Išči

Arhiv

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Objavljalci

Authors

Arhiv

10000 umrlih in ponesrečenih

Nedeljski dnevnik, 02.04.1967 – Uroš Župančič: Petdeset let ruske ceste prek Vršiča

Petdeset let ruske ceste prek Vršiča (1611 m)

10000 umrlih in ponesrečenih


Naša edina alpska cesta (ALPS), ki povezuje severno in srednjo Evropo ter notranjost naše države preko Vršiča (1611 m) s Trento, Posočjem, Krasom in morjem, je bila zgrajena v času prve svetovne vojne (1914—1918). Posuta je s kostmi številnih ruskih vojnih ujetnikov in za-betonirana z znojem in krvjo. Cesto iz Kranjske gore preko Lepega sedla je začelo v jeseni leta 1914 graditi 25 ruskih vojnih ujetnikov iz daljnih ravnin Ukrajine in sibirskih tunder. V letih prve svetovne vojne je bilo na relaciji Kranjska gora—Vršič—Trenta zaposlenih prek 12.000 ruskih vojnih ujetnikov, ki so morali delati v zelo težkih in skrajno neugodnih življenjskih razmerah. Uničeval jih je ledeni mraz, delati so morali premočeni, premraženi ob občutnem pomanjkanju hrane in v slabih razcefranih oblekah, brez čevljev in rokavic. Njihovo trpljenje je presegalo vse meje človeške zdržljivosti. Avstrijski, nemški in madžarski stražarji so jih kruto in nečloveško pretepali in mučili, za vsako najmanjšo nepokorščino so jih obešali ali streljali in pošiljali na najtežja dela in na najbolj nevarne ter od plazov ogrožene predele.

Posamezni grobovi in številna pozabljena in zapuščena skupna grobišča in pokopališča so na gosto raztresena od Kranjske gore do Ruske kapelice na ovinku št. 8 in dalje mimo Koče na Gozdu, okoli Erjavčeve koče, na Hudi ravni, v Lemeh in Trenti. Povsod tam leže izmučena in pozabljena trupla preko 10.000 ruskih vojnih ujetnikov, daleč od svoje tako zelo ljubljene domovine.

Cesta prek Vršiča naj bo Ruska cesta


Preko Kranjskega sedla ali vrha .(1611 m) so že v davnih časih hodili in tovorili ter gonili koze in ovce Trentarji (vojni ubežniki iz Trente na južnem Tirolskem) in Bovčani v Kranjsko goro in dalje do Jesenic in Radovljice ali pa preko Korenskega sedla v Beljak in Celovec ter še dalje na sever. Kranjskogorci (Borovci) pa so hodili v nasprotni smeri ob strugi Pišnice v Klin in se vzpenjali po ozkih stezah na Močila, dokler niso dospeli na .Jezerce (ki je bilo v preteklih letih prav na sedlu Vršič in je presahnilo, ko so v prvi svetovni vojni prek Vršiča nadelovali alpsko cesto). Od tod so se spustili na desno, zapadno na pašnike Velike Dnine ali pa proti vzhodu na levo v zatrep med Razorano in Prisojno goro nad koriti Mlinarice. Mnogo pa jih je hitelo navzdol prek Hude ravni in ob potoku Limarici k mladi Soči.

Za domačini, pastirji, lovci, gozdarji, tovorniki in vojnimi ubežniki so kmalu prišli v ta čudovit in fantastično izoblikovan gorski svet mnogi navdušeni ljubitelji in obiskovalci gora od Triglava preko Škrlatne, Razorane in Prisojne gore do Jalovca in Mangarta. Na Kranjskem sedlu ali vrhu, na Jezeru, na sedlu Vršič, na Lepem sedlu ali prelazu Mojstrovka se je kmalu križala gosta mreža stečin, poti domačinov in prišlekov, ki z izbranimi besedami hvale in priznanja niso mogli prehvaliti lepote in veličine gora nad Sočo in Savo, med Prisojnikom in Mojstrovko.

