Išči

Arhiv

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Objavljalci

Authors

Arhiv

Alpinistični razgledi 13/1982

Številka 13

VSEBINA

5   Veliki pionirji alpinizma (XIII. del)
9   Alpinizem - zakaj in do kod
12 Dopolnilo
14 Grandes Jorasses (IV. del)
16 Lotse 81
18 Odgovor
19 K pismu Janeza Bizjaka
21 Pripombe k Dedcu
22 Stena Lučkega Dedca
23 Nove smeri
25 Mnenja in dopolnila
29 Pregled poročil AO 1980
33 Uvod v poznavanje alpinizma na Japonskem
37 Opisovanje alpinističnih tur (II. del)

 

Izročilo Vinka Mlinarja

»Ob številnih nesrečah v letu 1981 predlagam, da storimo čim več otipljivega. Vse odseke in alpiniste v Jugoslaviji moramo na primeren način opozoriti, naj jim bo varnost prva. To moramo obravnavati v Alpinističnih razgledih, na zboru načelnikov, na inštruktorskem seminarju naj bo to osrednja tema, čim prej moramo pripraviti plezalno tehniko z novostmi in drugo manjkajočo vzgojno literaturo.
Začetniški alpinistični tečaj je bil speljan s težavo, ker je odpovedal nosilec naloge, prijavilo se je premalo inštruktorjev. Nekateri so, namesto da bi pomagali, trdili, da je tečaj v nekakšni privatni izvedbi.
Vsi inštruktorji se morajo držati vseh pravil varnosti. Nujno je, da so na tečajih tudi starejši gorski vodniki, ki lahko udeležencem posredujejo izkušnje, ki jih mladi inštruktorji nimajo.
Ob tem je potrebno zaostriti kriterije za registracijo inštruktorjev, o tem pa naj odločijo sami, pa tudi njihovi odseki.
Na splošno večkrat opažamo, da odnosi med nami niso vedno takšni, kakršni bi morali biti. Kljub vsemu so možni tovariški odnosi v čisto vsakem odseku, tudi v večjih, kjer so morda skupine ali trenja. Nujno je, da vodstvo povezuje vse člane odseka in nobene stvari ne obravnava zviška. Vedno je potreben str-pen in prijateljski odnos starejših do mlajših in seveda obratno. Prva in zadnje naloga nas vseh pa mora biti vzgoja in varnost pri našem delovanju.«
S temi besedami se od nas poslavlja dolgoletni načelnik AO Logatec, alpinistični inštruktor, gorski reševalec in načelnik komisije za alpinizem Vinko Mlinar. Že dalj časa se je ukvarjal z vzgojo, odlično organiziral začetniške alpinistične in inštruktorske tečaje z izpiti, v lanskem juniju pa je po krizi v komisiji za alpinizem prevzel načelništvo. Za delo je poprijel izredno stvarno, kot odličen organizator je speljal tudi stvari, ki so se prej zdele neizvedljive, ob tem pa je tudi pravilno izbiral, katere naloge so pomembnejše in kaj lahko počaka. Izgubili smo ga prav v času, ko so se vedno bolj kazali uspehi njegovega dela.
Za to kar imamo v alpinizmu, smo odgovorni vsi. Še vedno velja stara misel, da pri alpinizmu ni prostora za častne funkcije - kdor ne dela, ni le len, ampak tudi nevaren. Če pa kdo misli ali celo zagovarja mnenje, da je komisija za alpinizem skupina nekakšnih privatnikov, da doslej ni bilo narejenega ničesar, razen papirne vojske, planinska organizacija pa le zavira delovanje alpinistov in gorskih vodnikov, naj se raje izkaže z delom. Z govorjenjem je bilo doslej doseženega le malo.

France Malešič

 


ALPINISTIČNI RAZGLEDI, številka 13, interno glasilo slovenskih alpinistov. Prispevke pošiljajte na naslov: Planinska zveza Slovenije, Komisija za alpinizem, Dvoržakova 9, 61000 Ljubljana.
Trinajsto številko so pripravili: Silvo Babič, Janez Bizjak, Vojko Bučer, Matjaž Deržaj, Andrej Dernikovič, Janko Humar, Stanko Klinar, Franček Knez, Rok Kovač, Aleš Kunaver, Marijan Lipovšek, France Malešič, Lev Milčinski, Nada in Bine Mlač, Iztok Osojnik, Bojan Pollak, Miha Potočnik, Igor Radovič, Janez Sabolek, Franci Savenc in Aleš Skrt.


SLIKE NA OVITKU

1. stran - GORSKA REŠEVALNA SLUŽBA - DEKLICA ZA VSE; tole prikupno reševalko smo posneli po nizozemskem vzgojnem priročniku. Vse kaže, da je gorska reševalna služba tudi drugod po svetu zelo v časteh kot deklica za vse.
2. stran - SEVEROSEVEROZAHODNA STENA DEDCA - skica stene s smermi, posneta je po fotografiji Dedca v PV 1979, št. 3, priloga 2 str. 144/145. Vse smeri so vrisane samo približno, manjka nekaj manj pomembnih vstopnih in izstopnih variant (Bojan Pollak).
41. stran - SHEME NOVIH SMERI V DEDCU, opisi smeri so na strani 23. 42. stran - SHEMA DEBELE BERTE V ŠITAH, opis nove smeri je na 24. strani.


Iz te številke

Končno je nenadoma pred nami 13- številka Alpinističnih razgledov - že skoraj pozabljenega slovenskega alpinističnega občasnika. Škripalo je pri tipkaricah, ilustratorjih in neurejenih opisih smeri. Oglasilo se je nekaj alpinistov kot pri tisti šali, v kateri se je na razpis za inštruktorja angleščine javil le nekdo, ki sicer ne zna angleško, a se mu je zdelo potrebno sporočiti, naj nanj ne računajo. Vendar - za pomoč pri Alpinističnih razgledih znanje angleščine nikakor ni potrebno!

Kdor utegne, naj prebere članek Alpinizem - zakaj in do kod, ki velja za eno od temeljnih sporočil mlade generacije v zvezi s člankom o Klementu Jugu v 12. številki, skupaj z Dopolnilom Leva Milčinskega pa kaže, kako se da tudi o občutljivih stvareh razglabljati strpno in prijateljsko.
Trije članki o Lotseju vsak po svoje ugotavljajo, ali je treba poročilo o naši odpravi res prevesti iz Mountaina, ali ne. Zaradi gotovosti vljudno vabimo na pomoč prevajalce.
Ne pozabite na članek o japonskem alpinizmu, tudi na tisti njegov del ne, ki govori o osamljenosti v veliki množici in nam grozljivo kaže, kam bi nas lahko privedli nezdravi odnosi.
Opisovanje alpinističnih tur se nadaljuje in prav kmalu bodo vsi naši opisi povsem brez napak.

V prihodnje

Poleg lagodnega predloga, naj bi k planinski stabilizaciji prispevali z ukinitvijo Alpinističnih razgledov, je bolj verjetna možnost, da odslej ne bo več brezplačnih izvodov. Če bo ta naklep uspel, bo podražitev manjša. Obvestilo z bojišča sledi.

Namesto vinjete: Kadarkoli vam kdo reče: »Fantje, veslajmo dalje!«, se vedno zavedajte, da to misli tako, da boste vi veslali, on pa poveljeval.

 


 

Bine Mlač

Veliki pionirji alpinizma (13. del)

Attilio Tissi (1900 - 1959)

Bil je trd, pa tudi mehak in skromen kot njegova rodna agordinska gruda. Izkušenost in objektivnost sta dali Tissiju prijateljsko avtoriteto, ki jo je mladina in starina rada priznala. »Vsake stvari se je lotil s smislom za stvarnost, mi pa smo kaj kmalu uvideli«, pravijo dolomitski soplezalci, »da je prav, če stvarnost kroti sanje in domišljijo«. Vendar pa Tissi ni bil strog in temačen. Kot vsi Latinci se je rad šalil in smejal. Bil je poln humorja, vendar nikoli ni šel preko roba ... In če hočemo danes še kaj več zapisati o tej veliki osebi italijanskih šestostopnjašev (sestogradov), moramo za lažje razumevanje povzeti besede Piera Rossija: »Do kraja pošten in povsod vljuden, ne oziraje se na težave, na katere je naletel v življenju; teh pa ni bilo malo.« Dejavnost in spet dejavnost je bilo njegovo življenjsko geslo in gonilo. V dolini skrben mož in oče, v višavah nedosegljiv prosti plezalec, v dolini pa kasneje spet udeleženec odporniškega gibanja - partizan in zelo ugleden politik, senator za pokrajino Belluno. Rojen je bil v Valladi, tako rekoč pod stenicami Cime d'Auta, od koder se z njenih tokav in širjav odpira edinstven pogled v mogočno zidovje Civette. Prav kraljici Dolomitov se je približal počasi in ponižno, po zelo položnih stopnicah in tam spodaj stal star trideset let in še nekaj čez. Zakaj tako pozno? Tudi majhna cvetlica ob poti pod steno, v boju za obstanek na skopem prgišču zemlje mu je včasih pobrala dragoceno uro, s tem pa tudi vzpon. Da te besede ne bi dobile smešnega pomena - z enako resnostjo so ga zaposlovale tudi druge reči. Tissi ni bil zasvojenec ene same vere.
V koledarju je leto 1930. To je sedemnajst let potem, ko je dolomitski alpinizem z italijanskimi navezami dokončno dohitel in se izenačil z nekdanjimi prizadevanji Dülferja, Preussa in domačih osamljenih posebnežev Piaza in Dibone. Tako so sedaj po mnogih letih meje »nemogočega« dobesedno prevrnjene. Novi tehnični prijemi in nova pojmovanja prinesena z »bojišč« Wilder Kaiserja se tokrat niso zaustavila in zamrla pod najbolj odbijajočimi stenami Dolomitov. Oči Italijanov se ponovno obračajo v smer, kamor so do sedaj hodile po lovorike izključno avstrijsko-nemške naveze; Pelmo, Furchetta, Civetta, Sass Maor in Tofana di Rozes. Prejšnje capljanje na mestu, kot je zapisal neki kronist, je predvsem povzročalo odklanjanje nemške šole, s tem pa tudi tehnične in duševne ovire, ki so dobesedno hromile italijanska hotenja. Da so omenjene stene v nemškem zakupu, niso priznali šele možje iz drugačnega testa - Videsott, Rudatis, Comici, Tissi in še nekaj drugih mladih gorečnežev. Isti kronist 40 let kasneje histerično kliče prekletstvo na današnjo mladino in pripominja o razvrednotenju klasike, češ, mladina ne zna prisluhniti nekemu velikemu času. »To, kar počenjajo danes, počenjajo z vsemi mogočimi hudičevimi tehničnimi pripomočki. To je banditizem« - nekako tako misli tudi Piero Rossi. Na agordinsko-bellunskem koncu deluje bolj ali manj uspešno plezalska dvojica, Francesco Zanetti in Aldo Parizzi, životarita pa tudi dva stara uda CAI z utrujeno tradicijo in zaspano alpinistično dejavnostjo. Včasih se vmeša tisti zgodovinski trenutek in če ...
Prav tedaj se je ženil piemontski princ z Mario José, hčerjo belgijskega kralja - zagnanega in sposobnega alpinista. Agordinci so razmišljali, kako bi se poklonili temu dogodku. Preplezati in povzpeti se na Pallo di San Luciano po novi smeri in jo poimenovati po nevesti Maria José bi bil najidealnejši poklon. Že, že, toda v vsej okolici ni bilo niti ene naveze, ki bi si upala tvegati takšno podjetje. Naskrivaj so povabili Bellunčana »Checca« Zanettija in ga seznanili s svojo zamislijo. Precej mučno so se počutili, saj v svojih vrstah niso imeli Agordincev, ki bi bili sposobni za to podjetje. Vsesplošno »trpljenje« je še posebno peklilo Tissija. Stvarnost je bila po njegovem drugačna in sam je bil »neprikladen za to veliko stvar«, kot se je pred odborniki tudi izrazil. Bellunčani so po ogledu stene začeli mencati in že prej borno navdušenje je sedaj popolnoma splahnelo. Dolgoletno trenje med obema krajema je imelo v ozadju še nekaj drugega; Bellunčani so ob vsaki priložnosti obkladali Agordince s porogljivim vzdevkom »gnass». Tissi je takrat razmišljal o drugih stvareh: »Ali me še mika zapisati se strmim stenam?« In v njem je spregovoril tisti odločen glas, ki je bil močnejši od njega samega; ponos in ljubezen gorjanca do gora, sla po pustolovščini, omama. Temu se je moral podrediti z vso svojo voljo. Sodelavec v tovarni, Giovanni Andrich je bil pri namigu več kot samo navdušen; zato dotik s previsnim podzidkom in nepretrgano idealno navpičnico nove smeri »Maria José» postane nekaj dni zatem njuna velika matura, opravljena z odličnim uspehom. Šestinpetdeset let kasneje, torej danes ima ta zgodbica svoje posebno mesto v zgodovini italijanskega alpinizma. Temu uspešnemu spevu sta do dala še eno melodijo - nemško zastraševalno skrivnostno smer Myriam v Torre Grande sta preplezala za šalo od zgoraj navzdol. Tissijevemu duhu ni odgovarjala srednja pot, zato je iskal vse težje smeri za ponavljanje in vajo. Med listanjem Bertijevega vodnika je tako našel Preussovo poč oziroma kamin v Najmanjši Cini (Piccollissima). »Izredno težavno« je tedaj pisalo v vodniku. Imela je štiri ponovitve in dve katastrofi. Ko je vstopil, je kmalu naletel na »zagozdeno« navezo, ki jo je obšel po prečnici in ker ni hotel nazaj v kamin, je potem sedemdeset metrov napenjal mišice in jeklene živce naravnost ob poči navzgor. Ta Tissijeva variantica še do danes ni zadišala nikomur.
Vrnimo se spet v leto 1930. Italijane čaka smer Solleder-Lettenbauer v severovzhodni steni Civette. To je tisoč dvesto metrov mestoma krušljive pečine, mokre, izpostavljene padajočemu kamenju in povrh ocenjene kot skrajno težavno. Listek v škatlici pod možicem ima naslednjo šovinistično vsebino: »Tu ne bo kruha za Italijane!« Nič ne pomagajo žalostinke, trenutno ni moža, ki bi se lotil monaškega izdelka in se podal v njihovo smer. Videsott je uspešno ugnal nemško uganko v Busazzi, Comici v Sorapisu, ostal je še boleč in grenak grižljaj v Civetti.
Somrak, 31. avgusta 1930. Ura je 1.30 zjutraj. Iz koče Vazzoler tiho odhajata dve postavni senci. »Ha«, se muza Tissi. »To je kot pet »Preussov«, drug nad drugim. Za enega »Preussa« dve uri, za enega »Sollederja« bomo še videli, ha ...« Utihneta, ura je 4.30 zjutraj pod vstopom stene vseh sten sta. Tišino prekinjajo salve in žvižgi smrtonosnega kamenja. Tissi ima za pasom dva primitivna in težka klina ter nekaj okornih vponk. Potem začneta ...
Veliki in dolgo pričakovani dan italijanskega alpinizma je končan s predstavo divjega prostega plezanja in natanko ob 18. uri sta na vrhu Civette. Nič tehnike, nič potegov, nič zabijanja in prvič brez bivakiranja. Suha grla in presušena usta potrebujejo žlahtne pijače, ki jo najdeta v rujnem vincu dve uri kasneje v koži Coldai.
Italijanom ponavadi kar vre iz ust, to pa Tissiju nikakor ni šlo od rok, zato o vzponu ni govoril, še manj pa, da bi kaj zapisal. Leto kasneje je dolomitsko plezalno pero, Domenico Rudatis Tissijevo zgodbo obdelal in napolnil z vzhičenimi besedami in vzvišenimi čustvi ter jo obogatil z vrsto pridevnikov in njihovih presežnikov. Tissija je to v življenju jezilo in begalo. Sedaj spoštovani mojster Attilio naredi še korak naprej v dolini. Pomiri burne in sovražne duhove med Agordinci in Bellunčani, obenem pa se okoli njega razživi najmočnejši udarni krožek italijanskih šestostopnjašev, ki uspešno deluje vse do druge svetovne vojne. Kaj zdaj? Njihova zapoved je ponavljati najtežje, iskati novo, še težje! Prva ponovitev Stegerjeve smeri v Cattinacciu ter Direttissime Videssott-Rittler-Rudatis v jugovzhodnem razu Busazze, obo-je v jutranjih urah, spada k njihovim šolskim podvigom.
Potem pride na vrsto zanimiv prvenstveni vzpon v južni steni amfiteatra Tofane. Za predpremiero Tissi prvi ponovi še rdečo steno po smeri Hall-Stoesser-Schuet. Premiera 30. julija 1931 pa je eden največjih podvigov v zgodovini čistega prostega plezanja nasploh. Tissi v navezi z Andrichem, Zanettijem in Zanchristoforom uprizori fantastični vzpon brez uporabe klinov, če izvzamemo dvomljiva stojišča. V znamenitem sestavku »Umor nemogočega« piše Tirolec Rainhold Messner leta 1967: »Preplezaj Tissijevo smer v južni steni Tofane, pa mi povej, koliko šestič si pred tem preplezal.« Če nič drugega, ga kasneje dopolni Toni Hiebeler: »Pusti tudi danes kline doma in ne uporabljaj kasneje zabitih.« V tej smeri je imel Hiebeler smolo in se je drugič polomil, take kot pred leti, ko je ponavljal neko 35 let nedotaknjeno smer Raimunda Schinka. Vzpon ima tudi nekaj humorističnih primesi. Prav na robu se je sončil predsednik bellunske sekcije CAI in leže na trebuha oprezal v steno. Ko ga je Tissi ugledal, je tik pod izstopom spremenil smer plezanja ter se napotil v smeri proti predsedniku. Pod njegovim obrazom je kot iz navade preplezal precejšen previs, tako da se je potegnil preko, medtem ko so mu noge bingljale v nič, vrv pa je zanihala precej proč od stene. Njegovi soplezalci, ki so bili znani kot ljudje z jeklenimi živci, so tedaj petdeset metrov niže, navezani z njim na konopljenko, čepeli na orlovskem gnezdu in si baje pokrili oči z rokami, eden pa se je celo še »poslednjič« pokrižal.
Mesec dni kasneje Tissi pleza spet novo smer. Za ves raztežaj potegne prečnico v levo in se po isti vratolomiji vrne. Podobno naredi v desno. Potem poševno navzgor in spet navzdol. »Samo še naravnost navzgor nam preostane«, ugotovi po šestih raztežajih. »Hvala bogu, da se je utrgal oblak in sva odplavala k vznožju stene«, je zapisal njegov soplesalec Bortolli v Rivista Mensile.
Sledilo je več prvenstvenih smeri v skupini Civette, katere je kar preletel: 1931. leta zahodni raz Torre Trieste za Giovannijem Andrichem in Domenicom Rudatisom, 22. avgusta 1932 severovzhodna stena Pan di Zucchero z istima soplezalcema, 20. avgusta 1933 južna stena Torre Venezia z Giovannijem Andrichem in A. Bortollijem. 2. septembra 1933 Campanile di Brabante s kraljem Leopoldom Brabantskim, Giovannijem Andrichem, Franchettijem in Domenicom Rudatisom, 17. septembra 1933 vzhodna stena Torre Venezia z G. Aschierijem.
Zakaj smo zapisali, da jih je preletel? Tissi ni nikdar spal v steni. Oskrbniku koče Lavaredo je dvajset let kasneje kot senator in gost na obisku v šali rekel: »Bil sem prerevno oblečen za bivakiranje, lahko bi se zgodilo, da bi se prehladil ...«
Prav je, da omenimo še nekaj njegovih prvenstvenih smeri, saj je preteklo pol stoletja od tedaj. Cima d'Auta, Torre Sprit, Monte Agner, Torre Armena, Framont in še druge številne lahke in težavne smeri, kar nam pove, da je imel gore resnično rad, saj so prav njegove smeri atletsko težavne ali pa lahke in uživaško lepe. Žal je njegov izjemno redek plezalni talent, ki je dan zelo redkim, v neverjetnem pohodu navzgor pretrgala nesreča z motorjem v Val Cordevole. Dolgo okrevanje in trajne posledice niso več dovolile, da bi spet postal nekdanji Tissi.
Zanimivo je, da so prihajajoče naveze kmalu po njegovem umiku obrnile hrbet njegovemu prostemu plezanju in so rajši poiskalo kovače in njihove kovinske izdelke - kline ter še same postale kovači.
Tissi je še enkrat preplezal Stoesserjevo smer v južni steni Tofane in tiste, ki so ga vzeli s seboj na vrv, prav on rešil iz snežnega neurja in pošastnih težav v steni. Razjedale so ga strahotne bolečine in njegovo srce je še poslednjič zmoglo nemogoče.
Tissi se ni strinjal s tem, kar je v Italiji počenjal fašizem, zato je bilo samo vprašanje časa, kdaj ga bo zgrabila tajna policija. Ta roka kot kaže med gorjanci ni bila nikdar dovolj učinkovita in je zato mnogo let kasneje padel v kremplje gestapa. Da bi iz njega izcedili priznanje, da pripada odporniškemu gibanju, so ga strahotno mučili - s številnimi zloglasnimi metodami, od zabijanja žebljičkov za nohte do elektrošokov na najbolj občutljivih delih telesa. Stari »tiger« Tissi je prevečkrat gledal smrti v oči in ni črhnil niti besede. Na večer pred ustrelitvijo so ga rešili partizani.
Po vojni je opravljal številne dolžnosti v CAI in CAAI, dokler ga visoka politika ni odvlekla še od njih in njegovih gora. Takorekoč na družinskem izletu se je v lahkem svet 22. avgusta 1959 smrtno ponesrečil pri sestopu z Zahodne Cine. Takoj so priskočili na pomoč Piero Mazzorana, Lothar Brandler in Toni Hiebeler, a žal prepozno. Mož, ki je že v življenju postal legenda prostega plezanja ni mogel umreti drugače.
Kdor ga je njega dni srečal na cestah in potkah okoli Agorda in ga povprašal, kam gre, vsakomur je prijazno odgovoril: »V gore grem, na obisk.«

Zahvala.

Alpinistični razgledi se zahvaljujejo predsedniku sekcije CAI v Bellunu, ki nam je ljubeznivo posredoval razpravo o Tissiju ter seznam knjig in člankov o njem.


Kokoši so povsem zadovoljne z gredo, alpinisti pa imajo rajši »rampo«

V zadnjem času vedno bolj prihaja v modo »rampa«, ki jo uporabljajo kar po vrsti in marsikomu že pomeni vse mogoče, zato bomo sčasoma ugotovili, da tudi to tujko nujno rabimo, saj nam pove čisto nekaj drugega kot pravilen domači izraz greda. Kdor ne ve, kaj je greda, naj si pomaga s spodnjo ilustracijo (c) ali pa naj gre k najbližjemu sosedu, ki goji kokoši, kjer si bo to lahko v miru ogledal.

a - Polica - daljši ali krajši, vzporedno s steno tekoč skalnat, zagruščen ali prsten raven pas (lahko vrhnja ploskev posamezne plasti).
b - Okrajek - zelo ozka polica.
c - Greda - poševno se dvigajoča polica.
č - Gredina - široka polica, obrnjena navzdol in dostikrat porasla.
(Tujka terasa je primerna le za zidarske izdelke!)

