Išči

Arhiv

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Objavljalci

Authors

Arhiv

Alpinistični razgledi 12/1981

Številka 12

VSEBINA

3   Klini v dvanajstem raztežaju
5   Veliki pionirji alpinizma (XII. del)
7   Ob razpravi o Klementu Jugu
8   Vrhunski alpinizem kot oblika samodestruktivnega vedenja; primer
Klementa Juga

12 Grandes Jorasses (III. del)
15 Novi vzponi
20 Odmevi (Kogel, Bohinjske stene, Seminar AI)
24 13. srečanje alpinistk
24 Alpinistični tabor CAF v Franciji
27 Veter fen
28 Mednarodno posvetovanje o varnosti
31 Opisovanje alpinističnih tur

 

Klini v dvanajstem raztežaju

Marjan Keršič-Belač: Igra alpinizma je izredno pestra in lahko z razumevanjem sprejemamo mlade tokove. Pri tem pa ne smemo pozabiti, da ni nikakršne potrebe, da bi se v gorah pobijali, dejstvo je, da je na 99 mrtvih le eden, ki se je ponesrečil v objektivnih okoliščinah. Na tečajih je treba kar naprej vcepljati svarila, da bo tudi zato manj napak in žrtev. Za ponesrečenega je sicer trpljenje zelo kratko, svojci in prijatelji pa trpe leta in leta ali vse življenje. Čopov Joža je vedno dejal: »Tvoj cilj naj bo, da boš toliko star, kot sem jaz, še hodil v hribe, da jih boš potreboval in boš lahko še splezal kakšno smer!« S tem želimo mladim dopovedati le, naj se varujejo stvari, ki so včasih vzrok za zelo kratek konec. Vzgoja naj gre v to smer, da bodo ljudje hodili v gore do starosti in do takrat mladostno uživali gorski svet. Vsakdo, ki bi rad postal alpinist, bi se moral zavedati, da se v gorah lahko z neveliko krivdo ali napako ubije - torej resnosti in nevarnosti ukvarjanja z alpinizmom. Ni prav, da včas vzgajamo mlade tako, da na vprašanja varnosti gledajo zviška, da skušajo vse opraviti čim hitreje in čimbolj enostavno. Zato na tečajih ni mesta za površnosti (obuti v copate, ple-zanje brez nahrbtnikov in oblečeni kot zvečer v koči), zgled morajo seveda dati inštruktorji. O vseh nepravilnostih je treba vedno sproti opravljati analizo, še posebno pa analizo nesreč, da bi v prihodnje ne ponavljali napak. Pri vseh je treba privzgojiti kritičnost in samokritičnost - jasen pogled, kaj smo naredili prav in kaj ne.

Bojan Pollak: Naša plezalska vzgoja je odlična, včasih pa manjka vzgoja človeka, ne le plezalca. Ni težko nekoga naučiti plezati, težko pa ga je naučiti človeškega odnosa, kar pa je bistvo alpinistične vzgoje.

Tone Škarja: Tehnična vzgoja je vedno boljša. Kot tudi sicer v življenju pa se vedno bolj zanašamo na tehniko. Tako se nam zdi dovolj, da je GRS vedno bolje usposobljena, da so boljše zveze in lahko posreduje celo helikopter ...

Vinko Mlinar: Pri prihodnjih vzgojnih akcijah ne sme biti improvizacij. Vprašanje aktivnosti alpinističnih inštruktorjev je treba zaostriti. Na bližnjem seminarju za inštruktorje, ki bo v celoti posvečen varnosti, bodo še posebej obravnavani odnosi med alpinisti in do alpinizma. Vseeno pa menim, da lahko dosežemo pravilne odnose čisto v vsakem odseku, tudi v največjih, kjer so včasih razne skupine in trenja. Vodstva morajo posebej skrbeti za povezanost odseka in ne smejo nobene stvari obravnavati zviška.

France Malešič: Alpinisti niso nič bolj vprašljivi in potrošniški od vseh drugih. V mestu so od gora in tradicije bolj oddaljeni in jemljejo alpinizem včasih bolj površno športno, kar je tudi posledica bolj potrošniškega življenja in hitenja v mestu. Drugod se take stvari redkejše. Na tečajih in taborih pa vsi opažamo, da današnji mladi alpinisti niso prav nič drugačni od nekdanjih. Zato niso na mestu govorice o tem, da se hvalijo in postavljajo z vzponi, plezajo na čas, v kar naj bi jih silila kategorizacija, da jih vrhunski šport privede celo do nemoralnih odnosov; tudi ni na mestu predlog, naj bi opravili med alpinisti sociološko analizo, ki naj bi pokazala, kakšni ljudje se zbirajo v alpinističnih vrstah. Namesto tega raje storimo vsi, še posebno pa starejši alpinisti čimveč otipljivega na področju varnosti in vzgoje.

Marjan Osterman: Včasih preveč poudarjamo kvaliteto in nekakšne uspehe. Delajmo rajši tisto, kar nam pride res od srca, saj hodimo v gore zato, ker radi hodimo, ne, ker nas nekdo tlači v to!

(z zadnjega sestanka komisije za alpinizem)


ALPINISTIČNI RAZGLEDI, številka 12, interno glasilo slovenskih alpinistov.
Prispevke pošiljajte na naslov Planinska zveza Slovenije, Komisija za alpinizem, Dvoržakova 9, 61000 Ljubljana.

Dvanajsto številko so pripravili: Janez Bizjak, Tomo Česen, Vojko Bučer, Andrej Dernikovič, Matjaž Deržaj, Zvone Drobnič, Marija Frantar, Milan Gladek, Lidija Honzak, Božo Jordan, Franček Knez, Zvone Koreačan, Pavle Kozjek, France Malešič, Janez Marinčič, Drago Metljak, Igor Mezgec, Tine Mihelič, Lev Milčinaki, Nada in Bine Mlač, Marjan Osterman, Tone Planinšek, Peter in Pavel Podgernik, Bojan Pollak, Franci Savenc, Aleš Skrt, Metod Škarja in Jure Ulčar.


SLIKE NA OVITKU

1. stran - KAJ PA, ČE BI ZA DOBRO ZDRAVJE, ZA VELIKO NADALJNJIH, SREČE POLNIH PLEZALSKIH LET, VSAJ NA STOJIŠČIH NAMEŠČALI ŠE PO EN, RES ZANESLJIV SIDRNI KLIN?
Lidija Honzak in Janez Marinčič
2. stran - SMER ČRNCEV V SEVEROZAHODNI STENI RZENIKA, opis je na 15. strani.
39. stran - levo - ŠKORPIJON V SEVERNI STENI ŠIROKE PEČI, opis je na 18. strani.
- desno - ZAJEDA SPOMINOV V SEVERNI STENI STENARJA, opis po raztežajih je na 18. strani.
40. stran - ANDROMEDA V SEVERNI STENI RZENIKA, opis je na 15. strani.

 

Iz te številke

Ne pozabite prebrati tehtne razprave o Klementu Jugu ter spremnega članka o njej. Priporočamo se za odmeve.
Posebej opozarjamo na poročilo o mednarodnem posvetovanju o varnosti. Objavljene novosti so za našo dejavnost izredno pomembne in bodo predstavljene na bližnjem izpopolnjevalnem seminarju za alpinistične inštruktorje. Vabljeni vsi inštruktorji in gorski vodniki!
Objavljamo prvi del nadaljevanke o opisovanju alpinističnih tur. Vse v članku je le kot začasni predlog, marsikatera stvar je še nerazčiščena. Nikakor ne bomo užaljeni, če bomo prejeli veliko pripomb in dopolnil. Vsekakor nujno rabimo ta osnovna navodila, da bomo lahko speljali načrt o obveznem sprotnem pošiljanju opisov plezalnih vzponov, ureditvi kartoteke ter načrt izdajanja vodniške literature.

Uganite, pa vam bomo Alpinistične razglede pošiljali še naprej.

Kdor bo uganil, da še ni poravnal letošnje naročnine (ki je še vedno 150 dinarjev) in smo mu tole številko poslali samo pogojno, bo še naprej prejemal Alpinistične razglede, če bo seveda poravnal dolg.


 

Nada Mlač

Veliki pionirji alpinizma (12. del)

Geoffrey Wintrhop Young (1876 - 1958)

S tem velikim angleškim gornikom se je od sveta poslovil prototip klasičnega alpinista, klasičnega po svojem izvoru, zmotnostih razuma, alpinističnem značaju in po literarnih sposobnostih. Njegov »Duh gora« je postal in ostal dolga lota vodnik po gorah in pri razmišljanju o tem »za nas« razumljivem in »drugim« nerazumljivem početju. Na nekem mestu pravi: »Gornik je morda zadovoljen, če ustreže svoji atletski mladeletnosti z domačim skalovjem in je lahko srečen, če preživi kasnejša leta preizkušenj med bolj težko opredeljivimi vtisi in nežne romance naših starih in tihih gora. Toda na višku svojih moči lahko preizkuša svoje sile, si pridobi spretnost, doživlja zmagoslavja v boju s trmoglavo mladostjo in preračunljivo sovražno lastnostjo velikih ledeniških področij.«

Njegov oče je bil med pionirji zlate dobe alpinizma in je na primer v letu 1865 kot prvi prišel na Jungfrau. Sina jo že zelo zgodaj jemal na izlete v vetrovne gore Walesa. Ker pa se je očetov brat v letu 1866 ponesrečil med plezanjem, v družinskem krogu Youngovih gorništva niso smeli omenjati.

Young je pričel plezati v srednji šoli v področju Lakes. Po napornih turah in prenočevanjih na prostem, ki so mu bili v veliko vesolje, se je med tednom igral in preganjal po granitnih pečeh Cornwalla.
»Do popolne zastrupitve pride zelo hitro«, jo hudomušno zapisal kasneje v slavnem članku o prerokih gora. Leta 1897 se je na stari celini prvič srečal s pravimi gorami v skupini Taranataise. Duh pustolovstva ga ni veš izpustil. Kot pravi Anglosas so mu jo prodajal s razumom in računom.
»V gorah lahko srečam tudi smrt, toda moja najvišja moralna dolžnost je, vse svoje pridobljeno znanje in izkušnje uporabiti, da so kaj takega ne bi zgodilo.« Nekaj poletij so je udeleževal alpske šolo v Belalpu pod vodstvom znamenitega gorskega vodnika Klementa Ruppena, svojčas gorečega podpornika profesorja Tyndalla, dokaj uspešnega naskakovalca Matterhorna in avtorja serije prvih vzponov na mnoge tri in štiritisočako švicarskih Alp. Ena od tur, ki jo jo opravil v tej šoli, je bila prečenje Trifthorn-Wellenkuppe-Obergabelhorn s sestopom po Arbengratu do kočo Mountet. Taki šolski podvigi tudi danes niso kar tako, čeprav so povsod koče in bivaki.

Vezan med poklicne dolžnosti in alpsko šolo je v Švici dočakal 30 let starosti. Medtem, ko jo njegov rojak Albert Frederick Mummery čislal bradatega divjega lovca, avtoriziranoga gorskega vodnika in človeka, ki jo kot za šalo zlil vase buteljko vina - Aleksandra Burgennerja, jo Young našel v Josephu Knublu živo nasprotje in tovariša za večino svojih najdrznejših vzponov. Danes lahko odmahnemo s roko, da pa bi bilo le nekoliko jasneje, povejmo še to, da jo tedaj najkrajša tura trajala pet dni. Bila sta idealna naveza, moža velikih dajanj in zelo redkih besed. Izstopna poč v Gréponu, ki jo je Knubel preplezal v okovankah (ocena VI-!), je še danes slavno dejanje. Od leta 1905 jo Young v svoj dnevnik zapisal vrsto pomembnih prvenstvenih tur.

Njegovi najbolj znani vzponi so:
- v letu 1905 severovshodna stena Weisshorna;
- v letu 1906 severovshodna stena Täschhorna, Youngov greben Breithorna,
severozahodna stena Doma;
- v letu 1907 vzhodna stena Zinalrethorna, zahodni (Youngov) greben Grand
Gendarme v Weisshornu;
- v letu 1911 zahodni, nato vzhodni greben Grandes Jorasses (Arête des
Hirondelles v sestopu), greben Brouillard v Mont Blanca, Grépon z ledenika
Mer de Glace, L´Isolée v Peutereyskem grebenu;
- v letu 1914 greben Rote Zähn v Gspaltenhornu.

Običajno je plezal z vodniki; na Grand Corniche se je povzpel sam, leta 1909 pa je bil vodilni v navezi s Georgom Herbertom Leighom Malleryjem in Robertom Augustusom Robertsonom v severovzhodnem grebenu Nesthorna.

V prvi svetovni vojni je bil kot prostovoljec v bolničarski enoti. Na italijansko-avstrijski fronti je v eni od bitk na Soči leta 1917 izgubil levo nogo. Vse je kazalo, da je pri 41 letih zaključil alpinistično kariere, a ni bile tako. Bil je izjemen mož, poln jeklene volje. Sam je izumil protezo in ponovno začel plezati. V knjigi »Gore z razliko« (Mountains with a Difference) pripoveduje, koliko potrpljenja je bilo treba, da je začel spet hoditi v gore, najprej v Walesu, nato pa spet v Alpah. To je bilo nekaj izrednega, saj je bil kot invalid na Monte Rosi, Matterhornu, Weisshornu, Rethornu, Requinu, Gréponu; njegova zadnja tura leta 1935 na Zinalrethorn pa je bila 147 po vrsti!

Med počitki in pripravami na nove podvige je veliko pisal. Tako v Alpine Journalu zasledimo zanimiv daljši članek o iskrenosti v planinski pisariji, v katerem pravi, da je planinski pisatelj na boljšem kot planinski slikar, kajti pisatelj jih lahko opiše takšne, kakršne se, poleg tega pa lahko opiše tudi njihov učinek in vpliv na človeka. Resnica terja od pisatelja, naj bo njegova pripoved prežeta s osebnostjo, povedati mora neposredno in kar najbolj odkritosrčno vse, kar je delal in storil in kar je mislil med vzponom. Če se bo tega držal, bodo njegove stvari ljudje spet in spet brali.

Po poklicu je bil vzgojitelj, ob tem pa je bil tudi zelo upoštevan pesnik. Njegov priročnik »Mountain Craft« iz leta 1920 je bil dolgo osnovni učbenik in vsebuje veliko tega, česar se še danes učimo v alpinističnih šolah. Še vedno velja njegova tehnika zaviranja drsenja s cepinom z uporabo obeh rok, ko ratišče cepina držimo pod pazduho, z obema rokama pa držimo za glavo cepina ter potiskamo okel v sneg. Druga njegova knjiga »On High Hills« iz leta 1927 se ukvarja z mladostnimi pustolovščinami in je klasično delo te vrste.

Že od leta 1907 si je prizadeval, da bi ustanovil enotno združenje vseh alpinističnih klubov v Veliki Britaniji. Šele 1944 mu je uspelo ustanoviti British Mountaineering Council.

Življenjsko pot je začel v Marlboroughu, končal pa v Londonu. Posuta je z velikim literarnim bogastvom izjemnega moža:
»Vsak se vzpenja in vsak sestopa. Toplota premnogih doživetij privlači in greje naprej v čase, ko nas ne bo več. Tudi drobcen oprimek za trenutek ogreje neka roka, pusti na njem nezaznavno zrnce soli znoja in človek že upre oči naprej ...«

 Nada Mlač


Slon in cepin imata okel,
reševalci pa vitel

Če ima slon okel, ga ima lahke tudi cepin, še posebno, ker tako piše tudi v Slovanskem pravopisu. Znamenita oblika »okle« je napačna. Reševalnemu dvigalu pa pravilne pravimo vitel in ne »vitle« ali celo »vitla«, kot se skušajo nekateri čimbolj izbrano izražati.
Druga pesem je z imenom Voklo pri Kranju. Svojčas je bila to čisto navadna Lokev, ki pa jo je nekdo po ljudski izreki skušal zapisati čimbolj učeno.


 

Andrej J. Dernikovič

Ob razpravi o Klementu Jugu

V junijski številki Zdravstvenega vestnika je izšel edinstven članek, ki se nanaša na alpinizem, pravzaprav na vrhunski alpinizem »kot obliko indirektnega samodestruktivnega vedenja«, pri čemer je obdelan primer Klementa Juga. Naš znani psihiater profesor dr. Lev Milčinski v uvodu govori o oblikah samouničenja, nato pa osvetli Jugovo osebnest za nepoučenega bralca. Marsikaj zvemo o virih njegovih duševnih stisk, o vzrokih za alpinistične podvige, kjer izstopa vprašanje, ki so si ga zastavljali Klementovi sedobniki: samomor ali nesreča?

V razpravi avtor meni, da bi bila analiza kake pomembne osebnosti z namenom, da bi jo razvrednotili, pokvarjeno in zgrešeno dejanje. Študije znamenitih osebnosti pa imajo vendarle »svojo strokovno in etično vrednost ... in nas osvestijo mehanizmov, ki so nam vsem lastni, čeprav v vsakdanjosti niso očitni.« Avtor meni, da nam tako pomagajo spoznavati naše nrav, kar je »nasploh ena najpomembnejših človekovih nalog na tem svetu«. Nato pa sledi tisti del razpravljanja, kjer pride avtor do ugotovitve, ki površnega bralca-alpinista prizadene, za neplezalsko srenjo pa se tu prične potrditev razširjenega mnenja, da je plezalec tudi samomorilec, biti samomorilec in samomor pa je »med javnostjo še vedno tabuiran, čeprav smo se iznebili dveh poglavitnih družbenih znamenj obsojanja tega dejanja: kaznivosti in odtegnitve pravico do običajnega pokopa«. Ne, Jug počiva »v miru« na Dovjem. Pri njem naj bi bila osnovna gonilna sila uveljavljanje. V mladosti je bil šibak, vstop v otroško družbo si je šele moral izboriti. Po psihodinamskih teorijah »človek na situacije, ki mu ... vcepljajo manjvrednostna občutja, odgovarja z vedenjem, ki je med dekompenzacijskim in medkompenzacijskim načinom. Pri prvem načinu se pusti potlačiti od njih in ostane podložen, drugi način pa ga žene ..., da bi presegel ljudske poprečje in se povzpel nad maso, tako da je sedaj ta »manjvredna«. Na to pot je zaneslo Klementa Juga«.

Zelo težko je prirediti avtorjev tekst tako, da ne bi izgubil svojega širokega bistva. Zato navajam dobesedno:
»Pri marsikom, ki vstopa v družbo s podobnim brašnom kot Jug, se na tem mestu njegova psihodinamska formula sklene. Pri senzitivnem in visokodiferenciranem Jugu pa ni bilo tako. Tisto preseganje ljudske mase preveč vabi k agresivnosti v njeni destruktivni različici. Občutljivemu človeku pa takšne težnje vzbujajo krivdna občutja in ga silijo v to, da te težnje spet odtehta, paravna, naredi neškodljive. Jug se jo želel tej potrebi oddolžiti s tem, da bi nevadnim in izprijenim ljudem dal na pot etična merila in pravila in jih s tem takorekoč dvigniti k sebi. Vendar se je, nihajoč med politično in filozofsko kariero, končno odločil za drugo, v želji, da bi najprej sam v sebi zgradil sistem meril in smernic v goščavi dobrega in zlega, potem pa zakoličil pot ljudstvu. V tem svojem prizadevanju je do sebe sila strog in zahteven. Svoje tri depresivne krize je Jug doživljal vselej takrat, ko je bila omajana vera v njegovo lastno veljavo (etično ali drugačno). Zadaja kriza ob razdoru razmerja z dekletom tudi ni bila v bistvu žalost nad izgubo, temveč užaljenost zaradi ponižanja in razočaranja nad samim seboj, da situaciji ni bil kos. »Turistika« (alpinizem) je bila Jugu na njegovi poti izgrajevanja osebnosti pomembno orodje in - kot je razvidno iz njegovih načelnih projektov - je predvideval, da bi bila to možna pot tudi za druge. Zakaj alpinizem? Mislim, da je Bartol dobro zadel, ko pravi, da se bile gorske stene za Juga »velika preizkuševališče«, namreč njegovih sposebnosti, volje, veljave. Te potrditve je Jug potreboval sa nevtralizacije ali bolje - nadkonpenzacije svojih manjvrednostnih občutij. Vendar Jug med alpinisti ni osamljen, če ne govori o lepotah narave, s katerimi se v gorah srečuješ, in podobnem, temveč meni, da alpinizem poganja primarno stremljenje po zmagah.«

Avtor zato navaja doživetja v izjemnih plezalnih okoliščinah francoskega vrhunskega alpinista Lionela Terraya in nato razmišlja:
»Mogoče vrhunskega alpinista res včasih poganja arhetipična težnja dospeti v neznane višine, »priti do neba z rokami«, da bi tam, na skrajni meji tveganja, ko je na tem, da doživi svojo lastno smrt, občutil nekaj tistega neopisljivega, kar ga za trenutke osvobaja njegovega jaza in ga potaplja v »kozmično zavest«. To je pa v svojem bistvu le ena od oblik od začetkov človeštva se ponavljajoče in obnavljajoče se težnje po transoendenci svojega jaza, ki oplemenituje človeka, ker prek nje doživi svojo povezanost z drugimi in s svetom. V vsej elementarnosti najdemo opise takih stanj pri šamanih, mistikih na vzhodu in zahodu. Toda slutnjo tega pozna vsakdo: v sleherni ustvarjalnosti, erotičnem, religioznem doživetju, znanstvenem spoznanju, srečanju z naravo in v številnih drugih situacijah je nekaj tega, »mističnega doživetja« pa čeprav v še tako rudimentarnem obsegu.
Ko človek enkrat nekaj takega doživi, bi se vračal k temu viru in tu se skriva nevarnost, da postane človek odvisen od njega. Mnoge oblike indirektnega samodestruktivnega vedenja imajo karakter takšne zasvojenosti in se zdi, da tudi alpinizem v svojih najbolj tveganih (pa najžlahtnejših) oblikah ...«

Značilno je Jugovo pismo: »Broz planin pa ne morem ostati, ker mi ravno nevarnosti dajejo vedna popln notranji mir, eno nadsubjektivno razpoloženje, v katerem mi ni nič zase in radi tega tudi ne za moje misli kot meje. Odtod črpam jaz svojo avtokritičnost, ker se mi zdi smešno majhno, da bi bil odvisen od lastne domišljavosti in bi obsedel na lastnih idejah samo zato, ker so moje. Nevarnsoti napravijo človeka treznega, resnega, kritičnega in odločnega, da gre mnogo sigurneje svojo pot, nego sicer. Po mojem mnenju je nevarnost eno najboljših vzgojnih sredstev. Česar mi niso dali ljudje na značaju, mi je dala lastna volja in nevarnost v planinah. Pozdravljen!«

Avtor na koncu razprave izredno strpno in nepristransko ugotavlja: »Če kliniki tudi v tem pismu najdemo potrditev, da jo slog Jugovega alpinizma - vsaj v zadnjem obdobju - vseboval dokaj očitne poteze indirektnega samodestruktivnega vedenja, nas pa to nikakor ne opravičuje, da bi kakorkoli vrednotili njegov prispevek k slovenskemu alpinizmu ali mogoča tudi k znanosti. Še manj pa bi iz Jugovega primara smeli črpati pobude za kake psihoprefilaktično akcijo, npr. »skrite nevarnosti alpinizma«, saj lahko ročemo, da pozitivni etični in psihohigienski odmevi te aktivnosti v širokem družbenem okviru krepko odtehtajo njeno rizičnost.«

Čeprav je literature o Jugu precej in so prepiri o njem zelo znani, si vseeno prikličimo v spomin nekej okoliščin. Jug je bil broz dvoma najboljši plezalec svojega časa. Bil jo telesno odlično pripravljen, saj je v letu 1923 opravil 25 tur, od tega 18 alpinističnih, 6 celo sam, v gorah pa je bil neprestano ves mesec; v letu 1924 je opravil 22 tur, od tega 17 alpinističnih, 9 celo sam, v gorah je bil nepretrgoma skoraj mesec dni. Prvi je dosegel peto težavnostno stopnjo. Izredno pomembno je njegovo odločno zavzemanje za odgovornost do tovarišev v navezi, kot prvi je razčistil nejasnosti glede grobih osnovnih napak pri varovanju (odvezovanje!) ter vprašanje uparabe cepina. Kljub temu pa je bila takrat tehnika še v povojih in je njegova nesreča tudi posledica pionirskih časov. Žal je imela tudi njegova volja, ki ji jo dajal pretirano prednost pred telesnimi zmožnostmi, svoje meje.

Juga so sodobniki izredno poveličevali kot etičnega reformatorja (o čemer naj odločijo poklicani), sledila je reakcija, ki je njegova pretirana hotenja označevala kot »negativno jugovstvo«.
Sedanje generacije cenijo Juga predvsem po omenjenih odlikah, njegovo skoraj mazohistično poudarjanje volje pred telesnimi pripravami pa nam je precej odmaknjeno.