Trenta, Lepo sedlo in Dolina so doživljali svoj zlati vek, ko jih je raziskoval in odkrival »nekronani kralj« in poet Julijskih Alp, dr. Julius Kugy s svojimi še bolj slavnimi trentarskimi in borovškimi gorskimi vodniki Jožetom Komacem, Pavrom, Andrejem Komacem, Motom, Antonom Tožbarjem, Špikom, Medvedom, Janezom Pečarjem, Bobkom ter številnimi drugimi. Dr. Kugy je ime našega človeka in lepoto naših gora ponesel daleč v širni svet.

Za temi drznimi in neustrašnimi domačini so s grabežljivo roko prvi segli po naših gorah tujci, oni so kmalu spoznali njih lepoto in veličino, že leta 1897 so se odločili, dn na Lepem sedlu nekje zgrade prvo planinsko postojanko v gorah med Triglavom in Mangartom. Odločili so se za romantičen in idiličen naravni hribček nad Močili (1515 m). Vossova koča je bila dograjena pred 67 leti, leta 1900, prvo planinsko postojanko na Vršiču so slovesno izročili svojemu namenu 14. julija 1901. S to prvo sicer nemško planinsko postojanko na Vršiču je bil dan začetek za nadaljnji razvoj in napredek planinstva, plezalnega športa, alpinizma in smučarskega športa pod stenami Mojstrovke in Prisojnika. Vossova koča je bila leta 1911, tik pred prvo svetovno vojno, znatno povečana na vzhodno, kranjskogorsko stran, kjer so danes spalnice Erjavčeve koče, ki je dobila svoje ime po osvoboditvi, leta 1919.

Za pionirji našega planinstva, Pipani, ki so leta 1893 ustanovili Slovensko planinsko društvo, predstavljajo prav gotovo prvi progresivni preporod našega klasičnega planinstva Drenovci, ki so hoteli za vsako ceno zajeziti prodor nemštva v naš gorski svet. V naše planinstvo so vnesli tudi nove oblike gorništva: jamarstvo, planinsko fotografjjo, smučarski in plezalni šport. Tedaj se je pojavil na Dovjem župnik Aljaž, ki je reševal slovensko podobo Triglava in njegove soseščine, doktor, župan in predsednik SPD za Gornjesavsko, dolino Josip Tičar pa se je odločil s svojimi sodelavci: "Nobene pedi slovenske planinske zemlje tujcem brez boja" — pod tem geslom so se odločili zgraditi na Vršiču slovenski planinski dom kot protiutež Vossovi koči. Nov slovenski planinski dom na Vršiču so slovesno izročili namenu 4. avgusta 1912, po osvoboditvi pa je ta prijazna postojanka dobila ime no najbolj zaslužnem gorniku dr. Josipu Tičarju. Tičarjev dom so na novo zgradili leta 1966.
Ob tako važni in nadvse pomembni planinski komunikaciji na relaciji Kranjska gora, Vršič, Trenta so pozneje ljubitelji in obiskovalci skupaj s turisti in izletniki za potrebe planinstva, smučarskega športa, izletništva, turizma, plezalnega športa in alpinizma zgrabili še vrsto prijaznih in gostoljubnih objektov. Mihov dom, ki nosi ime po partizanu in alpinistu Mihu Arihu (1150 metrov) so med NOB popravili in modernizirali iz stare jugoslovanske graničarske karavle. med prvo svetovno vojno so graditelji alpske ceste zgradili bivšo Rimlovo, sedanjo Kočo na Gozdu (1336 m), na Solni glavi 1725 m) pa so po drugi svetovni vojni kot mravlje marljivi planinci poštarji iz Ljubljane zgradili in opremili prijazno in gostoljubno Poštarsko planinsko postojanko.