Najbolje pa je, da vzamemo v roke prvi del Alpinistične šole (PZS, Ljubljana 1978) in temeljito preberemo poglavje Gorsko izrazoslovje avtorjev Barbke Lipovšek-Ščetinin in Bojana Zupeta. Iz tega priročnika je tudi odlomek o policah.


Igor Radovič

Alpinizem - zakaj in do kod?

Ni je težje umetnosti od življenja,
zakaj za druge umetnosti in znanosti
lahko najdeš povsod številne učitelje.
Vse življenje se moramo učiti živeti
in kar je še bolj osupljivo,
vse življenje se moramo učiti umreti.

Seneka (4 do 65 n. š.)

Članek Leva Milčinskega Vrhunski alpinizem kot oblika samodestruktivnega vedenja; primer Klementa Juga, ki je bil objavljen v 12. številki Alpinističnih razgledov, me je vzpodbudil, da se oglasim. Ne mislim analizirati primera Klementa Juga, ker se za to ne čutim dovolj izkušenega, niti ne vidim potrebe za tem, ker je to dobro opravil avtor omenjenega prispevka. Stvari se nameravam lotiti nekoliko širše, bolj posplošeno in hkrati fragmentarno, na osnovi lastnih izkušenj in zato tudi subjektivno obarvano. Za tak pristop sem sa odločil zato, ker je alpinizem (kot vse drugo vedenje) mnogotero determiniran pojav, ki si ga vsak prilagodi glede na lastne možnosti in svoje osebno pojmovanje alpinizma. Zato tudi ne mislim prepričevati ali posiljevati s sklepi. Bolje je, da si zaključke naredi vsak sam zase. Sila zapleten je namreč odgovor na zastavljeno vprašanje.
Dolgo sem bil v dvomih, ali naj se sploh oglasim (morebiti zaradi strokovne avtoritete avtorja), pa me je prebiranje spoznanj Henrika Tume utrdilo v prepričanju, da je alpinizem še kaj več kot zgolj razgibavanje mišic, da je tudi delo in da sem torej dolžan povedati svoje mnenje.
Povsem izogniti se teoriji ne morem, če hočem doseči svoj namen, bom pa skušal biti čim krajši, pa upam zato nič manj razumljiv.

Karl Marx je menil, da so človekove resnične potrebe tiste, katerih zadovoljitev je nujna, če hoče uresničiti svoje bistvo, ne pa da bi se zgolj prilagodil družbi, v katero je bil postavljen. To so potrebe po neprisiljenem, spontanem delu, ki ni le sredstvo za življenje, ampak tudi način lastnega potrjevanja. Kadar pa človeku neka dejavnost ne omogoči izraziti njegovih prikritih moči, pomeni, da v ozadju te dejavnosti ni resnična človekova potreba. Torej je težnja po samopotrditvi skozi premagovanje resničnih težav prava človekova potreba, od katere je v veliki meri odvisno tudi doživljanje lastne vrednosti.
Mislim pa, da nam današnji okvir družbenih odnosov ne omogoča takšnega samopotrjevanja. Recimo s Henrikom Tumo: »Vsakdanje življenje ni drugega kot omejevanje naše moči dejanja.« Danes, ko je treba za denar prodajati »svoj nasmeh, svoje mišljenje, svojo osebnost«, družbeni pogoji za tovrstno »preizkuševališče« še niso dani. Torej lahko alpinizem razumemo tudi kot izražanje skritih moči, ki v vsakdanjem življenju zaradi številnih omejitev ostanejo latentne.
Morebiti alpinist s svojo dejavnostjo zadovoljuje res samo del tistih potreb, ki naj bi človeka postopoma pripeljale do samouresničenja in s tem k neodvisnosti ter svobodi. Bistveni dejavnik samouresničenja pa je po Karlu Marxu v človekovem odnosu do narave. O tem pa je v povezavi z alpinizmom pisal že Henrik Tuma, ko pravi, da alpinizem ni nič drugega, kakor do zdaj najintenzivnejša obrnitev kulturnega človeka k naravi, in ko nadaljuje, »alpinizem kaže sožitje (ne nadvlado, opomba I. R.) človeka z naravo, prvo človeško kulturo«. Vendar pa mislim, da veljajo zgornje ugotovitve za alpinista le v določenih razmerah, od katerih jih bom nekaj poskušal razjasniti v nadaljevanju.
Že Henrik Tuma je opozarjal, da je šport najpristnejši, če se izvaja brez tekmovanja, da vir veselja ne sme pomeniti nasprotnikovega poraza, marveč potrditev lastne sposobnosti za izvršitev športnega dejanja. Posameznik, ko pleza, tekmuje s samim seboj, premaguje lastne slabosti in si dokazuje, da je nekega dejanja zmožen. S tem si krepi občutek lastne vrednosti in vrednost v krogu njegovega poznanstva. Ob tem pa svoje ture primerja z uspehi in neuspehi drugih in s tem hote ali nehote z njimi tudi tekmuje. S tem si med drugim išče tudi svoje mesto na lestvici alpinizma. Tuma je primerjanje z drugimi črtal kot nealpinistično. Tu pa se z njim ne da strinjati. Prvi razlog je navedel že Tone Strojin, namreč vedno manj možnosti za prve pristope nujno vodi k ponavljanju in s tem tudi k primerjanju z drugimi. Drugič pa je tako primerjanje z drugimi pozitivno, ker človeka žene vedno višje, v vedno težje preizkušnje. V takem tekmovanju s samim seboj in z drugimi pa je važno, da plezalec spozna meje svojih sposobnosti, da oceni, česa je zmožen in do kakšne meje še lahko tvega. Uravnovešen mora biti do take mere, da pričakuje, kaj se lahko zgodi, saj le tako lahko obvlada nastalo situacijo in položaj pravilno oceni. Te meje pa so sila individualne in različne od alpinista do alpinista. Gibanje »na meji med življenjem in smrtjo« ima gotovo objektivna merila, pa tudi subjektivna, ki so odvisna od telesnih in duševnih sposobnosti plezalca. Ko alpinist doseže mejo svojih sposobnosti, se mora znati odpovedati še tršim preizkušnjam, ki jim ni dorasel. Od tod naprej razvoj ne gre več skokovito, ampak le tipaje in odgovorno do sebe in tovariša v navezi. Pri tem pa je važno, da alpinist ve, da zanj ekstremni vzpon ni nujno tudi objektivno tak in da je doživljanje takega vzpona lahko zelo blizu doživljanja alpinista, ki je sposoben opraviti tudi danes najtrše preizkušnje. In ravno ta individualni kriterij težavnosti in vrednosti vzpona naj bi bil merilo uravnovešenega alpinista. Vsem nam pač ni dano viseti v El Capitanu in tega se je dobro zavedati.
Kadar pa alpinist preseže meje svojih sposobnosti, se konstruktivno tekmovanje sprevrže v destruktivno (ki je lahko tudi samouničujoče) in je izraz lažne (nevrotične) potrebe po uveljavitvi.

Sedaj pa si lahko v premislek zastavimo nekaj vprašanj:
1. Mar ni alpinizem v današnjih družbenih razmerah vsaj delna rešitev človekove samoodtujitve s tem, ko rešuje nasprotje med človekom in naravo, delno pa tudi med eksistenco in bistvom?
2. Ali je sleherno realiziranje in doživetje latentnih moči (nevrotična) nadkompenzacija?
3. Ali morda ne kaže tako vedenje tudi na zadovoljitev človekove generične potrebe?
4. Če nekoga konstruktivno tekmovanje pripelje v sam vrh alpinizma, tudi do njegovih najbolj ekstremnih oblik, mar je nujno v ozadju takega vedenja tudi v članku Leva Milčinskega opisani mehanizem indirektnega samodestruktivnega vedenja?
5. Ali sploh lahko na osnovi analize enega ali nekaj primerov (ponavadi tistih, ki so se tragično končali) vrhunski-ekstremni alpinizem kar počez uvrstimo med očitne primere indirektnega samodestruktivnega vedenja in ga s tem posredno opredelimo kot »čudno in nesmiselno« vedenje, ki »človeka ogroža in mu potencialno skrajšuje življenje«?
6. Ne nazadnje, ali ne vzpodbuja današnji način kategorizacije alpinistov ravno destruktivnega tekmovanja? Ali se ne skriva v njem razvrednotenje alpinizma na nivo golega športnega dejanja? Ali mu ne jemljemo s tem vrednot, ki jih gotovo ima?

Mislim, da je najbolje, da si na zgornja vprašanja odgovori vsak sam, saj vemo, da lahko v ozadju enakih oblik vedenja najdemo kaj različne motive. Resda znanost poskuša vzročno razlagati človekovo vedenje; da pa včasih predvideva posamezne zveze tam, kjer še niso dokazane ali pa jih morda sploh ni, pa tudi drži.
Rad bi se dotaknil še v omenjenem članku postavljene vzporednice med narkomanijo in alpinizmom.
Mislim, da ne moremo zanikati spoznanja, da gre normalna pot razvoja vedno naprej, vedno višje in vedno težje. Bistvo živali je ponavljanje vedno istega, bistvo človeka pa je spreminjanje in razvoj. Človek pa ne ustvarja le predmetov materialnega sveta, ampak tudi samega sebe. To samoustvarjanje je isto kot svoboda, namreč neprisiljena dejavnost, dejavnost na osnovi svojih želja in nagnjenj, ki izvira iz lastne, neprisiljene potrebe. Karl Marx pravi: »Obstoj tega, kar resnično ljubim, občutim kot nujnost, kot potrebo, brez katere se moje bistvo ne more izpolniti, zadovoljiti, izpopolniti.« Ali je to odvi-snost? In alpinizem je, kot je rekel skalaš Albin Torelli, vztrajanje v svobodi najvišje stopnje. Resnično si na gori prost vseh spon civilizacije in družbe. Omejuje te le lastna (ne)moč.
Če v tej luči pogledamo na postavljeno vzporednico, vidimo bistveno razliko: alpinist svoj vzpon doživlja kot rezultat lastnega svobodnega hotenja, ne pa kot posledico zunanje ali notranje prisile. Če pa že sprejmemo navedeno primero, lahko to storimo le v načelu, kot ilustracijo dveh nasproti si stoječih oblik vedenja, od katerih ima ena pozitivni, druga pa negativni predznak. Ali smo potemtakem opravičeni zanemariti alpinista kot nosilca zavestnih, svobodnih odločitev in precenjevati vpliv podzavestnih determinant njegovega vedenja? Če je tako, potem ne vidim nobene možnosti za svobodo človekove dejavnosti, kar pa se zdi prej absurdna kot resnična ugotovitev.
Ob koncu pa še to. Brez dvoma je razvoj plezalne opreme močno zmanjšal tveganje tudi pri najtežjih vzponih, vsaj v poprečju. Gotovo je tudi, da objektivnih nevarnosti, kot tudi slabosti, ki jih nosimo ljudje v svoji notranjosti (nekateri tudi v obliki opisanega mehanizma indirektnega samodestruktivnega vedenja) ne bo moč povsem odpraviti. Dokler bodo ljudje hodili v gore, tako dolgo bodo te tudi pobirale svoj davek. Zanašati se zgolj na Denovo nevidno spremljevalko srečo (Danilo Cedilnik-Den: Congma je hodil spredaj, Obzorja, Maribor 1979) je v trdem in neizprosnem svetu divjih gora premalo. Prej ali slej bo potrebno poleg študija opreme in telesne pripravljenosti alpinistov dodati in poglobiti tudi spoznavanje duševnosti. Zato naj bo ta prispevek le kamenček v izgrajevanju alpinistovega mozaika o samem sebi.
Marsikaj bi še bile vredno napisati (na premer o ekstremnem samohodstvu). Pa je bolje, da na tem mestu predam besedo tistim, ki imajo tovrstne izkušnje.

Še en odmev

Odmev Igorja Radoviča je zelo zanimiv, ker osvetljuje probleme tudi še s svoje plati, torej z druge možne plati. Res pa je tudi, da se z vsem napisanim ne strinjam, opažam neko osebno prizadetost pisca, ki zagotavlja iskrenost ter verjetnost, žal pa tudi možnost subjektivnega pogleda, ki pa je precej nesprejemljiv, ko gledaš na problem znanstveno. Na kratko torej, lahko da ima prav, ni pa nujno, da se da posploševati. Veliko pričakujem od drugih, ki se bodo (če se bodo) oglasili. Zase vem, da sem le spremljevalec dogodkov v alpinizmu in iz lastne izkušnje ne morem reči ničesar o ekstremizmu, kar bi bilo meni v pomoč pri oceni ali kritiki tega ali onega.

Andrej Dernikovič

 


Lev Milčinski

Dopolnilo

Branje članka Igorja Radoviča je bilo tudi zame zelo zanimivo in poučno.
Psihiatri se res v marsikaj vtaknemo in sami v naših vrstah kritiziramo to našo ekspanzivnost, ki je včasih prepotentna. Tudi mogoče kdaj pozabljamo, da koga utegne užaliti že to, da se psihiater loti - čeprav z vsem spoštovanjem - analize kake osebnosti ali določene dejavnosti z vidikov svoje stroke. Mogoče ni prav, da svoje prijeme, ki jih v lastnih krogih kdaj uporabimo (gibanje »antipsihiatrijo«, ki ostro napada nekatere tradicionalne psihiatrične prijeme, je ustvarila skupina psihiatrov samih) tudi za ljudi in dogajanja v širšem sve-tu. Ob pripombah, ki jih berem, spoznavam, da mi beseda le še preokorno sledi misli (»Še« ali »že«? kajti imam že svojih 65). Rad bi še nekaj dodal v želji, da bi poskusil popraviti, kar v članku mogoče slabo zveni:
- Najprej, da alpinizem cenim in spoštujem kot dejavnost, ki lahko izredno mobilizira človekove psihofizične in duhovne sile. Skrito sem nevoščljiv alpinistom za njihova doživetja, ker jih kot ljubitelj planin vsaj slutim lahko, vem pa, da mi nikoli ne bodo dostopna.
- Niti ne vrednotim tveganja na splošno kot nekaj negativnega in obratno menim, da ravno tveganje v najrazličnejših oblikah (smisel tveganja, je pa po mojem poskus preseči ozke meje svojega jaza) lahko človeka približuje njegovemu pravemu bistvu.
- Mogoče naslov mojega članka res utegne koga zavesti v domnevo, da klasificiram ves vrhunski alpinizem v indirektno samodestruktivno vedenje. Kdor je prebral članek v celoti (ne le v povzetku), bo nemara le lahko spoznal, da sem mislil v resnici le ob zgodbi dr. Klementa Juga pokazati, koliko nevarne igre s smrtjo lahko takšna dejavnost skriva. Ne upam si pa glede na svoj poklic in s svojim znanjem načenjati vprašanja, kateri so nasploh motivi alpinizma, še manj pa, kakšni naj bi bili.
- Sploh nas psihiatre ne smejo okoliščine zavesti v to, da bi vedenje ljudi vrednotili kot »dobro« ali »slabo«. Vsakdanja vprašanja z našimi klienti (zdravimi in bolnimi) nam pa razodevajo, koliko antinomičnih (v svojem bistvu si nasprotujočih) teženj - zavestnih in izvenzavestnih - se plete v nas. Zato se nam ne sliši tako absurdna Freudova teza o »smrtnem nagonu« (thanatos), ki da je prav tako inherenten človeku, kot »življenjski nagon« (libido - eros). Takole piše: »Treba je razlikovati dve zvrsti nagonov. Eno so seksualni nagoni ali Eros …, v to zvrst ne sodi le nezavrti seksualni nagon ... ampak tudi samoohranitveni nagon ... Glede druge nagonske zvrsti … smo si pa zamislili na osnovi teoretskih, z biologijo podprtih razmišljanj, smrtni nagon, katerega naloga je organsko življenje vrniti v neživo stanje, medtem ko gre Eros za ciljem ustvarjati z združevanjem na delce razpršene žive substance v vse bolj zamotane strukture in jo seveda s tem tudi vzdrževati ... Življenje naj bi bilo torej kompromis obeh teh teženj ...« (v Ego in Id, 1923).
- Ob markantnih, psihodinamično čim bolj evidentnih primerih želimo psihiatri včasih pokazati globoko zakoreninjene mehanizme, ki so nam pravzaprav vsem lastni. Mogoče se mi tokrat takšen poskus ni posrečil. Želel sem pa le spomniti, da so ob temi »smrt« možna koristna razmišljanja, kot beremo na primer v motu tibetanske knjige o umetnosti umiranja:
»Proti svoji volji umre, kdor se umreti ni naučil. Nauči se umreti, pa se boš naučil živeti, kajti nihče se ne bo naučil živeti, kdor se ni naučil umreti.«
Vidim, da sem se s tem približal motu, ki ga je bil iz Seneke izbral Radovič za svoj članek.

 

 

Odlomek iz knjige
Množica in moč
letošnjega Nobelovega nagrajenca
Eliasa Canettija

(glej Književne liste v dnevniku Delo, 23. oktobra 1981):

Poskusi, kako priti narodom do dna, so največkrat bolehali za bistveno napako. Ljudje so po vsej sili hoteli dobiti definicijo za narodno značilnost na splošno; narod, so rekli, je to ali narod je ono. Ljudje so živeli v veri, da je samo treba najti pravo definicijo. Kakor hitro jo dobijo, jo bodo lahko enakovredno uporabljali za vse narode. Tako so jemali včasih jezik, včasih ozemlje; včasih pisano književnost; včasih zgodovino; včasih vlado; včasih tako imenovani nacionalni čut; ampak zmeraj so bile potem izjeme tehtnejše od pravila. Zmeraj se je pokazalo, da so nekaj živega lovili za bingljajoč konček nebistvenega oblačila; zlahkoma se jim je izmuznilo in tako so ostali praznih rok ...

In zdaj naredimo poskus in poglejmo nekaj narodov skozi njihove simbole.

Država, kateri nihče ne spodbija nacionalne povezanosti, je Švica. Švicarski domoljubni občutki so močnejši, kakor pri marsikaterem drugem narodu, pri katerem govorijo en sam jezik. Več jezikov, več kantonov, njihova različna socialna zgradba, nasprotja med verami, katerih medsebojne vojne so še v zgodovinskem spominu - nobena stvar ni mogla resneje ogroziti švicarske nacionalne samozavesti. Prav gotovo pa jim je skupen množični simbol, ki je vsak čas vsem pred očmi in je neomajen bolj kakor kateri si že bodi simbol drugih narodov: gore. Švicar od vsepovsod vidi vrhove svojih gora. Vendar je iz veliko krajev videti njihova vrsta še popolnejša. Občutek, da je mogoče videti vse svoje gore pred seboj, daje takim krajem nekaj posvečenega. Včasih, ob večerih, ki jih ni mogoče vnaprej določiti in na katere človek sam nima nobenega vpliva, zažarijo: to je njihova največja posvetitev. Njihova težavna dostopnost in trdota vlivata Švicarju varnost. Njihovi špiki so zgoraj ločeni, spodaj pa se držijo skupaj kakor ena sama neznanska gmota. Predstavljajo eno samo telo in to telo je dežela sama.

Švicarski obrambni načrti med obema minulima vojnama prav posebej izrazito poudarjajo izenačenje države z verigo alpskih vrhov. Vso rodovitno zemljo, vsa mesta, vse delavnice bi morali ob morebitnem napadu izprazniti. Vojska bi se pomaknila prav na hrbet gorskih grebenov in šele tam prešla v boj. Ljudi in deželo bi žrtvovali. Ampak vojska v gorah bi še naprej predstavljala Švico in množični simbol naroda bi se spremenil v deželo samo.

V tem imajo Švicarji svoj nasip in okop. Tega niso morali šele postaviti sami kakor Nizozemci. Ne obnavljajo ga in ga ne podirajo; nikakršno morje ne buta obenj. Njihovo gorovje stoji; morajo ga samo dobro poznati. Plezarijo in vozarijo se po njem po vseh kotičkih do zadnjega. V njem je magnetna moč in privlači ljudi od vseh vetrov, da posnemajo Švicarje v občudovanju in raziskovanju gora. Hribolazci iz najbolj oddaljenih krajev so kakor nekakšni verni Švicarji; njihove vojske se po kratki in občasni službi božji v gorah razkropijo po vsem svetu in ohranjajo pri življenju ugled Švice. Splačalo bi se raziskati, koliko so tudi praktično pripomogli k ohranitvi švicarska samostojnosti.