Današnji vrhunski alpinizem je tehnično mnogo bolj popoln. Odlična telesna in duševna priprava je vrhunskim alpinistom omogočila, da se tudi na skrajnih mejah ukvarjajo s tem izredne sproščeno in navidez bolj površno športno. Zate bi z vsemi pridržki podobnost z Jugom morda lahke našli le pri posameznem od samohodcev.
Razprava o Jugu vseeno nudi obilo snovi za razmišljanje. Seveda je potrebno vsa dejanja gledati v okviru časa, v katerem so nastala. Vse alpiniste pa vabim, naj ta dejanja, pobude zanje in njih doživljanje primerjajo s svojimi današnjimi, vedno z očmi, uprtimi tudi k prihodnosti, ki bo morala biti kritična tudi do nas samih. Da pa se v iskrenosti do samih sebe nekaj premika, je mogoče zaznati v Zaplotnikovi Poti. Čas literarne romantike mineva tudi v alpinistični literaturi. Denimo s Čopom: »Pa bohlonej, k'smo prjatl!«

Pripis: Avtorju, psihiatru profesorju dr. Levu Milčinskemu in uredništvu Zdravstvenega vestnika se zahvaljujem za dovoljenje za objavo, vse alpiniste pa vabimo k razpravi oziroma razčiščevanju vprašanj, ki se pojavljajo ob tej temi.


 

Lev Milčinski

Vrhunski alpinizem kot oblika indirektnega
samodestruktivnega vedenja

 

Primer Klementa Juga

Izvleček: Obdelan je primer 1924. leta v gorah ponesrečenega dr. phil. Klementa Juga: njegove osebnosti s psihodinamskega vidika in okoliščin, ki so njegovo smrt utegnile pospešiti po mehanizmih indirektnega samodestruktivnega vedenja. Subjektivna doživetja K. Juga in - tudi 1965. lata ponesrečenega - francoskega alpinista L. Terraya pri skrajnem tveganju »na meji življenja in smrti«, so sorodna ekstatičnim stanjem, kakršna se dosegajo z drugačnimi načini, tehnikami in sredstvi. Postavljena jo paralela med iskanjem vse nevarnejših plezalskih problemov pri alpinistih z vedenjem od droge odvisnega človeka. Rizičnest takšnega vedenja vendar ni tolikšna, da bi odtehtala številne pozitivne psihohigienske vzpodbude tovrstnih interesov za formiranje osebnosti v mladostnem obdobju.

»Kot pripovedujejo številni miti, so se mogli v pradavnimi vsi ljudje dvigniti v nebo, tako da so zlezli na goro, na drevo ali na lestev ali da so vzleteli s tal, bodisi iz lastne moči ali pa da so jih ptiči ponesli v višino. Odkar je pa človeštvo začelo propadati, ljudem ni več dano poleteti v nebo. Samo smrt vrne človeku to njegovo nekdanjo sposobnost - pa še tedaj ni tega vsakdo deležen. Šele potem - v smrti torej - se nekateri lahko dvignejo v nebo in vzletijo kot ptiči (Eliade1957).«

 

Oblike samouničevanja

Vodno bolj spoznavamo, da ima samouničevanje še druga obličja kot le očitni samomor in samomorilni poskus ali kot le-temu danes ročejo v strokovnih krogih: »parasuicid« (Kreitman 1977). Farberow (1980) govori o »indirektnem samodestruktivnem vedenju«, katerega značilnost je to, da ga prizadeti ne doživlja kot samomorilskega, je pa vendarle čudno in nesmislno, človeka ogroža in mu potencialno skrajšuje življenje. To vedenje je povezano z občutji razburjenosti, jeze, potrtosti, naravnanosti v smislu »kaj me briga« ali »naj gre k hudiču«, tudi vznesene udanosti v usodo ali v »božjo voljo«, ni pa v njem zavestne suicidalne intencije. Lestvica vzorcev takšnega vedenja prehaja tekoče na eni strani v odkrito samomorilnost, na drugi strani pa v še normalno tvegano, nevarno življenje. Če je to vedenje nadomestilo za manifestno suicidalnost, tudi lahko pričakujemo, da se na takšnem gojišču pogostej porajajo očitni samomorilni vzgibi. Meninger (1938) išče poglavitni vzrok za takšno vedenje v frustriranih potrebah v razvojnem obdobju in gradi po Freudu na navzkrižju med primarnim kreativnim nagonom (Eros) in smrtni ali primarno destruktivnim nagonom (Thanatos), ki ju je primerjal s anabolnimi in katabolnimi procesi v biologiji. Ravnovesje med nasprotujočima si silama življenjskega in smrtnega nagona nenehno niha in se pri tem v zvezi s porajajočimi se različnimi agresivnimi in erotičnimi čustvi, sekundarno pa krivdnimi občutji utegnejo izoblikovati vsakovrstne samoutesnjujoče in samoškodujoče oblike vedenja, odvisno od tega, koliko je bil samodestruktivni gen nevtraliziran. Če je bil odpor (življenjskega nagona) prešibek, se smrtni nagon utegne neposredno uveljaviti kot očitno samomorilno dejanje, sicer pa samouničevalne težnje nimajo neposrednega učinka, temveč se ta pokaže šele po daljšem času, medtem ko se efekti teh teženj kumulirajo. Iz takšnih dinamičnih dogajanj rezultirajo potem različne oblike kronične ali delne samodestrukcije.
Te mehanizme odkrivajo pri očitnih primerih indirektnega samodestruktivnega vedenja, kot so npr. (Poudariti moramo, da tukaj te - fenomenološke in glade na etično veljavo zelo heterogene - oblike vedenja združuje Farberow le glede na to, da - vsaj njihovo bolj ekstremne variante - vsebujejo kot dinamični element opisani mehanizem indirektnega samodestruktivnega vedenja):
- alkoholizem in zloraba drog, znani obliki »kroničnega samomora«;
- različne psihomatske bolezni, ki so lahko častni umik iz težavnega življenja,
če mu človek ni kos;
- zanemarjanje terapevtskih navodil pri boleznih, kot so diabetes, Bürgerjeva
bolezen, kronične ledvične bolezni, ki terjajo hemodializo, okvare
hrbteničnega mozga;
- različne oblike samomutilacije;
- nekatere prometne nezgode, zlasti tiste, ki so povezane z vožnjami z
motornimi vozili v pijanem stanju;
- igranje na srečo;
- nekatere oblike delikventnega vedenja, v katerih se čuti iskanje srhljivih
situacij in izziv družbe k represalijam;
- prostitucija;
- preveč tvegano samopožrtvovalno vedenje v kočljivih družbenih ali
medčloveških situacijah;
- visoke rizični športi, kot so padalstva - zlasti v obliki skokov z zadržkom
(skydiving), se pravi tistega, pri katerem so čimdlje zadržuje sprostitev
padala; globoko potapljanje; vrhunski alpinizem in drugo.

 

Primer doktorja Klementa Juga

Klement Jug, doma iz Solkana, se je rodil še konec prejšnjega stoletja (1898), omahnil pa je v smrt že 1924 leta. Oče je bil mizar, gojil je povrtnino in sadje, mati pa je nosila te pridelke na trg v Gorico. Klement je bil najmlajši od šestih otrok (trije od njih so že zgodaj umrli; glej knjižico Dr. Klement Jug, veliki slovenski alpinist avtorjev Jelinčiča, Kajzelja in Bartola, ki jo je leta 1956 izdala PZS). Opisujejo ga kot razposajenca, ki jo vse prelezel in pretaknil. V šoli ni blestel, tretji razred gimnazija je celo ponavljal. V šestem razredu (1917) mu je bilo šolanje prekinjeno zaradi vojne. Bil je vpoklican v avstrijske armado, vendar je ostal zaradi šibke rasti pri pisarniškem delu v zaledju. Po končani vojni je - čeprav slaboten in bolan na pljučih - pospešil svoj gimnazijski študij, maturiral in se 1919. leta vpisal na ljubljansko univerzo (filozofija, biologija). Vojna leta so bila za Juga huda preizkušnja. Najhujše so bile zanj očitno slabe izkušnjo z ljudmi. »Pretrpel sem (med svetovne vojno) mnogo, postal berač, trpel duševne in druge muke, od katerih je bila lakota najlažja, a sem kljub temu zadovoljen. V tej šoli se mi je odprl pogled v gnusno človeško življenje in postalo me je sram, da sem človek ... Sklenil sem torej svetu kljubovati, najsi bom še tako zaničevan. Hočem poskusiti na samem sobi, če je nesebičnost res nemogoča.« Tako piše v svoji slovenski nalogi 1919. leta. To je bil poslej nekako njegov vzorec obvladovanja življenja, odkar je premagal krizo, ki ga je »prekmalu privedla do spoznanja, kako je ničevo človeško bitje, kako podlo, nizkotno njegovo življenje; da jo summa summarum vsega žitja prazen nič...« Jelinčič meni, da je bila zanj odločitev med političnim in čistim znanstvenim delovanjem resna dilema, ki ga je spravila v globoko duševno krizo ter ga gnala v obup.

Toda domnevamo lahko, da gre iskati izvor njegovih duševnih stisk, bržkone pa tudi njegove naravnanosti do življenja in ljudi v bolj osebnih problemih. Jelinčič ga opisuje: »Bil je majhne rasti, vedno »ta mičken« in v neki meri zapostavljen, kar je pač vplivalo na njegov značaj, da je rad sameval in molče opazoval, ko se je zabavala otroška družba. Toda vedno je bil trmast in odločen, da je kmalu obvladoval otroško druščino.« Nad ljudmi kot maso je bil razočaran. Mogoče so ga do takšnega odnosa pomagale spraviti tudi bridke izkušnje iz begunskih časov, ko se je družina med svetovno vojno morala umakniti iz domačega kraja, drugod so bili pa povsod z nezaupanjem sprejeti in so se morali mučiti s hudo bedo. V svojem zadnjea pismu (Bartol: H konceptu Jugovega poslovilnega pisma, v knjigi PZS o Jugu iz leta 1956) prijateljici razodeva vse svoje razočaranje nad izprijenostjo ljudi. Se pa le ne more mirne vesti odtrgati od dragih: »Storil bom svojo dolžnost, pa naj bo za narod ali za čredo zverjadi ...« In se vprašuje tudi, ali je sam kaj boljši: »Ali sem res čadak? To vem, saj slišim in vidim od vseh strani ... Pravzaprav sem jaz prav tako umazan in neumen kakor drugi ljudje. V čem tedaj obstoji moje čudaštvo? - V hrepenenju? Hrepenenju po spoznanju, resnici, spopolnitvi ... Drugi ne težijo, dasi se valjajo po blatu.«

S tem je utemeljeval tudi svojo odločitev, da si za življenjsko pot ne bo izbral delovanja v javnem življenju, temveč znanost - filozofijo, ki se ji je posvetil s prav fanatično vnemo. Zanimivo je, v kaj so bili usmerjeni njegovi strokovni interesi - da planinskih spisov ne omenjamo. Njegova doktorska disertacija iz leta 1923 je imela naslov: »O nagonskih doživljajih, I. del, O vzorčnosti duševnosti«. Habilitacijski spis za docenta filozofije je bil pa »Etika« - ostal je nedokončan. V pripravi je imel tudi razpravo: »Kako vzgajati voljo. Turistika (z njo označuje alpinizem) kot vzgojno sredstvo za voljo«.

Prve plezalne ture je Jug opravil konec junija 1922 (Mojstrovka), istega leta je preplezal tudi Triglavsko steno. Naslednje leto (1923) je v času od junija do septembra opravil še petnajst plazalnih podvigov v Julijcih in Savinjskih Alpah. Usodnega leta 1924 je plezal v času od 16. julija do 11. avgusta petnajstkrat, od tega petkrat v severni triglavski steni in desetkrat sam.

Jug meni, da poganja alpinizem primarno stremljenje po zmagah, po prvenstvu (Jug: Zbrani planinski spisi, Planinska matioa 1936). Jugu so bile gorske stene - kot pravi Bartol (v Jugovih Zbranih planinskih spisih) »veliko preizkuševališče«. Sam pa piše: »Marsikje sem se zaplezal na kritična mesta, ki sem jih pa krasno izdelal. To mi je užitek, gladka zmaga.« »Pravi turist (-alpinist) ne dela kompromisov s tem, da bi preplezal steno na njenem najlažjem mestu.« V kritičnih situacijah, ki jih ni doživel malo v svoji sicer kratki, toda bogati plezalski karieri, baje ni doživljal strahu. Takole opisuje svoje stanje, ko je zašel v kočljivo situacijo: »Tako je nastajalo v meni razpoloženje, da mi ni bilo za vse skupaj, za nevihto, življenje in za svet nič mar«, in dalje: »Še sedaj mi je nerazumljiva brezbrižnost za življenje, v katero me je spravilo to trajno preganjanje usode (ko namreč težav ia komplikacij na eni od njegovih težkih tur ni in ni hotele biti konec, op. avtorja) ... Zato mi je bilo dobesedne vseeno, ali pridem živ čezenj (ledenik) ali ne ...« Ko pade v ledeniško razpoko: »Bil sem docela miren, brez vsakega strahu. Zdele se mi je samo ob sebi razumljivo, da moram tudi jaz enkrat priti na vrsto, da plačam z življenjem mnoge užitke, ki so mi jih nudile planine.«

Razpoloženje v navezi je včasih dvigal z obešenjaškim humorjem, npr. da je popeval grobarjevo pesem iz Hamleta:
»Lopato in rovnico hitro v dlan
in gosta pozdravite!
A gost je utrujan, počitka željan;
brž jamo pripravite!«
(Zbrani planinski spisi).

Končno še značilna izjava, ki mogoče tudi lahko pomaga osvetliti tragično smrt dr. Klementa Juga: »Nevarnost je le subjektivna, v tem, da ali oseba radi skrčene duševne sile pride na nemožne prehode, ali pa da na možnih prehodih omahne tudi iz osebne nezmožnosti.«

Tominšek (1936 v opombi v Zbranih planinskih spisih) takole opisuje Jugov odnos do alpinizma: »Njegovi zapisniki nam kažejo kar demonično strast, ki ga je vodila stopnjema v čim opasnejše položaje in mu nudila užitak le v premaganju težkoč in nevarnosti.«

Jugovi biografi (npr. Jelinčič v knjižici iz leta 1956) vedo povedati o nekaj njegovih čustvenih krizah. Prvo takšno je prestal v tretjem gimnazijskem razredu, ko je bil razpet med ljubezen do italijanske dijakinje in svojo narodno zavest. Baje je takrat razmišljal že o tem, da bi se utopil v Soči. Omenili smo še drugo njegovo krizo v času, ko se je odločal med javnim delovanjem in čisto znanostjo. Tretja in zadnja njegova čustvena kriza se je začela s hudim razočaranjem nad svojim dekletom, ki je navezala prijateljstvo z italijanskim oficirjem v začetku 1924. leta. Kajzelj opozarja na to, da je bila ta kriza pač toliko hujša, ker si je ob tem delal tudi sam očitke, da je napak ravnal v svojem razmerju do dekleta; tankovesten, kot je bil, si je to napako očital kot zločin (Kajzelj 1956). Kajzelj navaja: »Zgodilo se je nekaj nepremostljivega za njegove naravo. Prav tam, kjer jo prednjačil in druge učil ter bil na to ponosen, je sedaj odpovedal. Trpela je njegova čast, ni mu bilo več obstanka. Življenje se mu je zastudilo, v sebi je začutil strahotno praznino. Bil je naveličan vsega. Opaziti je bilo, da je poleti v stenah, dasi je od prejšnjega leta tehnično napredoval, vendarle preveč tvegal. Smrt je izgubila zanj vso svojo grozoto ... O kaki samomorilni tendenci seveda ne more biti govora, saj je sam tako ravnanje načelno odklanjal. Nasprotno, šel je v planine, da naveže spet stike z življenjem, da mu najde novega smisla, saj predstavlja prav plezanje višek človeška volje ... Svojim dragim planinam je prepustil odločitev: tako ali tako.«

Nekaj časa po Jugovi tragični smrti je njegov brat med pokojnikovo zapuščino našel pismo, naslovljeno na njegovo dekle. Napisane je bilo verjetno že julija 1924, pred Jugovim odhodom v planine, čeprav je datirano z »avgust 24«. Iz njega povzemam nekaj odstavkov, ki so značilni na eni strani za njegovo osebnost, na dragi pa za njegovo razpoloženje pred usodnim dogodkom (Bartol 1936): »Že iz detinstva sem jaz vedno hrepenel po ljubezni. Nisem hrepenel po njej zato, da bi bil ljubkovan in srečen, marveč zato, ker sem sam silno ljubil in sem zato silno želel imeti vsaj enega človeka, ki bi z radostjo v srcu sprejemal to mojo ljubezen …«
V pismu omenja nekatera svoja ljubezenska razočaranja, ki jih je potem želel preseči s tem, da se je ves posvetil »iskanju resnice« ali kot piše: »Hotel sem do kraja doumeti, kaj in kakšen je človek, nato pa pokazati pot, po kateri naj človek hodi k popolnosti. Vse te sem zajemal iz življenja, do potankosti sem bil natančen in kritičen pri tem. Hodil sem od uspeha do uspeha, vsako vprašanje je moralo pasti.«
Nato piše o njuni ljubezni, ki je Jugu veliko pomenila, dokler ni prišlo do spora med njima, pravzaprav do tega, da je ona ponovno žalila njegov ponos. Takole nadaljuje: »In sedaj premisli posledice: Smoter svojega življenja sem jaz videl v tem, da sem se posvetil iskanju resnice, da bi prinašal jasnost in kazal pot narodu in človeštvu. Ne dosegel bi morda vseh svejih namenov, a veliko bi vendar storil. I sedaj? Če si me izdala Ti, ki sem mislil, da si najbolj vredna moje ljubezni, če si se še Ti izkazala nevredna mojega zaupanja, kako hočeš, da naj zaupam in ljubim ostale ljudi, to tropo egoistov, umazancev, pohotnežev, hinavcev, domišljavih ošabnežev, frazerskih puhloglavcev itd., ki so si nadeli lepo ime »narod«, »človeštvo«? Kak smisel imej potem moje življenje in delo, če naj bo posvečeno tej tropi? In dobesedno mi je zdaj res vseeno, ali živim ali ne …«
»In vendar ne bo moje življene izlito v pesek. Najsi me tropa puhloglavcev ne občuduje, vendar pa je bilo moje življenje častno življenje in s ponosom smem zreti nanj. Nisem bil bojazljivec, nisem bil majčken po duhu, bil sem močan, da sem mogel prenesti vsako muko in trpljenje, sam sem si iskal štrapac in nevarnosti ter se odpovedal udobnosti, in edino, česar nisem mogel prenesti, je bilo, da bi storil komu krivico ali pa, da bi svojo čast videl poteptano. Hodil sem od uspeha do uspeha, od zmage do zmage, in še moja smrt bo - upam - zadaja, a največja zmaga ... «
»Danes grem v planine. Kdaj (in ali) se vrnem. Je zapisano v usodi in mi je povsem vseeno. Grem s čudno teškim razpoloženjem kot še nikoli. Sedaj mi ne gre več za vesele pohode, marveč mračen grem tja, kjer sta mir in tišina kakor da grem iskat usode. Naj pride karkoli, vse sprjemam z mirnim srcem. Nalašč sem vključil v svoj načrt najtežje stene in grebene, kamor si še nihče ni upal. Skoro, da bi v tem trenutku rad, da se stvar konča. Le nekaj me peče ... Ah, moja uboga mama ... Le njej bi rad prihranil trpljenje.«
»Da bom imel mirno vest, M..., Ti odpuščam vse in tudi Ti odpusti meni, če som Ti storil kaj hudega! Bolj miren bom tako. Odpusti mi v svojem srcu in zdi se mi, da bom to začutil, saj Ti kljub vsemu še vedno zaupam ...«
»Če nisi nikoli verjela besedam in si moja pisma napačno tolmačila, M..., sedaj temu pismu verjemi! Izvira iz srca. In Cankar pravi, da v bridkosti človek ne laže.
Pozdravi vse! Zdrava!
Klement« (Bartol, 1956)

Je bila Jugova tragična smrt potemtakem samomor, ali je bila to nesreča? O tem so razpravljali dolgo Jugovi prijatelji in poznavalci planinstva.

11. avgusta 1924 se jo namreč dr. Jug zjutraj, le plezalsko opremljen podal v Triglavsko steno in se ni več vrnil. 15. avgusta so našli njegovi prijatelji njegovo hado razbito truplo pod navpično steno, oziroma danes imenovanim Jugovim stebrom. Kaj se je dogajalo v kritičnem času z Jugom ali v Jugu, so seveda lahko le domneve. Nekaj luči na to skrivnost je vrglo še tole: Pavla Jesih in Milan Gostiša sta šest let kasneje preplezala tisto smer in na kritičnem mestu v spodnjem delu stene našla v steno zabit klin, ki je bil kasneje prepoznan kot Jugov. Nad tem mestom je bilo pa v steni vidno sveže mesto, kjer se je morala nedavno odklati skala, podobna kvadru. Kot poroča Kajzelj (1956), sta omenjena plezalca takole rekonstruirala nesrečo: »Jug je z gladkih, strmih plašč, po katerih je priplezal navzgor in ki tvorijo s previsom, v katerega je bil zabit klin, zelo top kot, težko prestopil na ta klin. Stoječ na njem si je poiskal pod previsom prijem, kateremu se je zaupal, v trenutku pa, ko se je hotel potegniti preko previsa, se mu je iz stene izpulila skalna klada, za katere vrh se je držal, in z njo vred je strmoglavil v propad.« Jesihova in Gostiša sta še dodala, da je sicer na mestu, kjer se je bil Jug ponesrečil, obstajala »devetdesetodstotna možnost, da omahne«.

 

Razpravljanje

Če se je kdaj klinični psiholog ali psihiater lotil analize kake pomembne osebnosti z namenom, da bi človekova dela razvrednotil, je bilo to pokvarjeno in zgrešeno. Ko katerikoli ustvarjalec preda svoje delo -najsi bo to umetniška, znanstvena, političnoorganizacijska ali drugačna stvaritev - javnosti, je postala ta stvaritev s tem tudi samostojni subjekt, ki se mora v družbi in življenju bodisi uveljaviti ali pa bo neizprosno propadel, ne glede na to, kakšna osebnost je bil njegov duhovni oče. Tiste injekcije, ki jih mogoče le-ta za življenja daje svojemu zarodu, kilavih otrok dolgo ne bodo mogle vzdrževati, žilavi pa bodo obstali, tudi če je imel njihov oče še take hibe.

Kliničnopsiheloške in dinamičnopsihiatrične študije markantnih osebnosti in njihovega delovanja pa imajo vendarle lahko svojo strokovno in etično vrednost, kadar nam izrazitost njihove podobe bolje osvetli kako splošnočloveško zakonitost in nas osvesti mehanizmov, ki so nam vsem lastni, čeprav v vsakdanjosti niso očitni. Tako nam lahko pomagajo spoznavati našo pravo nrav, kar je nasploh ena najpomembnejših človekovih nalog na tem svetu.

Da je bilo razpravljanje okoli Jugove smrti tako trdovratno in dosti ostro, gre deloma na račun tega, ker je samomor kot način smrti - vsaj prikrito - med javnostjo še vedno tabuiran, čeprav smo se znebili dveh poglavitnih družbenih znamenj obsojanja tega dejanja: kaznivosti in odtegnitve pravice do običajnega pokopa. Tisti, ki se Juga kot osebnost še posebno cenili, so se čutili obvezane s poudarkom braniti svojo tezo, da pokojni ni naredil samomora, v predstavi, da s tem delujejo nekake za njegovo rehabilitacijo. Na samomor pa gledamo psihiatri kot na enega od številnih, vendar nikakor ne najnenavadnejši način smrti. Če se zavzemamo za preprečevanje samomora, pač zato, ker prezgodaj trga ljudi iz naše srede - ne pa zato, kar bi bilo to nekaj sramotnega. Za sramotno pa se ne bi smelo šteti niti to, če klinični psiholog in psihiater (seveda z zrelo motivacijo - kot že omenjeno) podajata svoje slike o kaki osebnosti. Noben človek ni tako ne-človeški, da ga tudi s te plati ne bi bilo mogoče osvetliti.

