Išči

Arhiv

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Objavljalci

Authors

Arhiv

Alpinistični razgledi 30/1988

Številka 30

VSEBINA

4   Novoletne poslanice
6   Bine Mlač - Friztz Herman Ernst Wiessner
12 Miro Štebe - Betka Galičič in Ksenija Lenarčič
15 Matej Šurc - Alojz Žakelj
18 Alpinistični razgledi čestitajo in pozdravljajo
20 Tekmovanje in etika
23 Trango Power
24 Alenka Simčič - Koliko smo prijatelji
25 Peter Čižmek - Alpinizem kam greš ali abrakadabra
31 Peter Podgornik - Tekmovanje v športnem plezanju - Bela 88
32 Kategorizirani alpinisti za leto 1989
33 Tone Škarja - Džanu (Jannu)
35 Tone Škarja - Iz dežele Pakistan - 3
36 Iz dežele Pakistan - 4
38 Matjaž Veselko - Novosti in priporočila zdravnikov GRS
40 Toplotni omot
42 Staranje svedrovcev
43 UIAA atest prve domače vrvi
44 Tomaž Vrhovec - Vreme
48 Roman Robas - Čo Oju 88
50 Bojan Pograjc - Kanada 88
52 Tone Golnar - Garhwal


Izdaja Komisija za alpinizem pri PZS, Dvoržakova 9, Ljubljana.
Naročnina se plačuje dvakrat letno na žiro račun 50101-678-47046 s pripisom za Alpinistične razglede.
Uredništvo Alpinističnih razgledov: Srečo Trunkelj (Glavni in odgovorni urednik), Mirko Lindič, Ljudmila Kropec, Mojmir Štangelj, France Malešič, Bine Mlač, Miro Štebe, Tone Štamcar, Ksenija Lenarčič, Franci Savenc, Zoran Gaborovič.
Naslovnica: ČO OJU, Severna stena; Foto: Roman Robas
Ilustracije: Mirko Lindič, Srečo Trunkelj.
Tisk: Kopiranje in razmnoževanje Irena Ovca Mrkun, Kolarjeva 31, Ljubljana.

Po mnenju Komiteja za kulturo je publikacija, s sklepom 4210-35/87 od 8.9.1987, oproščena plačevanja temeljnega in posebnega davka od prometa proizvodov.


 

Ob Novem letu želim najprej vsem še veliko lepih doživetij v gorah, pa ne samo v njih, uspehov v alpinizmu in plezanju, doseg zastavljenih ciljev. Drugo leto so načrtovane tri velike odprave v Himalajo: dvakrat Everest in Šiša Pangma, začenjajo se uradna redna tekmovanja v športnem plezanju v okviru UIAA, nameravali smo se povzpeti na najvišje vrhove vseh šestih celin itd., skratka čakajo nas zahtevne naloge in zato želim in upam, da bo tudi v celotnem jugoslovanskem prostoru več razumevanja, predvsem materialnega za alpinizem, vsaj toliko kot ga je na Slovenskem, Hrvaškem ter za GRS v Črni gori. V naši planinski organizaciji pa želim večje medsebojno razumevanje, toleranco in medsebojno podporo. Takega razumevanja želim tudi v širši družbeni skupnosti - po kitajskem izreku: »Naj cveti sto cvetov«. Na koncu pa še vsem zaželim sreče in zdravja polno leto 1989.

Načelnik KKA PZJ
Bojan Pollak

 

Vsem alpinistom in športnim plezalcem želim, da bi pri napornih turah in vzponih imeli še dovolj energije za doživljanje narave, da bi gojili že pozabljajočo, lepo slovensko in alpsko navado pozdravljanja v gorah. In nenazadnje da bi postavili na pravo mesto alpinizem in športno plezanje v redkokateremu razumljivo birokratsko razpredelnico vrednotenja jugoslovanskih športov. Veliko sreče v gorah.

Načelnik postaje GRS Ljubljana
Tone Sazonov – Tonač

 

Našim pogumnim fantom najboljše želje in čestitke za vse letošnje uspehe. Ob vstopu v novo leto, pa bi želel, da bi ob stoletnici SPD (27. februar 1989) imeli osvojen še kakšen osemtisočak od petih neosvojenih. Ti uspehi naj bi bili v počastitev praznika - 50 letnica osvoboditve, začetek nove dobe humanizma med narodi - katerega nosilci so tudi alpinisti. In nenazadnje, storiti moramo vse, da bi čimprej širša športna javnost (po kriteriju seveda) priznala tudi alpinistom kot posamezniku ali ekipi naziv »športnika leta«, za življenjsko delo.