 


Bine Mlač

Grandes Jorasses (4. del)

Temne, utrujajoče in nevarne severne stene Jorassov imajo tudi svojo sončno italijansko stran. Kot povsod se je tudi na tej strani prav tako pisala pestra in občudovanja vredna zgodovina alpinizma, ki jo šele danes odkrivamo in nas zato tem bolj preseneča. Znano je, da po prvih uspehih na prelomu stoletja ni bilo storjenih večjih korakov v odkrivanju velikih kombiniranih sten vse do prve polovice tridesetih let. Vsemu temu je botrovala zakoreninjena napačna miselnost, da so alpske velikanke s severa nepreplezljive, južne pa z nevarnimi ledeniki preveč tvegane pri dostopu. Čudno je, da so se prej uresničevale strme želje v severnih ostenjih ter za seboj potegnile ponavljalce in posnemovalce.
Petintrideset let po vzponu Hansa Pfanna, alpinista, ki je prehiteval svoj čas, je pod vzhodno steno Jorassov stal najmočnejši italijanski plezalec Giusto Gervasutti. Njegov tretji poskus je obrodil uspeh, ki zasluži pozorno obravnavo. V poldrugem dnevu je 16. in 17. avgusta 1942 z Giuseppejem Gagliardonom dokončno preplezal tisočmetrsko stolpičje v vzhodni steni. Spet se je pokazala in potrdila Gervasuttijeva plezalna nadarjenost, ki pa zagotovo ni imela priložnosti, da bi se zasvetila v vsej svoji luči zaradi vojne in njegove prezgodnje, tako-rekoč vsakdanje smrti pri spustu z vrvjo v Mont Blancu du Taculu. Gervasuttijev dnevnik je sicer bolj tehnično obarvan, vendar vsebuje prav o vzponu v vzhodni steni stavke, ki nekako ne spadajo v tak način pisanja: »Po tem težavnem vzponu sva okrog enajste ure dopoldne izstopila v čudovito sončno jutro. Nisva občutila nobenega veselja, ne zamaknjenosti. Sanje so postale resničnost; počutil sem se zagrenjenega.« Vzhodna stena je po vsej verjetnosti najtežja v gori z ozirom na klasične vzpone, morda je še bolj izzivalna, ker je Walkerjev steber s 1500 ponovitvami izgubil svojo prvotno čarobno privlačnost. Zanimivi kasnejši dogodki nam povedo, da je v dolgih štiridesetih letih ta klasična petica znala zvabiti in odbiti tudi najboljše. Prvo ponovitev sta opravila francoska vodnika Michel Bastien in Pierre Julien leta 1950 v štirih dneh! Sedemnajst let kasneje si je tu »polomil« zobe Alessandro Gogna - kar trikrat! Pri zadnjem poskusu je moral odnehati tik pred koncem prve tretjine zaradi padajočega kamenja, ki se je kotalilo prav z vršnih predelov. Ta njegova odkritosrčna izjava je priteg-nila, na izlet tudi samega Reinholda Messnerja – »brez sreče«, kot je zapisal v Bergsteigerju leta 1968. V prvi polovici sedemdesetih let (avgusta 1974) je uspešno opravila drugo ponovitev izredno močna angleška naveza Joe Tasker in Dick Renshaw. V steni sta bila tri dni, dvakrat sta bivakirala. Brez pompa in sedme sile je šel mimo nas tudi zimski vzpon, ki se je zgodil v zimski sezoni 1980/81 - bil je prvi zimski in četrti nasploh!
Pet let pred Gervasuttijem sta leta 1937 preplezala južno steno Pointe Marguerite Italijana Massimo Strumia in Camillo Salluard. Od tedaj ta smer samuje. Sosednji, levi Youngov steber sta obdelala Walter Bonatti in Enrico Peyronel leta 1952.
Kadar imajo alpinisti neobdelanega na pretek, je znano, da se rajši lotijo nove smeri, kot da bi ponavljali staro. Tako je južna stena Pointe Marguerite dobila še dodatno, za malenkost višjo in težavnejšo vzporednico. To diretisimo so 9. avgusta 1972 preplezali Livio Stuffer, Giuseppe Alippi, Carlo Troyer in Angelo Pincaroli. Do vznožja stene jih je pripeljal helikopter, kar nedvoumno pove, zakaj so raje plezali novo smer. Včasih ima tudi takšen dostop svojo ceno.
Zanimivost je steber v južni steni, ki se dviga z ledenika Grandes Jorasses in se konča na visečem ledeniku, po katerem poteka običajni dostop. Podoben je Osrednjemu stebru v Frêneyu, čeprav ni tako težaven. Arthur Ottoz in Pierro Ghilione sta 29. septembra 1948 slavila zaslužen uspeh.
Avgusta 1969 so na resnem pohodu povojni alpski zamudniki - Angleži, ki sedaj nadomeščajo zamujeno. Peter Crew, Leo Dickinson in Brian Molyneaux so se lotili zahtevnega problema. Rezultat - tisoč metrov kopne stene Aiguille de Pra Sec. Ta vabljivi vzpon so omogočile odlične razmere in neverjetno stabilno vreme. Noči so bile hladne, petdeset dni ni bilo na nebu niti oblačka.
Ko je rešen »problem«, je nemudoma treba poiskati novega. Kaže, da je bila južna zajeda Tour des Jorasses pravšnja za zagrizeno italijansko moštvo, ki je tokrat hotelo poudariti svoje prvenstvo v južnih ledenikih. Spet tisoč metrov napornega granita, ki mora navdušiti še takšne izbirčneže; tako pravi mala notica v Rivista Mensile. V dveh dneh avgusta 1970 so Guido Machetto, Gianni Calcagno in Leo Cerutti »utrgali« eno najlepših skalnih smeri v skupini Mont Blanca. V resnici je tako lepa, da se jo resnično splača ponoviti. »Zadnjo« veliko steno s tega področja Jorassov pa je preplezal nam že znani in obenem danes najboljši poznavalec Jorassov Alessandro Gogna. Plezal je z Guidom Machettom. Alessandro Gogna ima tu poleg solo ponovitve Walkerjevega stebra še šestnajst različnih ponovitev. Lotila sta se stene med grebenom Pra Sec in grebenom Tronchey. Visoka je približno 1600 metrov in je najvišja v skupini Mont Blanca. Zaradi padajočega kamenja je nevarna, podobno kot Eigerjeva stena. Tehnične težave niso nikjer ekstremne. Kronika beleži v tem osojnem zidovju samo dva zimska vzpona, druge strani le-te pa so še nepopisane.
Poleg letošnjega podviga v vzhodni steni obstaja še eden, ki je starejšega datuma. 9. in 10. januarja 1973 sta vodnika L. Henriet in Cosimo Zapelli kot prva preplezala divji in odbijajoči greben Tronchey po smeri Croux-Gilberti. Imela sta tudi pomočnika, ki sta ju čakala na tretjem stolpu. Tudi takšen kratek zgodovinski zapis pove nekaj - pred vsem tistim, ki govore o gneči po Alpah in ki trdijo, da ni več divjega, samotnega alpinističnega kotička, kjer bi bil alpinist zanesljivo sam.

 


Planinska zveza Slovenije ali zveza planinskih društev Slovenije?

Komisijo za alpinizem združiti s komisijo za odprave v tuja gorstva ali ne?

Ob teh vprašanjih je več možnosti:
kdo ve, ali gre za čisto nedolžno otroško igro kupčkanja s kupčka na kupček;
mogoče je, da se pri tem kaže naša vroča želja, da bi vedno nekaj reorganizirali;
ali pa ima morda prav Jug Grizelj, ki je 7. novembra v Delu spraševal:
Od kod pri nas tolikšna potreba, da vsako rešitev, tudi tisto, katere delovanje ni preverjeno niti v osnovi, razglasimo za Kolumbovo jajce?
Ali je to še en dokaz našega smisla za improvizacijo ali še eden v vrsti načinov, kako odlagamo rešitve problemov?

 


Janez Bizjak

Lotse 81

Odmevom pod rob

Vodilna angleška alpinistična revija Mountain je v prejšnji, to je 80. številki dokaj izčrpno poročala o naši letošnji odpravi v južno steno Lotseja ter poleg fotografije z vrisano smerjo dodala še zanimiv pripis, da je z uspešnim vzponom čez južno steno postala znana Messnerjeva prerokba o problemu leta 2000 kar malo smešna (glej Alpinistične razglede št. 12, stran 23).
Svojo 81. številko (september-oktober 1981) pa je revija Mountain natisnila v znamenju naše odprave čez južno steno Lotseja. Naslovna stran ima celostransko barvno fotografijo južne stene, znotraj pa je osrednji članek poročilo Aleša Kunaverja, opremljeno z dvema stranema črnobelih fotografij, na katerih tudi strogim ocenjevalcem ne bo težko razvozlati skrajno nevarnih razsežnosti našega vzpona. Tak je kratek povzetek novice, ob kateri je lahko ponosna vsa naša alpinistična in planinska srenja. Lahko pa je ta ponos pomešan, po nepotrebnem tudi s slabo voljo. Zakaj?

Najprej poglejmo pomen 81. številke revije Mountain. Kadar sta naslovna stran in osrednji del neke alpinistične revije posvečena kakšni odpravi, je to nedvomno dokaz, da je tista odprava zelo pomembna. In dvakrat bolj pomembna ali celo izjemna je tedaj, če se poročilo o njenem delu pojavi v tujem tisku. Poznamo tradicionalno angleško zaverovanost vase in njihov upravičeni ponos nad primatom, ki so si ga pridobili v odkrivanju Alp in drugih gora po svetu, zato si lahko le mislimo, kako težko je prodreti s tujim člankom v njihovo vodilno gorniško glasilo. Hudičevo pomembne stvari mora sporočati tak članek, da je tudi Angležem dovolj tehten za objavo. Po tej logiki je jugoslovanski uspeh na Lotseju celo za razvajene Angleže izjemno dajanje, sicer mu ne bi posvetili naslovne strani in osrednjega dela v svoji reviji. Nedvomno zelo laskavo priznanje naši odpravi.
Nekatera dejanja bi morali alpinisti obešati na veliki zvon. Na tujem, še posebej pa doma. Nihče ne bo storil tega namesto nas. In prav nič ne bo pomagalo jamranje, da alpinizem pri nas še nima priznanja, ki si ga je drugod po svetu že zdavnaj prislužil in da je v domačih razmerah v podrejenem položaju v primerjavi z drugimi športi. Ne večkrat, ampak stalno moramo ljudi okrog sebe prepričevati, da so nekatere naše odprave za Jugoslavijo veliko pomembnejše kot vsakotedenska tekmovanja prve ali druge lige. In da so kljub visoki ceni mnogo cenejše od nedeljskih tekem. V svetu domišljavcev in povprečnežev dobri alpinisti ne smejo biti skromni! Te lepe besede je zapisal Walter Bonatti. Še slabša od skromnosti je premajhna informiranost. Noben izgovor ne koristi, kadar alpinisti odpovedo pri informacijah, ki so jih dolžni dati o svojem delu. Ali naravnost povedano: ob ugodnih in laskavih odmevih o Lotseju na tujem, pogrešam ustrezno glasno in prepričevalno poročanje doma. Mislim na Planinski vestnik in na Alpinistične razglede. Predpostavljam, da vsi naši gorniki ne razumejo angleščine, povsem prepričan pa sem, da so redki tisti, ki jim pride v roke Mountain ali druge tuje revije. Torej se morajo zadovoljiti s tistim, kar piše v domačih planinskih glasilih. V teh pa je bilo povedano o Lotseju tako malo, da ne presega nivoja novic z občnih zborov: Alpinistični razgledi so prinesli Lotse samo na ovitku, skrbni prostoročni risbi ni sledila ustrezna dokumentarna vsebina; Planinski vestnik je poleti objavil uvodni članek o Lotseju, toda to je bil le intervju s Kunaverjem in Škarjo, kaj novega o južni steni pa nismo izvedeli; članek se mi je zdel bolj kot mašilo v zadregi; zakaj, hudiča, tudi Planinski vestnik ne spregovori nekaj (vsaj nekaj) o Lotseju. Zelo klavrn, celo omalovažujoč je torej prerez informacij o Lotseju v našem planinskem tisku! Morda bo kdo porekel, da smo lahko o plezanju čez južno steno brali v dnevnem časopisju. Seveda smo. Predvsem v Delu. Skrbno smo sledili novicam, ki so tiste dni prihajale izpod južne stene. Toda tisto so bili le fragmenti, posredovani po radijskih valovih, s stalnim strahom, da bodo narobe dešifrirani; vse, kar je bilo v časopisih natisnjeno, je le nepopoln mozaik izjav, mnenj, osebnih doživetij. Nadvse dragoceno! Toda na koncu je manjkala celostna podoba, kot pravimo; avtentično poročilo iz prve roke, časovno odmaknjeno za trezno presojo, zgoščen povzetek vsega, kar se je na Lotseju dogajalo, hladen dokument torej, ki naj bi predstavljal informacijski vir za zgodovino (in za prihodnost). Ne morem razumeti odsotnosti kompleksne informacije o južni steni Lotseja v Alpinističnih razgledih in Planinskem vestniku; več kot pol leta po vrnitvi. Zato sem vesel in slabe volje hkrati, ko prebiram Mountain in v njem najdem (ažurno) vse tisto, kar sem v naših glasilih pogrešal. Ko občudujem naslovno stran, ki jo čez rob zapolnjuje barvna fotografija južne stene, se hkrati sprašujem, zakaj ni iste ali podobne fotografije tudi na ovitku Planinskega vestnika. Ko znotraj prelistavam črnobele posnetke, ki iz oči v oči kažejo vso kalvarijo čez južno steno, se spet sprašujem, zakaj te in take fotografije najprej najdem v tuji reviji, zakaj ni istih slik tudi v Planinskem vestniku ali v Alpinističnih razgledih. In zakaj ni takega ali celo istega poročila še v naših glasilih? Ga bomo morali za naše bralce prevajati iz tujega tiska? Je morda vsemu temu vzrok v uredništvu ali zunaj njega? Sprašujem na glas, da bi prekinil molk tistih, ki morda vedo, kje so vzroki, da bo, denimo, čez dvajset let pisec naše planinske zgodovine pri obravnavi NAŠIH himalajskih odprav moral kot vire navajati in iskati Mountain, Alpinismus, Bergsteiger, La Mentagne et alpinisme, Rivista Mensile, ne pa Planinski vestnik in Alpinistične razglede.

Med alpinisti je trdno zasidrano mnenje, da je Planinski vestnik slab in da se tudi zategadelj ne splača pisati vanj. Molk o tako pomembnih dogodkih, kot so Lotse, naša šola za gorske vodnike pod Anapurnami, žepne in raziskovalne odprave v tuja gorstva ali plezanje skrajno težavnih smeri po vsem svetu, tej, žal resnični slabosti ne bo veliko odpomogel. Da pa lahko o tem pišejo le udeleženci sami, ni treba posebej dodati. Če bo šlo tako naprej, bodo Alpinistični razgledi in Planinski vestnik postali glasili za objavljanje prevodov naših člankov iz tujih revij.
Še bolj me moti nekaj drugega. Nerazumljiva odsotnost Lotseja v obeh glasilih je voda na mlin glasnega negodovanja o potrebnosti in utemeljenosti naših himalajskih odprav. Precej bednih izpadov na ta račun smo lahko brali v dnevnih časopisih. Ko usahne studenec vsemogočih očitkov, privlečejo na dan stabilizacijo, ta neizčrpen, večno prisoten in neskončno hvaležen pristan za male ljudi, ki ne zmorejo zaznati večjih razdalj, kot je enotedenski razpon med nedeljskimi tekmami. Takšna je pač fotografija imaginarne lepljenke, ki ji pravimo javno mnenje. Samo izčrpna in pravočasna informacija ji lahko pride do živega. Nobena skrivnost ni, da tudi znotraj Planinske zveze Slovenije veliko ljudi potiho ali glasno dvomi o potrebnosti odprav in da jim ni škoda energije, kadar je treba ponagajati ali nasprotovati posamezni odpravi. Osebno sem prepričan, da smo v Himalaji še premalo prisotni; kljub Lotseju in Daulagiriju v enem letu smo manj prisotni kot, denimo Čehi in Poljaki. Pa menda ne bo kdo dodal, da smo pač gmotno na slabšem od njih? Veliko manj smo prisotni, kot bi si zaslužili z ozirom na kvalitetno raven našega alpinizma, z ozirom na neuvrščeni Nepal in Indijo in z ozirom na tradicionalno dobre odnose s tema dvema državama! Če je Planinski vestnik glasilo Planinske zveze Slovenije, če so Alpinistični razgledi interno glasilo slovenskih alpinistov in če je Planinska zveza Slovenije boter in glavni plačnik odprave Lotse 8l, se spodobi, da bi o odpravi izvedeli sveže novice NAJPREJ iz glasil PZS. Tako pa so bili prispevki o Lotseju objavljeni povsod drugod, le v planinskem tisku ne! Zdi se mi tako, kot bi človek šel na dolgo potovanje in bi iz tujih krajev pošiljal pozdravna pisma z opisom poti vsem znancem in prijateljem, le domov, oziroma tistemu, ki mu je omogočil in plačal pot, ne bi namenil ničesar.
Včasih je na Planinski zvezi Slovenije veljalo, da mora vsaka odprava v tuje gore po vrnitvi posredovati Planinskemu vestniku svoje poročilo in slikovno gradivo. Spomnim se, kako so člani himalajskih odprav svojčas podpisovali posebno izjavo, s katero so se zavezali, da bodo na koncu napisali članek za Planinski vestnik. Včasih je bila to dolžnost. Ne vidim razloga, še manj pa opravičila, zakaj bi to moralo biti zdaj vljudna priprošnja.

Pripis: Napisano za Alpinistične razglede in Planinski vestnik prve dni letošnjega novembra. Če se bo od objave opisano stanje izboljšalo, bom vesel, da sem se zmotil in prenaglil!


Pozdravljeni in hvala lepa za kopijo Bizjakovega članka.

POSLALI STE mi ga v komentar, pa naj kar takoj napišem nekaj besed ali dejstev, ki so morda zanimiva.
Janezov članek je zanimiv in njegove ugotovitve tudi. V oči mu je padel članek v reviji Mountain. No, ta članek za mejo ni sam. Objavljeni so že bili v Italiji (napisali Italijani sami), v nemškem Bergsteigerju (napisal Toni Hiebeler), v japonskem Iva To Yuki (po naših podatkih in kratkem poročilu), v času odprave so nekaj člankov iz Katmanduja poslali tuji novinarji itd. Objavljeni bodo še članki v Bergsteigerju (vrsta malih štorij iz dni v steni, poslana na ponovno zahtevo, ob sodelovanju urednika, ki iz amaterske nemščine naredi knjižno), Alpinismusu, American Alpine Journalu in v Himalayan Journalu. Izšlo je tudi nekaj komentarjev, ki jih žal nimamo v kopijah in smo zanje le slišali.
Vendar je prvi le izšel članek - intervju v Planinskem vestniku in prav gotovo ni stvar odprave, da je zanimiva oblika, ki smo se je prav razveselili, ostala čisti torzo. Bistvo intervjuja je, da ga oblikuje izpraševalec in če je to hkrati še urednik, tudi določi obseg. Priložnost je bila kar lepa, rezultat pa je, kakršen pač je.
Poleg tega najbrž mnogim ni znano, da smo bili tudi med odpravo kar pismeni. Samo do 24. aprila 1981 sem iz baznega tabora poslal za 35 tipkanih strani poročil na trakovih, ki so jih dekleta na Zvezi zelo prizadevno pretipkavala, nato pa, razen agencijskih kratkih vesti, ki so seveda posebna zvrst in nima s članki ničesar skupnega, ni bilo objavljeno nič. Ta poročila sem danes ponovno prebral in če odštejem vejice, pike in magnetofonsko spačene stavke, s katerimi bi pač nekdo moral porabiti kakšno urico, so poročila še kar zanimiva celo za tistega, ki dogodke pozna.
Ni čuda, da smo dobili vtis, da naša roba tokrat pač ni zanimiva za domači papir; medtem ko so zahtevki od drugod kar deževali.
Zaželene kopije slovenskega originala članka za Mountain ne morem poslati, ker sem ga pisal v angleščini. Vsakega naslovnika pač toliko spoštujem, da mu napišem original in ne prevod ali kopije istih člankov.
Odprava je pripravila svoje poročilo, ki je na Planinski zvezi Slovenije in bi me seveda veselilo, če bi bilo objavljeno v Planinskem vestniku ali Alpinističnih razgledih, vendar naša odprava o tem ne odloča. Očitno vam to poročilo ni prišlo v roke, pa ga prilagam.
Takole na okroglo je bilo napisanih približno 90 do 100 strani besedila, več kakor pol od tega v slovenščini, drugo v nemščini in angleščini. Od tega so bila ali bodo vsa tuja besedila objavljena, domače pa še nobeno.
Za domačo rabo pišemo sedaj knjigo in res upamo, da bo bralcem tako všeč, kot je nam bila stena.
Morda je zanimiv še en premislek. Celo če pozabimo na prve ponovitve Anapurne II in Kangbačena je serija južna stena Makaluja-zahodni greben Everesta-južna stena Lotseja-južna stena Daulagirija v zadnjih letih taka, da nikakor ni v sorazmerju z geografsko in človeško ozkim krogom, ki je te vzpone opravil.
Vsi po vrsti so v svojem času enako vredni kot svetovno ali olimpijsko prvenstvo. Vedno ne bomo imeli energije za take serije, ker pač vse na svetu niha. Kljub temu naletijo te akcije celo pri nas v Planinski zvezi Slovenije včasih na tak srdit ali pa prikrit odpor, da potem sploh ni čudno, da na dan, ko so znane podrobnosti vzpona preko stene Daulagirija, v obširnem večernem športnem komentarju na televiziji o tem ni besede, pač pa še in še praznih besedi o športni brci v želodec v Tivoliju, o kateri bi lahko bilo govora le pri sodniku za prekrške. Podobno je s sredstvi, ki se trošijo za te odprave. Premalo se zavedamo, da taka odprava stane manj kot tri ure skakanja v Planici ali pol toliko kot veslaška regata na Bledu ali morda približno 0.4 tisočinke stroškov zimske olimpiade.
Nekaj se bo v tej »deželi Danski« moralo zelo, zelo spremeniti, da si bodo naši fantje lahko tudi v zveznem ali republiškem okviru na manj zahtevnih ciljih nabirali izkušnje in ne bo le kakšen »zadnji problem« komaj zadosten razlog, da odprava lahko gre na pot, čeprav to kmalu ne bodo več »odprave«, ampak kaj drugega kot je bilo komaj 25 let tega, ko smo imeli še pravcate odprave v Chamonix, danes pa tja odhajajo komercialni izleti na Mont Blanc in še kam drugam.
Velik vpliv na stanje ima seveda informatika in propaganda. Za to imamo na Planinski zvezi Slovenije razne naslove, vendar razen agencijske informatike, ki dobro dela, ostalega ni nič. Je pa zahteva, naj alpinisti sami pišejo itd. Tu naj velja prispodoba. Če čevljar sam umeri, sešije, proda in ponuja svoje čevlje, je to obrt. Naših približno 100.000 članov Planinske zveze Slovenije pa ne sme biti obrt.

Pozdrav

Aleš Kunaver

 

K pismu Janeza Bizjaka

Janez je zapisal nekaj stavkov, kot bi mi jih vzel z jezika.
»Nihče ne bo storil tega namesto nas ... Noben izgovor ne koristi, kadar alpinisti odpovedo pri informacijah, ki so jih dolžni dati o svojem delu ...«

Že nekajkrat sem namreč hotel nekaj napisati o takih in podobnih težavah informativno-dokumentacijske službe Planinske zveze Slovenije (INDOK). Imel sem tudi že naslov: Vprašam lahko, toda kdo mi bo odgovoril?!
Zakaj moram(o) toliko časa prositi za kratka uradna poročila, ki jih potem posredujemo v tujino? Ali se kdo boji, da s tem (preveč) zaslužimo? Ali je morda problem v tem, da prosimo, naj bodo ta poročila v angleščini?
Zakaj je tako težko doseči dogovor, kadar se kdo od organizatorjev ali piscev iz tujine zanima za podrobnosti o na primer naših odpravah? Vsaj ena tretjina takih prošenj je doslej namreč ostala brez odgovora. Še posebno hudo je s črnobelimi (tehničnimi) fotografijami. Zakaj je tako težko med študijem cilja odprave zapisati osnovne kronološke podatke, da bi jih INDOK služba PZS posredovala javnosti? Večino smo doslej morali zbrati sami.
Zakaj je tako težko pravi čas dobiti na primer primerne fotografije članov odprave z njihovimi osnovnimi biografskimi podatki??
Že nekajkrat sem slišal kritiko, da ne znamo izkoristiti uspehov, ki so jih dosegli oni. Da jim nihče prav ne pomaga, ko se ubadajo s pripravami, po uspehu pa, da si lastimo njihove dosežke in pišemo o jugoslovanskih, slovenskih ... uspehih. Na kritiko, da v Planinskem vestniku spet ni bilo primernih sestavkov, pa radi odvrnejo, da so se povsod valjali kupi poročil ter sprašujejo ali jih res ne zna nihče uporabiti, ali morajo res vse sami ...?
Pravijo, da brez zaključka ne gre pisati. Zato - ločevati moramo informiranje in propagando. Prvo dejavnost je potrebno opravljati sproti, velikokrat takorekoč čez noč. Mislim, da jo INDOK služba PZS opravlja več ali manj zadovoljivo. Kaže pa, da ni vsem jasno, kdo naj opravlja propagandno dejavnost!? Najboljši poznavalci ali kdorkoli? In še nad nečim se velja zamisliti. Gradivo, ki je primerno za navadno informiranje, ni primerno tudi za propagando. Ali pa, če hočete tudi drugače - ali ne bi bilo prav, da bi za Planinski vestnik napisal članek nekdo od udeležencev, ne pa, da bi moral urednik (po službeni dolžnosti?) objavljati suhoparna poročila. Zakaj uredniki tujih glasil od udeležencev zahtevajo še posebne sestavke?