V tem duhu sem se lotil s svojim instrumentarijem osebnosti in usode dr. Juga, ne da bi kakorkoli želel zmanjševati ali pa zviševati pomena njegovega delovanja v slovenskem prostoru.
Po merilih neoanalitske šole Haralda Schulza-Hanckeja (1951) bi lahko rekli, da je izhodišče Jugove osebnostno naravnanosti in vira pobud za njegovo vedenje iskati na področju uveljavljanja. Niso nam znane intimnejše razmere v družini Jugovih v tistem kritičnem zgodnjem obdobju, ko je hipermotorični (»razposajenec, ki je vse prelezel in pretaknil«) Klement shodil in si začel z gibanjem osvajati mali svet okoli sebe. Ovire, ki jih družinsko okolje otroka morebiti tedaj postavlja, namreč lahko pozneje široko odmevajo v človekovi osebnosti na tistem področju, ki ga zaobseže pomembna človekova težnja »adgredi« (lat. - pristopiti k čemu, lotiti se časa; v pomenu napasti pa odtod izvira tudi »agresivnost«). Tega torej ne vemo. Nekaj drugega pomembnega pa le zasledimo v podatkih iz Klementove mladosti: bil je šibak, majhen (»ta mičken«), zato na prav sprejet v otroško družbo, oziroma si je moral vstop vanjo šele izboriti, ne s fizičnimi, temveč duševnimi lastnostmi. Ali še iz te situacije izvira njegova tako negativna podoba ljudska mase (»tropa egoistov, umazancev itd.«) ali se je razvila pretežne pod vtisom slabih izkušenj iz begunskih časov med prvo svetovno vojno? - Psihodinamske teorije nam povedo, da človek na situacije, ki mu tako ali podobno vcepljajo manjvrednostna občutja, odgovarja z vedenjem, ki je nekje na lestvici med dvema načinoma: dekompenzacijskim = pusti se potlačiti od njih in ostane podložen, služi močnejšim, čeprav s prikrito zagrenjenostjo; ali pa nadkompenzacijskim = situacija ga ne vzpodbudi le k izravnavi teh občutij, temveč ga žene naprej v to, da bi presegal ljudsko poprečje in se povzpel nad maso, tako da je sedaj ta »manjvredna«. Na to pot je zaneslo Klementa Juga.
Pri marsikom, ki vstopa v družbo s podobnim brašnom kot Jug, so na tem mestu njegova psihodinamska formula sklone. Pri sensitivnem in visokodiferenciranem Jugu pa ni bilo tako. Tisto preseganje mase preveč vabi k agresivnosti v njeni destruktivni različici. Občutljivemu človeku pa take težnje vzbujajo krivdna občutja in ga silijo v to, da te težnje spet odtehta, poravna, naredi neškodljive. Jug se je želel tej potrebi oddolžiti s tem, da bi nevednim in izprijenim ljudem dal na pot etična merila in pravila (prof. Veber in Jugovi prijatelji so govorili o njem kot »etičnem reformatorju«; Blažejm Knjižici o Jugu na rob, PV 1957/241) in jih s tem tako rekoč dvigniti k sebi. Vendar so je, nihajoč med politično in filozofsko kariero, končno odločil za drugo, v želji, da bi najprej sam v sebi zgradil sistem meril in smernic v goščavi dobrega in zlega, potem pa šele zakoličil pot ljudstvu. V tam svojem prizadevanju je do sebe sila strog in zahteven. Svoje tri depresivne krize je Jug doživljal vselej takrat, ko je bila omajana njegova vara v lastno veljavo (etično ali drugačno). Zadnja kriza ob razdoru razmerja z dekletom tudi v bistvu ni bila žalost nad izgubo, temveč užaljenost zaradi ponižanja in razočaranje nad samim seboj, da situaciji ni bil kos.
»Turistika« (alpinizem) je bila Jugu na njegovi poti izgrajevanja lastne osebnosti pomembno orodje in - kot je razvidno iz njegovih načetih projektov - je predvideval, da bi bila to možna pot tudi za druge. Zakaj alpinizem? Mislim, da je Bartol (1936) dobro zadel, ko pravi, da so bile gorske stene za Juga »veliko preizkuševališče«, namreč njegovih sposobnosti, volje, veljave. Te potrditve je Jug potreboval za novtralizacijo ali bolje - nadkompenzacijo svojih latentnih manjvrednostnih občutij. Vendar Jug med alpinisti ni osamljen, če ne, govori o lepotah narave, s katerimi se v gorah srečuješ, in podobnim, temveč meni, da alpinizem poganja primarno stremljenje po zmagah. Lionel Terray (1921-1965) znamenit francoski alpinist in gorski vodnik, ki je opravil številne tvegane plezalske podvige v Alpah, Himalaji in Andih. Na razmeroma lahki turi se je skupaj s soplezalcem Martinettijem 44 let star smrtno ponesrečil. Vsi citati so iz slovenskega prevoda njegove knjige Osvajalci nekoristnega sveta, DZS Ljubljana 1974, je zapisal: »Alpinizem je za mnoge način, kako potešiti strast po boju, ki tli v dnu človeškega srca in ki ji je v modernem življenju res težko zadostiti«. Toda ta boj se bije prav »na meji med življenjem in smrtjo« in je pustolovščina nekje »med samomorilskim početjem in nevarno igro z veliko neznanko«, ko človek doživlja prav »grozljivo tesnobo« in«neznansko osamljenost«. Toda tedaj, v tistih skrajnih situacijah, ko je človeku »tesno kot kvartopircu, ki igra za ves svoj imetek« in »tvega svojo eksistenco«, pride človek »v trans, posvečeni bes, v katerem pozabi na nevarnost in ki podvaja moči in dela čudeže«. Terrayev prijatelj Lachenal je ob plezanju doživljal občutje dematerializacije, kot da se ob tom osvobaja težnostnih zakonov.
Mogoče vrhunskega alpinista res včasih poganja arhetipična težnja dospeti v neznane višine, »priti do naba z rokami«, da bi tam, na skrajni meji tveganja, ko je na tem, da doživi svojo lastno smrt, občutil nekaj tistega neopisljivega, kar ga za trenutke osvobaja njegovega jaza in ga potaplja v »kozmično zavest«. To pa je v svojem bistvu le ena od oblik od začetkov človeštva se ponavljajoče in obnavljajoče se težnje po transcendenci svojega jaza, ki oplemenituje človeka, ker prek nje doživi svojo povezanost z drugimi in svetom. V vsej elementarnosti najdemo opise takih stanj pri šamanih, mistikih na Vzhodu in Zahodu. Toda slutnjo tega pozna vsakdo: v sleherni ustvarjalnosti, erotičnem, religioznem doživetju, znanstvenem spoznanju, srečanju z naravo in v številnih drugačnih situacijah je nekaj tega »mističnega doživetja« pa čeprav v še tako rudimentarnem obsegu.

Ko človek enkrat doživi nekaj takega, bi se vračal k temu viru in tu se skriva nevarnost, da postane človek odvisen od njega. Mnoge oblike indirektnega samodekstuktivnega vedenja imajo karakter takšne zasvojenosti in zdi se, da tudi alpinizem v svojih najbolj tveganih (pa najžlahtnejših) oblikah: Ko sta Terray in Lachenal rešila vse pomembne probleme Alp, sta začela razmišljati o tem, kako bi si otežila te vzpone (samohodstvo, brez navezovanja, zimske ture) - tako kot mora morfinist stopnjevati dozo svoje droge, če želi še doseči učinek, za katerim hlepi. Ko Lachenal zaradi omrznitve nog ni več mogel plezati, je postala njegova strast dirkanje z avtomobilom. »Potreboval je to kot mamilo«, pravi Terray. In njun soplezalec z Anapurne Qudet je končal v avtomobilski nesreči, ko jo prehitro vozil.

V daljšem pismu z dne 7. julija 1924 (Evgen Lovšin, Ob šestdesetletnici rojstva Klementa Juga, PV 1958/645) svojemu profesorju Vebru sporoča Jug, da se odpravlja spet v stene in takole opisuje svoj odnos do planih: »Brez planin pa ne morem ostati, ker mi ravno nevarnosti dajejo vedno popoln notranji mir, ono nadsubjektivno razpoloženje, v katerem mi ni nič zase in radi tega tudi ne za moje misli kot moje. Od tod črpam jaz svojo avtokritičnost, ker se mi zdi smešno majhno, da bi bil odvisen od lastne domišljavosti in bi obsedel na kakih idejah samo zato, ker so moje. Nevarnosti napravijo človeka treznega, resnega, kritičnega in odločnega, da gre mnogo sigurneje svoje pot nago sicer. Po mojem mnenju je nevarnost eno najboljših vzgojnih sredstev. Česar mi niso dali ljudje na značaju, mi je dala lastna volja in nevarnost v planinah. – Pozdravljeni!«

Še to: Če kliniki tudi v tem pismu najdemo potrditev, da je slog Jugovoga alpinizma - vsaj v zadnjem obdobju - vseboval dokaj očitne poteza indirektnega samodestruktivnega vedenja, nas pa to nikakor ne opravičuje, da bi kakorkoli vrednotili njegov prispevek k slovenskemu alpinizmu ali mogočo tudi znanosti. Še manj pa bi iz Jugovoga primera smeli črpati pobude sa kako psihoprofilaktično akcijo, npr. s temo: »skrite nevarnosti alpinizma«, saj lahko rečemo, da pozitivni etični in psihohigienski odmevi te aktivnosti v širokem družbenem okviru krepko odtehtajo njeno rizičnost.

 

Zahvala

Pri oblikovanju tega članka so mi pomagali s strokovnimi nasveti, podatki o dr. Klementu Jugu in posebej še z literaturo: prof. Leopold Bregant, asistent dr. Iztok Jakša, dr. Mirko Kajzelj, prof. dr. Evgen Lovšin, prof. dr. Anton Slodnjak.
Vsem iskrena hvala.

 Lev Milčinski


Literatura

Članek je objavljen v glasilu slovenskega zdravniškega društva Zdravstveni vestnih, letnik 50, št. 6, Ljubljana, junij 1981, str. 379-377. Vsebuje tudi točen seznam uporabljene literature. Vsem, ki jih to posebaj zanima, ga bo posredovala komisija za alpinizem.


 

Odlomek iz knjige
počitnice za vsak žep Pierra Daninosa,

ki jo je leta 1962 izdala Prešernova dražba v zbirki Ljudska knjiga:

TIŠINA: neenakomerno zvončkljanje kravjih zvoncev bo šlo ob zori majskega dne gostu samotnega gorskega hotela v višini 2700 metrov gotovo bolj na živce kot ropot lokomotive. Če hočete imeti torej idealno tišino, je ne iščite! Prinesite raje s seboj svoje domače šume (pomožni motorček, radio, psa), ki so bodo ubrano zlili z vsemi drugimi.

HOJA: ne morem vam dovolj priporočati dolgih izprehodov, ki so zelo zdravi. Njihova največja prednost je v tem, da izpraznijo iz hotelov ljudi, ki so nemogoči, dokler bivajo tam. Zato je v vašem interesu, da vsakomur priporočate dolge izprehode, sami pa se jih vzdržite.

PRIROČNIKI: priročnik, v petih jezikih ni nič manj prepričljiv za ljubitelje gorskih tur. Začne se tako: »Ali mislite, da se moram pri obisku obrobnih (osrednjih) ledeniških grobelj posluževati gorskega vodnika?« Konča pa: »Na pomoč! Ležim na dnu ledeniške razpoke!« Ne pozabite, da te lepo izgovorjene besede »Ležim na dnu ledeniške razpoke«, dokazujejo, da je izletnik padel čisto v redu in stvar ni preveč resna. Razen, če ne gre za poseben primer. Takrat pa bo tisti, če se dobesedno držimo priročnika, na zadnjih straneh »umrl pri kirurgu«.

KRALJI GORSKEGA HOTELA: so tisti, ki so bili tu že v hipu, ko se je v Alpah zgodila nesreča in so za 50 centimov videli skozi daljnogled: padec, moža, ki je visel nad prepadom na koncu vrvi in se dva dni pozibaval ob strmoglavi steni. Vsak dan pripovedujejo tragedijo drugim, ki so prišli kasneje. Nekaterim se hoče mrtvaških podrobnosti: »Ste ugotovili razliko ..., ko je bil mrtev? Ali se je ... prej ... otepal?« Spoštljivo se zahvaljujejo pričam. Vsaj one imajo imenitne počitnice. Tako vsaj misli gospa, ki očita svojamu možu: »Vidiš, Arthur, namesto da sva v dežju rinila na Jungfrau, bi bila tu vso videla.« Toda Arthur izjavi: »Ljubše mi je, da nisem videl.« Nato pa odkrije novo navezo in se polasti teleskopa. Za vsak primer ...

SEZNAM IZLETOV: iz Götschendorfa vas potagne vlečnica do Götschenbelvedera, od koder z žičnico lahko pridete do Götschenhütte. Od tod vas žičnica prenese na večni sneg na Hochgötschengrat, od koder turisti lahko poskušajo priti do Hochgötschengraterkulma.
PROFESOR, KI VE SKORAJ VSE: od nastanka horcinskega gubanja pa do vrste pudinga, ki ga bomo imeli v nedeljo. Kot vsi ljudje, ki vse vedo, začenja svoje stavke z »Veste, kako ...« ali »Veste, zakaj ...«, zato, da mu rečejo »Ne« in da nato preda, kar ve. Glodavec tipa »nikakorvasnebiradmotil«; zoprn, ker prisili tistega, ki ga moti, do izjave, da ga nikakor ne moti, je profesor eden tistih šestdesetletnikov, ki so se bili za enega samega človeka naučili zelo mnogo, tako da občuti nenehno potrebo, da oddaja drugim.

SMUČATI ALI NE SMUČATI: raje imam ne preveč obiskano smučišče z dovolj urnimi smučarji, ki me dvignejo, če se prekucnem, vendar pa niso tako hitri, da se ne morejo (ali nočejo) ustaviti; tam lahko po mili volji prehitim začetnike, ki jim v smuku zakličem: »A gre? Nič polomljenega?« v tihem upanju, da mi ne bodo odgovorili: »Seveda! Hitro! Posodite mi svoj anorak ... in pojdite po pomoč!«

VLAK: najboljši način, da ujamete jutranji vlak, je, da zamudite prejšnjega (po Gilbertu Keithu Chestertonu).

DELO: nič me tako ne očara kot delo; lahko sadim in sedim ter ga cele ure opazujem (po Jeromu Klapki Jeromu).


 


Nada in Bine Mlač

Grandes Jorasses (3. del)

Terna je ostala, a imela je moško ime: Walkerjev steber. Danes kaj več dodati ali odvzeti Cassinovim izrečenim in napisanim besedam ni potrebno. Majhno dopolnilo potrebujejo mogočo nekoliko evforične besede »Veni, vidi, vici« (prišel, videl, zmagal). Teh ni izrekel vodja zmagovite naveze, temveč kasnejši opisovalci in presojevalci, posebno v času fašizma. Ker se prah hitreje lovi na resnične zgodbe, kot možje odhajajo ali pozabljajo dejstva, je dobro obnoviti nekatere zaprašene resnice. Riccardo Cassin ni vedel, da rešuje enega od treh zadnjih problemov Alp, v steni je imel največje težave predvsem v vstopnih ploščah, ki jih danes nihče ne ponavlja in je steber močno razvrednoten. Popolnoma so zlagane besede, ki so jih pripisovali Ugu Tizzoniju po vrnitvi iz stene, ko naj bi bil izjavil: »Borili smo se z vnemo zato, da poklonimo Italiji in fašističnemu športu zmago, ki ji pomena ni treba podčrtati«. Precej neodgovorno so napisane besede Georga Livanosa - »Grka«, ki presoja Cassinovo knjigo »Petdeset let alpinizma«. V tistih časih je na primer Nemec Ullmanm napisal: »Bitke bodo tudi v gorah, zato bo kult alpinizma, razširjen med nemško mladino doprinašal tudi svoj delež k vojaški pripravljenosti mladega rodu.«
Ne drži, da jo Willy Welzenbach poskušal v Walkerjevem stebru ali pod vpadnico Mrtvaškega prta. O tem ne on ne Willi Merkl nista nikdar govorila, še manj pa pisala. Prvi resen poskus je v Walkerjevem stebru leta 1937 opravil tedanji vodilni francoski plezalec Pierre Allain s soplezalcem Edouardom Frondojem. Poskus je propadel, toda Allain je bil naslednje leto spet v steni, tokrat z Jeanom Leiningerjem. Šel je po smeri levo od bariere plošč, ki so do tedaj zaustavljale vse več ali manj resne poskuse. 1. avgusta 1938 jo bila ovira za njim. Še isti dan, ko je moral Allain zaradi nevihte še drugič odnehati, so prišli na to območje trije Italijani iz Courmayeurja. Želeli so plezati v tej znani steni in resnična je zgodbica, da so na Passo Gigante vprašali mimoidočega nosača, ali ve, kako se imenuje »tista velikanska stena«. Bili so tako slabo podkovani o pristopih in dostopih v skupini Mont Blanca, da so lep čas izgubili z iskanjem prehodov po ledenikih Mallet in Mer de Glace. Kljub vsemu so vstopili 4. avgusta ter dva dni kasneje dosegli vrh; seveda pa tudi tokrat ni šlo brez nevihte. Riccardo Cassin, Luigi Esposito in Ugo Tizzoni so lahko pokazali svoje najboljše spretnosti, predvsem prva dva sta imela za sabo dramatičen prvenstveni vzpon po severni steni Piz Badile. Tu v Walkerju so navidez za prazen nič in obenem virtuozno, ne da bi se zavedali, da plezajo »plezalski problem«, iztrgali mnogim izpred nosu zgodovinski vzpon.
Iz prvega Cassinovega opisa vzpona:
»Napredujem z veliko previdnostjo, kmalu zmorem desno stran telesa zagozditi v večjo razpoko; žal mi je sedaj ostala leva stran prosta in neuporabna. Kot nekakšen plazilec se pomikam po ceatimetrih, pri tem uporabljam ogromno moči, z mene teče znoj, nad mano pa se šobi poč brez oprimkov. Zadnji varovalni klin je dvanajst metrov pod mano. Nasledaja izčrpavajoča poč v tej navpičnici omogoča nadaljnje prehode. Kjer so obe poči združita, mi uspe zabiti dober skalni klin. Z njegovo pomočjo splezam nekaj metrov nazaj, prečim nekoliko desno in dosežem udobno stojišče.«

Drugi vzpon sta šele leta 1945 opravila Edouard Frendo in Gastoa Rébuffat, ki sta uporabila Allainov vstop in se s tem izognila težavnim počem, proevisom in problematičnim strehicam. Pierre Allain se je kasneje vrnil pod steno s še tremi Parižani in opravil drugo ponovitev leta 1946. Tretjo je nekaj dni po Allainovi opravila močna naveza Lionela Terraya in Louisa Lachenala. Tudi onadva sta uporabila Allainov vstop, tudi njiju je zajelo tradicionalno naurje in sta v megli in sneženju zašla v zgornjem delu Centralnega ozebnika ter izstopila po svoji varianti.

Zanimive so še nekatere obrobne stvari okoli zgodb o slavnem stebru. Prvi, ki je ponovil originalno smer v celoti s Cassinovim vstopom je bil še rosno mladi Walter Bonatti. Povsod, kamor se je obrnil v tej zelo težavni in tvegani plezariji, ga je spremljal požled, na najtežjih mestih so mu je zanohtalo in je že padal, a ni padel … Ta mož je prišel s prijateljem še drugič, ga še drugič preplezal, prišel še tretjič in ga še tretjič preplezal sredi najtrše zime v navadnem alpskem stilu.
Še ena zanimivost: v časih prvih plezalcev je na primer pet Cssinovih klinov z obročkom tehtalo kar 850 gramov.

Vzpona po Crozovem in Walkerjevem stebru sta tako pomambna v alpinizmu, da ju imamo lahko za zaključek predvojne dobe. Po vojni se je alpinizem spet razcvetel, vendar je vstopil v novo obdobje. Severna stena je bila preplezana po dveh mogočnih stebrih, toroj »odkrita«, prav tako vse pomembne stene v Alpah. Ostali so problemi drugih stebrov - Pointe Marguerite in Pointe Young.

5. do 6. avgusta 1958 sta Jean Couzy in Rene Desmaison po tedanjem pisanju rešila »poslednji problem« Grandes Jorasses. Preplezala sta 800 metrov visoko severno steno Pointe Marguerite oziroma osrednji steber, Znimivo, da je tam že pred leti poskušal mladi Bonatti.
13. in 14. avgusta sta Enrico Cavalieri in Andrea Mellano iz Turina v sedmih urah preplezala skrajno desni Youngov steber; višina 450 metrov, pretežno IV teževnostne stopnje, z enim mestom V.
Glavne smeri naj bi bile s tem v steni preplezane, na vrsti pa so bile »vmesne«. Takšne govorice so problematične. Koliko je katera stvar pomembna in vredna, tako pove zgodovina in tisti, ki se lotevajo ponavljanja.

Prva taka smer je bila v Whymperjevem stebru - nerazločna linija, ki sta jo preplezala Walter Bonatti in Michel Vaucher v petdnevni drami od 6. do 11. avgusta 1964. To je bil peti uspešni vzpon Walterja Bonattija v ostenjih Jorassov in njegovo slovo od ekstremnega alpinizma, dokončno pa se je poslovil februarja 1965 a prvenstvenim solovzponom v severni steni Matterhorna. Vzpon, ki sta ga opravila s Vaucherjem, je pokazal, da je za smer potrebno veliko želja in vztrajnosti. V spodnjem delu te smeri sta se leta 1931 ponesrečila Brehm in Rittler. Bonatti je poizkušal kar sedemkrat in celo sam, preden sta z Vaucherjem uspela. Zjutraj prvega dne ju je bombandiralo padajoče kamenje. Ušla sta nepoškodovana, toda vrv sta imela presekano na petih koncih. Odločila sta se, da bosta kljub vsemu nadaljevala. Konce vrvi sta enostavno povezala med seboj. Preplezala sta najvišje mesto, ki ga je dosegel Bonatti v prejšnjih poskusih ter šla mimo zadnjega klina, ki sta ga pustila Brehm in Rittler. Bivakirala sta na majhnem robu nekoliko višje. Ponoči je v njuni bližini prihrumel grozoten kamnit plaz. Jutro je razodelo pogled na razdejanje in uničenje. Ogromnega skalnega bloka, ki je bil približno osemdeset metrov nad njima, ni bilo več; namesto njega je bil velik rumen odlom, ledenik pod njim pa je bil posut z ostanki skalovja. Skale okrog njiju so bile prekrite s prahom in koščki granita, kar ju je precej oviralo pri plezanju. Želela sta si, da bi čimprej prišla iz tega nevarnega področja. Misli na umik sta se odpovedala, saj bi bil prenevaren, edini izhod iz te godlje sta videla v nadaljevanju. V prvem raztežaju je Bonattija zadel kamen. Padanje kamenja je bilo tako resno in pogosto, da sta tisti dan uspela preplezati samo 110 metrov, nato sta opolnoči začela iskati mesto za bivak. Naslednji dan sta nadaljevala v pošastnem vremenu. Vrv je spet presekal kamen, tako da sta sedaj lahke plezala le še dvajsetmetrske raztežaje. Preplezala sta skrajno težaven kamin in še tretjič bivakirala. Naslednji dan je rodil Vaucher, ker je Bonattiju zmečkalo palec. Končno sta izstopila. Več mesecev potem je Bonatti v Epoci zapisal: »Iz ljubeznivosti sem ves čas govoril francosko, Michel pa italijansko. Sestop je potekal brez besed, poslovila sva se molče; objela sva se in še zadnjič drug drugemu pogledala globoko v utrujene oči ...«

Draga takšna »nelogična« smer je Mrtvaški prt, ki sta ga preplezala Rene Desmaison in Robert Flematty; strmo ledišče, ki se razprostira med Walkerjevim stebrom in grebenom Hirondelles. Plezala sta od 13. do 26. januarja 1968. V začetku sta mislila smer speljati neposredno na vrh, toda slabo vreme ju je prisililo, da sta izstopila na levo od njega na Lastavičji greben. Smer je postala nekakšen zadnji veliki problem in različne naveze so ga že pred tem poskušale preplezati poleti in pozimi. Pariški plezalec Roland Trivellini je trdil, da je sam preplezal Mrtvaški prt z bolj direktnim izstopom, domači poznavalci raszmer so o tem dvomili in vzpona niso priznali; govorice so takrat omenjale širokoustenje, kmalu nato pa je Trivellini izginil v montblanškem pogorju.
Kmalu po prvem vzponu je mladi vodniški pripravnik Pierre Dessailloud trdil, da je presoliral smer. Tudi to trditev so premlevali in nekako so mislili, da se je Dessailloudu že prej pomračil um, saj je nekaj mesecev kasneje naredil samomor; tako tudi tega vzpona niso priznali.
Alessandro Gogna trdi, da bi bilo bolj smiselno opraviti prvi vzpon poleti, saj je pozimi tolikšna izguba materiala in tolikšni napor nelogično početje. Tako dejanje vodi do zaključka, da tu ni šlo le za šport in so si ljudje želeli tudi časopisne slave. Dokaz več je prva ponovitev Mrtvaškega prta, ki so jo v juliju 1969 opravili štirje Čehi. Tudi druga ponovitev je bila poletna. Med 6. in 8. julijem 1970 so jo opravili Jugoslovani Janez Brojan, Zvone Kofler in Klavdij Mlekuž leto zatem (od naših alpinistov sta smer ponovila tudi Franček Knez in Jože Zupan 11. do 12. julija 1977).