Vršič postaja, središče našega alpskega smučarskega športa, plezalnega športa, alpinizma in mednarodnega alpskega turizma. Prek Vršiča hiti iz severne in srednje Evrope v Trento, Posočje in Kras na morje 60 tisoč domačih in tujih avtomobilov in avtobusov. Vsako leto se navdušuje nad lepotami Doline, Vršiča in Trente ter Posočja preko 200.000 domačih in tujih ljubiteljev in obiskovalcev gora, turistov, izletnikov in smučarjev. Gore med Sočo in Savo so izražene v vsej lepoti in edinstveni veličini. Ta gorski svet še vse do danes ni popolnoma izkoriščen. Z novimi tehničnimi pridobitvami, asfaltiranjem vse trase od Kranjske gore preko sedla do Trente, modernimi gondolskimi žičnicami in vlečnicami, z ureditvijo smučarskih prog in modernizacijo ter povečanjem kapacitet planinsko-smučarskih postojank moramo, na široko odpreti duri v ta čudovit gorski svet. Na vsakem koraku, na vsakem ovinku te alpske ceste so pisali zgodovino naši najzgodnejši ljubitelji gora, iz teh sten in grebenov, ki kipe v nebo v neposredni bližini alpske ceste preko Vršiča, vedno bolj pogosto odmeva pesem klinov in pa kladiva naših plezalcev in alpinistov.

Istočasno pa moramo vse številne ljubitelje in obiskovalce teh gora, domače in tuje turiste, izletnike, smučarje in planince, gornike, plezalce in alpiniste, ki prihajajo v to okolje v vedno večjem številu, seznaniti z bogato in grozljivo zgodovino gradnje te alpske ceste v letih 1914-18.

Rusko cesto iz Kranjske gore preko Vršiča do Trente so gradili z nečloveškimi mukami in v velikem trpljenju sinovi Rusije, ki so tukaj tudi umirali in pustili svoja mlada življenja. Cesta preko Vršiča je posuta s kostmi ruskih vojnih ujetnikov in je zabetonirana z znojem in krvjo ljudi iz prostranih ruskih ravnin in sibirskih step.

Ruski vojni ujetniki in cesta prek Vršiča


Kljub tesno sklenjeni trojni zvezi vojnih sil Nemčije, Avstrije in Italije, ta zveza ni bila iskrena. Italijani so, kot vedno, komaj čakali, kdaj in kako bi se priključili silam antante, ki so bile na zmagovitem, pohodu na vseh frontah. Nemci in Avstrijci so dobro vedeli za to resnico, zato so se že leta 1914 jeli pripravljati na boj z Italijani. Že v jeseni leta 1914 so začeli s pripravami za gradnjo ceste iz Kranjske gore preko Vršiča v zaledje soške fronte. V Kranjski gori in v Trenti so začeli graditi barake in skladišča, kmalu so prišli tudi ruski vojni ujetniki, z njimi pa tudi inženirske enote z vsem potrebnim materialom. V mesecu maju leta 1915 so začeli z večjimi deli, takoj ko je skopnel sneg v gorah in ko se je Italija vedno bolj nagibala na stran antante. Major Riml je prevzel vodstvo vseh pripravljalnih in nadaljnjih del.

24. maja 1915 je Italija napovedala vojno Avstriji


Gradnja barak in skladišč na relaciji Kranjska gora-Vršič-Trenta je bila že v polnem teku. Preko Pišnice so zgradili pri Babi prvi most, pod hotelom Erika, so ponovno prečili Pišnico in zapustili traso stare gozdne poti, ki je vodila po desnem bregu vse do Klina. Nova vojaška cesta je vodila od Pišnice vse dlje in vedno višje mimo Mihovega, doma in dalje do ovinka št. 8, 1129 m tik pod Rusko kapelico, tu je sledila tik ob levem bregu Pišnice vse do sedanje Koče na Gozdu. Odsek od ovinka št. 8 pod rusko kapelico po novi trasi do Koče na Gozdu je tik pred drugo svetovno vojno v letih 1938-39 zgradila nekdanja banska uprava. Pri Koči na Gozdu sta se obe varianti združili in nadaljujeta skupno pot preko mostov in obokov »Erzherzog Eugen Strasse« do izseka pred Tamarjem in dalje mimo Ruskih studencev.

Težave pri gradnji so nastopile šele pozneje, ko je bilo treba prevaliti Lepo sedlo. Delo, gradnjo samo in tudi obstojnost ceste so ogrožali stalni veliki plazovi, ki so vsako zimo napadali in rušili cesto in ogrožali življenje graditeljev iz Robičja in Vratic ter Šita glave.