 


Lepljenka na staroslovansko temo

»Dokler bo kaj boja, dokler bo kaj mečev, se Sloven ne poda!«

Ob dnevu republike na jugovzhodnem grebenu Grintovca

Reševalec: Po ledenem grebenu neopremljeni ne boste prišli daleč.
Navdušeni: Pa, saj imamo gamaše ...

Istočasno pod zahodno steno Brane

Ljubitelj: Lani z dekletom nisva našla poti, pa sva kar tamle naravnost prišla na vrh Brane.
Reševalec: Nemogoče, tam je vendar zahodna stena Brane, kjer je vse težje od tretje stopnje in moraš biti temeljito vplezan.
Ljubiteljica: Seveda je mogoče, saj sva s fantom takrat veliko hodila na trim ...

Ob lanskoletnih nesrečah

Za manj izkušene in slabo opremljene alpiniste dandanes stena ni nič manj težavna, kot je bila pred petdesetimi ali stotimi leti. Gora se ne spreminja, spreminja se samo človekova usposobljenost; začetnik pa je in ostane začetnik, ki le postopoma pridobiva znanje in izkušnje (Pavle Šegula).

In še nasvet

Vsi, ki se podajajo v stene brez osnovnega znanja in opreme, naj rajši najprej dodobra predelajo novo knjigo Igre (avtor Pavle Lešnjak, skupna izdaja Zveze tabornikov, Planinske zveze in Zveze prijateljev mladine, Ljubljana 1981, 120 strani, 80 din) in se šele nato odločijo, s čim se bodo igrali.

 


Matjaž Deržaj

Pripombe k članku
Strma stena Dedca (Delo, 7. 7. 1980)

(Glej skico Dedčeve stene na 2. strani AR)

Med alpinističnimi novicami je bil 7. 7. 1980 v Delu objavljen članek z naslovom Severna stena Dedca. Poleg kratke predstavitve stene je bil naveden seznam smeri, fotografija stene z vrisanimi smermi ter kratek pregled opisa in drugih podatkov o novi smeri, ki sta jo prva plezalca poimenovala Strela.
V članku in na fotografiji je precej napak, še posebno glede nove smeri. Treba je pogledati fotografijo severne stene Dedca z dotedaj preplezanimi smermi, ki je bila objavljena v Planinskem vestniku leta 1953 na 735. strani. Poleg tega je še nekaj dejstev, ki prikazujejo novo smer v nekoliko drugačni luči.
Spodnji del smeri do velike luske je Arnškova vstopna varianta Leve smeri (težavnostna stopnja III), ki je bila preplezana že leta 1948. Ker sega ta varianta do polovice stene in je identična do luske s smerjo, ki sta jo sedaj preplezala Rok Kovač in Lidija Painkiher, je več kot netaktno, da hoče nekdo prikazati kot svojo smer, ki je bila preplezana pred triintridesetimi leti in je doživela že več kot sto ponovitev.
Nihče ne zanika, da je nova smer res nova od že omenjene luske do Prečnice smrti, ki so jo 18. 7. 1953 preplezali Tone Jeglič, Aleš Kunaver in Milan Pintar. Smer Strela tu poteka vsaj 10 metrov po Prečnici smrti in nato nadaljuje po sistemu previsnih poči proti samemu vrhu Dedca.
Smer Strela je tako sestavljena iz Arnškove variante Leve smeri, novega spodnjega dela do Prečnice smrti, nato poteka po njej (kar je prav tako že preplezana smer) in nato zavije navzgor spet po novi prvenstveni varianti v Razu Dedca.
Netaktno je tudi plezanje s svedrovci s pušami na navoj, ker predstavlja to za ponavljalce nerešljiv problem in je to enako kot če bi svedrovce odžagala ali odlomila. Če bi povsod tako uporabljali svedrovce, bi bila mesta, ki jih v opisih označujemo z e, v stenah kmalu »napikana« s samimi luknjami in nerabnim železjem.
Prvo ponovitev Prečnice smrti (IV) sta julija 1953 opravila Rado Kočevar in Milan Pintar ter nadaljevala po zgornjem delu Raza Dedca (omenjeno v PV 1953, str. 616). Drugo ponovitev Prečnice smrti sem kot prvi v navezi opravil 23. septembra 1956 s pokojnim Francetom Zupanom (z Markom Dularjem se je ponesrečil v Herletovi smeri pozimi 1957) in Andrejem Aplencem, tedanjim načelnikom AO Univerza (predhodnikom sedanjega Akademskega AO). Poleg druge ponovitve Prečnice je bila to tudi tretja ponovitev zgornjega dela Raza Dedca.
Ker smo bili trije v navezi, smo plezali pet ur. Glede težav v Prečnici smrti lahko povem le to, da je plezanje izredno izpostavljeno, da klini na dveh mestih slabo prijemljejo in je potrebno na nekem mestu tudi malo sestopiti v tega vrvi, kar pomeni, da mora drugi v navezi (oziroma zadnji) uporabljati za teg pomožno vrvico ali pa krajšo vrvno zanko pustiti v klinu. Kdo je prvi za nami ponavljal Prečnico smrti, ne vem. Leta 1958 sta jo ponovila Miklavž Prosenc in dr. Rastko Stojanovič z bivakom!
Smer v osrednjem delu sem poskušal preplezati leta 1972. Prišel sem približno 20 metrov visoko v gladki previsni steni v vpadnici drugega stojišča Raza Dedca. Ko sem sprevidel, da bi bilo potrebno vrtati na več mestih, sem se umaknil. V steni je ostal tudi klin z zanko in vponko. Bil sem še približno pet metrov od tam naprej, pa sem komaj zlezel nazaj. V tegu sem se uspel obdržati. Nato sem zavrtal dva slaba svedrovca ter se spustil nazaj. Z menoj je tedaj »telovadil« tudi Marjan Brišar, ki je tedaj komaj začel dobro plezati. Smer Anžin-Pintar-Pristovšek sva kot prva v zimskih razmerah ponovila 30. novembra 1955 z Markom Dularjem.
Glede Poljske smeri pa naslednje: v tej poči, ki je sedaj postala smer, smo »telovadili« in plezali leta 1957, 1958 in 1959. To so bili časi, ko je bil za oskrbnika Franjo. Gladke poči in kamina je točno za 40 metrov od tam, kjer se začenja navpični del. Spodnja dva raztežaja pa nista nikakršna smer, saj je to krušljivo skrotje, podobno tistemu na začetku smeri Anžin-Pintar-Pristovšek. Do te poči se da priti po polici z desnega roba ali pa iz smeri Anžin-Pintar-Pristovšek in to tako, da se še preveč prijemati ni treba.
V poči je tedaj ostalo nekaj borovih zagozd, pa tudi kakšen klin je moral ostati. Podrobnosti se ne spominjam, saj je od tedaj minilo že več kakor dvajset let. Prepričan sem, da je po tej poči še marsikdo »telovadil« pred Poljaki.
K podrobnejšim opisom smeri v Dedcu bi rad pristavil še to, da ima Leva smer v izstopu tudi dve varianti. Izstopiti je možno tudi za ogromno lusko, katere začetek je stojišče nad previsno počjo, ki je bila včasih ocenjena s VI-. To varianto je baje odkril Ciril Debeljak. Sam sem jo vsaj petkrat uporabil za izstop, da sem se izognil ogromnemu balvanu, na katerega je sicer potrebno stopiti v nadaljevanju originalne smeri, le-ta balvan pa se močno maje ...

 

Severoseverozahodna stena Lučkega Dedca

(Glej skico stene na 2. strani AR)

Položna pobočja planote Vršičev se na vrhu Lučkega Dedca nenadoma prelomijo in pod nami zazija kotlina Korošica. Ko se z vrha po položni strmini obrnemo proti jugovzhodu do Praga in nato po markirani poti spustimo do Kocbekovega doma na Korošici, nas pogled nazaj proti Lučkemu Dedcu prevzame. Nad povsem ravnim zelenim dnom Korošice se dviga kratka, a izredno strma severoseverozahodna stena, s katere kar ne moremo umakniti pogleda. V naših gorah še nismo srečali podobnega.
V tej steni se je rojeval naš ekstremni alpinizem. Smeri v Lučkem Dedcu, posebno v njegovem Razu, so bile pojem ekstremnih težav. Kljub vsestranskemu napredku zadnjih desetletij pa posebno najtežje smeri niso izgubile svojega čara. Raz Dedca je še vedno nekakšna vstopnica v skupino najboljših. Čeprav stena ni več skrivnostno kratko imenovana »severna« ampak le severoseverozahodna in se tej ugotovitvi težko privajamo (podobno kot pri nekdanji južni steni Kogla, ki je v resnici jugovzhodna in pri severni steni Velike Raduhe, ki je severozahodna), pred njo še vedno obstanemo kot vkopani - polni občudovanja in drznih načrtov.
Za napake v članku Severna stena Dedca, ki jih omenja Matjaž Deržaj, je krivih več stvari. Arhiv iz tistega časa ni najbolj popoln. Nekateri podatki še vedno manjkajo. Planinski vestnik iz leta 1953 na 735. strani res objavlja fotografijo s takratnimi smermi in seznamom njihovih imen, vendar brez datumov in prvih plezalcev (Pri tem je na primer nejasno, čigava je Leva smer, ki je tam omenjena kot Kokošinekova, sicer pa kasnejše objave omenjajo Arnška in Debeljaka. Poznavalci, kako je s tem?). Plezalna vodnika V naših stenah in Pollakova Korošica ne vsebujeta Arnškove variante Leve smeri. Seveda pa vse to ne sme biti izgovor, da se novi prvenstveni plezalci ne bi po-zanimali, kako je s starimi smermi.

Pregled smeri (Glej sheme na predzadnji strani AR):

1. Šarina poč, 7. maja 1953, Milan Pintar in Milan Schara, V+, 80 m,
3 ure in pol (zgoraj se združi z Levo smerjo; celotna dolžina 145 m).
2. Sulica, 19. julija 1977 Franček Knez in Jože Zupan, V-, A1/A0,
140 m, 4 ure in pol (Glej opis in shemo).
3. Leva smer, 14. junija 1948 Ivan Arnšek in Ciril Debeljak, V, 145 m, 2 uri
in pol (Po podatkih PV 1953/735 naj bi smer preplezal Stanko Kokošinek
s soplesalcem).
4. Arnškova varianta Leve smeri, 1948 Ivan Arnšek s soplezalcem, III, 70 m,
čas?
5. Prečnica smrti, 18. julija 1953 Tone Jeglič, Aleš Kunaver in Milan Pintar,
IV+, dolžina?, čas?
6. Strela, 20. junija 1980 Rok Kovač in Lidija Painkiher, A2 e, VI/IV-V, 70
m (Skupaj z Arnškovo varianto 140 m), 5 ur in pol (glej opis in shemo).
7. Raz Dedca, imenovan tudi Centralni steber, 21.-22. septembra 1949 Ciril
Debeljak in Rado Kočevar, VI, 140 m, 4 ure.
8. Desna smer, 12. septembra 1948 Ciril Debeljak in Rado Kočevar, V-, 130
m, 2 uri.
9. Beli Raz, 10. decembra 1965, Janez in Lojze Golob, V+, 130 m, 4 ure.
10. Smer Anžin-Pintar-Pristovšek, 1952 Dušan Anžin, Milan Pintar in
Franček Pristovšek, IV+, 115 m, ura in pol.
11. Palčkov steber, 15. julija 1978, Franček Knez in Bojan Šrot, IV, A1, 65
m, 3 ure (manjkata opis in shema!).
12. Poljska smer, 20. septembra 1975 Krzysztof Kostecki in Kazimierz
Wsoek, VI- A1, 100 m, 4 ure. Bistveni del smeri je bil preplezan že vsaj v
letu 1957 (Glej opis in shemo).
13. Neznana smer. Točni podatki o datumu, prvih plezalcih, težavnosti ter
opis niso znani. Verjetno je bila tudi ta smer preplezana že v petdesetih
letih. Poteka približno po meji med skrotjem in steno.

 

Sulica

(Glej shemo smeri na predzadnji strani AR)

Prva plezala 19. junija 1977 Franček Knez in Jože Zupan.
Ocena V- A1/A0, višina 140 metrov, čas plezanja 4 ure in pol.
Dostop: Po poti pod severoseverozahodno steno Dedca, 10 minut.
Opis: Vstop 40 metrov desno od Šarine poči na najnižjem delu stenske oblike, ki jo omejujeta Šarina poč in Leva smer in je podobna sulici. Naravnost navzgor preko pragov 8 metrov, zatem po razčlembah levo do stebrička. Od tod navzgor do majhne police. Po njej prečnica desno na travnato polico. Z nje rahlo levo in po poklini naravnost navzgor in po zajedi na polico. Od tod desno okoli roba in po plošči do raza. Z njega prečnica levo do pokline (malo pod vrhom Sulice). Zatem po kotu 40 metrov navzgor in dalje po poklini na rob stene.
Sestop: Z vrha na prehod med Vršiči in Dedcem ter navzdol na Korošico. 15 minut.
Franček Knez


Strela

(Glej shemo na predzadnji strani)

Prva plezala 20. junija 1980 Rok Kovač in Lidija Painkiher.
Ocena A2 e, VI/IV-V, višina smeri 70 metrov (skupaj z Arnškovo varianto 140 metrov), čas plezanja 5 ur in pol.
Opis: Po luskah do velike luske (kamin, do sem po Arnškovi varianti Leve smeri, III). Prestop v steno in po gredi do previsa na desni. Čezenj v levo in navzgor do Prečnice smrti. Po njej malo navzdol (10 do 15 metrov) na dobro stojišče. Preko luske na tleh, čez previsno ploščo ter proti desni pod široko poč. Po njej in po levi poči na varovališče. Po zasigani špranji v lažji svet ter po njem do udobne gredine. Od tod po gredi desno na rob stene.
Opomba: V začetku Arnškove variante, ko le-ta začne zavijati proti levi, sva v steni nad sabo opazila vrsto klinov, tudi svedrovcev, ki pa se konča sredi plošče v vpadnici Raza Dedca (poskus Deržaja in Brišarja v letu 1972). V smeri sva pustila le puše svedrovcev, ne pa tudi ploščic z vijaki, zato naj ponavljavci s seboj vzamejo tudi pet ploščic in vijakov velikosti M8 x 15 mm.

Rok Kovač


Poljska smer

(Glej shemo na predzadnji strani)

Bistveni del smeri je bil preplezan že vsaj v letu 1957 in nato še večkrat ponovljen, smer pa ni bila nikoli registrirana in opisana. Zato povzemamo podatke poljskih plezalcev Krzysztofa Kosteckega in Kazimierza Wszoeka, ki sta smer preplezala 20. septembra 1975.
Ocena VI- A1/V, 100 metrov, čas plezanja 4 ure.
Dostop: S Korošice pod severoseverozahodno steno. Pod njeno desno stran pod veliko rombasto ploščo.
Opis: Z desne strani velike rombaste plošče po skrotju in dalje levo nad ploščo. Nekoliko naravnost navzgor in dalje levo pod previsi. Nad njimi desno do police. 5 metrov navzgor na drugo polico in na varovališče. Raztežaj čez prevesno plat na poličko (V, A1) in nato po poči 20 metrov navzgor do ozkega kamina (V, slabo stojišče). Nad kaminom čez previsok (VI-, A1) do ozke poči in po njej (VI-) 25 metrov navzgor do roba stene.

 

Vzhodne Julijske Alpe

Šite - severna stena

Debela berta

(Glej shemo na zadnji strani)

Prva plezala 1. in 2. avgusta 1980 Janez Sabolek in Janez Skok (AN, 18. 8. 1980).
Ocena V+ A2 e, višina približno 350 metrov (spodaj + 200 metrov po Belač-Zupanovi smeri, ocena IV+/III-IV), čas plezanja 19 ur.
Dostop je enak kot za vse smeri v Šitah.
Opis: Vstop v vpadnici zgornjega dela smeri Belač-Zupan. S stolpiča na spodnji gredini levo od nakazanih polmesecev in navpične črne zajede.
Preko plošče navzgor (kk, ee) in desno na poličko ter za razčlembami navzgor (kk). Proti desni čez plati nad zajedo. Naprej raztežaj navzgor čez previs in plati (kk) na prvo gredino. Rahlo levo in navzgor čez trebušasto previsno ploščo (kk, e) proti desni. Naprej raztežaj proti desni čez plati pod veliko streho. Po nakazani razčlembi diagonalno desno pod streho, okoli vogala in naprej navzgor na naslednjo gredino.
Z leve za stolpičem navzgor ter preko preves in streh (kk, e) v navpičen jarek, prekinjen s previsi in strehami (kk). Po njem do konca pod veliko trikotno streho. Tu desno in navzgor pod zadnjo streho. Na njenem desnem robu preko in naprej v Belač-Zupanovo smer. Po njej na rob stene.

Janez Sabolek

 

Še nekaj mnenj in dopolnil k vodničku Bohinjske stene

Zasnova je dobra, pri shemah pa me motijo neoznačeni raztežaji oziroma varovališča. Tudi zajetje vse stene na eno samo shemo včasih ni najbolj posrečeno, čeprav je res tudi koristno. Pri opisih smeri pa pogrešam Miheličev stil, ki včasih z malo besedami pove več kakor ves opis.

Igor Mezgec

Ti in taki vodnički bodo osnova za pravega, vseobsegajočega, zato bi bilo dobro že tu uvajati elemente tistega reda, ki se ga bomo držali tam. Gre za dve stvari:
1. Lepo bi bilo poleg »Vsebine« (3. stran) navesti tudi seznam vrhov po abecednem redu.
2. pripisati vsem vrhovom višino (in pri tistih smereh, ki ne pripeljejo na vrh, pripisati, katero višino približno dosežejo).
Z Vernarjem je na strani 37 nekaj narobe. Slika kaže zahodno (ne vzhodno) steno.

Stanko Klinar

Ob prelistavanju lepo urejenega vodnička sem se spomnil, da hranim fotokopije opisov prvenstvenih vzponov s tistega področja. Ob skrbni primerjavi sem ugotovil, da v tem vodničku niste omenili podrobnosti v severni steni Mišelj vrha. V vodničku je na 32. strani tudi shema in na njeni desni strani je narisan približno 120 metrov visok kamin, ki je menda še nepreplezan. V Planinskem vestniku (PV 79/597) pa je prav tako opis teh smeri, vendar z majhno razliko. Fotografija in besedilo kažeta na to, da je bil ta kamin že preplezan, saj je na sliki potegnjena črta in zraven številka 8. Takrat Marko Šurc sprašuje, ali ve kdorkoli o kašnih podatkih glede vzpona skozi ta kamin, v katerem so bili najdeni klini in vponka.
Torej se mi je postavilo vprašanje, ali je ta kamin (na fotografiji vrisana smer številka 8 in omenjena kot Mali poševni kamin) že preplezan in če je, zakaj ni bil uvrščen v vodniček. Pri delu vam želim veliko veselja in uspehov ter upam, da bo izšlo še več tako dobrih plezalnih vodničkov.

Silvo Babič

Še nekaj dopolnil.
V vodniček zaradi pomanjkanja podatkov nista bili uvrščeni smeri, ki ju omenja Ante Mahkota v svoji knjigi Sfinga, CZ, Ljubljana 1979, str. 486: Mala Tičarica, severozahodna stena, Po kaminih, III-IV, prvenstveni vzpon opravljen na vojaškem planinskem tečaju: Ante Mahkota z vodniki JLA 1965. Mišelj vrh, severna stena, Vojaška smer, IV- /II-III, Ante Mahkota s tremi vodniki JLA leta 1965.
Popravke glede Škrbinske plošče in avtorstva ene izmed smeri v Mali steni Novega vrha dolguje Milko Lesjak.
Ocene pri smereh v Zobu Kanjavca so primerne, razen predlagane A0 v smeri Humar-Veberič, kjer sva oba uporabila svedrovec za napredovanje. V Silvini smeri pa sva se z Markom tudi prijela zanj, ker je bil pač tam, še vedno pa sem prepričan, da po nepotrebnem. Takrat pač še ni bilo prostega plezanja na današnji način. Tudi v tej smeri je torej zaenkrat ocena A0. Uporabljam jo, kadar si s prijemom za klin ali stopom nanj pomagam pri napredovanju. Tako velja ta ocena tudi pri Silvini smeri, kjer sva uporabila svedrovec predvsem za varovanje, ker ni bilo druge možnosti, prijela pa sva se zanj, ker takrat pač nisva mislila na zadevo kot je čisto prosto plezanje. Enako bi velja-lo tudi za Smer JLA, ki sva jo s prijateljem plezala brez lestvic in sva se na tehničnih mestih prijemala za kline, podobno pa tudi za vstopni raztežaj Stebra Šit, ki je tudi že bil splezan brez lestvic in zank ter škripčevih potegov, čeprav je ocena prvih plezalcev A3 in A4.
Ker tako imenovana Kaminska II v vzhodni steni Novega vrha res poteka po grapi, naj se preimenuje v Grapo.


Še tri nove smeri v bohinjskih stenah

Novi vrh - južna stena

Smer Humar-Šolar

(med smerema št. 1 in 2, v vodničku, glej stran 7)

Prva plezala 14. junija 1981 Janko Humar in Martin Šolar.
Ocena V-/IV, približna višina smeri 150 metrov, čas prvih plezalcev
3 ure.
Opis: Vstop v plati desno od Zahodne grape. Desno navzgor pod previs in okrog roba v kamin. Na vrh stebra, po grebenčku navzdol in levo okrog roba navzgor na stebriček. Čez plat (V-) v Kaminsko smer in po njej na vrh.


Novi vrh - mala stena

16. Počitniška smer

(11. stran v vodničku)

Prvi plezal 7. junija 1981 Janko Humar.
Ocena VI, približna višina 80 metrov (+ 40 metrov po Andrejini smeri do vrha), čas plezanja 1 ura.
Smer je daleč najtežja v Novem vrhu. Poteka nekaj metrov desno od Andrejine po izraziti, mestoma prekinjeni tanki poči v ravni črti do grebena (stik z Andrejino smerjo). Značilnost smeri je izredno trdna skala (verjetno bi zanjo odgovarjal angleški izraz »finger crack«), preplezljiva je popolnoma prosto, za varovanje pa zadostujejo zatiči.