Predsednik Planinske zveze Slovenije
Marjan Oblak

 

Bližajoči zadnji dnevi leta, nas često spominjajo na pretekle prijetno preživete dneve s tisočletnimi očaki. Spominjajo pa nas tudi na tiste trenutke, ki jih bomo radi skrili v najbolj temen kot svojega srca. Po še nepreplezanih stenah, včasih drzno nevarnih, nas je peljala ljubezen do gora.
V letu, ki prihaja, želim vsem velikim in malim alpinistom, frikotom in klasikom, nahrbtnik sreče, lepega vremena, dobre volje in izpolnitev vseh želja.

Načelnik KA PZS
Brane Žorž

 

Lijepo bi bilo, kada bi u novoj 1989 godini zaživile brojne sportsko penjačke škole, i kroz njih novi mladi talenti, kada bi u Jugoslaviji bio dovršen uspon teškoča 8b+ ili 8c i kada bi nas vijest o ovakvim ponavljanjima obradovala što češče. Neka se održe svih sedam planiranih tekmi kod nas in neka konkurencija bude velika, jer jedino čemo tako imati kvalitetu. Od srca želim, da ojača JUSPEK (Jugoslovanska sportsko-penjačka komisija) i da se situacija sa financirenjem sportskog penjanja normalizira. Svima sretno u vertikalnom svijetu minimalnih oprimaka.

Predsednik JUSPEK i YU UIAA CEC delegat
Ivica Piljič

 

Slovenski gorniki imamo mnogo ciljev. Uresničitev le-teh bo odvisna od materialnih možnosti in predvsem od tega, kako bomo hoteli in znali izbrati prave cilje, združiti voljo, želje in znanje. Skupaj izbrani cilji morajo postati cilji posameznika. Srečno 1989!

Vodja odprave Čo Oju 1988
Roman Robas

 

Doseči cilj, ki si si ga zastavil, je sreča. Sreča je narediti dobro potezo, dober vzpon. Tekmovati z drugimi in zmagovati je še dodatna sreča. Tekmovati, toda dosežke tekmecev in svoje zlagati skupaj v višji dosežek, večjo zmago, je pot v zgodovino. Kjer so tekmeci hkrati prijatelji, kjer je tekma predvsem zato, da bo zmaga višja, kjer dosežek enega pomeni start za drugega: »Uspeh tekmeca in prijatelja me veseli, ker bom prav zato tudi jaz segel višje. Vsak posebej in vsi skupaj.« Žal, tega Slovenci še ne znamo. Naj se tega čimprej naučimo, v alpinizmu in sicer! Drugače ne bomo nikoli odrasli. Srečno 1989!

Načelnik KOTG in podpredsednik PZS
Tone Škarja

 

V letu 1989 želim silne uspehe in še več sreče vsem, mazohističnim garačem na odpravah, reševalcem zimskih problemov, bodibilderjem v devetkah, uživalcem v klasiki, alpinističnim smučarjem in letalcem, solistom v »šodru« in vertikali, pripravnikom in starim kapeljnom, pa tudi zbiralcem cekina za našo stvar in seveda tistim, ki ta cekin dajo!
Še posebej želim, da bi se najsvetlejše zvezde našega alpinističnega neba strnile in postorile že načete supercilje in tiste, o katerih šele razmišljamo. Upam tudi, da bodo v prihajajočem letu visoke stene in zimske gore manj samevale in da bodo imele mlade generacije več srca za tisto, česar se ne da točkovati in čemur pravimo pustolovščina in doživetje. Ne bi bilo prav, da bi zaradi stenskih surogatov pozabili na tisto, zaradi česar se je vse skupaj v alpinizmu sploh začelo.

Tradicionalni vodja odprav na Daulagiri
Stane Belak - Šrauf

 

 

 

 

Bine Mlač

Veliki pionirji alpinizma (29. del)

Fritz Hermann Ernst Wiessner (1900-1988)

»Nerad prežvekujem svojo alpinistično preteklost,« je malce pretirano skromno pripomnil ob svojem 85. rojstnem dnevu neugnani Fritz Wiessner, »ker nisem nikakršen alpinistični mit in niti globoko v sebi ne menim, da kakorkoli sodim v alpinistično mitologijo.« Pravzaprav nam te njegove besede kažejo na duha, ki je nenehno iskal, raziskoval, preskušal in pametno odnehal, ko je zaslutil, da je z glavo pod stropom svojih sposobnosti. Zanj je pač kakršnokoli ustvarjalno življenje venomer teklo le naprej in se pospešeno pripravljalo na veliko selitev v 21. stoletje. Predzadnje desetletje tega stoletja vse manj spodbuja nastajanje mitov in se kričeče, vihravo ali pa nasilno skozi javna občila spreminja v reklamiranje »muh enodnevnic.« Muhe enodnevnice pa niso vedno zgodovina, marveč enkratna priložnost za uspešni posel ali zaslužek. Tako razglablja o tej tematiki pronicljivi ameriški poslovni mož in nekdanji zares vsestranski nemško-ameriški alpinist. Kaj pa o njem meni alpska zgodovina? Njegova gorniška pot je izjemno dolga, polna presenetljivih obratov, ki so res povezani z mejo nemogočega.