Cesto so gradili izključno ruski vojni ujetniki, bilo jih je preko 12.000. Ob vsej trasi so imeli več manjših in večjih naselij. Glavna ambulanta in nekakšna zasilna, skromna bolnica je bila na ovinku št. 21, tik pod Erjavčevo kočo, ostanki ruševin so še danes vidni. Nad zadnjim ovinkom št. 21, 1468 m pod Erjavčevo kočo, so imeli graditelji kuhinjo, pekarno in konjušnico. Prav tako kot na vzhodni, kranjskogorski strani so bila naselja tudi na zapadni, trentarski strani pod Vršičem na Hudi ravni.

Spočetka so dela dobro in uspešno napredovala, za novo leto 1915-16 pa je prvič zapadlo v višinah več snega, graditelje ja prvi plaz iz Vratic resno opozoril na veliko življenjsko nevarnost. Januarja in februarja 1916 je bilo v gorah izredno malo snega, plazovi niso bili nevarni! Konec februarja pa je začelo močno snežiti, 8. marca 1916, na pepelnično sredo v prvi opoldanski uri je v robeh silno završalo, nastal je ogromen hrup in lomljenje drevja. Ruski ujetniki in z njimi tudi stražarji so zbežali z ogroženih območij. Plazovi so se prožili v ogromnih količinah iz Mojstrovke na trentarsko južno stran in iz Vratic ter Robičja, zveza med severno in južno stranjo sedla je bila prekinjena in nemogoča. Nihče se ni upal iti iskat in reševat pogrešane in ponesrečene ujetnike in stražarje. Plazovi so resno ogrožali tako Tičarjev dom kakor tudi Erjavčevo kočo. Naknadno so ugotovili, da so plazovi v tem dnevu uničili življenje 110 ruskim ujetnikom, pogrešali so tudi sedem stražarjev. Delo je bilo prekinjeno in ustavljeno za več kot 14 dni.

Šele 3. aprila so začeli ujetniki iskati pod snežno gmoto zasute, ponesrečene in pogrešane. Ujetniki so bili lačni in ustrahovani z orožjem prisiljeni kopati rove po ogromnih količinah plazov. Naenkrat so vsi izginili, sled je vodila skozi majhno odprtino v pekarno, kjer so našli tri tedne star kruh: "Hleb harašo", so vsi presrečni vpili!

Delo ruskih ujetnikov pri izgradnji ruske ceste preko Vršiču je bilo nenehno tesno povezano z velikim trpljenjem, strahom, lakoto in življenjsko nevarnostjo. Kolikor jih ni uničila lakota, ledeni mraz, vlaga, nalezljive bolezni, epidemije in napori, so jih uničili plazovi, ki so zahtevali velik krvni davek.

12. MAJA 1917 OB 11. URI je plaz z Mojstrovke popolnoma uničil južno taborišče, našli in izkopali so 30 ujetnikov in 6 stražarjev šele 3. junija.

Vse to je graditelje prisililo, da so opustili gradnjo ceste od Močil preko sedla na južno, trentarsko stran, ker je bila ta trasa stalno izpostavljena velikim plazovom iz Robičja, Vratic, Šita glave, Mojstrovke in Travnika, zato so začeli pri sedanji cestarski koči nad Tamarjem in pod Ruskimi studenci graditi novo traso preko Solne glave mimo sedanje Poštarske planinske postojanke, ki pa na južni, trentarski strani tudi ni ustrezala. Zato je podjetnik Slavec iz Kranja dokončno zgradil novo cesto iz Močil na vrh Vršiča v letih 1938-39. med obema vojnama pa so Italijani uredili In zgradili tudi odsek na južni, trentarski italijanski strani.

Preko Vršiča pa Je v letih 1914-18 iz Kranjske gore v Trento prevažala vojaški in pa gradbeni material tudi žičnica, ki je prevalila prelaz tik ob sedanji Poštarski koči pod Solno glavo.

V spomin na 10,000 umrilh in ponesrečenih ruskih vojnih ujetnikov, ki so s svojo krvjo in znojem gradili in betonirali cesto preko Vršiča, naj ob 50-letnici to cesto preimenujemo v Rusko cesto.

UROŠ ZUPANČIČ

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

ARHIV

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.