1930, ko je priobčil tri nežno občutene razpoloženjske slike: »Zimski pohod skozi Turski žleb«, »V gorah sneži in mede« ter »Megla«. Te drobne skice so jasno pokazale njegov talent, ki se je v kasnejših delih, priobčenih zlasti v dnevnem časopisju, razmahnil in razvil do odlične višine. V planinski reviji se je oglasil še s člankom »Zahodna stena Križa« (1930, str. 84), ki je čisto plezalno tehničen opis omenjene ture, in s spisom »Szalay-Gerinov greben Turske gore« (1930, str. 59), ki se odlikuje po gladkem slogu in lahni šegavosti.
Gregorinovi spisi so pozneje, ko se je posvetil časnikarstvu, očitovali tako izrazito svojstveno noto, tako močan jezik in kazali tako temeljito orientacijo in poznavanje stroke, da smo jim, čeprav so bili često napisani anonimno, vedno lahko ugotovili očeta ter jih z užitkom čitali. Med temi povestmi in novelicami bi omenil zlasti »Pot v meglo«, ki obravnava smrtno nesrečo Janše in Mikšiča v Malem Hudem grabnu pod Podi, dalje močno skico »Čelešnik«, v kateri je Gregorin dramatično naslikal prvenstveni vzpon na Rzenik, in končno »Zavetje v pečevju«, najobširnejše in nemara najzrelejše njegovo delo.
Leta 1937, ko je začela družba mladih plezalcev izdajati knjižno zbirko in mesečno revijo »Planinska Matica«, najdemo Gregorina v uredniškem odboru. V reviji je tedaj objavil poleg raznih pesmi, manjših pripovednih del in duhovitih satiričnih notic članek »Alpinski razgledi« ter v njem opredelil pojma alpinizem in alpinistiko, hkrati pa razložil svoje nazore o pomenu in namenu alpinizma. K istemu predmetu se je povrnil še enkrat, ko je napisal uvod knjigi »V borbi z goro«, kjer je Gregorin z dobrim okusom zbral in odlično prevedel vrsto spisov najbolj vidnih inozemskih planinskih pisateljev. Omenjeni uvod predstavlja Gregorinov confiteor v pogledu planinstva in kaže, kako naraven, globok in neposreden je bil njegov odnos do gore in gorske prirode. V »Planinski Matici« je tudi kratko registriral poročila o svojih prvenstvenih vzponih. Mnogo njegovih lepih načrtov je šlo, žal, z njim v prezgodnji grob, saj ga je smrt prehitela, preden je mogel dozoreti v moža.
Janez Gregorin je bil podjeten, borben duh, ki je bil ves predan goram. Če si poslušal njegovo ognjevito besedo o planinah, se ti je zdelo, da svoje bivanje v dolini smatra le kot nekak neprijeten presledek med gorskimi izleti in vzponi, pri katerih je šele zaživel svoje polno življenje in ki so njegovo sprejemljivo domišljijo bogatili s slikami in vtisi, katerih sijajni odsev so bili njegovi sicer redki, a jezikovno dovršeni, globoki in pesniško navdahnjeni spisi.
S svojimi alpinističnimi čini in svojimi spisi si je postavil spomenik, »trajnejši od brona«.
dr. A. B. (Arnošt Brilej, urednik PV)