S tovarišem in prijateljem Emanuelom Strubichem je začel leta 1915 v polabskih peščenjakih. Vse skupaj, kot piše v svojih spominih, je bilo golo naključje. Na nekem družinskem izletu v saškem Sandsteinu so naleteli na skupino plezalcev, ki je plezala po okoliških stolpih. Petnajstletnega Fritza je tisto, kar je tam videl, tako prevzelo, da se jim je hotel kar takoj pridružiti. Vendar se je izkazalo, da to ne gre tako preprosto. Predhodniki, ki so predstavljali dokaj zaprto plezalsko druščino, niso pokazali kakšnega večjega navdušenja nad njuno željo. Vsakič, ko sta se pojavila, so ju odganjali, nekajkrat pa celo pretepli. Kljubovalnost petnajstletnikov včasih ne pozna meja, zato sta začela izzivati: »Da vidimo, kdo bo v čim težjem plezal čim hitreje?!« Tako je bila v drugem letu prve svetovne vojne spočeta še majhna lokalna plezalska vojna med posvečenimi in nesramneži. Po vseh mogočih zapletih in prepričevanjih so ga končno le sprejeli medse. Ampak to je bilo šele tedaj, ko jim je pokazal in dokazal, da mu ni do šale. Kmalu so ga začeli jemati resno, njegov tekmovalni način plezanja pa posnemati. To njihovo plezanje je po eni strani porodilo izredno nevarno tekmovanje, po drugi pa je vsebovalo že prve elemente športnega prostega plezanja. Resda tega primitivnega prostega plezanja niso merili z uro v roki, ampak so enakomerno šteli. In štetje je iz dneva v dan postajalo vse krajše. Ali so te vragolije rojstni dan športnega prostega plezanja, je nekaj drugega; sami tega svojega početja niso nikdar, niti v sanjah,tako imenovali. (F. Wiessner: Felsenheimat Elbsandsteingebirge) V tem njihovem športnem plezalskem tekmovanju, ki je že tedaj prekoračilo šesto stopnjo in je vsebovalo precej zahtevnih gibov in prijemov, pa se je že kmalu pokazala meja. Wiessner je sicer opisal domala vse, kar se je tam dogajalo, dasiravno izstopa zanimivo spoznanje: »S tem, kar sem imel na nogah, nisem mogel v težje, vendar bi s tistim znanjem, ki sem ga v teh kratkih peščenjakih pridobil, lahko v daljšem lažje razreševal težje«. Ker mnogi zanamci ne vedo, kaj so imeli ti golobradi mladeniči na nogah, pripišimo, da so po stencah peščenjakov plezali bosi.

Ko je kot osemnajstletnik zapustil domačo streho, je kot praktičen in iznajdljiv Nemec že zelo dobro poznal smisel izreka Roberta Louisa Stevensona: »Bistvo življenja ni v tem, da imaš dobre karte, ampak to, da s slabimi dobro igraš.« Tega se je zelo trdno oklepal, ker v tistih burnih časih ni imel nobene druge izbire. Plezal je in uspešno študiral. Potem, ko je doštudiral, je trdo delal in ob vsaki priložnosti plezal, četudi je mnogokrat žrtvoval spanje. Prišlo je leto velike svetovne gospodarske krize, ko mu ni preostalo drugega, kot da se poda čez veliko lužo. Sledili so vzponi in padci. Po življenjskih udarcih se je vsakokrat brez težav spet postavil na noge. Onih drugih, plezalnih padcev pa je bilo tako malo, da se jih niti ni spomnil. »To pomeni, da sem nepretrgoma sedemdeset let odlično plezal.« Šala gor ali dol te besede zagotovo držijo. Prvo leto si je zapisal čez 200 krajših in nekaj daljših smeri, temu izkupičku pa je dodal še dve prvenstveni v Friensteinu in Siegfriedfelsu. Predvsem zadnja je bila predmet mnogih debat. Ker je nihče ni mogel ponoviti, so od njega terjali, da pred »komisijo« opravi prvo ponovitev. To mu je sicer uspelo, čeprav s skrajnimi napori, saj ga ni več gnal navdih (samo)dokazovanja. In grob zgodovinski opis te gladke poči? Vseskozi izredno tvegana in živčno napeta igra, ki ne dovoljuje nobenega napačnega giba ali prijema.