Nada in Bine Mlač


 


Nejc Zaplotnik - Pot

Odlomek iz kritike:

»Čeprav imamo Slovenci razmeroma precej alpinistične literature, pomeni Zaplotnikova knjiga drzno in dobro novost. Drzno zato, ker zlepa ni kdo pripravljen tako brezkompromisno pred bralce razgrniti svojega življenja, čustev, duše, svojega svetovnega nazora, če že hočete. In dobro zato, ker je napisana izredno lepo in tekoče, pa naj gre za jezik, opise doživetij ali razmišljanja … človek bi že po nekaj straneh knjigo najraje odložil, oblekel kavbojke in star pulover in se šel potepat ... Knjiga je mnogo lepša in dragocenejša, kot je videti na zunaj ... Kar nekaj alpinistov je že napisalo svoje zgodbe; lahko so veseli, kajti tisti, ki bodo šele prijeli za pero, se bodo morali hudimano potruditi.«

To je odlomek iz kritike Toneta Škarje, ki je bila objavljena 3. avgusta 1981 v Delu. Izčrpno kritiko za Planinski vestnik pripravljata dva alpinista.

 

Žepna ocena

Avtor Nejc Zaplotnik - odlično, posebno za številne že znane misli, ki so povedane na svež in nov način, za neposredne in neobičajno vabljive opise plezalnih doživetij. Vse v Škarjevi kritiki drži kot pribito. Večkratno omenjanje skromnosti - prav dobro.
Neimenovani lektor in strokovni urednik - prav dobro zaradi malenkosti, kot so Grintavec in Bavški Grintavec, Kokrško sedlo, prusikov vozel, oklo (glej 6. stran te številke AR), Annapurna, Lho La, Solo Khumbu, Lhotse, Čeha Prusik in Szalay, prižema oziroma žimar (vzpenjalnik, glej AR št. 6. Str. 26).
Cankarjeva založba - odlično za izredno ceneno izdajo kvalitetne knjige, ki naj jo vsi alpinisti čimprej preberejo.

France Malešič


 


Kamniške in Savinjske Alpe

Rzenik - severozahodna stena

Smer črncev

(glej shemo na 2. strani)
Prva plezala 7. junija 1981 Vincenc Berčič in Milan Gladek.
Ocena V+, A2/V-, približna višina smeri 350 metrov, čas plezanja
8 ur.
Smer poteka približno po sredini med smerjo Benkovič-Kemperle-Presl in smerjo Benkovič-Kemperle. V steni je ostalo 12 klinov, za ponavljalce so priporočljivi dolgi klini PZS 4, jeseničani in srednje široki bongi. Smer je precej krušljiva.
Dostop: Po markirani poti iz Kamniške Bistrice proti Korošici do grape, kjer se odpre pogled na severozahodno steno Rzenika (45 minut). Po grapi pod steno, levo navzgor preko skalnatih nastavkov in še približno 50 metrov naprej od vstopa v smer Benkovič-Kemperle (2 uri in pol).
Opis: Vstop približno 100 metrov desno od začetka grape med Konjem in Rzenikom. Po skrotju proti levi približno 50 metrov in nato desno na udobno polico. Po nakazani poči navzgor proti desni do velikih streh. Pod njimi prečnica levo do poči in po njej do police (kk, zagozda). Proti desni navzgor, skozi kamin in po poči na polico. Po njej levo do luske (stojišče). Malce levo in nato navzgor 10 metrov. Sledi prečnica v desno (krušljivo) pod kamin (stojišče). Levo navzgor po poči in nato prečnica desno v kamin in po njem na polico (stojišče). 10 metrov levo in po poči ter preko plati navzgor na polico in levo po njej 10 metrov. Takoj nato desno na stojišče. Desno okoli roba pod majhno streho in nato proti levi navzgor preko plati, poraslih s travo v dno zajede. Po njej 30 metrov in nato levo na lusko. Stik s smerjo Benkovič-Kemperle-Presl. Po njej dva raztežaja na rob stene.
Sestop: Z vrha levo po robu stene do škrbine med Konjem in Rzenikom in navzdol do markirane poti. Po njej preko Konja na Presedljaj in po dolini Kamniške Bele (1.45 ure) ali pa desno preko Dola v Kamniško Bistrico (2 uri).

Milan Gladek


Rzenik - severna stena

Andromeda

(glej shemo na zadnji strani)
Prva plezala 31. maja 1981 Zvone Drobnič in Pavle Kozjek.
Ocena VI-, A2/V, približna višina smeri 500 metrov, čas plezanja 13
ur.
Smer poteka med smerjo Dular-Juvan v Osrednjem stebru in smerjo Modec-Režek. Predvsem v spodnjem delu je precej krušljiva. V steni je ostal 1 klin. Priporočljiva oprema: 8 do 10 navadnih jeseniških klinov, 3 zagozde, 4 do 6 profilnih klinov, mestoma so uporabni tudi zatiči.
Dostop kot pri Smeri črncev ter desno do velike votline pod severno steno (dve uri).
Opis: Vstop 15 metrov desno od velike votline. Navzgor in desno do manjše
Votline, naprej po policah desno na stojišče pod krušljivim razom (desno odcep smeri Modec-Režek). Za razom naravnost navzgor do previsne poči in od tam prečnica desno čez previs v lažji svet. Čez travnat skok do položnih plati, po njih levo in prečnica nazaj v desno do vznožja rjave zajede. Po njej navzgor (k) na veliko gredino. Levo navzgor 60 metrov po gredini, nato pa na polico na desni in naprej desno navzgor pod obsežnimi belimi platmi na polico z dvema macesnoma, navzgor pod strehami po skrajno desni poči in prosto čez gladko plat do stojišča na majceni polički. Od tam levo navzgor pod streho, levo čez krušljiv previs in še nekaj metrov navzgor do udobnega stojišča v dnu kamina. Po kaminu in slikovitem preduhu skozi previse v lažji svet. Dva raztežaja levo do konca gredine, nato desno navzgor in čez belo ploščo na stojišče v zajedi. Po kratkem kaminu na rob stene.
Sestop: Levo na vrh in nato kot pri Smeri črncev.

Pavle Kozjek

 


Vzhodne Julijske Alpe

Bavški grintovec - vzhodna stena


Orion (1)

Prvi plezali 31. januarja 1981 Boris Likar, Peter in Pavel Podgornik, Milan Velikonja.
Ocena 50°, IV-/45°, III, približna višina smeri 600 metrov, čas 9 ur.
Dostop: Do planine Za skalo in naprej po grapi ter v zajedo, ki je vidna
iz doline (desno velika plošča).
Opis: Po grapi do skalne stene. Tu prestop desno pod zajedo. Levo ob zajedi 200 metrov III do IV- nato desno (II-III) čez raz v grapo. Po njej (45° - 50°) na vrh.


Delavska grapa (3)

Prvi plezali 8. februarja 1981 Peter in Pavel Podgomik ter Milan Velikonja. Ocena 70°, III+/45°, približna višina 800 metrov, čas 4 ure.
Dostop je enak kot za smer Orion.
Opis: Po grapi s strmimi skoki in po skalnatem delu na greben.


Sestopna grapa (2)

Prvi plezali isti plezalci kot Delavsko grapo.
Ocena 45° , približna višina 450 metrov, čas 1 ura in pol.
Smer poteka po skrajno levi grapi v jugovzhodnem delu stene. Nato do planine za skalo.
Greben Bavški Grintovec-Srebrnjak označen s št. 4


Vršac - severozahodna

Stena beli trak

Prva plezala 1. in 2. januarja Peter in Pavel Podgomik.
Ocena 200 metrov 60° do 90°, ostalo 40° do 45°, čas plezanja 12 ur.
Smer poteka po grapi, ki se konča kmalu po polovici stene. V spodnjem delu je izredno strm skok. Plezanje je bilo izključno v ledu, le klini so bili zabiti v skalo zraven ledu. Uporabljena je bila 50-metrska vrv.
Dostop je enak kot pri drugih smereh v Vršacu.
Opis: Vstop z jezika, ki se dviga najvišje levo od Leve Ceklinove smeri. Smer poteka po ledenem jeziku, ki je vedno ostrejši in preide v navpičen skok (4 k), ki se po 120 metrih malo položi in potem preide v lažjo grapo. Po njej do konca ter izstop po gredi desno na greben (Varianta Juvan-Sazonov).
Sestop: V območju Desne Ceklinove smeri v dolino ali pa po drugih smereh v tem delu na rob stene. Približna višina 600 metrov.


Glava planje - južna stena

Novembrska smer

Prva plezala 1. novembra 1980 Ivo Rutar in Milan Velikonja.
Ocena V+/IV-V, približna višina 280 metrov, čas plezanja 4 ure.
Dostop: Iz Zadnjice po poti proti Pogačnikovemu domu do lovske koče. Tu po stezi do zahodnega stebra v južni steni. Levo za stebrom v izrazito zajedo, vidno s steze. Zajeda više preide v kamin.
Opis: Po grapi levo od stebra pod kamin. Ko se ta konča, še nekaj metrov po zajedi. Nato rahlo desno čez plati na majhno poličko. Od tod rahlo desno (5 metrov) ter čez plati naravnost navzgor. Po nekaj metrih krenemo levo do poči. Po njej ter čez žmulo v lažji svet. Naravnost navzgor (10 metrov) ter v levi kamin. P0 njem tri raztežaje in pol do roba stene.

člani AO Nova Gorica

 

Široka peč - severna stena

Zajeda

(glej shemo na desni strani)

Prva plezala 15. in 16. Avgusta 1981 Zvone Drobnič in Pavle Kozjek.
Ocena VI+, A3/V-VI, približna višina 700 metrov, čas plezanja 23 ur.
V steni je ostalo 7 klinov in 1 zagozda. Priporočljiva oprema: 20 do 25 navadnih klinov, 5 profilnih klinov, 5 specialčkov, 1 do 2 zagozdi.
Dostop: Kot za smer Cedilnik-Krivic (Od bivaka Za Akom po travi in melišču do vznožja stene, nato po grapi desno pod vpadnico zajede), 2 uri.
Opis: Vstop v desnem delu previsne rdečerumene stene. Tri raztežaje navzgor v območju krušljive zajede in skozi kratek kamin, nato prečnica levo čez plošče, nekaj metrov proti levi navzgor in poševno navzdol na majhno poličko nad strehami. 10 metrov levo navzgor in pod previsi prečnica levo čez zajedo in gladko ploščo na udobno stojišče v dnu žlamborja. Od tam približno 50 do 60 metrov navzgor, nato levo po krušljivi polički okrog raza, nekaj metrov navzdol in desno navzgor na stojišče pod previsom. Čezenj v izrazito rdečo zajedo in po njej na vrh velike luske. Prestop v steno, 30 metrov navzgor, nato pa desno čez gladek prag v začetek velike zajede. Po njej do previsnih zapor, 20 metrov levo navzgor in čez nekaj previsov nazaj desno v zajedo. Po njej do velike strehe, 25 metrov desno na raz in še nekaj metrov navzgor na dobro stojišče. 50 metrov navzgor po raza, nato 5 metrov desno in po kratki črni zajedi na slabo stojišče. Prestop levo okrog raza in po navpičnih črnih ploščah 30 metrov navzgor. Levo čez ploščo mimo previsa, nato po lažjem svetu proti desni do raza. Od tam navzgor v kamin, po njem do konca, nato 25 metrov navzdol v grapo in iz nje levo navzgor še dva raztežaja do roba stene.
Sestop: Z vrha takoj na drugo stran v grapo, po njej 80 metrov navzdol, nato desno okrog roba in po položnih ploščah (II) v Amfiteater.
Pavle Kozjek


Široka peč - severna stena

Škorpijon

(glej levo shemo na predzadnji strani)
Prva plezala 13. 9. 1981 Franček Knez in Lidija Painkiher.
Ocena V-, A1/IV+, A0, višina smeri ni znana, dolžina 14 raztežajev, čas plezanja 8 ur.
Smer poteka v dobri skali.
Opis: Poševno desno v izrazito zajedo. Ko se po tretjem raztežaju kamin razširi v grapo, prečnica desno na steber. Po zajedah navzgor. Ko skala na raza postane konglomeratna prečnica desno. Dalje po desnem boka stebra tri raztežaje. Nato desno v veliko zajedo, ki privede do raza. Po njem na rob stene.

Franček Knez


Stenar - severna stena

Zajeda spominov

(glej desno shemo na predzadnji strani)
Prvi plezali spodnji del 3. avgusta 1958 Matjaž Deržaj in Tone Jeglič, zgornji del 10. avgusta 1959 Matjaž Deržaj, Vjekoslav Šantek, Janez Škarja in Jaka Vovko.
Ocena VI/V, približna višina smeri 600 metrov, čas plezanja 5 do 7 ur. Dostop: Iz bivaka IV (20 minat).
Opis po raztežajih:
1. Vstop z najvišje točke snežišča 10 metrov desno od vpadnice zajede. Skozi krušljivo zajedo na polico, nekaj metrov desno, naravnost čez prag na drugo poličko (k z vponko).
2. Poševno desno navzgor 10 metrov po lahkem svetu na polico, po njej levo v položno zajedo z izprano skalo.
3. Poševno desno ven na polico, nekaj metrov v desno, nato naravnost navzgor po krušljivi zajedi (k) in nato po polici in ploščah levo spet v zajedo in navzgor na stojišče pod previsom (k).
4. Čez previs (A1, 3 k) in po zajedi z dobro skalo raztežaj navzgor na veliko gruščnato polico.
5. 20 metrov desno od vpadnice zajede naravnost navzgor po poči (kk, A0) na poličko.
6. Še naravnost navzgor po zajedi, ki jo prekinjajo previsi (kk, V, A0) na polico.
7. Še slab raztežaj po krušljivi zajedi (k) naravnost navzgor na polico (3 k na stojišču).
8. Takoj nad stojiščem 5 metrov navzgor na polico, čez plošče (k) na polico (2k). Raztežaj dolg 20 metrov.
9. Raztežaj vodoravno levo po polici (k) na stojišče v zajedi (k).
10. 3 metre naravnost po zajedi, prestop levo na polico (k) in po njej levo okoli roba (k).
11. 5 metrov navzgor čez plošče na ozko poličko, po njej 6 metrov levo v zajedo, po njej navzgor na krušljivo gruščnato polico (k).
12. Desno po polici (k) 15 metrov in naravnost navzgor skozi zajedo (k) na večjo gruščnato polico (k).
13. Naravnost navzgor po zajedi in krušljivi poči, čez previs in skozi ozek kamin na polico (kk, V, VI, A0). Levo je zgoraj velik rumen odlom.
14. 7 metrov naravnost čez krušljive luske, nato 5 metrov prečnice desno v zajedo z dobro skalo in po njej na polico (k).
15. 7 metrov po zajedi, nato desno okoli roba in naravnost navzgor (mestoma krušljivo) do previsa, čezenj na majhno polico pod zajedo.
16. Skozi zajedo (k, dobra skala) do luske, levo okoli nje, nato naravnost navzgor na polico z luskami.
17. 2 metra desno, navzgor čez plošče in zajedo v položnejši krušljivi svet, navzgor do klina v strmejši steni.
18. Po strmi steni navzgor do zajede s previsom, čezenj in po položni kratki grapi s travo in mahom na greben.
Po njem še 3 raztežaje v lahek svet. Po njem in na vrh Stenarja

Tomo Česen


 

Matjaž Deržaj

K starim in novim zanimivostim iz Kogla

V 11. številki Alpinističnih razgledov, ki sem si jih izposodil od naših perspektivnih alpinistov, sem na 17. strani zasledil polemični članek Stare in nove zanimivosti, ki omenja smer Gregorin-Tarter oziroma Direktno v jugovzhodni steni Kogla. Pisca članka z žalostjo ugotavljata, da je Marko Dular že mrtev in da zaradi tega ni nikogar več, ki bi lahko razsvetlil »misterij smeri«. Kot soplezalec pri omenjeni prvi ponovitvi in zaenkrat še vedno živeči registrirani alpinist, bi o smeri povedal naslednje:
France Malešič in Bojan Pollak imata popolnoma prav, ko ugotavljata, da je smer, ki sta jo preplezala Zvone Drobnič in Pavle Kozjek pravzaprav »druga ponovitev« Direktne smeri. V narekovajih sem zapisal zato, ker gre brez dvoma za varianto pod gredino in to na mestu preko plošče (2 svedrovca). Že iz Markovega opisa v Planinskem vestniku je razvidno, da gre pri poči za gvozdenje v kaminu, ker smo takrat za ožje kamine mislili, da spadajo k počem. V svojih zapiskih sem zasledil, da se poč in kamin srečujeta v obliki dveh krakov črke K. Kamin in poč sta se nama tedaj zdela zelo težavna, še zlasti, ker je bilo v steni mraz in v senci požled. Ocenila sva ga za sebe s čisto VI, kar bi odgovarjalo sedanji oceni V oziroma V+. S police sva po desni strani prišla na gredino. Preko majavih balvanov in diagonalnega prečenja proti levi sva prišla do previsnega mesta pod zajedo. Previs sem tedaj z dvema ali tremi klini preplezal jaz in si v nakazani zajedi uredil varovališče. Plezala sva malo levo in desno navzgor v območju nakazane zejede dva polna raztežaja od stojišča nad previsom oziroma tri raztežaje od gredine. Četrti raztežaj se je končal na robu stene. Bila je megla, naletaval je sneg, vreme je bilo precej slabo, zato orientacijsko Dularjev opis, pa tudi moj zapis iz tistih časov nista mogla biti popolna.
Že naslednje leto sem opravil četrto ponovitev Rumene zajede in se spustil po smeri Šmid-Virens. Ta sestop sem ponovil še velikokrat, zato lahko z gotovostjo trdim, da spodnji del smeri Gregorin-Tarter, ki sva jo ponavljala leta 1954, ne poteka po smeri Šmid-Virens, za zgornji del pa je že iz opisa razvidno, da sta Zvone Drobnič in Pavle Kozjek plezala po isti smeri, ki sva jo ponovila pred mnogimi leti tudi midva.
Leta 1954 sem preplezal preko 50 smeri, od tega precej ocenjenih s V, V+ in VI-. V mesecu oktobru, oziroma ob koncu sezone sva bila oba »navita«, pa kljub temu se nama je zdel spodnji del precej težji od V.
Upam, da sem vsaj malo pripomogel k razjasnitvi »misterija«. Kasneje sem plezal tudi smer Šemrov-Zupan oziroma Centralno, ki pa je v spodnjem delu bistveno lažja.
Sheme smeri ne morem izdelati, ker bi bila po tolikih letih brez dvoma izmišljena, saj ima shema svojo vrednost le tedaj, če je bila narejena med samim vzponom ali neposredno po njem.

 


Pohvale pripombe in dopolnila k vodničku Bohinjske stene

 

Bohinjske stene so lepo delo, čeprav ne obravnavajo najpomembnejšega področja. Morda je knjižica zato še bolj dobrodošla, saj dosedaj tudi tisti, ki smo hodili v bohinjski konec, nismo imeli prave predstave o vseh gorah na tem področju, o smereh pa sploh ne. Tako bo vodniček morda naletel na ugoden odmev ne samo pri alpinistih, temveč tudi pri izkušenih planincih, torej tistih, ki ne hodijo le na Triglav, temveč stikajo tudi po zapuščenih koncih naših gora in včasih preplezajo tudi kakšno prvo ali drugo težavnostno stopnjo. Sem pa tja bi kljub temu imel kakšno pripombo, predvsem glede podrobnosti. Manj pomembne smeri so lahko omenjene čisto na kratko, nekatere višine smeri so nategnjene (kar pa je splošni problemi), pri predstavljanju posameznih vrhov ne bi bila odveč tudi nadmorska višina. Ločiti je potrebno tudi pojma ocena in naklonina smeri, pri opisovanju, še posebno pa pri ocenjevanju smeri se moramo nasploh držati priporočil UIAA.

Marjan Osterman

 

Bohinjski vodniček je zelo skrbno in natančno sestavljen. Vidi se mu, da so ga pisali pravi lokalni poznavalci, ki so predstavili vrsto docela novih (tudi meni, čeprav bolj priložnostnemu kot pa resničnemu Bohinjcu) neznanih imen. Glede na tehniko izdelave, je vodniček lepo opremljen. Edino ovitek bi bil lahko iz tršega papirja, možna pa bi bila tudi rešitev s plastičnim ovojem, kar zadeve ne bi dosti podražilo, vodniček pa bi bil trpežnejši.
Kar zadeva strokovno plat, kakih pripomb skoraj ne morem dati. Bohinjski kot - čeprav domačin - po plezalski plati poznan zelo slabo. Zame je bil to vedno čudovit predel za popotovanja in čudovite smučarske ture in sem ga na ta način podrobno prekrižaril, stene pa so mi bile vedno videti za resni alpinizem nekam prenizke.
Tako mislim, da je tale vodniček skrbno in dobro urejen dokument, ki v glavnem opisuje dosežke neke generacije bohinjskih alpinistov, ki je žal ostala brez svojega najboljšega vodje in gonilne sile.
Vodniček se bo še bolje znašel v širšem okviru nameravane knjižne izdaje (Bohinj-Krma-Kot), ki bo gotovo pritegnila v Bohinj še več plezalcev od drugod. Takrat pridejo poleg drugih dopolnil na vrsto tudi fotografije, opisi ledenih slapov, ki jih je cela vrsta, in še kaj. Zamisel, da bi pred glavnim vodnikom »pokrili« naše gore s številnimi vodnički, bi utegnila kar kmalu prinesti dosti uporabnih rezultatov, po drugi strani pa bi se morali zavzeti, da ne bi ob tem zastale priprave za glavni vodnik.

Tine Mihelič

 

Popravki in nadaljevanje dela. Pri pripravi izdaje Bohinjskih sten nas je pestil čas. V prihodnje bo potrebno poskrbeti tudi za trše platnice, format pa ustreza, saj sheme plezalnih smeri pri manjšem ne bi bile tako pregledne.
Ocene so le deloma po UIAA, oznaka A0 bi morala biti verjetno večkrat omenjena. Včasih ni navedena nadmorska višina vrhov, manjka več datumov in podatkov o ponovitvah.
Nekaj tipkarskih in vsebinskih napak:
11. stran: smer 11 a) ob prislonjenem (ne pristopnem) stebričku; manjka ime 12. smeri - Andrejina smer; 4. smer naj bi se imenovala Kaminska II, čeprav poteka po grapi in ne po kaminu;
13. stran: popraviti opis gri 5. smeri: Vstop v izrazit kamin v Mali (ne manjši) steni, levo od Žlebenske smeri. Ena od smeri, ki so jo v Mali steni preplezali člani AO Rašica, je identična z Lesjakovo, a še ni točno ugotovljeno, kako je s tem;
15. stran: pri 5. smeri je vstop v najbolj izrazito poč in ne stebrič;
28. stran: pri 3. in 4. smeri so bili svedrovci uporabljeni le za varovanje in ne za napredovanje;
42. in 43. stran: pri smeri št. 2 je napačen ali vris ali opis, ki govori o križanju smeri št. 4, kar pa ne odgovarja vrisu. Višina smeri je manjša od navedene.
Med redakcijo se je pojavilo tudi precej terminoloških vprašanj. Najpogostejše napake bomo skušali obdelati v Alpinističnih razgledih. Zelo pogosto se na primer pojavlja neustrezno uporabljanje izraza skala oziroma stena. Odlična stena v Mali steni se npr. res ne sliši primerno.
Sproti bo potrebno zbirati vse popravke in tudi nove smeri ter jih objavljati v Alpinističnih razgledih. Takoj je treba začeti z zbiranjem fotografij, izmeriti je treba višino sten, smeri in variant, zbirati je potrebno tudi gradivo za alpinistično zgodovino Bohinja.
Plezalni vodnički, s katerimi naj bi čimprej objavili vse razpoložljive podatke o naših plezalsko zanimivih področjih, so le prehodna oblika - nekakšen koncept za lažje zbiranje dopolnil, preverjanje in razčiščevanje nejasnosti. Poleg tega pa bodo služili kot osnova za nastavitev kartoteke. Po izdaji vsakega vodnička mora nekdo od avtorjev takoj nastaviti kartoteko - najbolje dve: prvo za osrednji arhiv pri INDOK PZS in drugo za zbiranje podatkov na domačem področju. Seveda pa bo treba poskrbeti tudi za usklajeno dopolnjevanje.

Franci Savenc

 


Kako najti pravo mero med počasno izčrpnostjo in hitro površnostjo PRI pripravljanju plezalnih vodnikov?

Pameten plezalni vodnik je tisti, ki je zmerno enciklopedičen in zdravo reprezentativen glede na lepe in naravne smeri.

