Nejc Zaplotnik je eno izmed tistih alpinističnih imen, ki je znano tudi med Slovenci, ki se niso nikoli ukvarjali z alpinizmom. Njegova knjiga Pot spada med tiste, ki »jih mora vsak Slovenec prebrati vsaj enkrat v življenju«. In to večina zares stori in se z zadnjim stavkom strinja, saj je bila do danes že desetkrat ponatisnjena.
Nejc (Jernej) Zaplotnik je bil alpinist, inštruktor, gorski reševalec, mentor, športni pedagog, pisatelj in še marsikaj. Rodil se je leta 1952. Z alpinizmom se je srečal pod okriljem PD Kranj in izjemno hitro napredoval. V nekaj letih je postavil najboljši alpinist svoje generacije in v sedemdesetih letih kar nizal prvenstvene smeri in pomembne (zimske) ponovitve v slovenskih Alpah. V velike alpinistične uspehe sodi na primer prva zimska ponovitev Trikota.
Njegovi uspehi so segali zunaj slovenskih meja. Bil je udeleženec prve slovenske odprave na El Capitan leta 1973 in ga z Janezom Gradišarjem osvojil po smeri Salathé.
Leta 1975 se je povzpel na Makalu med prvimi Slovenci in to po prvenstveni smeri v južni steni. To je bil prvi osvojeni slovenski osemtisočak in velik dosežek svetovnega kova, ki je napovedoval slovenske uspehe v Himalaji. Dve leti kasneje je stal na svojem drugem osemtisočaku, Gašerbrumu I. Kot prvi Slovenec je leta 1979 dosegel vrh najvišje gore na svetu. Osvojitev treh osemtisočakov je bil uspeh s katerim se je v tistem (in današnjem) času lahko pohvalilo le malo ljudi. Še več: Nejc je vse tri osvojil po prvenstvenih smereh.
Leta 1981 je izšla njegova knjiga Pot, avtobiografska razmišljujoča pesnitev, ki je hitro postala prava slovenska alpinistična Biblija. Lani je izšel njegov alpinističen dnevnik, ki ga je pisal med letoma 1969 in 1971, ko je delal prve korake v gore z najboljšim prijateljem in soplezalcem Tonetom Perčičem.
Leta 1983 ga je alpinistični kolega, hrvaški alpinist Stipe Božić povabil na odpravo na Manaslu. Cilj te je bil preplezati spodnji del stene po Tirolski steni in se na vrh povzpeti po do tedaj še ne preplezanem zahodnem grebenu. Med sestopom iz višinskega tabora je Nejca in hrvaškega alpinistka Anteja Bućana presenetil snežni plaz, ki ga je povzročil podor seraka. Nejčevo truplo je odkopal Viki Grošelj, medtem ko trupla Anteja Bućana niso nikoli našli.
Nejčeva smrt je pretresla alpinistično srenjo. Mnogi so se zares ovedli objektivnih nevarnosti, ki prežijo v gorah in na katere človek nima vpliva. Nejca so pokopali na morenskem robu ledenika pod južno steno Manasluja.
Nejc je v svojem kratkem življenju dosegel mnogo. Za sabo je zapustil vdovo Mojco in tri sinove ter vrzel v alpinističnih krogih. Ob štirideseti obletnici njegove smrti za konec še njegova zagotovo najbolj citirana misel: »Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.«
Pripravila: Julija Šuligoj
V spodnjem videoposnetku je predstavljen pogovor dr. Petra Mikše z Vikijem Grošljem, članom odprave Manaslu 1983, o tej nesreči
»Bilo je šokantno, zdelo se nam je, da se podira naš svet! Pri enaintridesetih se nam je zdelo, da smo neumrljivi, potem pa se je to zgodilo Nejcu, ki je bil resnično najboljši med nami!« se nesreče in smrti Nejca Zaplotnika 24. aprila 1983 spominja Viki Grošelj, njegov takratni soplezalec in očividec nesreče. Z njim se je pogovarjal Peter Mikša.
Nejc Zaplotnik je eno izmed tistih alpinističnih imen, ki je znano tudi med Slovenci, ki se niso nikoli ukvarjali z alpinizmom. Njegova knjiga Pot spada med tiste, ki »jih mora vsak Slovenec prebrati vsaj enkrat v življenju«. In to večina zares stori.
Nejc (Jernej) Zaplotnik je bil alpinist, inštruktor, gorski reševalec, mentor, športni pedagog, pisatelj in še marsikaj. Rodil se je leta 15. aprila 1952. Njegovi uspehi so segali zunaj slovenskih meja. Leta 1975 se je povzpel na Makalu med prvimi Slovenci in to po prvenstveni smeri v južni steni. To je bil prvi osvojeni slovenski (in jugoslovanski) osemtisočak in velik dosežek svetovnega kova, ki je napovedoval slovenske uspehe v Himalaji. Dve leti kasneje je stal na svojem drugem osemtisočaku, Gašerbrumu I. Kot prvi Slovenec je leta 1979 dosegel vrh najvišje gore na svetu. Osvojitev treh osemtisočakov je bil uspeh s katerim se je v tistem (in današnjem) času lahko pohvalilo le malo ljudi. Še več: Nejc je vse tri osvojil po prvenstvenih smereh in s tem spadal v sam vrh svetovne himalajske lestvice.
Leta 1983 je alpinistični kolega, hrvaški alpinist Stipe Božić njega in Vikija Grošlja povabil na odpravo na Manaslu. Cilj te je bil preplezati spodnji del stene po Tirolski steni in se na vrh povzpeti po do tedaj še ne preplezanem zahodnem grebenu. Med sestopom iz višinskega tabora je Nejca in hrvaškega alpinistka Anteja Bućana presenetil snežni plaz, ki ga je povzročil podor seraka. Nejčevo truplo je odkopal Viki Grošelj, medtem ko trupla Anteja Bućana niso nikoli našli.
Nejčeva smrt je pretresla alpinistično srenjo. Mnogi so se zares ovedli objektivnih nevarnosti, ki prežijo v gorah in na katere človek nima vpliva. Nejca so pokopali na morenskem robu ledenika pod južno steno Manasluja.
Ob štirideseti obletnici njegove smrti za konec še njegova zagotovo najbolj citirana misel: »Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.«
Intervju opravil: dr. Peter Mikša Sogovornik: Viki Grošelj
Scenarij in režija: dr. Peter Mikša
Montaža: Urban Pipan © Zgodovina slovenskega alpinizma, april 2023