Opis, ki je iz nekega Bergsteigerja starejšega datuma, nam poda eno samo razliko med prvotnim (športnim) prostim plezanjem in sodobnim športnim prostim plezanjem, če bi nekdo iz tedanje plezalne šole Rudolfa Ferhmanna ali kakšnih deset let pozneje iz plezalne šole Fritza Wiessnerja v kateri od teh brezštevilnih smeri padel z večje višine, bi se grdo polomil ali pa bi bilo po njem. Današnja sodobna plezalna šola športnega prostega plezanja pa omogoča jo-jo tehniko. Spričo te nemajhne razlike, ki je neusahljivi vir mnogih prerekanj in prepirov, velja nekdanjim pionirjem (športnega) prostega plezanja iz leta 1908 in 1915 izreči priznanje, ki jim vsekakor gre, po drugi strani pa jih pograjati, ker so tako slabo poskrbeli za varnost. Seveda to lahko napravijo zgodovinarji, ne pa sodobni plezalni »tehnologi«, ki gledajo daleč naprej in ki menijo, da prej ni bilo nič, zdaj pa se že kar med vikendi dogajajo same velike, zgodovinske reči. Kaj nekaj šteje in kaj ne šteje ničesar, bi vseeno veljalo prepustiti zelo, zelo izbirčni zgodovini. Trenutna slaba volja ali neznanje oziroma nepoznavanje preteklosti, namreč rojeva zgolj in samo črno-belo razlago tako sedanjosti kot preteklosti. Napočil je dan, ko je zagnani Wiessner ugotovil, da je na meji svojih zmožnosti in da ga eno in isto ne veseli več. Torej se je moral lotiti nečesa novega, povsem drugačnega. »Pravo« plezanje v »pravi« steni je spoznal v družbi s prijateljem Emanuelom Strubichem šele v gorah Ferwalla in Allgaua. Naslednje leto je poldrugi mesec plezal v zibelki alpinizma, v gorovju Wilder Kaiser. Z drugimi in tretjimi ponovitvami slavnih smeri v stenah Totenkirchla, Kleine Halta, Fleischbanka, Schusselkarspitze itd. se je na veliko presenečenje domačinov pojavil nov junak. Morda jih je pri njegovih plezalnih podvigih motilo to, da je mladi Dresdenčan pokazal drugačen način plezanja. Namesto Dulferjeve oporne tehnike ali njegovih razvpitih nihajnih prečenj, je po počeh ob luskah kar »hodil«, dotlej nepreplezljivih plati pa se je lotil po mačje. Kolikor si moremo predstavljati tiste davne dni, kaže, da je takratni plezalski srenji vzelo sapo. Najbrž je bil najbolj prizadet in jezen Oto Herzog-Rambo, saj je bila prva in zgodovinska smer zgornje šeste stopnje ponovljena bolj za šalo kot zares, »čez noč je splahnelo samozadovoljstvo domačinov in zavladal je preplah.« Toda mladi Fritz je bil na povsem drugačnem pohodu in vse te stvari so se dogajale mimogrede in zato je bil vsak strah odveč, čedalje daljše plezalne sezone so ga pripeljale v Dolomite.

Severni raz Crozon di Brenta ter originalno smer v južni steni Marmolade je preplezal sam. Takrat ni vedel, da ga pozorno opazujeta dva para oči. Šele, ko je sestopil, da bi pobral svojo borno opremo, sta mu nasproti stopila mladeniča in mu krepko stresajoč roko čestitala. Menda sta Roland Rossi in njegov tovariš Emil Solleder to storila prvič in zadnjič v svojem življenju, »ker to ni bilo v njuni navadi«. Raje sta pač videla, da čestitajo njima. Temu nevsakdanjemu priznanju in novemu prijateljstvu je leta 1925 sledila nova smer z Rossijem v južni steni Fleischbanka, z Emilom Sollederjem pa nova smer v severni steni Furchette. Osemdeset ponovitev tedanjih dolomitskih smeri in približno petintrideset prvenstvenih, ki so segale tudi daleč na severno Tirolsko, je izkupiček njegove dolomitske kronike. Te vrtoglave dolomitske stene pa so od njega terjale, da je storil tudi svoj prvi greh: enkrat je uporabil nek stari klin namesto oprimka. Vendar vse njegove zlorabe teh zapeljivih železnih kaveljčkov niso presegale števila prstov na obeh rokah. »Težko je biti v kritičnem položaju pravoveren.«