Stanko Klinar


Jože Rožič je v AR 11 objavil rezultate preizkusa Cassinovega pasu starejšega in novejšega tipa, Milletovega in Edelweisovega pasu. Aleš Skrt in Jure Senegačnik sta poslala še Desmaisonov model Milletovega pasu ter angleški pas znamke Troll Ultra in sta zato že prejela vodniček Bohinjske stene. Ostali vabljeni!


 

 

Božo Jordan

V prid razvoja in ne kritike

V 11. številki Alpinističnih razgledov je na koncu poročila o seminarju in izpitih za alpinistična inštruktorje na strani 28 avtor Vinko Mlinar v razmislek zapisal sklepne ugotovitve. Naj k temu zapišem še svoj pogled oziroma misel z željo v prid razvoja in ne kritike.
Seminarska oblika dela naj bi postala obvezna za vse inštruktorske tečaje v planinski organizaciji. Popestrila naj bi se s posameznimi predavanji kvalitetnih predavateljev. Inštruktor bo moral predavati in delati s skupino, zakaj se ne bi tu vadil in izpopolnjeval.
Problem pedagoškega dela je menda enoten za vse (pedagogika, andragogika itd.) in naj bi se ga skupno lotile vse komisije, ki se ukvarjajo z vzgojo. Skušali naj bi najti skupni imenovalec in nato urediti podrobnosti. Sedaj dela vsak nekaj po svoje. Pomnimo da vsi naši dobri inštruktorji nimajo ustrezne šolske izobrazbe pedagoške smeri, pa jo imajo morda po naravi!
Sodelovanje s Šolskim centrom za telesno kulturo bi se moralo uskladiti zaradi več dejavnikov. V naših programih (planinska, alpinistična šola itd.) nekaj manjka ali pa se to morda enostavno predpostavi, da je (glej Učni načrt in program sa šolanje organizatorjev športne rekreacije v krajevnih skupnostih in društvih Partizan).

(In še opomba v oklepaju: v isti številki je v jezikovnem članku Vladimirja Škerlaka na 15. strani navajana Slovenska slovnica avtorjev Bajca, Kolariča in Rupla iz leta 1968. Nanjo se menda res ne da več zanesti, ker je sedaj v uporabi nova. Vendar se tudi z njo ne strinjajo vsi slavisti. So pač težave.)



Nekaj tujih novic

Nekaj novic iz 80. številke Mountaina (avgust 1981)

Lotse. O naši letošnji odpravi v južno steno izčrpno govori poročilo, ki je opremljeno s fotografijo stene in vrisano smerjo. Mountain dostojno predstavlja naše dejanje na Lotseju. Dodana je tudi pripomba, kako komična je po našem vzponu postala Messnerjeva napoved, da je južna stena Lotseja zaenkrat še tako težaven problem (za Messnerja), da ne bo rešljiv in preplezan pred letom 2000. Messner ima z nami smolo. Knjiga, v kateri se je razpisal o »problemu 2000«, je izšla v dneh, ko so naši alpinisti ta problem že rešili.

Anapurna. Konec letošnjega maja so Poljaki kot prvi preplezali južno
Steno. Potegnili so direktno smer v osrednjem delu stene. Enkratno in
skrajno nevarno.

Janez Bizjak

 


Ameriški odpravi v Himalajo v letu 1980

Daulagiri. Ameriško žensko odpravo na to goro je vodila Vera Komarkova pomočnica je bila Sue Giller. Bazni tabor so postavile 9. septembra pod nameravano smerjo, imenovano Hruška, toda slabo vreme je upočasnilo napredovanje. 5. oktobra so postavile 4. tabor v višini 7100 metrov. Dva dni kasneje je v plazu, ki je prihrumel skozi ta tabor, umrla Lyn Griffith. Odprava se je nato umaknila.

Baruntse. Odprava, ki jo je vodil dr. Peter Hackett, je prve tri tedne porabila za intenzivni plezalni tečaj pod Čolatsejem, ki se ga je udeležilo 39 domačinov. Nato so se lotili Baruntseja. Hackett, Jay Jensen, John Fischer in Gordon Wiltsie so s strani Imja splezali po zelo težavni smeri na severno sedlo. 17. oktobra jih je močan veter zavrnil sto metrov pod severnim vrhom.

Jure Ulčar


 

Marička Frantar

13. srečanje alpinistk

Srečanje alpinistk pod vodstvom Felicitas von Reznicek je bilo letos v Kitzbühlu na Tirolskem, od 16. do 23. avgusta. V primerjavi s prejšnjimi srečanji (Rendez-vous Haute Montagne) je bila letos udeležba zelo skromna. Od znanih plezalk so prišle Wanda Rutkiewicz, Silvia Metzeltin-Buscaini, Elžbieta Fijalkowska. Mlajših plezalk je bilo prav tako zelo malo. Spoznale smo alpinistke iz Poljske, Čehoslovaške, Romunije, Francije in Velike Britanije. Z nekaterimi smo tudi plezale. Jugoslavijo smo zastopale: Nadja Fajdiga (vodja), Marija Frantar, Lidija Painkiher (obe Akademski AO) in Andreja Žagar (AO Ljubijama-matica).
Možnosti plezanja so bile v pogorju Visokih Tur in Wilder Kaiserja.
Odločile smo se za Wilder Kaiser z znamenitimi stenami Fleischbank, Predigtstuhl in Totenkirchl. Poprečna višina sten je približno 350 metrov. Stene so apnenčaste, trdne in dobro razčlenjene ter nudijo zanimivo akrobatsko plezanje.
Z vremenom nismo imele sreče. Za plezanje smo zato izkoristile le dva dneva.

Seznam vzponov:
18. 8. 1981, Fleischbank (2187 m), vzhodna stena, Dülferjeva smer, V+, A1, 350 m, Marija Frantar in Andreja Žagar, Lidija Painkiher in Marie Okrouhla (ČSSR);
19. 8. 1981, Predigtstuhl (2092 m), zahodna stena, Smer Diem-Schule,
VI-, A1, 350 metrov, Elžbieta Fijalkowska (Poljska), Marija Frantar in Lidija Painkiher.
19. 8. 1981,Predigtstuhl, zahodna stena, Dülferjeva smer (IV+) v kombinaciji z Goingerjevim grebenom (III) - Marie Okrouhla (ČSSR) in Andreja Žagar.

Podpora komisije za alpinizem pri PZS je znašala 1800,00 din na osebo in se zanjo iskreno zahvaljujemo. Zaradi obilice prtljage smo se na srečanje odpeljale z dvema osebnima avtomobiloma. Omeniti pa moram, da smo živale zelo skromno in smo na primer nekajkrat spale kar na parkirišču.

Predlog:
Ob pogovoru z Wando Rutkiewicz, ki pripravlja mednarodno žensko odpravo na K2, smo prišle do naslednjih zaključkov:
Ugotovile smo, da imamo zelo malo možnosti za udeležbo na velikih odpravah. Manjkajo nam izkušnje v visokogorju. Čutimo pa se številčno in tehnično dovolj sposobne organizirati samostojno, popolnoma žensko alpinistično odpravo.
Za začetek predlagamo valutni tabor v Pamirju. Organizacija ni preveč zahtevna, zato mislimo, da bi se tam lahko povzpele na nekaj vrhov. To bi bil pomemben skok v našem ženskem alpinizmu in bi pospešil njegov razvoj.
Mislimo, da je povezava med nami vedno boljša in jo še poglabljamo, taka odprava pa bi nas gotovo še bolj povezala.
Želele bi, da bi bila odprava že poleti leta 1982. Predlagamo, da bi se je udeležilo 6 do 8 alpinistk.

Marička Frantar


 

Metod Škarja

Alpinistični tabor CAF v Dauphineji

Na povabilo francoske alpinistične organizacije CAF je komisija za alpinizem pri PZS poslala na mednarodni alpinistični tabor v La Bérarde v Dauphineji Mitjo Kanellopulosa (AO Ljubljana-matica) in Metoda Škarjo (AO Mengeš). Povabljena sta bila še po dva predstavnika iz Velike Britanije, Irske, Poljske, Švice in Turčije. Tabor je trajal od 5. do 18. julija 1981. Cilj tabora so bili plezalni vzponi v gorah nad Bérardom in, odvisno od prevoza, tudi v drugih delih pogorja. Nastanjeni smo bili v domu CAF v Bérardu. V nedeljo smo se vsi udeleženci zbrali tam, se spoznali med sabo in z gostitelji ter se okvirno domenili za ture. Naslednji dan smo vsi skupaj s francoskimi kolegi odšli plezat v Aiguille Dibona (3130 m). Midva z Mitjem sva skupaj s francoskim prijateljem preplezala smer Savoyards (smer Savojčanov). Ta igla se ponaša z najboljšimi skalnimi razmerami v okolici, smer pa je lepa in izpostavljena. Naslednji dan popoldne sva odšla prenočit v Réfuge de la Pilatte pod Les Bans. V sredo sva ob svitu vstopila v njegov Severni ozebnik. Čeprav je dva dni nazaj snežilo, sva imela zgornjo polovico v ledu. V dauphinejskih ozebnikih je zaradi toplejšega podnebja skoraj vedno led in le redko sneg. Pri sestopu sva imela manjše težave z iskanjem prehodov med razpokami na ledeniku. Na splošno so ledeniki v Dauphineji zelo razpokani, ker so tla, po katerih tečejo, zelo razgibana so pa precej krajši od centralnoalpskih. Pozneje naju je krepko napral še dež. Nevihte so bile v času tabora vsakodneven pojav, zato so bile daljše ture tvegane. Angleži in Irci, ki so bili ta dan na dvodnevni turi v severni steni Ailefroide, so morali obrniti na polovici stene. Sicer pa je bil v severnih stenah zaradi vremena požled in poprh.
V četrtek sva nato odšla prenočit v Réfuge du Chatellret, naslednji dan pa sva v Aiguille de Gandolière preplezala Severni steber - lepo tristometrsko plezarijo v dobri skali. Ker je popoldne spet deževalo, nisva mogla oditi naprej v Réfuge du Promontoire pod južno steno Grand Pic de la Meije. Zjutraj sva nato po triurnem dostopu vstopila v Direktno smer v tej steni. To smer je že pred leti preplezal naš alpinist Ante Mahkota z avstrijskim soplezalcem. Na polovici stene sva se krepko zaplezala. Nisva bila prva, ker je bilo celo nekaj klinov; na to, da se je vsake toliko časa pojavil eden z zanko, pa nisva bila po-zorna. Nehalo se je pod veliko previsno žmulo, potrebovala pa bi nekaj zagozd in lepo vreme, če bi hotela naprej. Teh nisva imela, vremena pa tudi ne, ker je medtem začelo snežiti. Spustila sva se za raztežaj, nato pa v težavni prečnici z nihalnimi vložki okrog stebra dosegla kamine v pravi smeri. Kamini so bili polni ledu, po njih pa so tekli celi slapovi vode. Zaradi teh razmer nisva plezala na vrh, pač pa sva izstopila na ledišče Carré, približno po dveh tretjinah stene. Po njem sva dosegla normalni dostop in po njem sestopala. Kmalu naju je dobila noč. Nadaljevala sva s pomočjo čelnih svetilk in z višinomerom ter zemljevidom kljub megli in sneženju našla prave prehode. Ob dveh ponoči sva dosegla Réfuge du Promontoire. Bila sva popolnoma pre-močena. Dopoldne sva nato sestopila v dolino.
V ponedeljek smo se s francoskim kolegom odpeljali v Réfuge de la Cezanne. Ker je ponoči ob budnici deževalo, nismo šli nikamor, zjutraj pa je bilo vreme prekrasno. Za turo je bilo prepozno, povzpeli pa smo se na sedlo pod ozebnik Chaud (gora Trois Dents du Pelvoux). Tu smo bivakirali, naslednji dan pa smo v krasnem vremenu preplezali ozebnik Chaud, ki je zgoraj zaprt s seraki, ki pa se redko lomijo. Smer gre levo od njih, tu je tudi najstrmejše mesto. Zaradi premikov ledenika pa se naklonina z leti spreminja. Še isti dan smo se vrnili v Bérarde. Kamlu nato je celotne Alpe zajelo poslabšanje in je bila ta tura zadnja. V soboto popoldne sva odpotovala domov.
Hujših nesreč med taborom ni bilo. Na prvi turi je eden iz angleške naveze padel petnajst metrov, vendar se je le podrgnil. Proti koncu je doživela padec tudi irska naveza, vendar brez hujših posledic. Vzponov ekatremne težavnosti zaradi vremena in razmer ni nihče opravil, najtežja smer je bila Direktna v južni steni La Meije v celoti (Irca in Angleža), od lednih pa ozebnik Chaud (midva in Anglež kot samohodec). Od vseh navez sva opravila največ vzponov.

Seznam vzponov:
6. 7. 1981, Aiguille Dibona, Smer Savoyards, V, 330 metrov, 5 ur in pol, izstop na 3130 netrih;
8. 7. 1981 Les Bans, Severni ozebnik, IV+, 50°-55°, 400 metrov, 6 ur, izstop na 3610 metrih;
10. 7. 1981, Aiguille de Gandolière, Severni steber, V-, 300 metrov, 2 uri in pol, izstop na 3100 metrih;
11. 7. 1981, Grand Pic de la Meije, Direktna smer do ledenika Carré, IV+, 550 metrov, 10 ur, izstop 3600 metrov;
15. 7. 1981, Pelvoux, Ozebnik Chaud, V+, 80°/70°, 55°, 500 metrov, izstop 3600 metrov.

Metod Škarja



Ali že veste ...

... da Matterhorn zadnje čase čudežno privlači upokojence? Letos je uspešno priplezal na vrh 77-letni upokojeni sodni svetnik Bruno Wieck. Za vzpon je potreboval le devetnajst ur. Ne pije in ne kadi, za ta podvig se je pripravljal celih pet let. Nekaj dni za njim je vrh še pravi čas dosegel Giuseppe Garavelli, da je lahko na njem praznoval svoj 80. rojstni dan. Stari gornik je vrh dosegel brez težav, za sestop pa si je izbral italijansko stran. Starostni rekord planincev, ki so dosegli vrh, je do zdaj 81 let.

... da je prvi alpinistični film posnel Francoz F. Emesguich leta 1905? Dogajanje je postavljeno na ledenik Blümlisalp v Švici. Zgodba pripoveduje o neki skupini alpinistov, ki je med plezanjem zašla. Film ima naslov Klic vrhov (L'Appel des cimes).

... da bo treba dodati plezalnemu opisu Stebra Šit opozorilo, naj vsak prinese vodo s seboj, pri shemi plezalne smeri pa vrisati posebni znak UIAA za neužitno vodo. Med zimskim so v znani votlini odlagali kaktuse prav na koncu rova, kjer je bila doslej pitna voda.

... da bo vodniček po zahodni steni Planjave vseboval tudi planinske pesmi? Da ne bomo samo tarnali, kako ni več prave planinske družbe in prijateljstva, bo poleg poškrobljeno resnih in presihajoče žalostnih tudi nekaj takih, ki jih še nedavno planinski papir ne bi prenesel, na primer velikoplaninske bajtarske litanije (... ki je za nas na gorah na prag' na nogah nag mah kosil …).

… da se je bivši polkovnik in letalski as Rudel leta 1954 s prijateljem Neubertom odpravil na Llullailaco, enega najvišjih andskih vrhov (6900 m). Na goro je šel zaradi izgubljene stave pri kartah. Težava je bila v tem, da je imel Neubert samo eno roko, Rudel pa samo eno nogo.
Napredovala sta počasi zaradi Rudlove umetne noge, ki jo je bilo treba po vsaki etapi sneti. Spremljali so ju argentinski alpinisti. Na višini 6000 metrov je Neubert padel v prepad in se ubil. Rudel in vodniki so odšli v dolino po pomoč, nato pa se je Nemec na splošno presenečenje spet odpravil na goro. Z nezaslišanimi napori je naposled dosegel vrh. Našli so tudi Neubertovo truplo. Rudel je sklenil, da si ga bo naložil na rame in ga odnesel na vrh. Vodniki so ga spremljali do zadnjih sto metrov pod vrhom, naprej je odšel sam. Vrnil se je nekaj ur kasneje brez Neubertovega trupla. Rekel je, da počiva v kraterju na vrhu.


 


Igor Mezgec, Bine Mlač in Tone Planinšek

Veter fen

Znanstveniki še ne vedo popolnega odgovora na vprašanje o delovanju vetra, ki razsaja po svetu in včasih celo mori ljudi.
Ko vidno lepi oblački zaplavajo po svetlomodrem nebu v smeri proti severu in so nam gore pred nosom, se svet ob vznožju Alp nenadoma spremeni. Tako pripovedujejo šaljivci, a je ras: šef v uradu se začne dreti, sodelavci tožijo zaradi glavobola in utrujenosti, včasih kdo celo naredi samomor. Zdi se nam, da po cestah vozijo sami začetniki itd. Obtožencu pa je ime FEN, vendar če ni natančno ugotovljeno, kako mu vse to uspeva.
Nekaj humorja na fensko temo. Nebo je nekje v Skalnem gorovju v ZDA obljubljalo smučarjem idealno smuko, polno užitkov. Nekdo od žičničarjev je skočil na kosilo. Ker tam delajo šestnajst ur, si je privoščil izdaten počitek z izdatno konzervirano hrano. Po dveh urah je prišel iz aluminijaste hišice. Razgled na okolico je dajal videz, ki je vlekel na jok. Poprek in počez ni bilo niti ene same krpice snega. Veter, ki mu tu pravijo po indijansko chinook (požiralec snega) se je spet poigral. V trenutku je temperatura narasla za
15° C in pobrala dilcarjem vse upe. 

Kako nastane fen? Velikokrat pihajo nad obsežnimi področji stalni vetrovi po več ur ali celo dni skupaj. Kadar leži na področju takih vetrov gorska pregraja, se mora zrak pretakati čeznjo. Spremljali bomo zamišljeni del zraka na njegovi poti prek grebena: ob vznožju grebena (točka 1) je zrak navadno precej vlažen, kar pomeni, da vsebuje neko množino vodne pare. Ko se ta zrak dviga ob pobočju, prihaja v predele, kjar je pritisk manjši, zato se mu poveča prostornina. Na račun dala, ki ga z širjenjem opravlja, se mu zmanjšuje notranja energija in s tem tudi temperatura - torej se ohlaja. Sprva se ohlaja približno 1° C na 100 metrov dviga. Ker pa ima zrak lastnost, da je pri vsaki temperaturi največja množina vodne pare, ki jo še lahko vsebuje, natančno določena - in pri nižjih temperaturah je ta množina manjša kot pri višjih - pride z dviganjem (in ohlajanjem) do nasičenja (relativna vlaga = 100%) in s tem do nastanka oblaka (točka 2) in malo više še do padavin. Od tod naprej se zaradi toplote, ki se sprošča pri kondenzaciji vodne pare (z vsakim litrom dežja pridobimo 2,5 NJ latentne toplota. S to toploto bi segreli 60 litrov vode za 10° C. Ta toplejši zrak pride na severno stran Alp), zrak ohlaja znatno manj kot prej - okoli 0,6° C na 100 metrov. Ko nato prispe ta že dobro »izcejan« zrak do vrha grebena, se začne spuščati v dolino in ponovno segrevati; preostale kapljice zato lahko hitro izhlapijo in baza oblaka je znatno više kot na privetrni strani. Od tod (točka 3) navzdol pa se zrak segreva za 1° C na 100 metrov padca ali pa še malenkost več, saj na zavetrni strani grebena ni oblakov in se zato posredno segreje že zaradi sonca. Še enkrat na kratko: zrak se zaradi nastopa padavin na privetrni strani dodobra osuši in ohladi znatno manj, kot se potem pri spustu na zavetrni strani segreje. Fen je torej topel in suh zrak na zavetrni strani grebenov (točka 4), največkrat tedaj, ko so na privetrni strani padavine.

Na severni strani Alp (tu je dobil tudi ime föhn) se fen pojavlja ob jugozahodnih vetrovih - to je navadno pred bližajočimi so frontalnimi motnjami. Takrat imamo pri nas in sploh na južni strani Alp navadno padavine, medtem ko v Švici, severni Avstriji in Nemčiji opazujeje »fenski zid«, to je oblake, ki se grmadijo nad grebeni in jih deloma pokrivajo, a se dolgo ali pa sploh ne prevesijo na zavetrno stran, kjer piha lokalni fen, ki pozimi pobira sneg.
Fenski efekt, čeprav dosti manj izrazit kot v severnih Alpah, se pojavlja tudi pri nas, največkrat ob severozahodnih vetrovih po prehodu front, ki »preskočijo« Alpe. Prinaša nam izboljšanje vremena, je pa le redko izrazito topel, kar s severnimi vetrovi običajno priteka hladnejši zrak.
Vetrovi s podobnimi učinki nastopajo tudi drugje po svetu: ob obalah Grönlanda, že omenjeni chinook (pobiralec snega), v Andih mu pravijo zonda itd.

Fen se torej pojavlja tudi v naših krajih. Ločimo fen ob jugozahodniku pred fronto, ko je v severovzhodni Sloveniji jasno, drugod pa je oblačno ali dežuje, ter fen ob severnem oziroma severozahodnem vetru. Ta je opazen posebej pozimi, ko noše kraje fronta »preskoči«, namesto da bi nam nasula snega, odloži pa ga na bosanske in srbske hribe.
Če lečasti oblaki pokažejo fen, le redki jadralci zdržijo na tleh. Na zračnih valovih za grebeni jadrajo v višine. Čudovito doživetje, posebno če zraven ni kakšnih težav. Gremo še malce naprej. Vsako telo reagira tako ali drugače na atmosfero. Polovica tistih, ki žive v območju fena, se ne zaveda teh sprememb, zato pa se druga polovica pritožuje tem glasneje. Nekaj jih na spi, drugi tožijo zaradi težav s srcem, tretji imajo napade astme ali migrene, vsi so razdraženi in se ne počutijo dobro. Spisek teh nevšečnosti je zelo dolg.
Pri tem se postavlja zanimivo vprašanje. Kaj se dogaja v našem telesu, ko piha fen? Pravega odgovora še ni, imamo pa nekaj tolažilnih. Mimogrede, tistega, ki čuti fen, ne smemo jemati kot namišljenega bolnika. Statistika namreč pravi, da so v dnevih, ko piha fen, pogostejši infarkti in prometne nesreče. Tako neka medicinska osebnost piše: Kompleksno zdrav človek ne more zboleti zaradi fena. No, kdo pa je danes sploh še zdrav kot dren?
Civilizacija nam je prinesla obilo »danajskih daril« (prvo znano darilo Danajcev je bil trojanski konj), ti pa strese in podobno. Ker je bilo za raziskave fena porabljenega že tudi nekaj denarja in podeljenih tudi nekaj nagrad, za trenutek pokukajmo v področje Hipokratovih učencev.
Pri navadnem porastu temperature nemudoma pride iz možganov povelje, naj telo začne izločati več znoja. Na to povelje reagirajo nadledvične žleze z večjim izločanjem adrenalina. To je hormon, ki vzpodbuja številne telesne dejavnosti, znojenje pa zaustavlja. Čim dlje zavira izločanje znoja, tem večja je obremenitev izvora tega hormona. Končni rezultat pomanjkanja adrenalina naj bi bil vzrok utrujenosti in potlačenosti.
Kdor pa boleha zaradi bolezenske razdraženosti (nekaj takih je tudi med alpinisti), lahko to pripiše serotoninu. Ta hormonom podobna snov se po mišljenju izraelskega farmakologa F. G. Sulmana izloča prav pod vplivom fena in to v prav velikih količinah. Nesrečni serotonin deluje v hipotalamusu - vegetativnem komandnem mostu medmožganov. Po mnenju Sulmana je povečano izločanje serotonina povezano z električnimi pojavi, ki napovedujejo fen.