Jezerski stog - vzhodna stena

9. Jugoslovanska smer

(stran 42/43 v vodničku)

Prva plezala 11. aprila 1981 oba kot samohodca Andrej Žmitek in Janko Humar.
Ocena IV, približna višina smeri 100 metrov, čas plezanja pol ure.
Smer poteka po neizrazitem razu desnega stebra. Smer je najbolj izpostavljena in z najboljšimi oprimki v tej steni.

Janko Humar


Plezalni vodniček po bohinjskih stenah se mi zdi prav izvrsten, saj je tudi meni odkril marsikaj zanimivega. Oporekal bi nekaterim označbam smeri. Koncert za plezalnike in orkester je lahko prav šaljivo ime za tistega, ki je to smer preplezal, nemara pa sem že preveč v letih, da bi mi to zvenelo duhovito ... Kaj pa pomeni Lutajoča smer? Lutati je srbohrvaška beseda in slovar pove, da pomeni potikati se, bloditi. Blodeča smer bi bilo po naše - hrvatizmov imamo dovolj v vseh področjih življenja ... seveda pa kaj bistvenega vse to ni, knjižica zato ne izgubi veljave.
Veselim se vsake številke Alpinističnih razgledov, k 12. številki pa moram nekaj pripomniti:
Najprej k pripombam Franceta Malešiča o Zaplotnikovi knjigi (14. stran). Pravda za nekatere zapise imen ne bo menda nikoli končana, razen če ni slovnično popolnoma jasno, kako je treba zapisati. V - avtoritativnem? - Slovarju slovenskega knjižnega jezika sta obe besedi, okel in oklo. Kako naj bi se torej človek ravnal? Zato mislim, da je napačno, če kdo zapiše na primer prusikov vozel, da pa ni nedvomna napaka, če kdo zapiše oklo - lahko se res sklicuje na Slovar. Prav isto velja - po mojem - za Grintovec in Grintavec. Dokler se bo pridevnik glasil grintav, bo težko oporekati Grintavcem. Razprav in razpravic, kjer se je to že veliko obdelavalo, raje ne naštevam. Sicer pa se je treba varovati oslove sence ...
Druga pripomba: čim manj podjetnih naslovov in imen novih smeri, ki kažejo na bojevitost plezalcev, in čim več domačih, smiselnih imen. To si vsaj želim. Smer črncev, Andromeda in celo slovenski Škorpijon se mi zdijo tuje označbe. Seveda pa ima vsakdo pravico, da se postavi tudi z imenom, ne samo s takimi smermi, ki so gotovo precej izredni dosežki, mogoče na skrajni meji. Ni čisto res, da ni tekmovanja v doseženih časih - to je bilo že v času dr. Klementa Juga in sedaj smo priče skrajnostim v takem tekmovanju, ki seveda sploh ni ne alpinistika, še manj gorništvo, ampak športna veja zase.

Marijan Lipovšek

 

Vprašanje okel ali oklo je bilo razčiščeno šele po izdaji priročnika Hoja in plezanje v gorah. Tudi tu gre za dogovor o poenotenju. O tem govori tudi zapis v 12. številki Alpinističnih razgledov na 6. strani: Slon in cepin imata okel, reševalci pa vitel.
V Slovarju slovenskega knjižnega jezika ni Grintavca, Slovenski pravopis pa ima Grintovec. Čeprav se vrsta kamnine imenuje grintovec, pa ime Grintavec za najvišjo goro v Kamniških in Savinjskih Alpah zveni preveč papirnato. Zato pišimo enotno Grintovec, kot mu pravijo domačini (podobno je oblika vrha lahko ostrica, ime gore pa je Ojstrica). Pri teh vprašanjih seveda daje pobudo in zgled osrednja planinska revija.
France Malešič

V 12. številki alpinističnih razgledov na 3. in 4. strani France Malešič med drugim polemizira z »govoricami o tem, da se (mladi alpinisti) hvalijo in postavljajo z vzponi, plezajo na čas, v kar naj bi jih silila kategorizacija, da jih vrhunski šport privede celo do nemoralnih odnosov ...« Ker se del te polemike med drugim očitno nanaša tudi na del moje razprave na 7. seji GO PZS, ki je bila 12. 9. 1981 - to pa na podlagi zapisnika o tej seji (6. številka Obvestil PZS, september 1981), ne da bi bile posamezne razprave avtorizirane - prosim da objavite pojasnilo, da sem na seji Izvršnega odbora PZS, dne 8. 10. 1981 kritiziral ta zapisnik in zahteval popravek povzetka moje razprave na 15. in l6. strani. Pravilno vsebino dela moje razprave sem tudi pismeno predložil in je bil na seji GO PZS dne 24. 10. 1981 ta popravek v celoti tudi sprejet in priložen k zapisniku te zadnje seje. Žal, kljub moji zahtevi, da se popravek objavi v Obvestilih na enak način kot je bil sporočen netočen povzetek moje razprave, Obvestila popravljenega besedila niso prinesla.
Ustrezno popravljeno besedilo se glasi:
15. stran zapisnika, 3. odstavek: »Nesreč v naših gorah je bilo v letošnjem letu povprečno precej. Če malo bolj pogledamo udeležence v teh nesrečah, vidimo, da so to v resnici neizkušeni ljudje in nekateri med njimi so bržkone nasedli nekaterim »bahavim« alpinistom, ki o nekaterih tudi težjih plezalnih vzponih govore podcenjevalno kot o »šodru«. Izredno malo je bilo nesreč med pravimi izšolanimi alpinisti. To je potrebno povedati vsej slovenski javnosti.« 16. stran, 2. odstavek, 4. stavek je treba pravilno dodati:
»Ta nepravilno pojmovani vrhunski šport z zahtevami, manipulacijami in profesionalizacijo, kot jo na primer v nekaterih panogah gojijo v NDR, pa lahko privede tudi posamezne alpiniste do nesprejemljivih pretiravanj in tudi do nesreč.«
Toliko, da ne bo nesporazuma in napačnih tolmačenj mojih pogledov na naš sedanji alpinizem. Seveda pa tovarišu Malešiču, ki se je naslanjal na uradni (še nepopravljeni) zapisnik o seji GO PZS, prav ničesar ne očitam. Glede mlade generacije alpinistov pa lahko rečem samo to, da jo občudujem in da sem bil zelo vesel uvodne izpovedi Nejca Zaplotnika v Poti. Povsod se zavzemam in se še vedno bom za to, da bi naš alpinizem ostal predvsem zadeva srca, razuma, vzgoje, svobodnega doživljanja in tovariških medčloveških odnosov, ne pa gola in v vedno bolj od človeka odtujena »vrhunsko-športna« tekma z vsemi njenimi ekscesi, profesionalizacijo v slabem pomenu besede in deformacijami.

dr. Miha Potočnik

Opomba k 24. strani

Prva plezalca sta novo smer v Šitah poimenovala Debela Berta morda po zloglasnih topovih, s katerimi so Nemci v 1. svetovni vojni obstreljevali Parižane. Če pa je smer dobila ime po prikupni Debeli Berti iz otroške knjige Ericha Kästnerja Pikica in Tonček, predlagamo, naj se naslednja prvenstvena imenuje po njenem prijatelju, ki so mu pravili Vražji Robert.

 

France Malešič

Kratek pregled dejavnosti slovenskih alpinistov v letu 1980

V letu 1980 je pri nas delovalo 35 alpinističnih odsekov in 8 alpinističnih sekcij. Vsi alpinistični kolektivi so bili aktivni. Zadnje poročilo o delu smo prejeli s trimesečno zamudo, kar je sicer precej manj kot leto prej (pred letom 1979 poročil ni uspelo zbrati!), a še vseeno prepozno. Registracija alpinistov se namreč opravlja na podlagi poročil odsekov, konča pa se v marcu. Poročila o delu nikakor niso sama sebi namen, saj z njimi lahko prikažemo naše delovanje tudi pred javnostjo in družbo, ki za to daje denar. Zato naj prihodnjič ne bo toliko strahu pred tem. Trditev, da si je poročila izmislil neki »ljubitelj papirne vojske«, je le izgovor za lenobo.
V letu 1980 je bilo v alpinističnih odsekih in sekcijah 1235 tečajnikov, pripravnikov in alpinistov, od tega je bilo 207 žensk in 1028 moških. V 7 odsekih nimajo članic, največ alpinistk pa je bilo v Akademskem AO in AO Idrija 14, v AO Kranj 10. Največ moških članov je bilo v Akademskem AO 84, AO Ljubljana-matica 69 in AO Kranj 50.
Alpinistov, ki so 1980 opravili več kot 5 vzponov in so bili registrirani kot aktivni, je bilo 698, od tega aktivnih alpinistk 97 (v 11 odsekih ni bilo aktivnih alpinistk). Največ aktivnih alpinistk je bilo v AO Rašica 10, AO Celje, Impol, Kamnik, Škofja Loka in Šmarna gora po 6. Aktivnih alpinistov je bilo največ v AO Celje, Ljubljana-matica in AO Rašica po 34, AO Kozjak 29, AO Kranj in Idrija po 28, skupaj pa 601.
V letu 1980 je bilo aktivnih 74 alpinističnih inštruktorjev. 4 od teh so bile inštruktorice. Delovali so v 26 odsekih, 17 pa jih je brez njih. Največ: AO Kamnik 11, AO Ljubljana-matica 9, AO Mengeš 5.
V 19 alpinističnih odsekih je bilo 49 aktivnih gorskih vodnikov in vodniških pripravnikov. Največ jih je bilo v Akademskem AO in AO Ljubljana-matica po 8, AO Kamnik in AO Šmarna gori po 5.
Iz 30 alpinističnih odsekov je v gorski reševalni službi včlanjenih 192 alpinistov. Največ v AO Kamnik in AO Mojstrana po 21, AO Tržič 16, AO Kranj, AO Ljubljana-matica in Soški AO po 14.
V letu 1980 je bilo opravljenih 9604 poletnih vzponov. Največ: AO Rašica 731, AO Tržič 620 in AO Impol 554.
Opravljenih je bilo 389 vzponov v zimskih razmerah. Največ: AO Kamnik 58, AO Postojna 55, AO Ljubljana-matica 29. 14 AO ne vpisuje ali pa celo nima vzponov v zimskih razmerah.
Zimskih vzponov je bilo 1215. Največ: AO Kamnik 105, AO Tržič 73, AO Ljubljana-matica 72. 3 odseki nimajo zimskih vzponov.
V letu 1980 je bilo opravljeno skupno 11.208 plezalnih vzponov. Največ AO Tržič 693, AO, Impol 611, AO Kamnik 589.
Pristopov na vrhove kad 2000 metrov je bilo 1397. Največ: AO Rašica 130, AO Tržič 127, AO Ljubljana-matica 125. 3 odseki nimajo pristopov.
Pristopov na vrhove nad 3500 metrov v tujini je bilo 279. Največ: AO Ljubljana-matica 41, AO Železničar 21, AO Idrija 20. 11 alpinističnih odsekov nima takih pristopov.
Turnih smukov je bilo 810. Največ: AO Kranj 91, AO Šmarna gora 88, AO Ljubljana-matica 85. 3 odseki niso opravili nobenega turnega smuka.
Vseh tur skupaj (vzponi, pristopi in turni smuki) je bilo v letu 1980 13.694. Največ so jih opravili člani AO Rašica - 1018 (doslej se še nobenemu odseku ni posrečilo opraviti preko 1000 tur.), AO Tržič 868, Akademski AO in AO Ljubljana-matica po 734.
Povprečno število tur na vsak odsek oziroma sekcijo je 318,5 ture.
1235 registriranih in neregistriranih članov odsekov je opravilo 13.694 tur. Povprečja na vse člane je 11,1 tura na posameznika. Najboljše povprečja na vse člane imajo AO Nova Gorica 28,8, AO Rašica 23,1 in AO Tržič 20,2.

Povprečno število vseh tur na aktivne alpiniste je 19,6 ture na posameznika. Največ tur na aktivne člane imajo AO Impol 36,2, AO Idrija 35,2, in AO Tržič 33,4.
Alpinistično šolo je imelo 37 alpinističnih odsekov. Brez nje je bilo leta 1980 6 odsekov in sekcij: AS Ajdovščina, AO Bohinj, AO Jesenice, AO Litostroj, AO Ljubljana-matica (!) in AO Mežica. Po alpinističnem pravilniku mora imeti šolo vsak odsek, zato je nujno, da pri tem pomagajo odseki in alpinistični inštruktorji, ki so najbližji odsekom brez vzgojnega kadra.
V različnih odpravah je sodelovalo 62 alpinistov iz 24 odsekov. 4 odprave so organizirali posamezni odseki. Akademski AO in AO Radovljica sta obiskala dva različni skupini Andov, AO Celje Norveško, AO Kozjak Grönland, AO Jesenice Kenijo in Lofote. 7 alpinističnih odsekov je organiziralo dve skupni odpravi. Člana AO Idrija in AO Škofja Loka sta obiskala Yosemite, koroški alpinistični odseki pa so pripravili odpravo v Cordillero Vilcanoto v Andih. 7 alpinistov iz 7 AO je sodelovalo v odpravah drugih AO. Planinska zveza Slovenije je organizirala odpravo v Novo Zelandijo, ki se je je udeležilo 6 alpinistov iz 5 odsekov, Planinska zveza Jugoslavije pa poizvedovalno odpravo pod južno steno Lotseja, v kateri sta bila 2 alpinista iz 1 AO. 1 alpinist je sodeloval v mednarodni odpravi na Everest.
Podatki iz poročil kažejo napredek in velike uspehe, opozarjajo pa nas tudi, kaj moramo še storiti, da bo to vsestransko usklajeno z vzgojno dejavnostjo, pri vsem tam pa kar največja varnost.


Alpinistične nesreče v letu 1980

13. januarja si je Milan Černilogar, alpinist iz Idrije pri sestopu z Dovškega Križa skozi Jugovo grapo dvakrat zlomil nogo, ko je skočil preko poledenelega praga.
14. januarja je odšel v Severno steno Triglava 22-letni Marko Šurc, alpinistični inštruktor in načelnik AO Bohinj. Odločil se je, da bo sam preplezal Dolgo Nemško smer, kar je poskušal že prejšnjo zimo. Bil je primemo opremljen in izkušen, v gorah pa je bilo precej svežega snega. Najden je bil 19. julija na snežišču v vpadnici Črnega grabna pod Spodnjim Pragom. Poznavalci menijo, da je šlo najverjetneje za zdrs, manj verjetno pa za plaz.
24. februarja je po področnem lavinskem dnevu skupina AO Kamnik vstopila v Domžalsko grapo v vzhodni steni Brane. V vstopnem položnejšem delu so bile snežne razmere ugodne, skupina ni bila navezana. Tečajnica Vojka Matjan je zdrsnila in ne da bi uporabila cepin padla preko poledenelega skoka ter si dvakrat zlomila medenico in utrpela pretres možganov.
27. maja so reševalci s helikopterjem rešili iz Severne stene Triglava zagrebške alpiniste Edima Alikafiča, Darka Berljaka, Maria Baga in Dubravka Markoviča, ki so tri dni prej vstopili v Nemško smer, ker pa jim je pod Gradom s stojišča padla oprema, so lahko prišli le 100 metrov pod Zimmer-Jahnov izstop; bili so izčrpani, zadržal jih je tudi padajoči led.
6. junija je Matjaž Škrabl s soplezalcem zvečer izplezal iz Rumene zajede v Koglu, pri spustu pa se jima je v sosednji smeri zataknila vrv. Drugo jutro se je vrnil ponjo. Konca vrvi nista bila enako dolga in tudi ne povezana, zato je med spuščanjem padel 40 metrov in se laže poškodoval. Reševalci dodajajo, da so prisotni alpinisti pomagali bolj obotavljaje, skupina planincev pa je v bližini mirno nadaljevala s spominsko slovesnostjo za pred dvajsetimi leti ponesrečenima alpinistoma.
13. junija je odšla proti Korošici Magda Tratnik, ki sicer ni bila članica AO. Pogrešana je bila šele po 10 dneh, šele v avgustu pa sta se javila alpinista, ki sta z njo 14. junija dopoldne plezala v Vršičih, nato pa se je sama odpravila proti Škarjam in Logarski dolini, »čeprav sva opazila, da slabo hodi po snegu«. Poleg tega je bila precej slabovidna. Doslej še ni bila najdena.
28. junija sta Edim Alikafič in Mario Bago iz Zagreba vstopila v smer Belač-Zupan v Šitah ter bivakirala pod vrhom. Medtem se je vreme poslabšalo. Rešena sta bila 29. junija ponoči v megli in snegu.
16. avgusta je v zgornjem delu Dolge Nemške smeri skalna luska, ki se je odlomila napredujočemu, hudo poškodovala hrbtenico verujočemu alpinistu Milanu Šenku iz AO Jezersko.
24. avgusta je med grebenskim prečenjem Mont Blanca zdrsnila Mihela Možek, alpinistka AO Kamnik, 3. septembra pa se je v Ameriški direktni smeri v Druju poškodoval alpinistični inštruktor Janko Humar, član AO Bohinj. Oba sta bila pravilno zavarovana pri PZS. Potreben je bil helikopterski prevoz.
6. septembra je 21-letna alpinistka Barbara Perčič, članica AO Kranj s soplezalcem plezala prvenstveno varianto med smerjo Herlec-Kočevar in Levo smerjo v Šitah. Kot druga je zdrsnila na začetku izstopne prečnice, omahnila 30 metrov in obvisela v starejšem tipu Cassinovega pasu nepoškodovana. Sprva se je še oglašala. Soplezalec ni mogel do nje, pomoč alpinistov v bližini je bila prepozna.
4. oktobra je 40 metrov pod izstopom plezalne smeri po severni grapi med Skuto in Štruco zdrsnil samohodec Matjaž Beguš, pripravnik AO Kranj. Ker ga je po padcu bolel gleženj, je poklical reševalce. Isti dan je pripravnik AO Domžale Ciril Homar sam preplezal greben z Rinke na Skuto ter sestopil po severnem grebenu proti ledeniku, »da bi se malo razgledal, kje bo predvideni alpinistični izpit«. Brez zimske opreme je na ledeniku enostavno poklical reševalce.
21. septembra je v četrtem raztežaju Centralne smeri v Velikem Draškem vrhu omahnil Franc Arh, alpinist AO Bohinj. Izpulila sta se dva vmesna klina, verujočo soplezalko je sunek vrgel v steno. Zaradi hudega padca si je kljub čeladi usodno poškodoval glavo.

Priporočila:

Alpinistični odseki naj sami opravijo natančno analizo nesreč svojih članov in jo vedno pošljejo komisiji za alpinizem.
Samohodstvo je izredno mikavna dejavnost, nikakor pa ni dopustno za pripravnike. Zanje je odgovoren ves odsek, posebej vodstvo in inštruktorji, če smo izkušeni, se solovzpona lotimo v ustreznih okoliščinah, ki nam omogočajo preživetje in uspeh.
Vsi tečajniki morajo na začetku sezone v zimskih razmerah obvezno najprej praktično povsem obvladati hojo z derezami in cepinom, ustavljanje zdrsov in varovanje. Naj ne bo škoda časa za to. Vse tečajnike, pripravnike in sploh vse nevešče je treba navezati in tudi strogo varovati že na navidez povsem nenevarnih poteh in smereh.
Pozno vstopanje v smeri, še posebno po raznih tečajih, naj si privoščijo le posamezne utečene naveze, ker zavlada v večjih skupinah premalo resno vzdušje, vsi imajo varljiv občutek varnosti, vse pa se dogaja med siceršnjo dodatno zamudo in naglico zaradi pozne ure.
V plezalni tehniki premalo poudarjamo, da je treba v prečnicah uporabiti kline tako, da je tudi morebitni padec drugega kar najmanjši. Upoštevajmo ugotovitve Jožeta Rožiča v članku Kateri plezalni pas je pri visenju na vrvi najvarnejši (AR 11, stran 36).
Če srečamo ali celo plezamo s slučajnim mimoidočim, smo mu dolžni pomagati in svetovati, po nesreči pa se takoj oglasiti. Pri reševanju moramo pomagati takoj in brezpogojno. Tu ni izgovora.