Šel je še naprej, čeprav se je poskusno že leta 1920 povzpel na Mont Blanc in Aiguille du Geant, in tako leta 1928 opravil občudovanja vredno trinajsto ponovitev Peutereyskega grebena. Slabe vremenske razmere in plitek žep, ki je naslednje leto postal popolnoma prazen, so ga leta 1929, se pravi v letu velike svetovne gospodarske krize, prisilile, da se je odpravil v Novi svet. Alpe so se mu priljubile, pa tudi poseben izziv zanj so predstavljale, kajti petdeset let je potreboval, da si je izpolnil še eno veliko željo. Nekega poznega avgustovskega dne je že pri 81 letih starosti še poslednjič prešerno zavriskal na svojem zadnjem štiritisočaku Alp. Pod grebenom Velikega Fischerwanda si je nataknil smuči in se elegantno zapeljal v dolino. Resnična anekdota pravi, da ga je v Baslu, ko je stopal v letalo za ZDA, v diru prestregel sel centrale SAC (Schweizer Alpen Club) in mu izročil najtoplejše čestitke »za vse štiritisočake Alp«. Plešasti, nabiti mož, ki navzven ni kazal svojih let in ki je namesto kovčka nosil veliko mornarsko vrečo, pa je bil prav tedaj v »velikih dvomih«: ali naj z zunanje strani prepleza prislonjene letalske stopnice, ali pa naj nekaj minut posveti zali stevardesi. Toni Hiebeler, ki je Wiessnerja skoraj vedno dočakal, včasih pa tudi spremljal, kadar je obiskal stari kontinent, se takole spominja uradne čestitke SAC: Fritz je nekaj besed zamrmral sebi v brado, nato pa popolnoma nezainteresirano izustil: »Dobro se sliši«.

Ostane še, da se površno ozremo po njegovih plezarijah v ZDA. Več kot stodvajset prvenstvenih smeri in nešteto drugih plezarij, ki jih ni prešteval, »ker ni plezal zaradi potreb statistike.« Vendar nove smeri v Grand Tetonu v zvezni državi Wyoming, pa v Mount Waddingtonu v Devil's Towru in drugod niso samo zgodbe plezalskega Kolumba, marveč tudi zrelega moža, ki ni poznal niti minute počitka. Oral je ledino ameriških gorskih prostranstev, tako dolgo, dokler niso »tehnologi«, se pravi njegovi še dovčerajšnji učenci, v Yosemitih in v kanjonih Colorada posegli po številnih novih izdelkih plezalske industrije. To ga je sicer zbegalo samo za trenutek, ker mu je bil prvi »tehnološki« val docela tuj in je potreboval nekaj časa, da je dojel to novo plezalsko mentaliteto. Poleg tega pa mu ni dišalo, da bi po teden ali dva visel v kakšnih navpičnicah El Capitana, Lost Arrowa ali Half Doma. Vedel pa je, da je posnemanje edini način, da stvari pride do dna. Medtem je pljusnil še drugi »tehnološki val«, ki mu je bil že veliko bližji, ker je pač bilo več stičnih točk. Malo posnemanja na »mini vzorcih« v Half Domu je bilo dovolj, da je izvedel za kaj gre. Žal mu leta niso več dovoljevala, da bi tekmoval ali soliral, čeprav je to zadnje zlasti v velikih stenah še najbolj čislal.

Mnogi dobri poznavalci medvojnega in povojnega alpinizma trdijo, da je nemara njegov največji alpinistični uspeh vzpon na K2 v Karakorumu leta 1939. Tam je namreč dosegel višino 8390 metrov, ki je bila za tiste čase skorajda nepojmljiva. V resnici pa mnogi pozabljajo še na nekaj drugih resnic, ki - in to velja poudariti - njegovega čudežnega uspeha v ničemer ne zmanjšujejo. Tudi Norton je leta 1924 na Everestu dosegel višino 8572 metrov. To je naprimer 91metrov višje od Makaluja ali 39 metrov manj, kot je visok K2. Če doseže človek te višine v malo bolj podloženem suknjiču, v bornih enojnih čevljih, s cepinom, ki ni imel nazobčanega okla, in brez kisikovih bomb na hrbtu, mu morajo poznejši rodovi priznati vsaj pionirski pogum. Fritz Wiessner je svojo prvo himalajsko preskušnjo prestal na Nanga Parbatu leta 1932, ko je v Merklovi odpravi skupaj s Felixom Simonom dosegel greben med Rakhiot Peakom in Srebrnim sedlom. Merkl in njegova nesposobnost, da bi karkoli izpeljal do konca, zloglasno slabo vreme, ki se je tisto leto izkazalo s snežnimi nevihtami, ga je spravilo v izredno slabo voljo, saj ni več hotel slišati za nobeno drugo odpravo. No, leta 1939 so ga le pregovorili in mu hkrati zaupali vodstvo ameriške odprave na K2. V tej odpravi se kot vodja ni kaj prida izkazal, saj je naredil veliko taktičnih, logističnih, organizacijsko-tehničnih in drugih nič manj usodnih napak. Te usodne napake, o katerih lahko danes razsojamo iz precejšnje časovne razdalje, pa sodijo v priročnik šolskih izkušenj, ne glede na to, da so tedaj terjale štiri človeška življenja, če pa ga obravnavamo tudi kot navadnega člana odprave, mu moramo po drugi strani izreči niz priznanj. Tri tedne je bival na višinah prek 7800 metrov, v tako imenovani coni smrti, brez kisikovih aparatov.