Strokovnjak dr. Harflinger pa trdi: »Ko je v nižjih plasteh zraka skoraj že na tleh hladen zrak, potrebuje topli fen nekaj časa, da odstrani težke gmote. Tisto, kar se dogaja od nastanka fena do časa, ko je končno odrinjen hladni zrak, naj bi najbolj obremenjevalo telo. Fen potemtakem deluje na človeka veliko prej, preden se stolpec živega srebra povzpne v termometru«. Dr. Harflinger zaključuje in poudarla, da sam vzpon temperature ne povzroča težav.
Prav tako so se pojavila mnenja, da močan fen povzroča infrazvok, ki neugodno deluje na ljudi.
Kot vemo, je grešnih kezlov dovolj pevsod, kjer jih rabimo in tam, kjer so nebodigatreba. Atmosfera je sestavljena iz dušika, kisika in drugih plinov. Del atomov in molekul teh plinov ima električne naboje. Tretješolec v usmerjenem izobraževanju jim bo že zelo zgodaj rekel IONI. Takšni delci se nepretrgoma tvorijo zaradi ultravijoličnih žarkov, zaradi radioaktivnega žarčenja in električnega praznjenja z bliski. V kubičnem centimetru je poprečno 5000 takih nevidnih delcev. Njihova količina se spreminja odvisno od vremenskih okoliščin in zastrupljenosti zraka. Ko odrasli človek v 24 urah napoji svoja pljuča s približno 10 kubičnimi metri zraka, lahko tudi ionom prisodimo večjo ali manjšo vlogo v občutljivosti na vremenske razmere. Postavlja se zanimivo vprašanje pred alpinistične inštruktorje, gorske vodnike ali samo nohtne obešalce? Kako ukrepati, v obdobju med mesecem majem in oktobrom, ko so feni najpogostejši? Metode rajnkega župnika Kneippa in masaže ter drgnjenja s krtačo iz svinjskih ne sintetičnih ščetin delajo majhna čuda. Prevoliko razdraženost lahko zmanjšamo tudi z avtogenimi treningi (glej knjigi avtorja Hannesa Lindemanna Sprostitev v stiski in Premagani stres, ki ju je pred leti izdala Cankarjeva založba v Ljubljani). Točno odmerjene zračne in sončne kopeli ter obiski še celih trimskih stez tudi utrjujejo naše zarjavelo meščansko telo. Slednje ne velja za člane tistih alpinističnih odsekov, ki živijo v manjših vaseh in mestih. Nujno je manj kaditi (namesta 80 le 60 cigaret na dan), manj alkohola (namesto 3 litrov le 2, namesto 6 kapucinčkov le 4), pa bo vsem boljše, ko bo razsajal fen.

Med alpinisti in alpinističnim naraščajem večina živi zdravo in športno, zato naj ta večina povezuje fen bolj z zrahljanim snegom na pobočjih. Tako smo že na področju plazov. O njih več drugič, do tedaj pa se pazite posebno spomladanskih plazov in pomladi!

Igor Mezgec, Bine Mlač in Tone Planinšek



Pozor! Sveže prepisano!

Plezam, torej sem.
Vladimir Procházka ml. (Hory 13-14, Praga 1981)


 

 

Drago Metljak in Zvone Korenčan

Mednarodno posvetovanje o varnosti v alpinizmu

Poročilo o poteku

Mednarodno posvetovanja o varnosti v alpinizmu je bilo od 13. do 18. septembra v Meilerhütte v Bavarskih Alpah in ga je letos organizirala DAV. Poleg nas so se ga udeležili tudi predstavniki Avstrije, Švice, Francije, Irske, Španije, Katalonije, Južne Tirolske in Nemci kot organizatorji in gostitelji.

Pregled programa po dnevih:
13. 9. Prihod na Meilerhütte in namestitev.
14. 9. Pit Schubert nazorno prikaže nevarnosti za prvega v navezi pri nepravilnem poteku vrvi, slabosti uporabe samo spodnjega dela plezalnega pasu, primere dobrih in slabih plezalnih pasov, prednosti plezanja z dvojno vrvjo debeline 9 milimetrov, prednosti dinamičnega, varovanja s polbičevim vozlom in vzorec primerne oziroma neprimerne opreme.
15. 9. Pit Schubert demonstrira razliko med ramenskim varovanjem in varovanjem s polbičevim vozlom, kar izvode s spustom 80 kilogramov težke uteži 16 metrov globoko (2 x 8 m). Pri varovanju s polbičevim vozlom se utež ustavi po pol metra brez škode za varujočega, pri ramenskem varovanju pa varujočega vrže v zrak.
16. 9. Spoznali smo se z organizacijo DAV, posebaj še z organizacijo izobraževanja alpinistov in vzgojnega kadra. Temu so nato sledili še prikazi organizacije oziroma šolanja kadrov drugih predstavnikov. Predstavljeno je bilo tudi dolo komisije za alpinizem Planinske zveze Slovenije na področju alpinizma in vzgoje kadrov pri nas.
Deležni smo bili precejšnje pozornosti, še posebno pri razlagi naše kategorizacije.
Popoldne je bila okrogla miza s temami:
- problematika vodenja na Salzburškem, kjer velja prepoved vodenja tujim
vodnikom;
- izenačitev nivoja znanja gorskih vodnikov v Evropi;
- vprašanja športnega plezanja.
17. 9. Na sporedu so bile demonstracije navezovanja, izdelave varovališč, sidrišč in tehnik varovanja v posameznih državah. Tu smo videli dosti uporabnih novosti, ki jih je potrebno čimprej uporabiti tudi pri nas. Izkazalo se je tudi, da so tehnike do neke mere izenačene med seboj, razen naših, ki na nekaterih mestih krepko zaostajajo po praktičnosti in varnosti.
18. 9. Dopoldne ogled dolino Oberreinthal, nato sestop v dolino in vrnitev domov. Ta dolina nudi izredno zanimive plezalne možnosti, saj jo s treh strani obdajajo zanimive kompaktne stene.

Zaradi slabega vremena smo več delali po posameznih temah, tako da je bilo manj možnosti za plezanje. Delo je na srečanju potekalo tudi v posameznih dvogovorih med predstavniki. Tako sem se dogovoril s Pierrom Brassetom za pomoč pri izdelavi alpinističnega slovarja v več jezikih ter pri izmenjavi alpinistov. Predal mi je dva izvoda slovarja z željo, da bi čimprej zbrali ustrezne slovenske in srbohrvaške izraze. Glede izmenjave alpinistov pa bomo v prihodnosti dobili pismo s podrobnejšimi pogoji za izvedbo.
Naloga komisije za alpinizem bo poiskati alpinistični odsek, ki bo sposoben izpeljati to zamenjavo. Odgovoriti bo potrebno do začetka januarja 1982. Podoben dogovor za izmenjavo alpinistov sem sklenil tudi s predstavnikom Katalonije.
Švicarji imajo zelo dobro vzgojno literaturo. Na našo prošnjo nam bodo poslali komplot.
Na DAV je potrebno poslati povzetek predstavitve dela in vzgoje naše komisije za alpinizem, poleg tega pa še naslove ljudi, ki so pri nas zadolženi za vzgojo v alpiaizmu ter vprašanja povezave alpinizma in GRS.
Prav tako želijo imeti plezalni vodnik po naši Paklenici (seveda pa ne bi bilo slabo, če bi ob tem poslali tudi vso drugo literaturo, ki jo imamo v nemščini, npr. vodnik Ravenska Kočna, planinski vodniki itd.).
Predstavnik Irske želi imeti spiske vseh gorskih vodnikov pri nas ter podatke, katere jezike obvladajo. Zanimal se je tudi za izmenjavo tovrstne literature. Poslali bodo prošnjo.

Vsa srečanja so bila v Meilerhütte (2376 m) oziroma v obnovljeni zimski sobi zraven nje. Koča ima 70 ležišč in jo odlično upravljajo samo trije uslužbenci. Vzporedno je ob tem potekal še tečaj za planinske vodnike. Vzdušje na tečaju je bilo odlično in meniva, da je bilo to srečanje za nas zelo pomembno, še posebno, če bomo uporabili tu pridobljeno znanje.
Naslednje srečanje naj bi bilo spomladi leta 1983 v Rudolfhütte v Avstriji.
Pot na letošnje srečanje naju je peljala preko grosglocknerskega pogorja. Ugotovila sva, da je to področje zelo primerno za izvedbo ledeniškega tečaja.

Drago Metljak

Tehnično poročilo

Zaključke smo sprejemali po vsestranski presoji in so skupek najboljših detajlov tehnik različnih narodov. Ti zaključki so neobvezno priporočilo.

Navezovanje

Brez dvoma so za navezovanje edino primerni plezalni pasovi.

Sedežni pas ali plezalni sedež je nevaren, ker je vezava vrvi na ta pas v višini telesnega težišča ali celo nižje. Pri kontroliranem padcu do 4 metrov plezalec sicer ostane v vsaj približno navpičnem položaju, vendar zelo trpe trebušne mišice, velik pritisk pa je tudi na ledveni predel, saj je ledveni trak pri tem sedežu neobhoden.
Pri nekontroliranem padcu pa plezalca vedno obrne na glavo, še prej pa mu lahko zlomi hrbtenico in tilnik.
Prsni pas prav tako ni priporočljiv, padec je boleč, viseči pa si ne more dosti pomagati, ker visi na podpazdušnih mišicah, oviran je krvni obtok v rokah in zato rok zelo kmalu ne more vač uporabljati.
Kombinirani plezalni pas je najprimernejši, ustrezati pa mora sledečim zahtevam:
1. Trak, ki objema prsni koš in je kombiniran z naramnicama, naj bo širok in naj bo navezan tako, da pri visenju ne vleče navzgor (pod pazduho), ampak naj samo preprečuje zgornjemu delu telesa, da bi omahnil nazaj.
2. Ledveni trak naj bo širok in nameščen čim niže, nekje na zgornjem delu sedala, da ne pritiska na ledveni predel. S pomožnim trakom ali trakovoma naj bo na hrbtu zvezan s prsnim trakom, da ne zdrsne navzdol. Trak ne sme biti prekratek, da pri visenju ne povzroča še dodatnega stiskanja.
3. Pasova okrog beder morata biti široka, saj pri padcu in pri visenju najbolj obremenjujeta telo.
4. Sedežni in prsni del sta spredaj spojena na dva načina:
a) Ledveni predel spnemo s sponke, oba bedrna pasova, ki sta pritrjena nanj,
pa potekata preko trebuha do prsnega dela, kjer vse štiri trakove zvežemo
z vrvjo (1. skica).
b) Prsni in sedežni del zvežemo z isto vrvjo, vendar tako, da je med obema
deloma vozel (2. skica), ali kar je še bolje, dva vozla (skica 2 a).
Zaključki
- Za navezovanje je edino primeren kombinirani plezalni pas, ki je seveda
lahko enodelen.
- Pas zvežemo s pomožno vrvico, najbolje s premerom 11 milimetrov, kar je
predvsem ugodno, ko se moramo odvazati z glavne vrvi prod spusti. Vrvico
zvežemo s podaljševalnim vozlom ali z osmico.
- Plezalno vrv speljemo z vrha pod gornjim pramenom pomožne vrvice in jo z
vpleteno osmico ali s podaljševalnim vozlom zvežemo okrog srednjega vozla
vezave (skica 2 in 2 a).
- Pri visenju je tako obremenjen predvsem sedež, prsni del pa preprečuje
zgornjemu delu telesa, da bi omahnil.
- Prsni del mora biti zvezan nad žličko, pri alpinistkah pa nad prsmi, ker jih
pod njimi zvezan plezalni pas pri padcu lahko poškoduje.
- Vpleteno osmico glavne vrvi lahko navidezno zmanjšamo, če pri izdelavi vrv
vpeljoem po vstopajoči in ne po izstopajoči vrvi, kot delamo običajno pri
vpletanju osmice (skica 3). Tak vozel se postavi poprek, pri obremenitvi pa
se skrči in ne raztegne kot običajna osmica. Nemci in Švicarji sicer
uporabljajo stari vodniški vozel (pol osmice), ker se pri obremenitvi enako
zategne kot osmica, vendar smo sprejeli naše pripombe, da ima osmica
večjo površino in jo je laže razvezati.

Opomba. V DAV je v teku zelo zanimiv test plezalnih pasov. Plezalec, ki je navezan na plezalni pas, sedi na stolu, vrv pa preko dveh kolesc na stropu poteka do uteži. Utež spuščajo z različnih višin in s hitroslikovno kamero snemajo položaje telesa (hrbtenice in tilnika) pri potegu vrvi.

 

Vrvi

S poskusi so dokazali, da dve vrvi s premerom 9 milimetrov, ki sta obremenjeni istočasno, zdržita v vponki in na ostrem skalnem robu 40 % večjo obremenitev kot enojna 11 milimetrov debela vrv. Zato se vedno bolj uveljavlja plezanja z dvojno vrvjo (Zwilling), ki jo uporabljajo kot enojno vrv, varujejo pa v posebni dvojni - metuljasti vponki, ki je še v prototipnem stanju, ter seveda s polbičevim vozlom.

 

Varovanje

Z dinamometrom smo merili sile v različnih vrveh in vezavah pri navideznem padcu. Pri klasičnem ramenskem ali bočnem varovanju se je izkazalo, da je bila sila na prvi varovalni klin kar 7000 N, če je bila sila v delu vrvi, ki poteka k padlemu, 3500 N in sila v vrvi k varujočemu prav toliko. Brez varovalnega klina pa je bil varujoči obremenjen z 3500 N (4. skica). To seveda velja za precej statično varovanje, saj je dinamično sila težavno in zahteva ogromno vaje. Celo poklicni gorski vodnik iz Južne Tirolska ni uspel dinamično bočno ustaviti osemmetrskega padca 80 kilogramov težke uteži in ga je grdo vrglo.

Na 5. skici so prikazane mejne sile, ki povzroče premik človeka. Pri predolgem samovarovanju in bočnem ali ramenskem varovanju verujočega dvigne in obrne. Če pa je samovarovanje pravilno (kratko), so sile v obeh vrveh enake (glej 5. skico), torej je bolje prestaviti varovanje z ramen ali bokov v klin.
Sil v vrvi pa tudi pri padcu oziroma zdrsu drugega v navezi ne smemo podcenjevati. Plezalec, ki je stal na tleh in bil na kratko privezan na stropni tram, je poskočil samo s stopali in pri tem povzročil v vrvi silo 1350 N. Upoštevati moramo tudi raztezek vrvi, ki je pri drugem plezalcu vedno neugoden (6. skica).
Iz povedanega sledi, da je najvarnejše varovanje s polbičevim vozlom.
Polbičev vozel v pravilni vponki, ki ga držimo napetega (ne zategnjenega) v pravi smeri in z orokavičeno roko zdrsne, ko sila v vrvi prekorači 3500 N. Torej je varovanje drugega, tudi če zaniha, vedno statično, varovanje prvega pa vedno, kadar je padec omembe vreden, dinamično (glej 7. skico). Ko sila v vrvi prekorači 3500 N, vozel zdrsne in energija padca se v določenem času uniči. Primer: 80 kilogramov težko utež smo po osemmetrskeam prostem padcu ustavljali na 3 do 5 metrih zavorne poti, seveda z rokavico, saj bi nas hitro tekoča vrv sicer ožgala.

Vponka za varovanje s polbičevim vozlom mora biti široka, da se vozel lahko sprevrže (glej članek in ilustracijo Draga Metljaka Dinamično varovanje z uporabo polovičnega bičevega vozla v 3. številki Alpinističnih razgledov, stran 24. 1980). V ozki vponki se vozel zagozdi in lahko pride do statičnega varovanja. Vponka mora biti zavarovana z matico. Najboljše so angleške »clock« vponke z varovalko na vzmet, ki jo z eno roko zasučemo in odpremo, ko pa se zapre, se sama zaskoči. Vrv je pri prehodu ne more odviti kot lahko običajno matico. Nova angleška matica je v Nemčiji pošla v enem tednu, žal pa je bila cena kar 30 nemških mark.

 

Stojišče oziroma varovališče

Varovališče v glavnem pripravimo kot dosedaj, varujoči pa je z bičevim vozlom vpet v sidrni klin, vponka za varovanje s polbičevim vozlom pa je vpeta v trak ali vsaj 7 milimetrov debelo pomožno vrvico, ki povezuje sidrni in prvi varovalni klin (8. skica).

Tako vpenjanje je pomembno iz treh razlogov:
a) Vponka pri spremembi smeri obremenitve spreminja lego, tako da sta oba klina enako obremenjena.
b) Ko drugi plezalec pride na varovališče in pleza naprej, se vponka avtomatsko obrne za njim, kar v klinu ni vedno možno.
c) Takšno sidrišče je dodatni elastični element med padlim in klinoma.
Če so klini na varovališču slabi, jih lahka za izvedbo sidrišča uporabimo več (9. skica).
Pri izdelavi sidrišča vedno zasučemo samo en pramen, tako da vponka, če se izruje en klin, ostane v sidrišču.
Za izdelavo sidrišča z zatiči moramo uporabiti najmanj dva zatiča za varovanje in enega za samovarovanje saj le dva zatiča skupaj zagotavljata prestrezanje obremenitev v vseh smereh (10. skica).

Če imamo izvedbo zatičev s togo jeklenico, jih moramo podaljšati s trakom, da stalno gibanje vponke ne bi izvleklo zatičev iz špranj. S povijanjem z izolirnim trakom pa lahko še povečamo togost jeklenice, kar služi kot ročaj, s katerim lahka zagozdo vtaknemo v špranjo, ki jo z reko še ne dosežemo.
Pri plezanju z dvojno vrvjo varujemo z obema polbičevima vozloma v metuljasti vponki ali v dveh vponkah, ki sta nameščeni druga vrh druge (11. skica).

Zelo priročne so tudi že gotove zanke z dvema vponkama, katerih ena je vpeta na plezalno vrv, druga pa na prsni del pasu. Ko plezalec pripleza do klina, vpne drugo vanj in že lahko nadaljuje.
Nosilne zanke, ki jih sicer namestimo preko ramena in pod drugo pazduho ter nanje ovešamo železje, se pri težavnem prostem plezanju ne obnesejo, ker je vsa teža na zgornjem delu telesa. Zato je bolje, da železje ovesimo na sedežni del pasu. Varovanje s ploščico (z vzmetjo) odsvetujemo, ker nam sunek, če nismo pazljivi, iztrga vrv iz rok in takrat v ploščici ni trenja!

 

Še nekaj zanimivosti

- Švicarji imajo zelo posrečen reševalni vitel, ki ima klasične ročice zamenjane z enim samim, približno 1,2 metra dolgim gonilnim drogom.
- Pri proučevanju vozlov se na zahodu izogibajo najlonskega vezla, ki se razrahlja in razveže, če ga često ne kontroliramo.
- Glede športnega plezanja smo si edini, naj čas ne igra nobene vloge, temveč le varnost in estetika.
- Pri izdelavi škripca za dviganje padlega so zadrgo na vponko že vsi zamenjali s Garda vozlom.

Opomba: Vsebina tega priporočila bo praktično predstavljena na bližnjem seminarja za alpinistične inštruktorje, ki bo predvidoma 6. novembra 1981 v Kamniški Bistrici. Vabljeni vsi alpinistični inštruktorji in gorski vodaiki.

Zvone Korenčan



Iz alpinističnega koledarja 1981

datum akcija, kraj izvajanja, obveznost izvajalec oziroma zadolžen

? Jesenski zbor načelnikov AO in AS; PZS Ljubljana KA PZS
6. 11. (so) Izpopolnjevalni seminar sa AI in zbor GV v Kamniški Biatrici KA, podkom. za vzgojo in GV
? Okrogla miza o perečih vprašanjih našega alpinizma, PZS Ljubljana podkomisija za vzgojo
? Področni zbori alpinistov (koroško-štajerski, primorski, gorenjski, ljubljanski) alpinistični odseki, KA
? Posvet o vodniški literaturi, PZS Ljubljana KA, Alpinistične novice, Alpinistični razgledi
29. 11. (ne) Prvi dan sezone »v zimskih razmerah« (Izjema: vzponi v Koglu, Paklenici ipd. štejejo do koledarske zime le kot poletni!)
1. 12. (to) Zadnji rok za oddajo POROČIL O DELU AO, AS za obdobje od 29. 11.
1980 do 28. 11. 1981 (poseben obrazec) načelniki vseh AO in AS
1. 12. (to) Zadnji rok predlogov za priznanja: vrhunski dosežki (obrazec PREGLED OPRAVLJENIH TUR), perspektivni (isto) in zaslužni alpinisti (utemeljitev). Brez poročila o delu AO predlog ne velja! načelniki vseh AO, AS
18.12. (pe) Zbor slovenskih alpinistov (predvidoma v Ljubljani) KA, vsi AO
21.12. (po) Prvi dan zimske alpinistične sezone (izjeme štejejo le kot v zim. razmerah!)


 


Franci Savenc

Opisovanje alpinističnih tur (1. del)

Sestavek Francija Savenca Ocena in opis plezalnega vzpona je izšel že leta 1970 v prvih Skriptah za vodje alpinističnih šol. Nato je bil razširjen in objavljen tudi v skriptah, ki so izšle lata 1972 in 1975. Ker so bile potrebne večje spremembe, poleg tega je bilo treba vključiti tudi VII. stopnjo, članka žal ni bilo mogoče pravočasno pripraviti in vključiti v knjižno izdajo Alpinistična šala, I. del, ki je izšla leta 1978. Izkazalo se je, da so bile tako cele generacije brez temeljite podlage s tega področja in v zadajih letih le redkokateri opis alpinistične ture ustreza vsem potrebam. Napake se še stopnjujejo, zato je bilo nujno pripraviti nova navodila.
Pri pripravi se avtorju pomagali Zvone Korenčan, France Malešič, Bine Mlač, Marjan Osterman, Bojan Pollak, Iztok Tomazin in Jane Volkar. Uporabljeni pa so bili tudi vsi podatki, ki so bili objavljeni v Planinskem vestniku, Alpinističnih razgledih ter razna poročila. Vključeno je bilo tudi gradivo, ki predstavlja predvsem zgodovinsko zanimivost in tako, ki nam bo razširilo obzorje. Nekateri podatki pa služijo kljub zastarelosti kot nekakšen izziv oziroma spodbuda (npr. domača lestvica smeri različnih težavnostnih stopanj, ki jo bo nujno potrebno spremeniti; tabela za poskus primerjanja smeri med seboj).
Vse v tem sestavku je nujno potrebno preveriti in dopolniti. V prečiščeni obliki bo nato uvrščen v naslednje knjižne izdaje Alpinistične šole. Priporočamo se za pomoč in sodelovanje. Svoje prispevke pošiljajte kar na avtorjev naslov: Franci Savenc, Tugomerjeva 2, 61000 Ljubljana.

Podatki o alpinistični dejavnosti, o opravljenih turah in okoliščinah, v katerih so se odvijale, temelje v pretežni meri na zaupanju in verovanju v spoštovanje načel naše etike. Veliko podatkov bi bilo celo zelo težko preveriti in - kdo pa naj bi to sploh opravil! Prav zato in ker je naša dejavnost večinoma daleč stran od opazovalcev, moramo toliko večjo pozornost posvetiti opisovanju, tako tehničnemu, ki služi za dokumentacijo in v vodniško uporabo, kot tudi tistemu pisanju, ki ima literarni namen. Prvo in drugo pisanje mora temeljiti na enakih osnovnih načelih, da bo razumljivo vsem.
Besedilo je namenjeno predvsem udeležencem alpinističnih šol, zato je nekoliko bolj opisno in razširjeno s primeri. Uporabljene pa so naše domače opredelitve (»definicije«); seveda le tiste, ki niso enotne za vsa članice UIAA. Nekatere so povsem značilne za naše domače razmere in bi pri drugih narodih zaman iskali podobne. Toda - nismo si jih izmislili. Izoblikovala jih je praksa. Vprašanje pa je, ali smo jih prav zapisali. To boste presodili vi, ki vam je delo namenjeno.

Da bi neko dejavnost lahko dobro opisali, jo moramo seveda dovolj dobro poznati. To pa pomeni, da moramo obvladati tudi izrazoslovje in sodobno uporabo izrazov ter besednih kombinacij. Vse to pa seveda ne sme biti v nasprotju z veljavnim pravopisom. Oglejmo si zato najprej osnovno planinsko izrazoslovje s področja alpinistične dejavnosti.


1. Opredelitev alpinističnih tur

Kaj sploh so alpinistične ture?
Za različne načine vzpenjanja peš in na smučeh, prečenja in spuščanja se je v zadnjem času (spet) uveljavil skupni izraz tura. Govorimo o planinskih, smučarskih, pa tudi alpinističnih turah, med katere pri nas sedaj štejemo tiste, ki so bile opravljene v gorskem ali vsaj hribovitem svetu (so pa tudi izjeme, na primer osamljene stene in stenice) po težko prehodnem brezpotju, tam, kjer ni stalnih markacij, oziroma tedaj, ko le-te niso vidne (na primer zimski pristop, ko poletne poti in markacij ni videti).
Zavedamo se, da je ta opredelitev, tako kot še nekatere, dokaj ohlapna, zato bedo še naprej potrebna - posebno kadar bomo hoteli dobiti zares točne podatke, na primer za kategorizacijo in statistične preglede -tudi dodatna navodila, ki se bode od primera do primera morda celo razlikovala, seveda le v podrobnostih. Opredelitve, ki jih navajamo, torej upoštevajte kot okvirne in veljavne v naši organizaciji ter v sedanjem času. Veljajo pa naj seveda tudi za zgodovinsko obravnavo tudi pri tistih primerih, ki so jih v preteklosti opredeljevali drugače. Prav pa bo, če bomo razliko omenili in tudi na primeren način utemeljili. Le tako se bomo kar najbolj izognili zmedi.