 

Iztok Osojnik

Uvod v poznavanje alpinizma na japonskem

Alpinizem na Japonskem je vpet v mrežo najrazličnejših dejavnikov in okoliščin, kar oblikuje njegovo specifično obliko in določa njegov položaj v svetovnem alpinizmu. Razvili so vse znana načine plezalskega dejanja, od zimskih vzponov na domače tritisočake pa do kombiniranih vzponov v alpskem slogu čez velikanske stene v Himalaji in v prostem plezanju v
znamenitih ostenjih ZDA ali Avstralije. Verjetno ste brali, da so bili lani februarja na pobočjih Čomolungme. Žal je bilo preveč težav in jim zato ni
uspelo doseči niti Južnega sedla. Plaz jim je tudi pobral plezalca. Ko sem pozneje gledal filme te odprave, se mi je zdelo, da jih je morda vseeno preveč zdelovala že višina okoli 7000 metrov in da morda niso bili dovolj pripravljeni za tak vzpon. Toda težko je soditi, če sediš v udobnem naslanjaču pred televizijskim sprejemnikom ves vznemirjen, kako se ubijajo in cvilijo od napora na zaledenelih pobočjih, ki na videz niso niti posebej težavna. Posebej še, ker sam nimam takih izkušenj, tako da sem se počutil kot športni strokovnjak, ki še nikoli ni mignil niti s prstom na roki. Poleg te odprave je v istem času v soseščini naskakovala enega manj znanih sedemtisočakov še ena, ki pa je imela več sreče. Do vrha sta se prebila dva plezalca.
Bodimo pozorni na nekatera konkretna dejstva. Ena glavnih težav, ki tare alpinizem na Japonskem je pomanjkanje pravih ostenij in sten. Čeprav njihove najvišje gorske skupine vztrajajo v višinah okoli 3000 metrov, stane ne presežejo višine 400 metrov. Drugi vrh Japonske, najvišji vrh Južnih Alp, Kita Dake (malce poigravanja z besedami je v tem imenu, Kita Dake pomeni namreč Severna gora) doseže višino 3150 metrov. Plezalsko zanimiva je vršna kupola, imenovana Trdnjava (Buttress). Stena je visoka 350 metrov. Podobno je tudi z drugimi vrhovi in stenami. Vrhovi navadno dosegajo višino do 3000 metrov toda različno od naših gora bi te vrhove lahko imenovali gore le z dosti dobre volje, ker to niso skalnati vršaci, ampak le visoko hribovje, pogosto poraščeno do samih vrhov. Vrhovi so zaobljeni so peščene kope, iz katerih se tu in tam požene granit kot čok, kilav štrcelj ali zašiljen rogelj. Stene, ki naj bi bile plezalsko zanimive, se nekomu, ki je preživel toliko in toliko ur v naših stenah, sprva ne zdijo vredne niti tega, da bi jih pogledal. Pogosto so izredno krušljive ali pa prav nasprotno, sprane so ali pa so gladke plošče, ki se zlivajo proti dnu. Redke stene so zato večinoma polne smeri, od katerih le redke sledijo naravnim razčlembam. Večinoma so speljane s pomočjo svedrovcev o katerih bom še govoril. So različnih težavnostnih stopenj in večinoma gre za tehnične plezarije – menda je že zdaj jasno zakaj. Toliko o alpskih stenah.
Poleg teh sten plezajo še v kratkih stenah, kjer smeri niso daljše od dveh do štirih raztežajev (kar pomeni že sila dolge smeri). To so nekakšni »Turnci«, plezalski vrtci. Okoli Osake, Kobeja in Kyota, kjer sem v glavnem plezal, je kak ducat takih sten oziroma skal, ki v izjemnih primerih dosežejo višino do 100 metrov; na primer znamenita pečina Hyaku-jo-iwa; po naše Kamen- skala Stotih modrecev. Gre za stožčasto skalno kepo, ki se požene iz srede majhne krnice in jo častijo po božje. Plezarija v tem čoku je zato zelo vznemirljiva, ker je po njem vse polno malih templjev (kapelic in rdečih vhodnih portalov, ki simbolizirajo, ponazarjajo svetost vsega, kar je za temi vrati). Skalnat čok je toliko bolj zanimiv, če vemo, da Japonci spoštujejo vse, kar je neobičajnega, davnega, divjega, posebno še, če gre za stara drevesa, za temačno skalovje in podobno. Malo te religiozne sopare torej ovija človeka, ko pleza po »šintoističnem oltarju«. Da plezanje v skalah vsaj od daleč spominja na smeri v pravih stenah, so smeri speljane v prečnicah in diagonalah tako, da je vsa stena ena sama smer z mnogoterimi vstopnimi, sredinskimi in izstopnimi variantami. Seveda pa to ni »pravo plezanje«, to je bolj treniranje in neskončno pripravljanje na prave stene, ki pa jih za večino japonskih plezalcev nikoli ni. Plezanje je piljenje tehnike, obdelovanje detajlov, nekakšen dolgčas, ki se izživlja v fizkulturnih vajah. Kamenina teh skalovij je med granitom in drugimi magmatskimi minerali, ki jim ne vem imena, ker to presega raven znanja, ki sem ga uspel ohraniti iz osemnajstletnega obdobja svojega šolanja. Kakovost materialov je kaj slaba, le redkokdaj gre za trd, čvrst in zanesljiv kamen, v katerem se lahko brez skrbi obešaš po previsih. Sicer pa je to nekakšen stisnjen pesek, ki svojo naravo razkriva kot neprestano hotenje po vrnitvi v prvotno stanje. Tako recimo v znameniti kotlini (znameniti tudi po tem, da je v njej posnel enega izmed svojih filmov svetovno znani filmski režiser Akira Kurosawa) Horre-ikkyo plezajo z derezami, cepinom in lednim kladivom, za varovanje in napredovanje pa uporabljajo manjše snežne sablje. Obstaja tudi kamen, ki poka in se obnaša zelo podobno kot apnenec, le da je umazano rumene do svetlo rjave barve, njegova trdota pa je zelo različna. Tako so nekatere stene že povsem izglodane od prednjih konic derez, kajti tu plezajo vse leto, opravljeni so v popolno opremo, kot da gre za Švicarsko smer v Las Courtes - z nabitimi, kot svinec težkimi nahrbtniki na ramenih, v rokavicah, ovešeni z vso mogočo kovačijo, ki je niti ne znajo uporabljati niti nimajo priložnosti, da bi jo kadarkoli mogli uporabiti (to so razni hudičevi krempeljci, sidrca, metulji, stisnjeni trnki, vzpenjalniki, cela zbirka »mašinc« za samovarovanje, koleščkov, obročkov, škripcev, itd.). Vponk in klinov niti ne omenjam, saj jih je v neizmernih količinah. Vsi seveda imajo plezalne pasove in od slehernega binglja vsaj nekaj lestvic, ki pozvanjalo in žvenketajo ter se zatikajo, ko se trudijo čez kakšen »štrik«. Govorim seveda o večini, za katere verjamem, da bodo v določenem času plezarijo za vedno opustili in jo pozabili. Toda ta strahotna množina ljudi sodi zraven, ko gre za »plezalne vrtce«. Včasih sem imel priložnost opazovati tudi do sto ljudi v steni, ki je morda široka 30 metrov, visoka pa 50 do 60 metrov. To je res enkraten prizor.
Kar zadeva plezarijo v snegu in ledu, je narava poskrbela tudi za take vrtce. Ena izmed reči, na katero je zahodnjak takoj pozoren, je miniaturnost vsega, s čimer se srečuje na Japonskem. Hiše so v primerjavi z našimi hišice, avtobusi so mini-busi, japonski avtomobili so miniaturne izvedbe ameriških limuzin (mogoče je tudi to eden izmed razlogov, da se tako dobro prodajajo na zahodu), stoli so samo za tričetrt moje zadnjice (kot se temu hudomušno reče v krogu »kulturnih« ljudi), v ročaje na vlakih butam z glavo, tako imenovani »Japanese gardens« so miniaturne kopije oziroma verzije celih pokrajin, sledijo miniaturna češnjeva drevesa, slive, hruške itd. To je seveda zaradi tega ker so Japonci kot ljudje manjši in to v drugačnem smislu te besede kot pa jo uporabljamo mi, ko rečemo: Dolfe je manjši od Ferda Pistotnika. Res je tudi, da je mlajša generacija povprečno veliko višja od svojih prednikov (nekje okoli 170 cm) in nas lahko mnogi izmed njih - kot temu reče prijatelj Rade, slikar iz Beograda - nosijo v čeljustih, vendar se standard za vse še posebno umešča iz tradicije. Naj na primer omenim probleme, ki sem jih imel, ko sem iskal zase pumparice. Jasno, da jih nisem našel. Na kraju dolgih dni in prehojenih kilometrov sem predelal ameriške letalske »iberhoze« in lahko si nazorno predstavljate, kako je to videti, ko grem plezati v zasnežene Alpe. Trenutno raje niti ne pomislim nato, da bi si rad kupil plezalke, ki bi mi legle na noge. To me še čaka. Z enakimi problemi se seveda srečujejo tudi postavni Japonci. Toda, zakaj sem spregovoril o tem? Zato, ker menim, da so smeri v »vrtcih« nezanimive samo zame, ki sem se razvadil v evropskih Alpah, ki bojda pomenijo Japoncem »pravo plezarijo«. Če ne drugače, je vsaj veliko bolj zabavno plezati kot Gulliver, kot pa koprneti po naših stenah in vedno znova ugotavljati, kakšna groteska je tako »skalolazenje«.
V glavnem smo plezali okoli Osake in Kyota. Zasnežena pobočja s snegom do vratu, skalni in ledni odstavki, krušenje, kot da stanuje tam sam vrag. In zmrznjeni slapovi. V okolici Osake je več skakalcev s slapovi, od katerih nekateri padajo tudi do 60 metrov globoko. Pozimi vsi ti slapovi bolj ali manj zamrznejo in so potem plezalsko zanimivi. Plezarija sledi potoku proti njegovemu izviru, smer je tisti odsek zmrznjenega potoka, kjer slapovi sledijo drug drugemu. Eno izmed takih področij je v neposredni bližini toplic Arima in posebej slovi po svojem dvestometrskem slapu (Hyakendaki). Seveda je ime to višino malce napihnilo. Slap je eden od šestih zaporednih slapov, najvišji (60 metrov) in plezalsko najbolj (izredno) zahteven. Drugi slapovi so krajši in razen še enega ne dosegajo več takega naklona (so tudi ožji in jih je mogoče preplezati s kaminsko tehniko). Plezanje po teh slapovih pomeni nenavadno ambivalentno (razdvojeno) doživetje. Plezarija je skrajno težavna, v navpičnem ledu; zaradi razmeroma tankega ledu ne nudi praktično nobene možnosti za varovanje. Led je izjemno krušljiv in se pod udarci cepina ali kadiva drobi kot steklo. Nikoli nisem zagotovo vedel, ali bo držal mojo težo, obešeno na cepin, ali ne. Slap, ki je v zgornjem delu dva do tri metre in v spodnjem do osem metrov širok, je napikan s plezalci, pod katerimi se stalno koljejo in rušijo ledene »fafe« in bombardirajo spodnje plezalce. Eden od mojih soplezalcev, Inui, je mesec dni nosil naokoli polovico črnega obraza, dobro zasekanega in zasušenega v krastav »flek«. Za boljše počutje poskrbi navadno še relativno tanek led, ki se utegne udreti in zgrmeti v goltanec pod ledom, kjer brbota tisto malo vode, ki je še ni požrl mraz. Točno to se mi je zgodilo lani pozimi, ko smo plezali v Južnih Alpah in se mi je pod samim vrhom lednega skoka (slapa) udrla na desni strani luknja s premerom približno dva metra, globoka je bila za približno trideset metrov, v njej pa je butal in brizgal slap. Soplezalci, vsi majhni in lahki Japonci, so se mi spet smejali, kajti to se mi ni zgodilo prvič, le da še nikoli ni bilo tako resno, kot tokrat. Lahko rečem, da sem dal dosti življenja v tistih trideset minut, ko sem se vračal po robu luknje nazaj v dno; led pod mano je stokal in pokal in vedno, ko sem se premaknil, sem pričakoval, da se bom sesul v deževen gobec in se zagozdil nekje na dnu luknje, v katero sem napol škilil skozi zakapljana očala. Hecno se mi je zdelo, da sem takrat pomislil, kako je Jug nekje okoli Jalovca padel v razpoko (v krajno zev menda) in spet sem poskušal ugotoviti, kje bi lahko bila ta zev. Nikoli nisem mogel zares povezati tistega opisa izpod Jugovega peresa z določenim mestom v snegovih okrog Jalovčevega stegna. Me je pa namočilo takrat v tistem slapu in mrazu, da sem bil na dan strjen in nalomljen kot pločevinast škrnicelj ali kot rjuha, ki se suši na mrazu.
To, da se smejejo drug drugemu, ko se znajdejo v težavah, ali ko se komu kaj neprijetnega zgodi, je zelo popularen način komuniciranja v tovrstnih priložnostih. Toda to ni samo zdrav, širok smeh, ki človeka v vzpodbuja in ga osvobaja. Gre za drugačen smeh, ki nosi v sebi neko pedagogiko, nekaj špartansko krutega, brezobzirnost, ki jo pripisujejo disciplini, s katero mora po njihovem mnenju vsak posameznik (plezalec) do kraja zatreti kakršnokoli ekspresivnost in se do kraja poistovetiti z modelom. Ta ne dopušča nobene topline oziroma vsebine, ampak samo strogost in formo. Tako je človek bolj prepuščen samemu sebi in niti ne pričakuje, da bo kdorkoli storil karkoli, če je v težavah. In še več. Niti na kraj pameti mu ne pade, da bi pokazal, kako je v težavah. To je neprijetno, tako da nikoli ne veš povsem zagotovo, kako je s soplezalcem, koliko se zares lahko zaneseš nanj in koliko ne. V določenih trenutkih utegne biti taka okoliščina usodna, ali vsaj izredno obremenjujoča.
Vrnimo se k slapu Hyakendaki. Hkrati z vso zagamanostjo in resnostjo plezanja po njem se dogaja se določena degradacija, oziroma totalna negacija tega, kar se dogaja na slapu. Namreč, ne samo da se na samem slapu tare plezalcev, tudi okoli slapu je vse polno izletnikov, nedeljskih planincev, amaterskih fotografov in podobnih povprečnežev, ki so se priklatili do slapu po poteh, širokih, da se po njih pelješ z mopedom , markiranih, s stopnicami in ki se v ključih pnejo od slapu do slapu in zdaj čakajo na kakšen spektakularen padec, ki bi se nedvomno končal z raztreskom na skalah ob vznožju, s smrtjo. Vsa ta bratija ustvarja neobvezno, nedeljsko-pohajkujoče vzdušje, kar poraja lažen občutek varnosti, ki pa seveda to še daleč ni. Mešanica dveh tako nasprotujočih si socialno-psihičnih kvalitativnih mrež, ko si recimo v tistem trimetrskem lednem previsu in visiš samo no konicah cepina, kladiva in derez, se mi sploh ni zdela več plezarija, ampak farsa, v kateri sem bil zreduciran na dvojni konflikt med strahom in pozerstvom in bojem z obema, hkrati pa gre za golo reprodukcijo veščine v gibe, ki so osvobojeni vsakega smisla in se potrošijo samo še kot sredstvo oziroma način, kako se je treba privleči iz takega položaja. Toliko je mogoče to plezanje tudi zanimivo, a zagotovo ni vzpodbujajoče in navdihujoče.
A če je človek nor na plezanje in včasih cele noči ne more spati in se vročičen premetava, ker ga prekuhavajo stene in odstavki iz njih ...
Kot sem že zapisal, je osrednje plezalsko področje (poleg »vrtcev«) omejeno na obe alpski skupini: Minami in Kita Alpe (Južne in Severne Alpe). Gorstvi ležita v osrednjem delu največjega od štirih glavnih otokov Japonske, Honšuja. Administrativno sta zajeti v območje prefekture Nagano, ki slovi kot center zimsko športnih dejavnosti, posebno po svojih smučarskih terenih. Omenil sem že, da so bolj Šar planine kot Prokletije in da so le redke gore, ki imajo »stene«. Obstaja še ena razlika, ki poleg imena kaže na dve samostojni gorstvi s specifičnimi lastnostmi. Severne Alpe so pozimi veliko bolj zasnežene kot Južne. To je seveda posledica njihove geografske lege. Količina padavin pa je tudi vplivala na obliko gora obeh skupin. V primerjavi s Severnimi Alpami so Južne veliko bolj šiljaste in skalnate - bolj gore. Od stenovitih gor sem že omenil Kita Dake. Druge lahko naštejemo na prste ene roke. Plezalsko najbolj zanimiva Hodake, nato Tanigawa Dake (Reka dolina gora), krušljiva Kurobe in Sabljasta gora (Kendake). To je skorajda vse. Toda, ko pravim ostenja, si je treba predstavljati plešaste čoke, ki so se nenadoma napeli in izpokali nekaj škrbin, pečin in nekaj razbitih podorov. Kot tudi že omenjeno niha dolžina smeri od osemdesetih metrov do fantastičnih 800 metrov Tanigawa Dake. Ta stena je izjemno visoka in še tu je težavnih le spodnjih 450 metrov, zgornji del je baje zahtevno plazenje po zemlji in blatu, med grmovjem in cmoki trav. Ta stena se ponaša tudi z nekaterimi najtežjimi smermi na Japonskem, ki pa so po značaju pretežno tehnična plezarija in precej spominjajo na smeri v Ospu.
Razvita je tudi zimska alpinistika, ki pa se za zdaj omejuje na manj zahtevne vzpone po grapah in ozebnikih, oziroma na pristopa na vrhove. Težavnost tovrstnih podjetij je odvisna od vremenskih in snežnih razmer. Kot plezanje nasploh je tudi zimska dejavnost množičen pojav. Kaže pa, da vsi morda le niso primerno telesno in duševno pripravljeni na take vzpone. Nesreče v gorah so razmeroma številne. Podatki ob predlanskih božičnih praznikih nam povedo, da je v štirinajstih dneh izgubilo življenje šest ljudi, vsaj še enkrat toliko pa jih pogrešajo (med pogrešanimi je bila tudi skupina štirih učencev in učitelja, ki jih je zajel snežni metež na višini 3000 metrov nekje v Severnih Alpah. Odkrili so jih šele tri mesece pozneje). Razmeroma dosti poškodovanih in mrtvih je deloma pogojeno tudi z dejstvom, da so vzponi na vrhove večinoma preprosta podjetja, bolj stvar dobre hoje kot pa česa zahtevnejšega. Seveda pa se zadeva še posebno popestri, če se vreme sprevrže oziroma če namede snega in se prožijo plazovi. Letošnjo zimo je nametalo mnogo snega, nekaj neobičajnega za ta konec sveta. Marsikdo ni bil pripravljen na take razmere, mnogim se še sanjalo ni, kaj lahko pomeni zima na 3000 metrih. Še eden izmed razlogov je tudi množičnost, ki karakterizira tovrstno delovanje. Tretjega in četrtega januarja sem 3000 metrov visoko srečal povprečno 4 do 5 ljudi vsakih deset minut. Večinoma je šlo seveda za take ljudi, ki so se vzpenjali po nadelanih in markiranih poteh, po gazeh, ki so bile kot avtoceste. Poleg tega pa kljub obilnim padavinam v Južnih Alpah po vrhovih skorajda ni bilo snega, ker ga je vsega spihal veter in je bilo kaj čudno, ko smo se pregrizli skozi grapo in se znašli na grebenu, ki je bil tak, kot da smo jeseni na Polhograjski Grmadi. Toda vseeno; če se spomnim, kako je bilo novembra na Triglavu. Nikjer nobenega človeka. Pa je bil še kopen.
Omenil sem tudi pristope po grapah. Dodal bi še prečenja gorske verige (celotne) in vzpone v stenah (recimo v Kita Dake). Pristopi po grapah so plezarije lažjih težavnostnih stopenj, recimo III, IV, prekinjene s posameznimi lednimi oziroma skalnimi skoki, ki dosežejo V ali celo VI težavnostno stopnjo in naklon ledu 80° do 90°. Če omenim še visok sneg, v katerega se včasih udira do prsi, zaledenela vršna grla, zasuta s pršičem, krušljivo kamenino, peklenski mraz, precejšnjo dolžino smeri (okoli 1000 metrov), potlej to že lahko imenujemo plezarija, čeprav seveda ne gre za poseben podvig. Recimo, da težavnost vzpona primerjam z zimsko ponovitvijo Slovenske smeri v Triglavski steni.
Glede telesne pripravljenosti mojih soplezalcev sem opazil, da se pozna, da plezajo po skalah in da nimajo izkušenj z dolgimi in napornimi vzponi in pristopi, ker so bili izredno počasni celo zame, ki nisem pri močeh, posebej zdaj, ko me je dve leti zafrkavalo koleno. V skokih pa so se izkazali kot odlični plezalci in so zlezli hudiča in pol.
Za prečenja Alp in za vzpone v stenah vem samo po pripovedovanju. Prečenja tehnično niso zahtevna, so pa izredno naporna, ker gre za precejšnje razdalje (prečenje celotne verige, ki ga je opravil lani moj prijatelj Amano, je bilo dolgo približno 25 kilometrov!). Takih prečenj se lotevajo, da bi se telesno pripravili na zahtevnejše vzpone v tujih gorstvih.
Kar zadeva plezanje v stenah, za zdaj še nisem slišal za kaj težjega, kot za vzpone, ki so poleti ocenjeni s III ali IV težavnostno stopnjo. 400 metrsko smer take težavnosti so trije plezali 12 ur z bivakom tik pod samim vrhom.
Če hočemo razumeti japonski alpinizem, njegove uspehe in neuspehe tako v domačih gorah kot v tujih stenah, moramo zvedeti nekaj tudi o samih alpinistih, o njihovem socialnem življenju, o tem, kako so organizirani in podobno. Naj mi bralec dovoli, da ga uvedem v ta oddelek svojega besedila z opisom drobnega incidenta, do katerega je prišlo med menoj in soplezalcem. Plezala sva zahtevnejšo smer v skalnati glavi z imenom Hudooiwa. Dolžina smeri: tri raztežaje. Težavnostna stopnja: IV, VI-, V+. Smer se je začela kot ozek in gladek kamin z drobnimi oprimki in opornimi stopi (IV+), se potegnila čez manjši previs (IV) in se vzpela čez sistem polic na najvišjo polico (III). Konec prvega raztežaja. Ta del me je silno spominjal na klasično smer čez mali previs v Turnski Garderobi, ki je često prva smer, ki jo solirajo plezalci v tistih skalah. Nato je sledila težavna prečnica levo okoli dveh vogalov, v dno gladkega kota, od koder se je vzpela na rumenkasto prižnico s podrtim drevesom. Spominjala me je s svojo prvo polovico na prečnico v Razu Jalovca do votline, kjer na odcepi Comicijeva smer, v svojem drugem delu pa je bila najbrž ena najtežjih odstavkov, kar sem jih kdaj plezal. To se je zgodilo takole: Prvi raztežaj sem plezal jaz. Nato je plezal Igawa, toda ker je plezal za vogalom, nisem točno vedel, kod gre smer. Kot že rečeno Japonci niso preveč naklonjeni svetovanju in pripovedovanju in ti pustijo, da se sam izkoplješ iz težav, v katere si zašel. Tako se mi je zgodilo, da sem drugi del prečnice plezal namesto pod previsom v previsu, to pa tako, da sem se čezenj spuščal diagonalno navzdol proti klinu, v katerega je bila vpeta vrv. Stopi so bili nekakšne žemljice, ki so pokukale iz zaobljenega trebuha, oprimki pa nekakšne školjke, v katere sem lahko vtaknil po en prst (kot bi ga vtaknil v nos ali uho). S tega sen so preprijel v odpočeno in sumljivo mahajočo se lusko, se preprijel z desnico in se obesil nanjo ter pogledoval za vogal, kje bi se lahko pregoljufal čez trebuh. Molil seveda nisem, ker ni bilo časa. Nato sem se povsem obesil samo na desnico, z levo pa sem segel za trebuh in tam otipal sicer pokončen, zato pa odličen oprimek. Sledila je nihajna prečnica, ko sem se z nogami zabingljal v levo v razpoko med previsom in gladko ploščo, ki se je zaganjala pod previs (in po kateri se je dalo splezati brez posebnih težav ves ta del. To sem storil naslednjič, ko sem plezal ta raztežaj naprej in ko sem gledal, kje sem nekoč plezal, me je stisnilo.). Ko sem imel v
poklini konice svojih copat sem se obesil na oprimek, kot da lezem oporno poč, se preprijel vanj še z desno roko, se zbasal z nogami čim višje se je dalo, počepnil in se prijel z levo v poč ter se prevesil na ploščo. Oporno do klina in konec tega detajla. Uff! Od znotraj sem se svetil ko spolirana železna cev, ki se hladno in modrikasto pobliskava. Skozi možgane mi je še enkrat odbrzelo to, kar sem ravnokar prestal, spomnil sem se, kako se je luskica stisnila v poklinici, ko sem se prvič prijel zanjo, pomislil sem na tisti nihaj z nogami in se bolj začudil kot stresel, da se pravzaprav niti nisem mučil, da sem plezal sproščeno in da niti v enem trenutku, čeprav sem dosti visel samo na nekaj prstih, nisem čutil, da morebiti popuščam. Tako se mi je na kraju zdelo še imenitno, kakšen mojster sem. Ko, sem preplezal še tistih nekaj metrov do Igawe, sem se samo še zarežal in rekel: Zanimivo, ne. Igawa ni rekel ničesar, samo odpel je vponke, mi jih dal in pomignil z glavo, naj grem naprej. »Oporna poč«, je rekel. »Osem metrov«. Opornih poči nikoli nisem preveč maral, ker preprosto nisem dovolj močan, da bi si lahko ne vem kaj privoščil. Sicer pa tudi nisem imel dosti priložnosti, da bi se mučil v opornih počeh. Mogoče trikrat, štirikrat v vsej svoji klavrni karieri. Ta mi ni delala dosti problemov, ker se nikoli nisem počutil kot nekdo, ki se popolnoma posveča plezanju. Plezal sem manj zato, da bi izživel svoje ambicije (kot recimo Mahkota ali Prle) in bolj zaradi kaj jaz vem česa in če se pomerim z drugimi plezalci, ki jih srečujem samo na poteh, ki vodijo pod steno in morebiti zvečer v koči ali pri šotorih, potlej sem manj kot nič. Tako mi je misel, da bo treba zlesti osem metrov takega vraga in nobenega klina, da bi vsaj vedel, da bom zabingljal, če me zmanjka, poparila mišice, da sem se počutil kot biftek - niti surov in niti pečen. Posebno, ko je Igawa dodal, da je to najtežji del te smeri. Ničesar nisem rekel, šel sem in si mislil, da bo že kako. Če mi je uspelo zlesti tistih šest metrov prej, potlej bom, ni vrag, zlezel tudi osem metrov oporne poči. Ko sem se priplazil po nekakšnem nadstrešku v dno poči, ki je za poslastico še visela v spodnjem delu, sem v njej zagledal napeto zadnjico nekega Japonca, ki se je pravkar privlekel nekam do sredine, kjer je bil v poč zataknjen imeniten zatič (čoka). Hojla, sem pomislil, tole se bomo pa hitro zmenili. Tako sem zavpil proti tistemu tam zgoraj v svoji kitajski japonščini, naj pusti zatič v poči, mu ga že pozneje prinesemo na vrh stene. Japonec je malo zaškilil in potem zavpil proti nekomu na vrhu kamina, da se tujec priglaša za zatič. Oni zgoraj ni imel nič proti in tako je zatič ostal v poči. Ni treba posebej poudarjati, da mi je to ustrezalo, kar se da.
Potom sem preplezal tisto poč kot kdo drug namoči kifeljček v mleko. Bolj sem se zafrkaval z izstopnim kaminom, ki je malce visel in zijal kot Savica (po Prešernu ne). Puf, puf, pant, pant. In sem bil zunaj. Huuuuu. Nato pokimam onima dvema, zlezem do debelega borovca, trak, škljoc, vponka, še ena. Varujem, lahko greš. Igawa je sicer nekaj onegavil tam spodaj, vrv se je jako nespametno obnašala, ampak kaj kmalu je pokukala njegova glava iz kamina. Zarežim se mu: No pa sva zunaj. On pa nič in grdo gleda, kot da je Nedelja. Zleze iz kamina in v rokah mu pobingljava zatič. »Kaj je to?« vpraša. »Zatič«, mu odgovorim, ne da bi mi bilo jasno, za kaj gre. Hočem mu ga vzeti, da bi ga vrnil, a on umakne roko, kot da sem ves iz zelenega strupa. Nato bežno pogleda proti onima Japoncema in jima brez besed vrne zatič in z nekim ledenim hladom v očeh, kot bi jima nekaj očital. Ničesar nisem razumel. Vprašam ga, kaj je narobe, on pa brez besed zvije vrv in se spravi po drugi strani navzdol. Šele potlej, ko sva priplezala do dna, mi reče: »Tisto z zatičem pa ni bilo v redu.«
»Zakaj pa ne, meni je odlično služil«, mu odgovorim začuden in z očmi, ki so bile, kot bi na njih visele majhne uteži, obešene na traka, zataknjene na spodnjo veko. »Ko sem se zavaroval z zatičem, sem se počutil veliko bolje.«
»Ampak zatič ni bil tvoj,« mi reče.
»Ja, pa kaj. Saj je vseeno, čigav je.«
»Ne, ni vseeno! ONADVA NISTA IZ NAŠEGA KLUBA!«
Tu sem prvič naletel na nekaj specifično japonskega tudi med plezalci, kar se mi zdi, takole med brati in še najbolj milo rečeno, idiotsko, mučno, ogabno. Tudi zdaj, ko vem, za kaj gre. Toda, če govorimo o alpinizmu na Japonskem, potem prav gotovo moramo spregovoriti o teh stvareh, ker so zelo pomembne za razumevanje posebno tiste plati, kjer gre za organizacijo, za medsebojno komunikacijo in podobno.
Japonci so na vseh različnih področjih človekovega socialnega delovanja organizirani v zaključene skupine. Znotraj teh skupin vlada natanko določena mreža odnosov, ki so strogo hierarhično urejeni. Vodja skupine - v našem primeru alpinističnega društva - je bodisi najboljši plesalec ali pa socialno najvišji član društva! On je tisti, ki odloča za vse člane društva, kam bodo šli plezat in s kom. Neizkušeni plezalci pripravki oziroma »tečajniki« (terminologija je sposojena iz naše prakse) so nihčeti, tovorni mezgi in sluge. Delo je organizirano in porazdeljeno v skladu z društvenimi položaji, ki jih zavzemajo posamezni člani na statusni lestvici. Nikomur niti na misel ne pride, da bi se ne podredil temu redu, ne glede na to, da je tako njegova suverenost izničena. Ker s tem, da so člani društva, razen tega da so organizirani v skupino in tako torej delijo nekatere skupne stroške, nimajo nobenih posebnih ugodnosti, razen da plačujejo relativno visoko mesečno članarino, da kljub vsemu temu niso socialno zavarovani.
Zanimalo me je zakaj se gredo takšno marškompanijo. Moji soplezalci mi na to vprašanje niso znali povsem zadovoljivo odgovoriti. Toda ta organizacija ni nekaj, kar pripada samo alpinističnim klubom - gre za splošno veljaven obrazec družabnega življenja, ki to deželo vzhajajočega sonca spreminja v nekakšno jetnišnico odprtega tipa. To bo takoj jasno vsakemu, ki se bo pojavil tu za dalj časa. Toda to že presega meje tegale spisa.
Med posameznimi klubi ni nobenega odnosa. Recimo, da bi sploh pomislili, da bi plezala v isti navezi plezalca iz dveh različnih klubov, je nekaj nemogočega za te ljudi. Če bi po naključju prišlo do tega, bi pomenilo, da sta oba izdala svoje klube, svoje tovariše, da sta prekršila znamenito prvo načelo ZVESTOBE. To seveda povsem onemogoča komunikacijo med plezalci iz različnih klubov. Zdaj je tudi lažje razumeti, kaj se je pravzaprav zgodilo s tistim zatičem. Toda ne samo to. Zdaj je tudi moč razumeti situacije, do katerih prihaja, ko se pod stenami oziroma skalami nagnete množica ljudi oziroma plezalcev, pa vendar sem imel občutek, kot da smo popolnoma osamljeni in sami. Ali ko je stena zabasana s plezalci, ki plezajo včasih dobesedno drug čez drugega, pa se kljub temu vsi obnašajo tako, kot da so popolnoma sami. Ne pozdravljajo se med seboj, ničesar se ne dogaja med njimi. Zvečer se vsaka skupina zavleče v svoj šotor in zdravo! To je nerazumljivo za nekoga, ki prihaja iz dežele, kjer je stena in gora eden poslednjih rezervatov, kjer se človek še sreča s človekom ne glede na to, kdo je ali kaj je, in je komuniciranje med alpinisti tako normalno kot to, da imajo krave ušesa. Druga stvar je seveda, ko se »ta dobri« stepejo med sabo in se grebejo za mesta v odpravah, recimo v Himalajo.
Sodelovanja med alpinisti ni niti na državni ravni. Odprave so večinoma klubske (močni klubi). Verjamem, da med posameznimi klubi vlada zagrizeno tekmovanje, posebno med enako močnimi.
Sam sem do določene mere osvobojen teh bedastoč z zvestobo. Toda opazil sem, da prihaja do situacij ljubosumja, če grem recimo plezat z boljšim plezalcem, kot je tisti, s katerim običajno plezam in za katerega velja - verjamem - da je moj partner v navezi. Hkrati pa čutim, da bi se jim, potem ko so me sprejeli medse, do smrti zameril, ko bi šel plezat še s kom drugim. Že to, da sem za nekaj časa prekinil s plezarijo ob kincih tedna, ne da bi jim to posebej razložil, je v njihovih očeh nasolilo poševnih plošč, po katerih se trklja očitanje. Meni seveda niti na misel ne pride, da bi se odrekel svoji suverenosti, svoji volji, svojemu življenju. Posebno če pomislim, da še pri nas nisem prenesel, da bi bil član kakega kluba, pa bi imel mnogotere ugodnosti in olajšave. Ampak, kot bi rekel kakšen starosta slovenskega alpinizma: »Človeku se po svet' marskej prpeti.«
Naj svoj spis zaključim v telegramskem stilu. Najprej nekaj besed o razliki med japonsko in našo lestvico težavnostnih stopenj. Japonci ocenjujejo težavnosti za polovico ali celo za stopnjo nižje kot mi (tako kot na primer Franček Knez). Tako je naša V njihova IV+, V-, njihova V+ pa je naša VI. Njihovih šestic še nisem plezal, verjamem pa, da so pasje. Tehnično plezanje ocenjujejo od A0 do A4 in sicer podobno kot mi. Z enakimi oznakami ocenjujejo tudi prosto preplezane smeri, čeprav se počasi uveljavlja tudi ameriška nomenklatura.
Ne dolgo tega sem bral članek v The Japan Times, v katerem so se razpisali o kvaliteti japonskih in drugih klinov. Za japonske kline so dobili takle rezultat: Od desetih klinov, ki so jih zabili v skalo in jih obremenili tako, da so z višine dveh metrov spustili osemdesetkilogramsko vrečo, vpeto na vrv in v klin, ni niti eden zdržal obremenitve. To deluje zelo vzpodbudno na plezalca, ki se preveša, recimo, v previsih in hkrati ve, da se na kline ne more zanesti. To sem videl tudi sam: v stenah je sicer ogromno klinov, toda prav toliko jih je tudi odlomljenih. Posebno velik odstotek polomljenih klinov je med svedrovci, ki so po pripovedovanju samih Japoncev najbolj uporabljan klini v tej deželi. Svedrovci so bodisi zlomljeni v korenu ali pa so popustili obročki, ki so iz posebno mehkega materiala, da so vsi nategnjeni in v nekatere le s težavo vdeneš pomožno vrvico. Razlog, da so svedrovci tako popularni, je gotovo treba iskati tudi v dejstvu, da je v že tako skromnem številu sten le malo naravnih smeri, tako da je veliko število »Japonskih diretisim« nasvedranih v gladke plošče, prek katerih so prvenstvenih smeri željni plezalci izsilili svoje prehode. Deloma se zaradi tega počutijo tudi nekoliko manjvredne, kot da so sami krivi, da nimajo kje plezati. Po drugi strani pa je to njihov način - pričakujejo, da jih boš hvalil, da boš kot tujec tisti, ki jim bo poprhal pod nosom. Nekateri pa so tudi resnični mojstri. Amano, najboljši plezalec v Osaka Rock Climbing Club (moj klub) ima za sabo vse velike smeri okoli Chamonixa (lani pozimi poleg drugih ponovil tudi Walkerjev steber) in nekatere druge (zimska severna stena Matterhorna). Če pomislimo, da so ti uspehi povezani z izrednimi stroški, ki si jih lahko privošči le z največjim odpovedovanjem (po poklicu je prodajalec v trgovini s športnimi potrebščinami), potlej samo klobuk dol pred njim.
Ko sem bil še na drugi strani sveta, sem si predstavljal, da je Japonska imenitna dežela, kjer se ponujajo vse mogoče možnosti in priložnosti, posebno še če od časa do časa srečaš kakšnega imenitnega Japonca (ti imajo ponavadi doma prav take probleme kot mi in se prav tako počutijo odvečne - tujce), ko pa sem se znašel tu, je vse seveda precej drugače, ko sem sredi 120 milijonov ljudi, a vendar zelo osamljen. Osamljenost je ena izmed kulturnih razsežnosti Japoncev kot ljudi. O tem govori večina njihove poezije; vsa njihova literatura se razpenja v mreži tako postavljenega odnosa do sveta. Njihov največji pesnik Matsuo Basho je govoril o osamljenosti kot o enem izmed glavnih načel pesnjenja, nobelovec Yasunari Kawabata jo opisuje skozi vse svoje delo in tudi njegovo življenje se je končalo tako. Storil je samomor, popolnoma osamljen in ne da bi za seboj pustil eno samo besedo o tem, zakaj se je odločil za tako dejanje. In ne samo on. Dosti znamenitih možakarjev in žensk je s svojo roko končalo svoja življenja v prijetni senci odtujenosti in osamljenosti. Za Japonsko je torej osamljenost tako običajen pojav in hkrati odločilna kulturna vrednota - kot recimo za nas Prešernovo pesništvo. Kot hladen nož vlaži podnebje te visoko specializirane izkoriščevalske kapitalistične mišnice - blodnjaka. Tu je človek degradiran na brezizrazno in brezlično bitje, ki je le toliko, kolikor pripada skupini, to je le, kolikor je moment formalne strukture, urejene v strogo določene pripadnostne razrede. Človek je reprodukcija modela, maska, ki jo nadene ob priložnosti, ki to določeno masko zahteva. Priložnost pa je seveda njegov klan, delovna orga-nizacija, klub. Ni treba posebej poudarjati, da tovrsten nihilizem sploh šele omogoča funkcioniranje kapitalistične institucije. Družba je vse, človek kot avtentično bitje, kot neprestan vir kreativnih delovnih sil ni drugega kot funkcionalni moment te družbe, stroj.
Tako stanje in tak način življenja me je včasih priteral do bolečine, da sem komaj dihal. Posebno še, ker se take stvari dogajajo med tistimi, ki hodijo v stene, ki so doma v gorah (ali res?), ki naj bi bili že zaradi dejanj in izkušenj, ki jih doživljajo v gorah (in so tudi vedno bili) na posebno pomenljiv in pozitiven način čudaki, norci (Kakor rečejo: Gora ni nora, nor je tist' k' gre gor. Seveda imamo mi o tem drugačno mnenje: Nor je tist' k' ne gre gor. Ampak seveda, ti so v dolini v večini.).