Ko je napočil čas odločilnega naskoka, je vse potekalo v redu, dokler njegov spremljevalec, Šerpa Pasang Dava Lama ni nekje na višini 8400 ugotovil, da se je povzpel previsoko in da bodo zaradi tega njegovi bogovi nepopisno jezni. Ker se drugi ni hotel kregati z bogovi, prvi pa s svojimi podrejenimi, je šel vrh rakom žvižgat. Wiessnerjev dopust je bil prav tako že zdavnaj krepko prekoračen. V njegovi drugi domovini je po vrnitvi doživel še neprijetno presenečenje: delodajalec ga je odpustil iz službe. Novo službo je potem iskal skoraj poldrugo leto. Višek tega pa so bili napadi in obtožbe na rovaš vodenja. »Naslednjih deset let sem bil manjši od makovega zrna«, piše v svoji knjigi »Tragedien und Sieg am zweithochsten Berg der Erde«. Edino iskreno priznanje je dobil od Hermanna Buhla. Ta mu je po uspešnem podvigu na Nanga Parbatu leta 1953 nemudoma napisal obširno pismo, v katerem pravi, da ga je Wiessner zdavnaj prepričal, da se da na vrhove osemtisočakov povzpeti brez uporabe umetnega kisika.

Fritz Wiessner je imel med vsemi generacijami alpinistov in plezalcev veliko znancev in prijateljev. Z veliko gotovostjo bi lahko rekli, da mu je bil Felix Simon najljubši. O odnosih med njima je tudi danes veliko ugibanja, kajti izrečenega ali napisanega ni praktično nič. Ne eden ne drugi nista razložila svojega dolgoletnega in dokaj čudnega značajskega sožitja, saj je Wiessner veljal za nepopravljivega šaljivca iskrivega duha, ki je kot iz rokava stresal neslane šale ali dovtipe, Simon pa za ljudomrzneža in molčečneža. Zlasti njegovo zasebno življenje je v celoti neznanka, saj ga je ogradil z neprebojnim zidom molka. Kot plezalec pa je slovel po neverjetno hitrem in lahkotnem plezanju. Roland Rossi ga večkrat omenja v svojih spisih kot človeka, ki je imel izredno močne živce. Plezanje na meji padca ali kakšno drugo početje v navpičnicah je ničkolikokrat natrgalo živce tudi najbolj trdnemu in hladnokrvnemu soplezalcu. Njegov neverjetni občutek za ravnovesje brez odvečnih gibov ali prijemov so med enakomernim plezanjem sicer občudovali, vendar ne zmeraj.

Fritz Wiessner je na nekem srečanju veteranov dejal v šali, da Felixu (Srečku) neke luske in nekega skalnatega roglja ne odpusti, kajti kar je preveč, je le preveč. Ko ga je Dietrich Hasse pobaral, naj razloži, za kaj je šlo, je Wiessner kar naenkrat svojo zgovornost omejil na nekaj stavkov, a se je iz njih vseeno dalo razbrati, kaj sta pred mnogimi desetletji doživela v stenah Cime dei Lastei in Pale di San Martino. Pri plezariji Cime dei Lastei mu je kamnita luska, ki jo je sprožil drugi plezalec, Hermann Kees, tako grdo zdelala levo roko, da je le zaradi neverjetnega refleksa in moči prstov obvisel na drugi roki. Hermann mu ni mogel pomagati, Felix pa je bil skoraj šestdeset metrov nad njim. Polotil se ga je strah: »To je torej moj konec?!« Potem pa še drugič v Pali di San Martino. Pod Felixom je bilo že dobrih petnajst metrov vrvi, rahel previs pa ni nudil niti najmanjše možnosti, da bi se kakorkoli zavaroval.