 

1.1. Opredelitev alpinističnih tur po zaporedju

1.1.1. Za prvenstvene lahko označimo le tiste ture, ki so bile opravljene resnično prvič, ne glede na pobude in okolnosti. Če je na primer nekdo po določenem svetu že sestopal (smučal), potem ne moremo več govoriti o prvenstvenem vzponu; kvečjemu o prvem vzponu. Še manj smemo s tem izrazom označiti turo, ki je bila prvič - različno od dotedanjih - opravljena v drugem koledarskem obdobju.
Ko so člani Akademske skupine SPD 11. in 12. februarja 1939 prvič pozimi preplezali severno steno Triglava, torej za naše sedanje pojme niso opravili prvenstvenega zimskega vzpona po Slovenski smeri, pač pa prvo zimsko ponovitev le-te, pa tudi prvi zimski vzpon preko Stene.
Izraz prvenstven, prvenstvena največkrat uporabljamo skupaj s besedico smer in vzpon. V drugih primerih je »prvenstvo« bolje opisati.
Zato pa naj velja, da ob oznaki, da je tura prvenstvena, niso potrebne še dodatne, na primer zimska, solo, mešana itd., ker so vse te značilnosti razvidne že iz osnovnih podatkov (datuma in osnovnih podatkov o prvih plezalcih).
Izjemo pri zgornjih pravilih pa naredimo, ko hočemo označiti prvi uspešen vzpon na kak vrh, na katerega prej še ni stopil človek. Namesto »prvenstveni pristop« namreč tako turo označimo kot prvi pristop.

1.1.2. Vse ture, ki niso prvenstvene, bi bilo najbolje označiti le kot ponovitve. Tako bi bilo najmanj zmešnjav. Toda različni tuji zgledi, pa tudi nekateri domači, so vnesli v naše izrazoslovje še naštevanje:
- Naštevanje absolutnega zaporedja tur in izpeljanke iz le-tega, kar pa naj bi praviloma uporabljali bolj kot dopolnilo, kadar nam tako označevanje pove še nove kvalitete.
Prvi vzpon preko Sfinge v Severni steni Triglava sta opravila Mikec Drašlar in Aleš Kunaver. Ta opredelitev nam pove več, kot če bi njun vzpon označili le kot prvenstven; bila sta sploh prva, ki sta preplezala ta predal (steno, značilni predel, greben itd.).
Prvi mešani vzpon, v celoti pa 13. preko Stene sta opravila Ana in Emil Klauer 10. in 11. septembra 1909, drugega pa Nevina Rebek-Prevec s tovarišema 24. avgusta 1924.
Ta zapis je sicer na prvi pogled dovolj informativen, vsega pa nam le ne pove. Prvi vzpon je bil opravljen po Nemški smeri in predstavlja eno od, prvih ponovitev le-te, drugi pa po Slovenski smeri, ki je bila tedaj že davno znana (»odprta«).
Naštevanje zaporedja uporabljamo lahko tudi v drugih podobnih primerih, vedno kadar gre za kakšno »prvenstvo« ali vsaj blizu tega (na primer od 1. do 3. ali celo do 5. mesta). Prav pa je, da za primerjavo navedemo tudi zaporedje ponovitve - seveda, če je znano.
- Oštevilčenje vrstnega reda (ponovitve ali ture) številčno ni omejeno, odvisno je od zanimanja ali razpoložljivih podatkov (glej 1.1.3. registracija). Manj kot tri ali štiri istovrstne ponovitve (skupaj pet tur) pa arhiv (1.1.4.) praviloma ne bi smel zajeti.
Za zgodovinsko pomembnejše smeri (na primer Aschenbrennerjevo v Travniku) najdemo podatke celo do 15. in 20. ponovitve. V tujini nas na primer vsaj ob prvi jugoslovanski ponovitvi kake pomembnejše smeri zanima tudi, katera je po absolutnem vrstnem redu. Če se bomo potrudili, ga bomo izsledili tja do 25. ponovitve ali še več, če gre za velike klasične ture, ki so nastale pred letom 1940. Velike stene (na primer severna stena Eigerja, Matterhorna itd.) pa imajo sploh »svoje« kroniste in so zato znani celo trištevilčni podatki. Ko prenehamo voditi evidenco o ponovitvah, pravimo, da je stena oziroma smer splošno znana (»odprta«). Vse navedeno velja tako za ponovitve, kot za navajanje zaporedja tur. Zavedati pa se moramo, da je lahko na primer tretji vzpon istočasno tudi že druga ponovitev, pa tudi prvenstven.
Prvi vzpon preko Stene je opravil Ivan Berginc-Štrukelj (okoli) leta 1890, drugega in obenem prvega turistovskega Demenigg, König in Reinl 9. ter 10. julija 1906, tretjega 4. avgusta istega leta Jaha in Zimmer in četrtega ista dva leto kasneje.
Prvi trije se bili, kot vemo, prvenstveni, čeprav potek originalnih smeri danes ali ni znan ali pa se vsaj ne pleza več. Le zadnji vzpon je bil ponovitev - prva ponovitev Nemške smeri.
Pri vseh turah, kjer zaporedje ni znano (ali ni zanimivo, pomembno), števnik pred oznako ture enostavno izpustimo.
- Kadar hočemo neko turo prav posebne opredeliti in označiti vse (znane) okolnosti, smo lahko v zadregi, kakšen besedni red bi uporabili. Raje si ne delajmo preglavic, ravnajmo se po pomenu, čeprav je to subjektivno merilo in zato neenotno. Pomembnejše je, da se točno izrazimo in da so podatki kar najbolj preverjeni.
Prvo mešano zimsko ponovitev, oziroma druge zimsko in sedmo v celoti po Severnem grebenu sta na primer opravila ... Tretji zimski vzpon preko severozahodne stene in obenem prvi solovzpon je opravil ...
Medtem ko je prva opredelitev jasna, pa je druga vsaj nepopolna, če ne več. Če je v tej steni ena sama smer (kar pa ni nikjer omenjeno), nam ni znano le zporedje ponovitve. Če pa je smeri več, kar je bolj verjetno, ne vemo niti smeri, ki jo je omenjeni nekdo preplezal.
Da take in podobne opredelitve ne bi bile predolge, si včasih lahko pomagamo s kraticami.

1.1.3. Navajanje vrstnega reda pa ima svoj smisel le, če so podatki res točni. Za to pa je skoraj potrebna registracija. Te pa pri nas vsaj uradno pravzaprav nimamo. Razne objave (Alpinistične novice v dnevniku Delo, Planinski vestnik in pregledi pomembnejših tur v Alpinističnih razgledih) so namreč kljub vsemu le neformalna, čeprav v pomanjkanju drugih zelo dobrodošla oblika. Škoda le, da kljub različnim pozivom marsikatera od opomb »verjetno«, »po razpoložljivih podatkih«, »prvi znani« in podobnih ostaja nerazrešena tudi, če pride do poznavalcev manjkajočih podatkov.
Način objavljanja s takimi opombami priporočamo tudi v prihodnje. Celo če take opombe niso posebej zabeležene, je treba podatke upoštevati kot neuradne in si pomagati s pripombami.
Tudi opombe o registraciji (na primer: reg. AN 31. 2. 65), ki jo večkrat zasledimo v raznih vodnikih in podobnih zapisih, moramo do sprejema primernega uradnega sklepa upoštevati bolj kot opozorilo, kje je bila zabeležena vest o tej turi, ne pa že kot uradno zaznambo.

1.1.4. Arhiv.
Ob vse večji potrebi po registraciji pa se seveda pojavlja tudi potreba po primernem arhivu, v katerem bodo kot v nekakšnem katastru (tega imajo na primer naši jamarji za svoje objekte) opisane vse plezalne smeri, pa tudi druge pomembnejše alpinistične ture in sploh vse (kronika), kar je za našo dejavnost pomembno oziroma zanimivo.
Ureditev in pristojnosti arhiva (kot tudi samo registracijo dejavnosti) bi morala biti podprta z uradnim sklepom, saj bodo šele nato imele primemo tehtnost tudi opombe: registriran, dokumentiran itd.

 

1.2. Opredelitev alpinističnih tur glede na vrsto

1.2.1. Pristopi.
Med pristope štejemo vzpone na (predvsem višje) vrhove, opravljene po brezpotju in najlažjih, običajnih oziroma tako imenovanih normalnih, (po oznakil »via normale«, ki je v tej ali podobni obliki po svetu zelo pogosta) smereh. Izraz sicer ni najboljši (pristop - pristopiti k nečemu, ne pa na nekaj), toda če bi hoteli vpeljati nov izraz ali razširiti pomen katerega od že uporabljanih (na primer vzpon), bi najverjetneje povzročili precejšnjo zmedo.
Pri nas so bili vsi planinski vrhovi osvojeni (Paul Preuss je o besedi »osvojitev« pisal svojemu prijatelju Hartwischu, da bi jo morali odstraniti iz alpinističnega izrazoslovja!) že zdavnaj. Imamo le malo vrhov, na katere ne vodi nadelana in označena pot, poletnih pristopov po njih pa ne štejemo za alpinistično dejanje. Zato prve pristope na vrhove in prve turistovske pristope upoštevamo predvsem pri obravnavanju planinske in alpinistične zgodovine.
Pristopi nad 3500 metrov. Za našo zemljepisno širino (približno 35 do 60 stopinj severne oziroma južne širine oziroma za zmerni pas) velja, da lahko štejemo med alpinistična dejanja vse pristope na vrhove nad 3500 metri. Vsi ti vrhovi so na tujem in priprava na vzpon nanje je navadno bolj zamotana, dostopi pa so le redko označeni. Nižjih vrhov v tujini pri pristopih ni mogoče upoštevati, ker so vrhovi pod 3500 metrov lahko povsem pohlevni. Če pa imamo opraviti s težavami, seveda to velja že kot vzpon.
V drugih zemeljskih predelih naj bi bila okvirna lečnica za pristope približno 500 metrov nad snežno oziroma ledno mejo ( v subtropskem in tropskem pasu približno 5000 metrov, v polarnem približno 2000 metrov in manj).
Tudi relativno lahki pristopi so odvisni od »razpoloženja« narave. Vrh Cerro Mimosa v Patagoniji je na primer nenavadno lahek, razen če ni bruhanja vulkanskih par (žveplov dioksid itd.).
Zimski pristopi. Med alpinistična ture lahko štejemo tudi vse zimske pristope na vrhove nad 2000 metri (velja seveda spet le za naše kraje), tudi če smo se gibali v območju planinske poti. Le-ta je namreč praviloma prekrita s snegom in nam bistveno ne olajša gibanja.
Če pristop opravimo po plezalni smeri, velja te posebej omeniti, vsaj z oceno.

1.2.2. Prečenje.
Izraz prečenje je skupen za več različnih vrst tur.
Prečenje gore, vrha. Da sme prečili neko goro ali vrh velja tedaj, kadar smo se nanjo povzpeli po eni, sestopili pa po drugi strani (pri čemer pa ni nujno, da sta si smeri 180 stopinj narazen glede na strani neba).
Ali smo s tem opravili alpinistično turo, je seveda spet odvisno od dogovora. Pri nas velja, da je tako le, če lahko za alpinistično dejanje označimo tako vzpon, kot tudi sestop. Prečenje v tem primeru štejemo za eno turo (ločena vpisa vzpona in sestopa pa sta dve turi).
Prvo prečenje Mount Everesta (8848 m) sta na primer opravila Hornbein in Unsoeld 22. in 23. maja 1963. Povzpela sta se po Ameriški smeri na Ramo, prečila v ozebnik in se po njem povzpela na vrh, s katerega sta sestopila po Južnem grebenu.
Prečenje vrhov. Turo lahko označimo s tem izrazom, če smo se povezano povzpeli na več vrhov zaporedoma. Seveda pa morajo vsaj vzponi (oziroma njihov pretežni del) na posamezne vrhove odgovarjati dogovoru o tem, kaj je alpinistična tura.
Prčenje vrhov od Kamniškega do Kokrskega sedla bi torej veljalo kot neprekinjena tura (s tem seveda ni mišljeno tudi brez počitka), med katere smo se povzpeli na vse vrhove (torej na Brano, Tursko goro, Rinke, Skuto, Štruco, Dolgi hrbet in Grintovec), pa čeprav le po planinskih poteh. Da pa bi tudi v tem primeru lahko turo šteli za alpinistično, bi jo seveda morali opraviti v času koledarska zime.
Če tura ni tako povezana, kot na primer zgornja, jo moramo natančneja opisati ali vsaj našteti izjeme.
Grebenako prečenje gore ali vrhov je vsako prečenje, ki smo ga opravili po grebenih.
Za alpiniste je na primer zelo zanimivo zimsko grobensko prečenje Kamniških Alp (od Kočne do Ojstrice ali od Velike planine do Krvavca in tudi obratno). Vendar turo lahko označimo tako na kratko le, če smo ga opravili v celoti, tako da smo obiskali vse vrhove po grebenih.
Prečenje stene oziroma ostenja je pravzaprav plezalna smer oziroma kombinacija več smeri, ki vodi preko večine stene. Navadno poteka več ali manj v isti višini in ni bistveno ali vstopimo s strani (na primer Zlatorogove police v Steni) ali pa od zgoraj (Prečenje Mojstrovk in Travnika) oziroma od spodaj. Celo dokaj poševna - že kar diagonalna - prečenja poznamo.
Stensko prečenje bi podobno kot pri grebenskem prečenju lahko imenovali prečenje vrhov, ki ga opravimo po stenah. Pri tem naveza prepleza zdržema več smeri v različnih stenah.
Večkrat govorimo tudi o prečenju ledenika, planote itd. Take ture lahko veljajo za (samostojno) alpinistično dajanje; skoraj vedno pa so taka prečenja sestavni deli velikopoteznih alpskih tur.
Za vsa prečenja velja, da jih moramo za natančnejše vrednotenje še posebej opisati po delih in to z vsemi potrebnimi podatki: navesti moramo ocene posameznih delov ali pa vsaj oznake smeri.
O prvenstvenih prečenjih navadno na govorimo, večkrat pa o prvih prečenjih, čeprav velja tudi v tem primeru, da je treba biti pozoren. Oznaka ima pravzaprav le opisni pomen.
Neka naveza je na priaer opravila »prvo« grebensko prečenje treh sosednjih vrhov. Naslednja je vključila še četrti vrh itd. Vsaka razširitev vnaša prav gotovo novo kvaliteto, »prvenstvo« pa je problematično. Podobno pa je, kadar turo nekdo opravi v obratni smeri. V takem primeru je verjetno najbolje, da po možnosti na kratko opišemo časovni vrstni red dotedanjih vzponov. Tako bo vsem jasno, kako in kaj.

1.2.3. Vzpon
Izraz vzpon je jasen bolj v splošnem pomenu, to je v pomenu smeri gibanja - premagovanja določene višinske razlike od spodaj navzgor. Vzpon je alpinistična tura, pri kateri dosežemo rob stene oziroma vrh gore po takem področju, ki že zahteva alpinistično znanje in uporabo plezalne tehnike.
V alpinističnem izrazoslovju pa vzpon kot oznaka turo večkrat (posebno pri navajanju zgodovinskih dejstev) povzroča zmedo - posebno, kadar podatki niso popolni.
Kadar opredeljujemo alpinistično turo in govorimo o vzponu, mislimo pravzaprav na plezalni vzpon, vendarle je uporaba te besedne zveze le redko potrebna, še posebno, če navedemo oceno.
S prvim vzponom po steni oziroma pobočju, kjer še ni bilo uspešnega alpinističnega obiska, preplezamo prvenstveno plezalno smer. Potekati mora po povsem samostojni stenski obliki in primerno daleč od morebitnih že obstoječih sosednjih smeri, sicer ima zaradi prevelike bližine lahko le značaj variante oziroma različice prvotne smeri. Ker pa so včasih lahko zelo blizu skupaj tudi precej različne stenske oblike, so lahka samostojne smeri tudi bližje skupaj. Eden od kriterijev za samostojno smer je torej lahko potek po samostojni stenski obliki (raz, poč, ozebnik, kamin itd.) ter razlika, v težavnosti vsaj za eno celo težavnostno stopnjo v primeri s prvotno smerjo. Drugi kriterij, ki bi bil možen, je, da mora 60 % nove smeri potekati samostojno in ločeno od stare smeri, sicer ima značaj variante. Če pa gre za smeri, ki so speljane v manjši steni, ki je v sklopu velike stene (na primer Mala Črna stena, Sfinga v Severni triglavski steni), gre za samostojne smeri. Tretji možni kriterij pri vprašanju smer ali varianta je omejitev, da mora biti smer visoka vsaj toliko in toliko metrov, vendar pa je tudi to odvisno od tega, po kakšni stenski obliki poteka.
Vsekakor kriteriji, kaj je varianta in kaj smer, še niso povsem razčiščeni in vabimo vse, da pri tem pomagajo.
Varianta, ki jo dolga le raztežaj ali manj, ima bolj značaj popravka smeri.
Sestop.
Beseda sestop ima v alpinističnem izrazoslovju enoten pomen: smer gibanja, ki je nasprotna vzponu. Uporabljamo pa jo v različnih kombinacijah:
- Sestop z vrha Ojstrice na Korošico lahko opravimo tudi po Južnem grebenu.
- Sestop v Škrbino so opravili ob pritrjenih vrveh (Sestopali so torej ob vrveh, ki so se jih držali ali so bili nanje pripeti z varovalno vrvico, kar je varneje).
- Vzhodno smer v Mali Rinki sta preplezala v sestopu (Z besede preplezala smo natančno označili, da sta vrv uporabljala le za varovanje in ne za spuščanje).
- Sestop je opravil po severnen grebenu; spuščal se je z vrvjo ( V tem primeru ne sme biti dvoma: plezalec je sicer navzdol lahko tudi plezal, toda na ključnih mestih si je pomagal s spusti.).

1.2.4. Turno smučanje
Tudi turno smučanje je oblika dejavnosti, ki jih pri nas štejemo med alpinistične, seveda pa jo moramo opraviti v visokogorja. Po dogovoru naj bi bila nadmorska višina gibanja pri turnem smučanju vsaj 2000 metrov, ker nižje večinoma ni potrebno alpinistično znanje. Za tovrstno dejavnost je polni izraz visokogorsko turno smučanje, ki je mnogo primernejši, žal pa je daljši, zato se le počasi uveljavlja. Ker pri nas nimamo izdelanega vrednotenja turnega smučanja, je takorakoč edina možnost razlikovanja s primernimi izrazi.
Turni smuk. Večino turnih smukov opravimo v obliki daljših smuških prečenj, kombiniranih z lažjimi pa tudi težvnejšimi spusti z vrhov, sedel, robov itd. Da jih štejemo med alpinistične ture, naj bi bila poprečna nadmorska višina gibanja vsaj 2000 metrov, poleg tega pa morajo biti tudi primerno dolgi.
Smučarski pristop. Za smučarski pristop lahko štejemo vsak pristop na vrh, sedlo ali drugo značilno obliko, če svet, po katerem se gibljemo, odgovarja kriterijem za alpinistično turo in če smo celoten pristop opravili na smučeh. Če pa smo jih kdaj zaradi težavnosti sveta morali sneti, ta tura že ne zasluži več tega izraza, še vedno pa je seveda lahko štejemo za turni smuk.
Smuk. Tudi ta izraz ima več pomenov. Med alpinistične ture lahko štejemo na primer smuke z vrhov, ki se višji od 2000 metrov, visokogorskih sedel, robov itd. Tura je torej nasprotje smučarskemu pristopu in večkrat uporabljeni izraz »spust« ni primeren; gibanje na smučeh je smučanje, zato smuk.
Če smuk opravimo po zelo strmem in razgibanem svetu (steni), po katerem sicer ni možno običajno tekoče smučanje ter polog tega velja, da sicer tam poteka zimska ali celo poleti veljavna plezalna smer, tak smuk pogosto označimo kot ekstremni. Oznaka je povsem nepotrebna, saj tudi vzpona ali sestopa po neki težavni ali zelo težavni steni ali grebenu ne označujemo s posebnimi izrazi. Razen tega za uporabo tega izraza tudi ni nobene omejitve. Bolje to dejavnost opredeljujejo podatki o terenu, na primer ocena težavnosti obstoječe smeri, naklonina. Zato predlagamo ustreznejši izraz smuk po plezalni smeri.
Večkrat slišimo, da je nekdo smučal po neki smeri. Toda - tudi če je smučal od izstopa do vstopa, bi bilo bolje reči: smučal je v območju te in te smeri. Če pa smuk ni bil opravljen v celoti, je to potrebno omeniti še posebej. Na primer Dettassisovo smer v Pressanelli so presmučali brez izstopnega ozobnika, potem ko se se po njem spustili varovani z vrvjo. Vzhodna stena Matterhorna je bila presmučana brez zgornjega dela, imenovanega Glava.

 

1.3. Opredelitev alpinističnih tur po koledarskih obdobjih

V večini primerov je sicer že dovolj, da navedemo datum, kdaj je bila tura opravljena, za razne preglede ter takrat, kadar želimo turo zaradi značilnosti posebej poudariti, pa lahko uporabimo dodatne oznake po koledarskih oziroma letnih obdobjih.

1.3.1. Zimske ture.
Za zimske štejemo lahko le tiste alpinistične ture, ki so bile opravljene v času koledarske zime, na naši polobli torej od vključno 21. decembra do vključno 20. marca. 21. marec je torej že prvi pomladanski dan, ko štejejo ture le še v zimskih razmerah.
Ker pa celo v naših krajih razmere v tem času še zdaleč niso niti približno enake, pri nas izvzemamo jugovzhodne, južne in jugozahodne stene. Če nadmorska višina izstopa ne dosega niti 1000 metrov, jih štejemo le kot navadne oziroma poletne (na primer Osp, Paklenica). Če pa je izstop v nadmorski višini med 1000 in 1500 metri, jih štejemo, kot bi bile opravljene v zimskih razmerah. Šele vzpone po tistih smereh, katerih izstop je na nadmorski višini 1500 in več metrov, lahko štejemo kot zimske ture (Izjema je na primer Kogel, ki je višji od 2000 metrov, a je njegova stena jugovzhodna in vzpone v njen med koledarsko zimo po dogovoru štejemo le kot vzpone v zimskih razmerah.).
Posebno previdni moramo biti pri izrazu zimski prvenstveni vzpon. To je prvenstveni vzpon, ki je bil opravljen v času koledarske zime in nič drugega. V drugih zemljepisnih širinah se take oznake seveda spreminjajo. V tropskem pasu na primer ni zimskih vzponov.

1.3.2. V zimskih razmerah.
Oznako v zimskih razmerah dodamo (pri nas) turam, ko si bile opravljene v času od vključno 29. novembra do vključno 20. decembra in od vključno 21. marca do vključno 30. aprila, pri čemer upoštevamo še omejitve klasifikacije alpinističnih tur. Izjeme so vzponi, ki so bili v tem obdobju opravljeni v jugovzhodnih, južnih in jugozahodnih stenah z izstopom pod 1500 metrov; te vzpone štejemo le kot poletne (podobno velja na primer tudi za vzpone v Koglu).
Ta »koledarska« oznaka, ki smo jo začeli uporabljati zaradi včasih povsem kopnih razmer ob koncu aprila, je začela veljati v sezoni 1967/1968, opredelitev pa se je še utrdila po kategorizaciji. Seveda pa tega ne smemo mešati z opisom razmer! Če smo na primer sredi poletja v običajni skalnati steni našli povsem »zimske razmere«, te raje opišimo: V steni je bile 20 centimetrov snega itd.

1.3.3. Poletne ture.
Ture, ki jih opravimo (pri nas) v času od 1. maja do 28. novembra, navadno ne potrebujejo oznake. Če pa jo rabijo, jih imenujemo poletne in ne letne, kar ni pravilna oznaka.
Če je bila neka smer plezana (od prvenstvenega vzpona dalje) le pozimi in v zimskih razmerah, označimo lahko prvi vzpon izven teh dveh časovnih obdobij (še dodatno) z opombo, da gre za prvo poletno ponovitev.

1.3.4. Himalajska obdobja.
Nepalska vlada je za himalajske odprave leta 1979 uzakonila še tretje obdobje, v katerem lahko delujejo: predmonsunsko (tudi spomladansko), pomonsunsko (ali jesensko) in zimsko obdobje. Prej ali slej najbrž lahko pričakujemo še četrto - monsunsko obdobje.
Dovoljenja odpravam podeljujejo izključno za čas trajanja sezone, oznaka obdobja pa seveda lahko služi tudi za opredelitev tur.

1.4. Opredelitev alpinističnih tur glede na teren

Čeprav navadno lahko tudi iz drugih podatkov (ocene, predvsem pa opisnega besedila) spoznamo, kakšen je »značaj« ture, pogosto uporabljamo še kratke oznake, ki (grobo) nakažejo, kakšen je svet, v katerem je bila opravljena tura.

1.4.1. Skalna tura.
Izraza sicer ne uporabljamo prav pogosto, ker večino tur (vsaj pri nas) opravimo v skalnih stenah in grebenih. Tam, kjer je obratno, pa je tako »opozorilo« skoraj obvezno.