Japonska je drugačna.

Ko sem že končal ta spis, sem prebral v časopisu, da je devetindvajsetletni Hironobu Kamuro 2. junija 1981 kot prvi sam pristopil na vrh Daulagirija I, ki se pne v višino 8167 metrov in je dolgo časa veljal za enega najtežjih osemtisočakov. Kamuro je plezal brez uporabe kisika, vendar žal to ni ostalo brez posledic. Dajejo ga glavoboli in težave z dihanjem.
Bazni tabor so postavili 25. maja. Naslednji dan sta se s Šerpo odpravila v goro in na 5700 metrih postavila še en tabor. Od tod je Kamuro plezal sam po severovzhodnem grebenu. Zadnji tabor je postavil na višini 7600 metrov. 1. junija je zapustil tabor ob polšestih zjutraj in še isti dan dosegel vrh (zavedam se zmešnjave v datumih, toda tu sledim časopisnemu sporočilu iz The Japan Times, 16. 6. 1981). V bazni tabor se je vrnil naslednjega dne ob polsedmih zvečer.
Čeprav Kamuro do tega vzpona ni opravil večjih pristopov na himalajske vrhove, pa ni povsem brez izkušenj. Januarja 1981 je bil na 6959 metrov visoki Aconcagui v Andih.
Tako vidim, da to, kar sem sam izkušal v japonskih stenah in med japonskimi plezalci, nikakor ni vse, kar se tu dogaja. Kajti če premislimo solovzpon relativno mladega plezalca iz Nagoye, potem smo si lahko na jasnem, da so japonski plezalci vsekakor sposobni vrhunskih vzponov (kaj takega je doslej uspelo samo še Messnerju) in da težave, ki sem jih doživljal, oziroma življenje in stene, ki sem jih spoznaval, nedvomno pomenijo izrazito oseben pogled na dogajanje znotraj tako množičnega pojava in tako kvalitativno različnega, kot je japonski alpinizem. Tega se povsem zavedam. Deloma je moja izkušnja povezana tudi z dejstvom, da sem zašel v konec japonske dežele, ki je sicer izrednega pomena za razvoj japonskega cesarstva, ki pa je v današnjih časih zibelka konzervativizma in tradicije, kar je botrovalo silovitemu provincializmu in zaprtosti, s katerima se ponaša pred svetom (oziroma s katerima in v katera se je zaprl pred njim). Govorim o Kansaiju (Osaka, Kyoto, Nara). Toda ravno tudi zaradi tega. Zdi se mi pošteno in celo pomembno, da posredujem čim manj skaljeno neposredno videnje in doživljanje situacije, ki bo morebiti zanimiva tudi za bralce Alpinističnih razgledov.

----------------------------------------------------------------------------------------------


6. FEBRUARJA 1982 NA RADIJSKEM VALU 202

Kakšni so načrti primorskih alpinistov po velikem uspehu na Aconcagui?
Pavel Podgornik: Alpinisti smo pravzaprav čudni ljudje. Še nismo čisto na vrhu, že vidimo druge vrhove in druge cilje.
Kaj torej nameravate sedaj?
Pavel Podgornik: Še naprej bomo zbirali denar ...

 

Franci Savenc

Opisovanje alpinističnih tur (2. del)

2.2. Opisovanje plezalnih smeri in variant

Da ne bi prihajalo do neenotnosti in pomanjkljivih opisov, smo v skladu z najnovejšimi priporočili UIAA (Bilten UIAA št. 8, 1980, povzetek v PV 1980, št. 10, str. 517) in našimi izkušnjami pripravili naslednja navodila, ki so istočasno nekakšen seznam, pa tudi »vozni red«, po katerem je potrebno posredovati podatke. Posredovanje vseh podatkov mora zagotoviti naveza (ali posameznik), ki je opravila prvenstveni vzpon ali varianto, ali pa vsaj meni, da je opravljeni vzpon prvenstven.

2.2.1. Prvo obvestilo
Za objavo v javnih občilih oziroma za prvo obvestilo javnosti je potrebno takoj (najkasneje v enem tednu) sporočiti INDOK PZS (informativno-dokumentacijska komisija) na naslov: Franci Savenc, Tugomerjeva 2, 61000 Ljubljana, telefon doma (061)555-175, osnovne podatke: opis alpinističnega objekta, datum in udeležence prvega vzpona, oceno in grobi oris.
Preverjanje. Na osnovi prve objave ali pa tudi le ustnih informacij je dolžan vsakdo, ki kaj ve o vzponih v obravnavanem področju, posredovati svoje pripombe. Da bi jih lahko primerno oblikoval, lahko od prvih plezalcev neposredno ali pa preko INDOK zahteva tudi dodatne informacije.
Nadaljnje preverjanje opravi za to zadolžena delovna skupina pri osrednjem registru alpinističnih tur.

2.2.2. Poročilo o prvenstvenem vzponu
Neodvisno od prvega obvestila je dolžna vsaka naveza (oziroma posameznik), ki je opravila prvenstveni vzpon, posredovati še vse, kar je navedeno v tem poglavju. Tisti, ki so opazili, da se do tedaj znani opisi ne ujemajo (več) z dejanskim stanjem ali pa na primer vedo, da opisa še ni v osrednjem arhivu, pripravijo lahko manjkajoče podatke, popravke, vendar le na enak način.
Za poročanje je bilo v preteklosti že več natisnjenih in razmnoženih obrazcev, ki pa se niso vedno tudi obnesli, ali pa se alpinisti niso potrudili, da bi jih uporabili. Objavljamo seznam vseh potrebnih podatkov, nekakšen vozni red, po katerem naj bi vsakdo sporočal potrebne podatke. Brez takega voznega reda se marsikdaj tudi najbolj izkušenim zgodi, da pozabijo kaj bistvenega ali pa zamešajo vrstni red. Iz te predloge bo v prihodnje mogoče skupaj z vsemi pripombami in dopolnili pripraviti enotni obrazec, ki nam bo lahko precej pomagal.