»Fritzi«, tako ga je namreč klical, »poslušaj, pri oni luski, ki jo vidiš od spodaj, moram odleteti.« S skrajnim naporom, je Felix preplezal še kakšne tri metre, bliskovito prevrgel vrv in obvisel kot vreča. Toda Felix je kot v antičnih dramah razreševal in razpletal nerešljive situacije. V Cimi dei Lastei je splezal nazaj dol, obvezal Fritza in ga zavaroval, potem pa pomagal Hermannu do roba stene. Nato se je še enkrat spustil do Wiessnerja in pomagal še njemu. V Pali di San Martino je izgledalo vse skupaj še bolj noro. Iz megle, ki se je ves dan podila okoli njih, se je izcimil močan dež. Medtem se je Felix zavaroval pod skalnatim rogljičem. Fritz je bil v hipu pri njem in ko je hotel nadaljevati, je ugotovil, da je vrv na onem mestu, kjer je bila prevržena čez rogelj, kot da bi jo nekdo dobro načel z nožem. Sledila je kopica klasičnih citatov in soliranje skozi slapove vode do roba stene. Žal pa nista poznala sestopa. Med treskanjem in nalivom, je Simon za pet, deset minut zapustil Fritza in se vrnil kot iz neba. »Vsakokrat mi je skozi priprte ustnice dejal: Našel, pridi!« Do jutra je Wiessner še kakšnih stokrat slišal zgolj ti dve besedi. Mnogo pozneje, ko sta popolnoma premražena in v spodnjicah stopila v kočo, je še Fritz ponovil najbolj osovražene besede, kar jih je kdajkoli slišal v gorah: »Pridi Srečko, našel sem kočo.«

Zgodnja dvajseta leta, ki so bila večkrat omenjena in označena kot leta, ko se je rojevala zgornja šesta stopnja, so bila kratkomalo izpuščena, kadar je v polemikah šlo za zgodovinsko resnico o nastanku športnega prostega plezanja. Le-to je bilo odrinjeno na stran predvsem zato, ker je postala obdelava velikih sten Dolomitov in zlasti Alp privlačnejša, dasiravno je prosto plezanje v drugačni, prikriti obliki živelo naprej, saj je vseskozi imelo svoje častilce in zato ne moremo reči, da je izumrlo. V svoji izvirni obliki se je njega dni iz polabskih peščenjakov skupaj z Fritzom Wiessnerjem preselilo v ZDA, tam so potomci Evropejcev ponovno odkrili »Ameriko«, nato Otočani še enkrat in potem pozabljivi Evropejci kot zadnji še enkrat. Kanček zdrave pameti in zgodovinskega spomina pa bo vsakemu dvomljivcu dovolj jasno razložil: vse, kar so naredili vnuki, je bilo le to, da so iz dolgoletnega sna vnovič obudili uspavano Trnuljčico.

Seveda medtem je razvoj šel naprej. Batine copate so zamenjal copati Svetega Marka (San Marco), vozle in lesene zagozde pa zatiči in metulji. Ko je bilo Fritzu Wiessnerju za neko okroglo mizo dovolj jalovega razpravljanja o tem, kaj je bilo prej kura ali jajce, je enega od razpravljalcev odpravil takole: »Moji znanci in prijatelji iz tridesetih let so plezali šesto stopnjo s težkim nahrbtnikom na ramenih, vi pa plezate sedmo brez nahrbtnika. Komu je potemtakem bilo dvakrat težje?« Objektivni zgodovinski odgovor bi se moral glasiti nikomur, saj je bil vsak pred tistim večnim faustovskim problemom: »Saj sam delaš tisto, kar te preseneča, kar obožuješ, pri čemer mogoče strmiš in kar ti mogoče tudi zbuja sovražne občutke.« Ko so se strasti sčasoma ohladile, je Toni Hiebeler Wiessnerjeva razglabljanja strnil v nekaj bolj jasnih stavkov. »O vsem tem«, piše v uvodniku nekega Alpinismusa, »bi se dalo obširno razpravljati. Tudi o tem, kdo in kaj si iz starejše ali mlajše generacije plezalcev predstavlja pod pojmom prosto plezanje in kaj kot športno prosto plezanje. Vsak je pač počenjal tisto, kar ga je veselilo in kar je v danih okoliščinah z razpoložljivimi tehničnimi sredstvi zmogel.