1.4.2. Ledna tura.
Oznako uporabljamo za tiste plezalne vzpone, ki jih opravimo v stenah, prekritih s stalnim ledom (ne na primer požledom ali vodnim ledom).
Izraz ledeniška tura pa pomeni, da nas pot (večinoma) vodi po ledenikih.
Izraz snežna se za celotno smer redko uporablja. Bolj je primeren za oznako posameznih predelov.

1.4.3. Kombinirana tura.
Smer poteka tako po skalah kot po ledu (snegu). Če ene ali druge vrste teren prevladuje, navadno to posebej omenimo (na primer: kombinirana tura, v zgornjem delu pretežno skalna).

1.4.4. Zaledeneli slap.
V zadnjem času je tudi pri nas vse večje zanimanje za plezanje v zaledenelih slapovih in hudournikih. Ta dejavnost zahteva nekoliko drugačno tehniko, kar take ture seveda izdvaja.

1.4.5. Razne oznake, kot na primer »povsem dolomitska smer«, so le primerjalne in spadajo v tehnične opise še največ le kot dodatna informacija.

 

1.5. Opredelitev alpinističnih tur glede na udeležence

1.5.1. Moška naveza.
Ker pri alpinistični dejavnosti prevladujejo moške naveze, tega posebej ne omenjano. Najbrž ni potrebno niti v primeru »prve moške ponovitve«.

1.5.2. Mešana naveza.
Če je v navezi vsaj ena predstavnica ženskega spola, že govorimo o mešani ponovitvi, čeprav bi bilo lepše rečeno, da so »turo (vzpon) opravili v mešani navezi«.

1.5.3. Ženska naveza.
Če navezo sestavljajo same ženske, lahko govorimo o ženski ponovitvi.

1.5.4. Z gorskim vodnikom.
Ture, ki jih opravimo z gorskim vodnikom (kot klienti oziroma vodeni), so seveda ravno tako lahko alpinistične (v prvih obdobjih alpinizma so celo prevladovale) tudi v današnjem pomenu, prav pa je, da to posebej označimo.
Kot gorski vodnik. Vlogo, ki smo jo imeli na turi, redkeje označujemo. Če pa smo bili naprimer vodja naveze na nekem tečaju, seveda tako označevanje (niti »kot alpinistični inštruktor« ali kaj podobnega) ni primemo, saj tečajnikov, ki so naši bodoči tovariši v alpinističnem odseku, pač ne moreno enačiti s klienti.

1.5.5. Turistovski vzpon.
Pri obravnavanju planinske zgodovine neredko zasledimo izraz turistovski, na primer: prvi turistovski pristop na Grossglockner je leta 1800 opravil naš rojak Valentin Stanič. Čeprav je oznaka docela nesodobna (danes bi najbrž rekli alpinistični) in so jo uporabljali pri nas največ v obdobju pred zadnjo svetovno vojno (takrat tudi Turistovski klub Skala), bi ga veljalo obdržati v nespremenjeni obliki. Pomeni pa nam, da so turo opravili iz športnih (planinskih) nagibov šele za drugimi, na primer domačini, ki so jo opravili ali iz potrebe ali po naročilu.

1.5.6. Jugoslovanska ponovitev.
Pogosto označujemo (to pa ni naša posebnost) ture tudi glede na državljanstvo ali celo narodnost - posebno, kadar gre za ponovitve pomembnih smeri. Na primer: prvo jugoslovansko (in drugo v celoti) Mrtvaškega prta v Grandes Jorasses so opravili alpinisti iz Mojstrane leta 1970. Zaenkrat označujemo na ta način ture, ki jih je opravila naveza samih Jugoslovanov, pa tudi, če je bil v njej na primer le en naš alpinist. Na primer: Klasično smer v Eigerju je ponovil Peter Ščetinin s Georgom Heiderjem iz NDR. Izjemo velja opredeliti opisno kot v tem primeru.
V posebnih primerih, na primer pri zgodovinski obravnavi (ali kroniki) bomo verjetno govorili tudi o prvi (morda celo drugi, tretji itd.) slovenski, hrvaški itd. ponovitvi.

 

1.6. Opredelitev alpinističnih tur glede na način izvedbe

1.6.1. V navezi.
Ker večinoma alpinistične ture opravimo navezani, tega posebej najbrž ne bomo navajali. Razen naveze dveh plezalcev, ki je običajna pri nas in tega ne omenjamo posebej, včasih plezamo tudi v trojni (četverni itd.) navezi, kar deloma pogojuje tudi drugačno tehniko plezanja.

1.6.2. Solo.
Oznaka solo pomeni, da je nekdo opravil turo sam, brez tovarišev, oziroma kot samohodec.
Nenavezani. Če pa iz tega ali onega razloga s tovariši nismo navezani, preplezan vzpon ni opravljen solo, ampak ga označimo z opombo, da smo ga plezali nenavezani. Istočasno plezanje vse naveze, torej brez varovanja pa je sprejemljivo le v hudi sili (neurje, nesreča, v hudi časovni stiski). Ker padec pri tem praviloma povzroči nesrečo vse naveze, je to nedopustno. Držimo se pravila: če smo navezani, varujmo, sicer se raje razvežimo!

1.6.3. Prosta ponovitev.
Oznaka prosta ponovitev (prva, druga itd., ali pa tudi brez ovrednotenja vrstnega reda) pomeni, da je bila smer, ki je sicer ocenjena s tehnično oceno, oziroma jo večinoma plezajo s tehničnimi pripomočki (četudi le z zatiči in podobno opremo), preplezana, ne da bi tehnične pripomočke kakorkoli uporabili za napredovanje ali počitek; razen seveda, pri varovanju. Vrednost te oznake je še posebej odvisna od spoštovanja alpinistične etike, saj vzpon le redkokdo opazuje; tega večinoma ne more povsem opazovati celo tovariš v navezi! Če je neko smer presto ponovil le posameznik in ne vsa naveza, ga seveda omenimo posebej. Poudariti je treba, da je plezal (v celoti) kot prvi (srednji) ali zadnji v navezi, saj je posebno v nekaterih smereh zahtevnost bistveno različna za prvega ali zadnjega v navezi.
Prosta ponovitev seveda velja le, če je vsaj eden od plezalcev povsem prosto ponovil smer. Delne proste ponovitve ne poznamo, poskus pa lahko zabeležimo kot zanimivost v arhivu.
Če smer, ki so jo prvi plezalci preplezali prosto, nato nekdo ponovi z uporabo tehnike, je to seveda le ponovitev, ob tem pa mora biti oznaka, da je ponovitev tehnična, ter ob tem navedena ustrezna tehnična ocena.

1.6.4. Čisti vzpon.
Prejšnjemu na nek način nasproten je »čisti« vzpon. Izraz pomeni, da smo sicer tehnični vzpon ponovili z uporabo samo takih pripomočkov, ki ne puščajo sledov oziroma poškodb v steni. Smer je torej bila preplezana - z izjemo varovališč - brez klinov in je ostala brez sledov zabijanja in izbijanja.

1.6.5. Ekspedicijski način.
Nekaj časa so bili moderni (predvsem zimski) vzponi, ki so bili opravljeni na odpravarski način. Plezalci so si v vznožju in v steni uredili »tabore«, v katere so se vračali, potem ko so napredovali, kolikor se je dalo v enem sunku. Vračali so se po pritrjenih vrveh. Lep primer takega vzpona je prvi vzpon po spominski Harlinovi direttissimi v severni steni Eigerja pozimi leta 1966.
Včasih v opisih zasledimo tudi oznako »ob pritrjenih vrveh« (ta oznaka je boljša od »fiksnih vrvi«). Tak vzpon se od prej opisanih razlikuje predvsem po tem, da so se plezalci vedno znova vračali (z vrvmi ali po pritrjenih vrveh) v bazo pod steno in da so le zadnji del vzpona opravili na običajni (alpski) način.

1.6.6. Alpski način.
Ker tudi v najvišjih stenah visokogorij vse pogosteje samostojne naveze ali člani odprav plezajo tako kot v Alpah, torej brez tuje pomoči in pripravljenih višinskih taborov, seveda po predhodni aklimatizaciji, tak način plezanja imenujemo alpski.

1.6.7. Ameriški način.
Način plezanja, ki se je razvil v Kaliforniji (ZDA), temelji na trojni navezi: prvi pleza naprej z uporabo vseh pripomočkov, drugi izbija in osvobaja vrv, zadnji se vzpenja z vzpenjalniki in skrbi za prenos prtljage ter na nek način sploh ne »pleza po steni«. Če sta v navezi le dva, lahko drugi pleza z vzpenjalniki le na razdalje med posameznimi klini.

1.6.8. Pomoč od spodaj.
V najtežjih kopnih stenah celo ponavljalci večkrat uporabljajo pomoč pri hrani, pijači pa tudi opremi, ki jim jo tovariši pošljejo po vrvi od spodaj, pa tudi od zgoraj.

1.6.9. Brez kisika.
V poročilih o vzponih na osemtisočake je zadnje čase pogosta opomba »brez kisika«. Razlagati si jo moramo tako, da se je omenjeni povzpel na vrh brez uporabe dodatnega kisika, ne pa vedno tudi, da ga ni uporabljal pred tem, na primer med počitkom (spanjem). Strokovnjaki svare pred poškodbami možganskih celic.

 

1.7. Kratice in okrajšave

Zavedati se moramo, da kratice in okrajšave ne spadajo v običajna besedila, še posebno pa ne v leposlovne članke. S tem prihranimo le malo prostora, zapis pa ostane za slabše poznavalce vsebine težje ali celo povsem nerazumljiv. Včasih uporaba kratic izgleda zelo grdo, na primer SS za severno steno ali STS za Severno triglavsko steno itd.
Včasih pa so kratice le potrebne, na primer v raznih preglednicah, ob naštevanju, kjer nam vedno zmanjka prostora. Nekatere od kratic uporablja klasifikacija alpinističnih dosežkov. Vsekakor je pri tem potrebna enotna zasnova, da si ne bi vsakdo izmišljal svojih kratic. Uporabljajmo pa jih le v skrajni sili.

1.7.1. Ustaljene kratice
Za strani neba: S, J, V, Z - sever, jug, vzhod, zahod; možne so različne kombinacije, na primer SV - severovzhod, pa tudi pridevniške oblike: S stena - severna stena.
Za planinsko organiziranost: AO - alpinistični odsek, AS - alpinistična sekcija, PD - planinsko društvo, PZS - Planinska zveza Slovenije, SPD - Slovensko planinsko društvo, TKS - Turistovski klub Skala, GRS - gorska reševalna služba, UIAA - Mednarodna zveza planinskih organizacij (Union International des Asotiations Alpines) itd.
Kratice za strokovne nazive v planinski organizaciji: MV - mladinski vodnik, PlV - planinski vodnik, AI -alpinistični inštruktor, GV - gorski vodnik itd.
Kratice za oznake držav: GB - Velika Britanija, F - Francija, CH - Švica, PL - Poljska itd.
Splošne okrajšave in oznake: h - ura, m - meter, ? - neznano kateri, x - neznano število itd.

1.7.2. Predlagane osnovne kratice pri alpinistični dejavnosti
T - tura, turni (-e), turistovoki (-a)
PR - pristop
V - vzpon
S - sestop (smuk)
Pr - prvenstveni (-a)
P - ponovitev
M - mešani (-a)
Ž - ženski (-a)
S - solo
P - prosta
ZR - v zimskih razmerah
Z - zimski (-a)
L - ledni (-a)
K - kombinirani (-a)
sm.- smučarski (-a)
J - jugoslovanski (-a); lahko še BiH, ČG, H, K, M, Sl, Sr, V
B - bivak
R - raztežaj
k - klin
kk - klini
e - svedrovec
VN - (via normale) običajni vzpon oziroma sestop - nadelana, nenadelana pot
itd.
zg. - zgoraj
sp. - spodaj
st. - stena
gr. - greben
sm.- smer
va. - varianta
st. - stopinj (naklona)

Na prvi pogled kaže, kot da je vsegapreveč. Toda za pripravo raznih formularjev, preglednic, leksikonov in podobnega je taka osnova zelo primerna. Osnovne kratice z več pomeni (npr. P, S) v glavnem ne motijo, celo pri dokaj zapletenih kombinacijah.

1.7.3. Primeri pogostejših kombinacij
1.PR - prvi pristop
1.TPR - prvi turistovski pristop
1.ŽPR (z GV) - prvi ženski pristop v spremstvu gorskega vodnika
1.V - prvi vzpon
1.S - prvi sestop
1.ZV - prvi zimski vzpon (na primer v neki steni)
PrV - prvenstveni vzpon
JPrV - jugoslovanski prvenstveni vzpon v tujini
ZPrV - zimski prvenstveni vzpon
1.P - prva ponovitev
? 1.P - verjetno prva ponovitev
? P - neznana ponovitev
1.ZP - prva zimska ponovitev
1.Z(5.)P - prva zimska, sicer pa peta ponovitev
ZRP - ponovitev v zimskih razmerah
1.MP - prva mešana ponovitev
1.ŽP - prva ženska ponovitev
1.Ž(13.)P - prva ženska, sicer pa 13. ponovitev
1.SP - prva solo ponovitev
1.PP - prva prosta ponovitev
1.JP - prva jugoslovanska ponovitev v tujini
1.J(3.)P - prva jugoslovanska, sicer pa tretja ponovitev neke smeri v tujini
LT / LV - ledna tura / ledni vzpon
sm.V - smučarski vzpon
1.sm.PR - prvi smučarski pristop
TS - turni smuk

Uporaba kratic in okrajšav pri zapisu ocena plezalnega vzpona bo objavljena v odstavku o oceni v drugem nadaljevanju.
Možnost kratkega zapisa uvodnih podatkov o plezalni smeri ter uporabe kratic in okrajšav v tehničnem opisu bo objavljena v ustreznem poglavju.


2. opisovanje alpinističnih tur

Ko smo se odločili, da opišemo neko alpinistično turo, si moramo biti najprej na jasnem, komu bo opis (predvsem) namenjen. Za tehnične opise veljajo določena pravila (ki so začrtana znotraj založbe ali organizacije ali pa so širšega, celo mednarodno veljavnega značaja), za druge pa je važno predvsem, da so razumljivi. Pisani pa morajo biti vsekakor jezikovno neoporečno, kar smo omenili že v uvodu.
Za opisovanje planinskih poti oziroma pisanje planinskih vodnikov smo se v okviru Planinske založbe pri Planinski zvezi Slovenije domenili že pred več kakor desetimi leti in ta dogovor tudi utemeljili s prvo izdajo planinskega vodnika Karavanke v letu 1971. Tega sistema so se potem držali tudi avtorji naslednjih tovrstnih vodnikov. Nekatere spremembe so bile potrebne predvsem zaradi drugačne oblikovanosti obravnavanih področij. Ta način je primeren tudi za vse tehnične opise planinskih tur ter tudi za razne dostope in pristope na vrhove v lažjem svetu.
Podobno bi lahko rekli tudi za opisovanje turnih smukov. Čeprav zaenkrat osamljen, je vodnik Turni smuki Julijske Alpe (1972) dobra podlaga za tovrstno pisanje.
Tehnični opisi zimskih tur na primer v območju planinskih poti ali pa smukov v območju plezalnih smeri pa tako ne zahtevajo posebnih dogovorov. Dovolj je, da opozorimo, v katerem območju smo se gibali in morebiti še dostope, pa še ti so navadno pogojeni z razmerami, ki se spreminjajo.

2.1. Vodniki za alpiniste

Opisovanje plezalnih smeri ter zasnova tovrstnih vodnikov sta se večkrat menjala in ker nismo ravno bogati pri tovrstni literaturi, lahko skoraj rečemo, da je pomenil vsak vodnik novo stopnjo: Naš alpinizem (1932), V naših stenah (1954) in Plezalni vzponi, Vzhodne Julijske Alpe (1970). Šele v zadnjih desetih letih smo dobili serijo vodnikov, še bolje plezalnih vodničkov, ki so postopoma vnašali novosti, vendarle niso bili pripravljeni po enotni zasnovi. Zato je prav, da novi »generaciji« vodnikov pravočasno začrtamo vsaj osnovne smernice, ki pa seveda ne bi smele ovirati vnašanja novosti, ki jih prinaša čas.

2.1.1. Plezalni vodnik.
Ta zvrst vodnikov prednjači, zajema pa le opise plezalnih smeri ter poleg uvoda in podobnih poglavij največkrat le še opise področij.

2.1.2. Alpinistični vodniki so precej redkejši.
Poleg opisov plezalnih smeri naj bi obsegali tudi celokupen prikaz možnosti za alpinistično dejavnost v obravnavanem področju. Torej tudi možnosti za zimsko delovanje ter alpinistično smučanje. Ne nazadnje pa naj bi podali (čeprav skromen) pregled dotedanje alpinistične zgodovine tega področja.

2.1.3. Vodnički so sicer na nek način naša posebnost, toda v sedanjih okoliščinah so zelo dobrodošli. To so v bistvu nekakšne zasnove, izdaje za preverjanje našega poznavanja alpinistične dejavnosti na nekem področju. Izdani so v dovolj ceneni obliki in manjši nakladi. Gre torej za predhodnike vodnikov in prav bi bilo, da bi bili na nekakšen način obvezna prva stopnja pisanja. Na ta način bi lahko ob primernih načinih preverjanja podatkov dobili trdno osnovo za pisanje pravih vodnikov. Služili bi lahko tudi za preverjanje novih idej. (Glej tudi zadnji odstavek članka na strani 22!).

2.1.4. Pregledni vodniki naj bi zajemali vse naše znanje. Pregledni plezalni vodnik (vodniček) naj bi imel na primer popis vseh znanih plezalnih smeri, seveda do določenega leta.

2.1.5. Izborne (eklektične) vodnike pripravljamo sicer po določenih kriterijih, ki pa so vendarle več ali manj subjektivno obarvani. Taki so na primer Pausejevi vodniki »Sto najlepših«, tak je bil tudi naš vodnik V naših stenah.

2.1.6. Posebni vodniki se vedno znova rojevajo izven standardnih oblik, tako da jih je skoraj nemogoče v celoti opredeliti.
- Shematski vodnički. V skupini posebnih vodničkov srečujemo številne izdaje, ki so zasnovane predvsem ali pretežno na prikazu tur s shemami. Prednost tovrstne literature je, da jo razume vsakdo, ki pozna simbole, ne glede na jezik, ki ga razume.
- Šolski vodniki sicer niso pravi vodniki (vodnički), spadajo pa skoraj bolj v skupino priročnikov. Namenjeni so vzgoji in izobraževanju - na terenu. Toda zasnovani naj bi bili tako, da bi uporabnike prvenstveno le pripravili na »šolske« ture, ne pa jih vabili, da bi jih opravljali sami.

2.1.7. Naslov in podnaslov vodnika.
S kakšnim vodnikom imamo opravka,mora biti razvidno že z naslovne strani. Naslov naj bi (pri prihodnjih izdajah, ker doslej pri tem ni bilo enotnosti) omejeval vsebino vodnika (na primer Ravenska Kočna), čeprav ni nujno, da z geografskimi imeni (Bohinjske stene itd.). Iz podnaslova pa mora biti razvidno širše geografsko področje in značaj vodnika (plezalni, alpinistični, izbirni, shematski itd.). Če je zraven še znak UIAA, vemo tudi, da je izdaja pripravljena po osnovnih določilih, ki so bila sprejeta v okviru UIAA.

2.1.8. Vsebina.
Za uvodom praviloma sledi navodilo za uporabo (oboje je seveda lahko združeno) in opis področja. Če je to obsežnejše ali sestavljeno iz več samostojnih (različnih) območij, le-te navadno razporedimo pred opisi smeri v njih. Opisi smeri (glej naslednje poglavje) naj bodo dopolnjevani s shemami, risbami in fotografijami. Kako vse to razporedimo, pa je v največji meri odvisno od tehničnih možnosti. Seveda pa ne sme manjkati tudi kazalo (kazal je lahko tudi več, na primer po poglavjih, stenah in smereh, posebej za sheme, fotografije itd.) in vse, kar je obvezno po zakonu o tisku.

Sestavljeno po UIAA. Da lahko v vodnik natisnemo to oznako in znak UIAA, je obvezno potrebno objaviti pojasnjevalno razpredelnico težavnostnih stopenj (glej ustrezno poglavje) UIAA, ilustrirano z značilnimi primeri v predstavljenem predelu ali (in) v drugih gorstvih, ki so mednarodno znana. Če je v opisanem predelu v navadi še kakšen drug način ocenjevanja, mora razpredelnica prikazati tudi to lestvico, ilustrirano s primeri. Poleg podatkov o prvih plezalcih mora opis posameznih smeri vsebovati tudi podatke o pomembnejših ponovitvah ter ustaljeno oceno. To določilo je obvezno tudi za vse naše vodnike, ki so namenjeni predvsem alpinistom, izjema pri tem pa so morebiti le vodnički.



Metod Humar

Iz dnevnika nekega alpinističnega pripravnika*

... hipoma sem se spomnil, da lahko padem skoraj dvajset metrov, živ ne bom več. Toda v Belačevi knjigi piše, da trezen in premišljen alpinist lahko prepleza vse in se lahko reši iz vsake zagate, če je miren ...
… mogoče ne bom nikoli alpinist, zato ker me je strah. Bom pa še čez tale previs zlezel in me ne bo nikoli več strah ...
... danes sem kot prvi zlezel previs in Tone in Pavle sta mi čestitala. Pavle je še rekel, da bom as, pa mislim, da se je hecal. Mene je še vedno strah. Saj, kadar sem pod steno ali na vrhu, me ni, samo, kadar je težko; takrat se pa bojim. Ampak, dragi dnevnik, to povem samo tebi...
... na grebenu sva plezala hkrati in šlo nama je tako dobro, da sva bila že ob peti uri popoldne na sedlu. Tam sta bila dva turista. Občudovala sta naju in sam sebi sem se zdel mož. Tam sem sklenil, da to ne bo moja prva in zadnja tura …
... mislim, da bom tudi jaz počasi postal gornik, samo vsega res ne morem naenkrat, ker težko plezanje in lepota ne gresta skupaj. S Helenco bom še plezal, ker me kot ženska ne zanima, če pa plezava skupaj, lahko vse težje stvari vodim jaz …
... klinov nisem mogel izbiti vseh, tako da sta dva ostala tam in kot kamnoseškega vajenca me to zelo moti, posebno še zato, ker imava le še šest klinov. Tone pa pravi, da se mora alpinist sprijazniti tudi s takimi stvarmi ...
... mislim, da ni varnejšega, kot je plezanje v kaminu. Tone pa se je na vrhu tako zabasal, da si je polomil nekaj reber, da je lahko prišel na vrh. Po moje je prevelik, on pa pravi, da je predolg …
… vajenke iz Šentvida so nama celo ploskale, ko sva prišla iz previsov … po snežišču sva se smučala s tako eleganco, da so kar vriskale od strahu. Lepo je plezati v soncu in ob lepi, če že ne čudoviti publiki …
... v zadnjem raztežaju dež, toča, grom in bliski. Tudi to je alpinizem in to najtežje vrste … Ko prideta tudi onadva na Streho Jalovoa, začneta delati poskuse. Razumem, da sta »štromarja«, a stakimi stvarmi se ni igrati …
… sedajle, ko trezno mislim, menim, da je v gorah vse lepo in ne vem, zakaj sam vedno govorim, to je pa najlepše, ko je pa vse tako lepo, da se bom v bodoče besed o najlepšem izogibal …
... mislim, da brez alpinizma ne bi mogel več živeti. Vedno so gore tiste, ki mi nudijo največ zadovoljstva in miru. Sicer ne vem, kakšen mir je to, saj sem v steni vedno ves napet, toda po turi pa nekako potolažen …

* Metod Humar, znani kamniški alpinist in reševalec je pričel plezati leta 1957 in si je ob tem kot sedemnajstletni kamnoseški vajenec zapisoval svoja prva doživetja v gorah. Dnevnik je pisan izredno sproščeno, z znano avtorjevo hudomušnostjo, pa tudi posmehljivostjo na račun svojih nerodnosti in napak. Z včasih naivno besedo začetnika opisuje naše stalno vprašanje »strah me je - ni me strah«, »alpinist bom - nikoli ne bom alpinist«.
Avtor je seveda postal alpinist in dosegel številne uspehe doma in na tujem, na prvi himalajski odpravi na Kangbačen je z Ljubom Juvanom dosegel tedanji višinski rekord. Od dogodkov, ki jih opisuje Humarjev dnevnik (odlomek je bil objavljen v Odmevih z gora v radiu), je že skoraj 25 let podoživljamo pa ga, kot bi se opisane stvari dogajale komu izmed nas ali sedanjim začetnikom. Prav ta podobnost s sedanjimi mladimi pa krepko zanika znano in obrabljeno trditev, »da se je današnja mladina zelo spremenila in ni več takšna, kot smo bili nekoč sami«.

Za G-L priredil: Genadij Štupar


Kategorije:
Novosti ALP PrV SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

ARHIV

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.