2.2.2.1. Poročilo o prvenstvenem vzponu (glej navodila)

1. Gorska skupina:
2. Vrh: (… m)
3. Stena:
4. Ime smeri:
5. Datum prvega vzpona: Prvi plezalci:
6. Ocena smeri:
7. Višina smeri:
8. Čas prvih plezalcev: Predvideni čas za ponovitve:
9. Najugodnejši čas:
10. Priporočljiva oprema za ponavljalce:
11. Osnovne značilnosti oziroma posebnosti smeri:
12. Splošna ocena in potek smeri:
13. Dostop: Čas dostopa:
14. Opis smeri:
15. Sestop: Čas sestopa:
16. Shema smeri z UIAA simboli:
17. Fotografija stene z vrisano smerjo:
18. Naslov pošiljatelja:

2.2.2.2. Navodila za vsako posamezno točko
1. Gorska skupina. Da ne bi prišlo do zamenjave, navedemo gorsko skupino, v kateri je bil opravljan vzpon. To je še posebno važno pri manj znanih področjih.
2. Vrh. Navedemo vrh oziroma ime gora, v kateri je bila preplezana smer. Dodamo tudi nadmorsko višino v metrih.
3. Stena. Navedemo steno s čim bolj natančno orientacijo glede strani neba (na primer severna, severovzhodna, severoseverozahodna itd.) in še morebitno ime obravnavanega predela stene (na primer Velika Črna stena v Severni steni Triglava).
Zgornji podatki predstavljajo osnovno navedbo alpinističnega objekta. Ta način (skupina, vrh, stena) je primeren predvsem za gorske stene, za druge alpinistične objekte pa uporabimo lahko tudi opisni način, na primer Zaledenel slap v desnem delu zatrepa doline Voje, Bohinj, Julijske Alpe. In še nekaj! Ne pozabimo se pri domačinih pozanimati za domače ime! Enako velja tudi za stene in stenice v soteskah, odlome in podobno.
4. Ima smeri. Prvi plezalci imajo seveda vso pravico predlagati in zagovarjati ime smeri, ki so jo prvi preplezali. Marsikdaj pa se je zgodilo, da je prvo obvestilo o vzponu vsebovalo ime (smeri, variante ali kombinacije), ki pa potem ni bilo v skladu s predlaganim imenom v poročila o vzponu (na primer najprej predlagano ime po plezalcih, nato pa Centralna smer v Malem Grintovcu). Nekatera imena se niso dovolj razlikovala od že obstoječih v isti steni (na primer prva smer v zahodni steni Štruce se je sprva imenovala Desni kamin, ker pa poteka po levem kaminu v levem delu stene, vse kasnejše pa so desno, je obveljalo ima Smer Baš-Kopač), včasih niso bila skladna s krajevnimi stenskimi oblikami (predlagana Kaminska II v vzhodni steni Novega vrha poteka po grapi, zato ime Grapa, glej stran 25). Imena včasih tudi niso slovenska okoliščine pa zlepa niso take, da bi bilo to upravičeno. Vse smeri, ki imajo neustrezna ali nepravilna imena, v soglasju s prvimi plezalci dokončno poimenuje redakcijska skupina pri osrednjem registru alpinističnih tur, veljavna pa postanejo z registracijo ture. Pri imenih, ki niso razumljiva sama po sebi, je potrebna tudi razlaga, od kod ime. Pojasniti moramo na primer razne Sončne smeri, ki smo jih preplezali v dežju, imena iz kratic, začetnic osebnih imen in podobno. Nujno pa je, da v poročilu o prvenstvenem vzponu navedemo, zakaj je neka smer nekomu posvečena. Precej čudno je, da plezalci, ki so preplezali spominsko smer pokojnemu prijatelju, niti ne vedo, kdaj in kje se je ponesrečil. Zato vedno navedemo: Spominska smer je posvečena temu in temu, ki se je ponesrečil takrat in takrat,tam in tam.
5. Datum prvega vzpona in prvi plezalci. Najprej navedemo točen datum vzpona. Najprej s številko označimo dan, nato mesec izpišemo z besedo, sledi letnica. Če smer ni bila preplezana naenkrat v celoti, navedemo, kateri del smeri je bil preplezan prej, ob tem pa tudi ustrezni datum in plezalce, če so ga plezali v drugi sestavi. Imena prvih plezalcev vedno naštejemo po vrsti: vedno imena pred priimki, vse priimke pa po abecednem redu. Izjemoma lahko posameznika, ki ima pretežne zasluge za vzpon, navedemo najprej, za njim pa po abecednem vrstnem redu še druge. Če so bili plezalci ves čas ločeni po navezah, je potrebno upoštevati vrstni rad navez in v navezah še abecedni red plezalcev. Če so pri vzponu sodelovali gorski vodniki, ki so bili za spremstvo nagrajeni, navedemo najprej vodenega oziroma klienta in nato napišemo z gorskim vodnikom ter vodnikovo ime. Če gre za smer s ponovitvami, pod to točko navedemo tudi te (na primer datum in prve plezalce, prvo ponovitev itd.). Če nismo povsem gotovi, da smo preplezali prvenstveno smer, napišemo prvi znani vzpon.
6. Ocena smeri je le informacija za ponavljalce in ne element vrednotenja. Ocena torej ni objektivna danost, ampak le subjektivna primerjava z dogovorjenimi težavami oziroma ocenami. To pomeni, da mora tisti, ki hoče ocenjevati, dobro poznati smeri, ki imajo dogovorjeno oceno, ker vse ocenjevanje sloni na primerjanju. Nekateri pri tem žal še vedno pretiravajo in s tem vnašajo zmedo . Zavedati se moramo, da je ocena le informacija in zasnovana na dogovorjeni način. Tura zaradi nižje (znižane) ocene ni prav nič več vredna!
Navedemo najprej oceno najtežjega mesta oziroma raztežaja, kar daje oceno celotni smeri, čeprav je morebiti le eno (Tako vsakdo ve, s kakšnimi težavami se bo srečal. Seveda pa smeri z enim težjim mestom nikakor ne morajo biti vzorčne smeri za to težavo.). Nato napišemo poševno črto / oziroma oglati oklepaj, za njo pa navedemo oceno lažjih delov smeri. Na primer: V/III, kar pomeni, da ima smer najtežje mesto V, ob tem pa več mest III težavnostne stopnje.
Kadar v smeri prevladuje prosto plezanje, napišemo na prvo mesto oceno najtežjega prosto preplezljivega mesta (tudi, če je le eno!), poleg pa še oceno za najtežje tehnično preplezljivo mesto (sem štejemo tudi oceno A0). Nato za poševno črto / navedemo oceno lažjih prostih in tehničnih raztežajev. Vse to velja tudi v obratnem primeru, ko prevladujejo tehnične težave. Če gre le za posamezne težje raztežaje, je treba to posebej navesti. Nadrobno razlago težav navedemo za črto. Na primer VI-, A1 / večina smeri V, izstop III, mestoma A0. To pomeni, da je v smeri le nekaj mest VI-, morda tudi katero V+. Plezalec mora nanje računati, čeprav večina smeri zasluži le oceno V, izstopni del pa celo III. Vmes je tudi nekaj tehničnih detajlov (A1) in tudi nekaj posameznih klinov za poteg (A0). Po starem bi tako smer ocenili s V, mestoma VI-, A1.
Enakega načela se držimo tudi pri zapisu ocene za smeri, ki so pretežno tehnične, le da najprej napišemo oceno za najtežje tehnično mesto in šele na drugo mesto oceno za najtežje preplezljivo mesto.
Ocena težav mora biti zasnova na plezanju v prvobitnih okoliščinah, to je brez klinov in drugih tehničnih pripomočkov. Če pa je neka smer pogosto plezana in je že opremljena s tehničnimi pomagali, s čimer je plezanje močno olajšano, naj se prvotna ocena navede vsaj v oklepaju s pripombo. Pri smereh, ki so jih prvi plezalci preplezali večinoma prosto, sedaj pa zaslužijo na prvem mestu oceno za tehnično plezanje (na primer Čopov steber), to še posebej razložimo.
Če pa gre za smer, ki je bila doslej plezana tehnično, moramo obvezno posebej navesti tudi oceno plezalcev, ki so jo ponovili prosto, sicer proste ponovitve žal ni mogoče upoštevati.
Tehničnih težav v ledu ali snegu ni mogoče označiti po sedanjem sistemu, ker so razmere odvisne od trenutnega stanja, vremena itd. (Kurt Diemberger je potrdil staro Welzenbachovo ugotovitev, da v lednih smereh takrat, ko imajo veliko snega, večina plezalcev izgubi občutek za pravilno ocenjevanje naklonine; naklonina je takrat navidez manjša. Pri trdem ledu, nižjih temperaturah in večjih nevarnostih pa plezalci vidijo večje naklonine kot so v resnici.).
Zato naj bo v opisih takšnih smeri natančno navedena le izmerjena naklonina (v ločnih stopinjah) ter morebitne pripombe o nevarnosti visečih serakov, pogostnosti plazov in podobno. Poleg največje naklonine moramo navesti tudi povprečno. Upoštevati pa moramo, da je naš občutek za naklonino tudi na splošno izredno varljiv in se nam nagibi do 45° zdijo običajno manjši, nagibi nad 45° pa se nam zde strmejši, kot so v resnici.
Pri opisih prvenstvenih vzponov naj bo ocena prvih plezalcev le pogojna, ker iz raznih (predvsem duševnih) razlogov navadno ni povsem točna. Predvideti je torej treba, da bodo morda ponavljalci popravili oceno. Če smer še ni bila ponovljena, je potrebno pri oceni dostaviti - ocena prvih plezalcev.
7. Višina smeri. Navedemo višino stene (če smer poteka do roba stene) ali smeri (če ne poteka preko vse stene) oziroma variante. Če je višina izmerjena z višinomerom, to posebej napišemo, ker so tudi v plezalnih vodnikih višine zelo približno ocenjene. Zato pri navedbi višine vedno dodamo: izmerjena ali pa približna višina. Navedemo tudi višino ključnih mest in višino mest za bivakiranje. Kadar navajamo višino variant, navedemo samo višino variante, posebej pa po potrebi skupno višino smeri do roba stene.
8. Čas plezanja. Navedemo čas plezanja prvih plezalcev in predvideni oziroma povprečni čas plezanja za ponavljalce. Vedno navajamo le čas dejanskega plezanja, saj počivamo pač po željah in možnosti. Če vseeno navajamo čas s počitki, moramo to posebej omeniti. Čas izrazimo v urah, na primer 3 ure in pol ali vsaj 3.30. Napačno je 3.50!
9. Najugodnejši čas. Navedemo najugodnejši dnevni (nevarnost zapadnega kamenja, plazov) in letni čas oziroma mesece, v katerih so razmere v steni najugodnejše (krušljivost, krajna zev, snežne in ledne razmere, podnebne razmere: pogosta vlažnost ali zaledenelost v steni (alge, požled, pogosti nagli vremenski preobrati).
10. Priporočljiva oprema. Navedemo uporabljano tehnično opremo, nato število klinov in drugo opremo, ki smo jo pustili v steni. Napišemo tudi priporočljivo opremo za ponavljalce (koliko različnih vrst klinov, vponk, pomožnih vrvic, zank, zagozd, zatičev, trakov), kar je odvisno od puščene opreme v smeri. To moramo še posebno navesti takrat, kadar sami nismo imeli vsega potrebnega. Včasih je potrebno navesti tudi najprimernejšo dolžino vrvi. Seveda pa so potrebe po opremi odvisne tudi od telesne in duševne pripravljenosti, pa tudi od načina plezanja.
11. Osnovne značilnosti oziroma posebnosti smeri. Te opombe so posebej pomembne za velikopotezne ture.
- izpostavljenost;
- napornost in utrudljivost (telesna in duševna); za označevanje
neprekinjenih potrebnih naporov uporabljamo običajno stopnjevanje malo
naporno, naporno, zelo naporno;
- previsnost;
- vrsta in kakovost kamenine v steni, prevladujoče stenske oblike (na primer
plošče in zato napredovanje s trenjem; kamini itd.);
- slaba varovališča, težavno varovanje;
- objektivne nevarnosti: krušljivost, predeli, kjer pada kamenje, algasta,
mokra ali poledenela stena, slapovi, zaledeneli slapovi, vremenski preobrati,
izpostavljenost plazovom;
- težavna ali celo nemogoča vrnitev nad nekim mestom v steni;
- smer slabo razvidna, oziroma orientacijske težave;
- možnosti za bivakiranje.
12. Splošna ocena in potek smeri. Pri tem gre za kakovostno opredelitev smeri, seveda le, če menimo, da odstopa od povprečja. Navedemo estetsko vrednost smeri, na primer: prijeten vzpon, strogo, mrko okolje, lepi razgledi in podobno. Pri dolgih in težavnih smereh omenimo za primerjavo katero od klasičnih smeri v istem predelu ali pa vsaj kakšno drugo znano in morda mednarodno obiskano smer s približno podobnimi značilnostmi in težavami.
Pri splošnem poteku smeri za grobo orientacijo navedemo na splošno, v katerem delu stene in po kakšnih stenskih oblikah poteka smer. Nato navedemo, da poteka na primer levo od znane smeri (ime in številka v plezalnem vodniku) ter desno od znane smeri (ime in številka). Nato lahko omenimo možnost plezanja v drugih predelih stene, vrha oziroma skupine, morebitne nepreplezane stene, neponovljene smeri.
13. Dostop. Navedemo izhodiščno dolino, naselje, planinsko kočo in kratek opis dostopa ter zanj potrebni čas. Če gre za varianto, navedemo na primer dostop po smeri tej in tej do tega in tega mesta. Če je dostop opisan v plezalnem vodniku, navedemo, v katerem in na kateri strani ter pri kateri smeri.
Opis dostopov (velja tudi za sestope) lahko na primer v plezalnih vodnikih navedemo skupaj in potem pri vsaki smeri spominjamo nanje. Seveda pa vedno opišemo mesto pričetka vzpona v vseh nadrobnostih. Pri objavah posameznega opisa (na primer v Planinskem vestniku, Alpinističnih razgledih) pa morata biti navedena tudi dostop in sestop.
Pri opisovanju dostopa, smeri in sestopa zaradi lažje orientacije včasih uporabljamo lavo ali desno stran v orografskem (goropisnem) smislu. Orografsko pri tem pomeni, da gledamo v smer, v katero teče voda.
Ne smemo pozabiti tudi na povprečni čas dostopa. Navedemo raje čas od - do, kot prekratek.
14. Opis. Tehnični opis smeri naj bo kratek in jedrnat, vendar je brez škode lahko obširnejši, če menimo, da je zaradi lažje orientacije to potrebno. Opis naj bo sicer brez literarnih okraskov, sicer pa podroben. Obširni opis še vedno lahko po potrebi skrajšajo ponavljalci. Posebno skrbno, podrobno in nedvoumno na začetku opišemo vstop (začetek smeri ali variante) in to ne le odnosno (z ozirom na znane sosednje smeri, kar pomaga le poznavalcem), temveč predvsem z opisom značilnosti. Ni potrebno, da bi opis vseboval vsako malenkost, vsak najmanjši odmik od osnovne smeri plezanja in podobno. Velja pa opozoriti na primerna mesta za varovališča in možnosti bivakiranja, če so redka ali je smer dolga. Bistveni so opisi ključnih prehodov, klinov, ki so ostali v smeri (koliko in kakšnih; k je oznaka za posamezni klin, kk za več klinov, če pa opisovalec želi navesti točno število klinov na nekem mestu, navede zraven številko, na primer 4 k); navedemo tudi višino in oceno značilnih odstavkov. Omeniti moramo tudi razne posebnosti, na primer prečnice (napredovanje bolj ali manj vodoravno levo ali desno se imenuje prečenje, odstavek, ki ga s tem preplezamo, pa je prečnica), vpadnice (v vpadnici stebra je na primer predel, ki je navpično pod stebrom), odcep smeri (mesto, kjer se neka smer loči od druge), stičišče smeri (mesto, kjer se dve smeri združita in nato potekata skupaj), križišče smeri (mesto, kjer se dve smeri križata ter nato potekata ločeno). Vse to opišemo neodvisno, oziroma tako, da bo razumljivo tudi nepoznavalcem. Predele, ki se na nek način ločijo od drugih, lahko poudarimo tudi z novim odstavkom. Vendar moramo paziti, saj je največ nesporazumov pri opisih smeri zaradi tega, ker je nek odstavek zelo podrobno opisan, nato pa je precej daljši omenjen zelo na kratko. Zato posebno zahtevnejše smeri vse pogosteje opisujemo tako, da vsakemu raztežaju odgovarja posamezni stavek oziroma odstavek. Po potrebi jih tudi oštevilčimo. 1.R - opis prvega raztežaja, 2.R opis drugega itd. (oznaka D za raztežaj ni pravilna, ker je dolžina vrvi prevod iz nemščine).
Opis naj prikaže tudi, kar se da točno poseben značaj tur v snegu in ledu. Navedemo naklonino, višino lednih sten, predele z opastmi, razpokami, seraki, visečimi ledeniki in predele, kjer je nevarnost plazov. Za mešane ture (led in kopna stena) navedemo tudi lego in težavnost skalnih predelov ter njihovo višino.
15. Sestop. Navedemo najlažji in najugodnejši sestop do izhodiščne točke in zanj potrebni čas. Navedemo tudi druge možnosti sestopa. Če gre za opis variante, navedemo: nadaljevanje po smeri tej in tej in nato sestop. Pri nas, kjer z večine vrhov vodijo planinske poti, ki so opisane v planinskih vodnikih (izjemoma lahko tudi plezalne smeri, ki pa morajo biti opisane v vodniku), je navadno dovolj, če navedemo le smer sestopa (ime poti) in povprečen čas. Kjer ni poti pa moramo sestop na kratko opisati od vrha do vznožja. V tujini vodniki ponekod navajajo tudi krajši sestop s poudarkom na nevarnostih (na primer samo zgodaj spomladi, ko je veliko snega in so noči mrzle). Če sestopamo po plezalni smeri in pri tem vrvi nismo uporabili tudi za spust, smo opravili še eno smer v sestopu (v zgodovini alpinizma je bilo v sestopu preplezanih približno 57 pomembnejših prvenstvenih smeri; Preuss, Winkler, Klucker, Buhl, Maestri itd.). Posebej moramo omeniti, kje so (običajno) potrebni spusti z vrvjo, ali so za to že zabiti klini, ali zadostujejo vrvne zanke. Tudi za sestope velja, da jih lahko opišemo oziroma navedemo za več smeri skupaj. Prav je, da jih tudi ovrednotimo, kateri je najlažji ali katerega priporočamo glede na posebne razmere (pozimi, v nevihti in podobno).
16. Shema smeri z UIAA simboli. Z UIAA simboli narišemo shematski oris oziroma shemo smeri (izraz skica ni pravilen; razlaga mednarodnih UIAA simbolov bo objavljana v tretjem nadaljevanju). Standardna shema smeri naj ima tudi na kratko pripisano najnujnejše podatka: vrh, stena, ime smeri, datum in prvi plezalci, ocena, višina, čas. Tako predstavlja zaokroženo osnovno informacijo.
17. Fotografija z vrisano smerjo. Priložimo fotografijo z vrisano smerjo (črtni oris smeri). Če fotografije nimamo, položimo na ustrezno fotografijo v plezalnem vodniku ali planinski reviji prozoren papir, zaznamujemo oglišča fotografije, rob stene in nato vrišemo novo smer. Navesti moramo, katero fotografijo smo uporabili za takšno predlogo. Nekoliko slabše si lahko pomagamo tudi s fotokopijo fotografije.
18. Alpinistični odsek in naslov pošiljatelja. Navedemo ime, priimek, domači alpinistični odsek in točen naslov pošiljatelja, da bi se lahko razčistilo morebitne nejasnosti, dopolnilo manjkajoče podatke, uredilo stroške in drugo. Zraven spada tudi datum, ko je bilo sestavljeno poročilo, saj so podatki, poslani po nekaj letih gotovo manj zanesljivi kakor takojšnji. Redno se dogaja, da pride pri kasnejšem opisovanju do pretiravanja - zviševanja ocen, ali kar je še bolj nevarno, omalovaževanja smeri, zniževanja ocen in pretiranega poenostavljanja opisov.
Ker spadata k vsakemu opisu tudi shema in fotografija, moramo na koncu omeniti, ali ju prilagamo, oziroma kdaj ju bomo posredovali. Dokler poročilo o vzponu ni kompletno, prijava vzpona ni veljavna.
Ob naslovu pošiljatelja navedemo tudi domačo in službeno telefonsko številko. Na koncu pa se tudi lastnoročno podpišemo in s tem zajamčimo resničnost podatkov.

2.2.2.3. Poročilo o prvenstvenem vzponu pozimi ali prvenstvenem vzponu v zimskih razmerah mora biti načeloma, enako poročilu za poletni prvenstveni vzpon! Zaradi točnega pregleda alpinistične dejavnosti ter popravkov napak v opisih pa je treba poročati tudi o prvih treh poletnih in zimskih ponovitvah ter tudi o nadaljnjih ponovitvah težjih smeri. Sporočilo naj vsebuje naslednje podatke (najbolj enostavno je, da vzamemo kar predlagani seznam za poročilo o prvenstvenem vzponu in od točke do točke zapišemo vse o naši ponovitvi:
1. ime skupine, 2. vrh, 3. stena (orientacija), 4. ime smeri, 5. datum in imena ponavljalcev (matični AO in katera ponovitev jo to), 6. potrditev oziroma poprava ocene prvih plezalcev (navedemo tudi naklonino zasneženih delov itd.), 7. potrditev ali poprava višine smeri, 8. čas plezanja ponavljalcev, 9. morebitne pripombe glede predlaganega najugodnejšega časa, 10. potrditev glede priporočene opreme, 11. potrditev oziroma dopolnilo osnovnih značilnosti smeri in drugih splošnih pripomb, 12. potrditev splošne ocene smeri in njenega splošnega poteka, 13. predlog za natančnejši opis dostopa, 14. morebitni predlog za spremembo ali dopolnilo opisa smeri, 15. predlog za dopolnilo opisa sestopa, 16. morebitni popravek sheme smeri, 17. popravki vrisane smeri na fotografiji (vrisani bivaki ponavljalcev itd.), 18. ime, naslov in domači AO pošiljatelja.

2.2.3. Prvenstveni vzponi izven Slovenije
Za prijavo prvenstvenih vzponov, opravljenih v drugih jugoslovanskih republikah in pokrajinah velja vse, kar je bilo navedenega doslej. INDOK je namreč dolžan prejete podatke posredovati republiškim komisijam za alpinizem in drugim odgovornim za posamezna področja (enako mora seveda posredovati podatke tudi v Sloveniji).
Če smo opravili prvenstveni vzpon v gorah izven Jugoslavije se drugod po Evropi oglasimo v najbližjem vodniškem uradu ali pisarni planinske organizacije ter jim posredujemo prvo obvestilo (glej 2.2.1.), seveda pa pri tem upoštevamo njihove zahteve. Ob tem smo se dolžni tudi pozanimati, ali ni v tem področju že kakšna smer in kje poteka. Vse drugo lahko opravimo doma prek INDOK.
Prijava vzponov v izven evropskih gorah je enaka kot v evropskih, ne glede na to, ali smo jih opravili sami ali z odpravo.

2.2.4. Vzorčni opisi
Ker je vrstni red naštevanja podatkov splošno znan in ustaljen, lahko opis smeri poenostavimo tako, da izpustimo naslove posameznih točk (Vrh:, Stena:, Smer: itd.). Zaradi preglednosti je seveda potrebno podatke navajati v odstavkih. V vodnikih pa posebno pri manjših smereh lahko večinoma združimo tudi to. Vse, kar je navedeno v navodilih za poročilo o opravljenem prvenstvenem vzponu, je treba upoštevati pri pomembnejših smereh, pri manjših pa lahko splošne podatke o smeri poenostavimo.
Za poenotenje opisov in plezalnih vodnikov sta bila pri UIAA sestavljena dva vzorčna opisa (zavedamo se, da bi morala biti zglednejša!):

1. Dolomiti, Civetta, 3218 metrov, severozahodna stena
Smer Lettenbauer-Solleder
7. avgusta 1925 Gusti Lettenbauer in Emil Solleder
V+, A1/veliko raztežajev IV, V (prvopristopnika VI-, z 12 klini, zabila sta le
5 vmesnih)
1200 metrov, 8 do 12 ur
Najugodnejši čas: avgust, september
Priporočljiva oprema: 10 klinov, 20 vponk, zanke za varovanje.
orientacijske težave, objektivne nevarnosti (padajoče kamenje, v zgornji
polovici slap), veliko možnosti za bivakiranje
Smer je ena od najbolj velikopoteznih v skupini Civette.
Splošna orientacija smeri, ki podaja le osnovno značilnost in potek smeri.
Opis dostopa, smeri in sestopa.

2. Skupina Mont Blanca, Grandes Jorasses, 4208 metrov, severna stena
Walkerjev steber, Smer Cassin-Esposito-Tizzoni
4. do 6. avgusta 1938 Riccardo Cassin, Gianni Esposito, Ugo Tizzoni
VI-, A1/številni raztežaji IV in V, kombinirano plezanje
1200 metrov, v dobrih razmerah 14 do 18 ur
Najugodnejši čas od sredine julija do konca avgusta
Priporočljiva oprema 20 do 30 klinov, 20 vponk, 1 streme, nekaj zank,
dereze, bavtica oziroma ledno kladivo
Objektivno nevarno (relativno , nevarnost vremenskih sprememb),
možnosti za bivakiranje
Walkerjev steber šteje med največje kombinirane smeri v Alpah. V dobrih
razmerah lepo plezanje, kvaliteta stene večinoma dobra.
Sledi groba orientacija
Opis dostopa, tehnični opis smeri, sestop

----------------------------------------------------------------------------------------------

Če bi tisti, ki slabo govorijo o meni, vedeli, kako slabo mislim o njih, bi govorili še slabše.
Sacha Guitry

Ko se ti ne ljubi več delati, imaš naenkrat zelo veliko dobrih idej.
Tone Škarja

Dokler ne znajo, ljudje večinoma nočejo plavati.
Hermann Hesse

 

 


Za G-L priredil: Genadij Štupar


Kategorije:
Novosti BIB SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

ARHIV

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.