Različno tolmačenje istih pojmov zamegljuje bistvo vseh teh prepirov. Vsak, prav vsak plezalec ali alpinist je imel veliko ali malo svojega prostega plezanja. Ali je bila igra čista in viteška, bolj ali manj športna, z gledalci ali brez gledalcev, v svetišču ali v cirkusu, je izključno njegovo zasebno mnenje in prepričanje, ki ga nima pravice vsiljevati drugim. V nasprotnem je nenehno kokodakanje o njihovi in naši svobodi čisto navadno farizejstvo.« Če gledamo iz današnjega zornega kota kot nepristranski opazovalci in se vprašamo, kakšen je bil odnos Fritza Wiessnerja do športnega prostega plezanja, moramo pošteno zapisati, da je bil pozitiven tako dolgo, dokler športni plezalci niso posegli po vsem, kar jim je ponujala tehnologija, pa čeprav sprva zgolj za varovanje. Tu lahko potegnemo še eno zanimivo vzporednico med dedkom Wiessnerjem in njegovim vnukom Reinholdom Messnerjem, ki je dolgo časa besedičil in vneto pisal o sedmi in osmi stopnji. Bržčas je nekaj svojih idej o sedmi tudi udejanil, vendar praksa je šla v povsem drugi smeri, saj je zagovarjala maksimalno varovanje, v celoti pa odstranila tveganje, ki je dolga desetletja zelo ostro ločevalo plezalski vrh od navadnih klinoberov.

Messner se je naprimer moral sprijazniti z »umorom nemogočega«, kajti sodobno športno plezanje je postalo tako očiščeno »ideologije«, da mu je v nekaterih polemikah nekajkrat šlo kar na jok. Sprijazniti se je pač moral z dejstvom, da športne plezalce predvsem zanimajo izsledki barvne metalurgije, poseben režim prehrane, posebni treningi, tehnični prijemi itd., vse drugo pa po mnenju športnih plezalcev spada v staro šaro romantikov. Toda oba zagovornika nekdanjih velikanov »čistega« prostega plezanja sta bila dovolj modra in tudi dovzetna za spremembe, da sta se brez hujših zapletov in notranjih čustvenih pretresov še pravočasno prilagodila duhu časa.

Pomudimo se še pri zadnjem vprašanju v zvezi s tisto življenjsko karto, ki ga je dolga desetletja držala pokonci in pokončno. Kaj vse je Fritz Wiessner naredil zase, da je ves čas do globoke starosti obdržal neverjetno mišično moč, duševno čilost in vedrino in da je tako rekoč plezal do zadnjega diha? Odgovor je in ni preprost. Eni pravijo, da si je že kot mlad človek zastavil jekleno življenjsko vodilo: vsak dan moraš napredovati, to se pravi danes moraš biti boljši, kot si bil še včeraj. Ni toliko važno, če gre zgolj za milimetre, ampak je važno predvsem to, da jih celo življenje seštevaš, ne pa odštevaš. V praksi je to izpeljal na dokaj nenavaden način, ki se je pri njem očitno obnesel. »Letos bom vsak dan pretekel šest tisoč sto metrov. Ker bom drugo leto dobro pripravljen in še bolj natreniran, bom pretekel vsak dan šest tisoč sto petdeset metrov. Naslednje leto bom doseženemu dodal še petdeset metrov in tako do konca svojih dni.« Da bi to delovalo in da ne bi vseeno opazil, da se stara, je vgradil v to, kar je počel, še psihološko varovalko, ki ga je pozneje, v starosti na svojevrsten način varala. Ves čas se je zanašal na svoja občutja, katera je »prepričal«, da so mu sporočala kako je vse boljši in boljši glede na tiste zgoraj omenjene milimetre. Iz tega subjektivnega kroga pa je izključil objektivna merila kot so štoparica,
meter, zdravniški pregled …

Dietrich Hasse, ki je zadnja leta dostikrat v Evropi plezal z njim, je tistemu, kar so vedeli vsi njegovi znanci, dodal še malo skrivnost prehranjevanja. Fritz Wiessner je bil po poklicu inženir kemije. Odlično je poznal sodobne težnje po zdravi in uravnoteženi športni prehrani, ki jo velja vsakokrat obogatiti z neškodljivimi antioksidanti. »Namesto, da bi jedel s krožnika«; pravi v šali Hasse, »je jedel iz epruvete.«

Pripis avtorja: Ko sem pred tremi leti začel zbirati gradivo za Fritza Wiessnerja, nisem mogel slutiti, da bo prav te dni, ko se bom lotil še njega, odšel. Med številnimi stvarmi, ki sem jih izvedel o njem so tudi njegove najljubše knjige. V eni od njih je misel Ernesta Hemingwaya, ki odslikava njegovo celotno življenje. »Spokojnost je puščoba, je brezvetrje. Ne maram je. Moja prijatelja sta igra in tveganje. V njuni druščini sem srečen.«

 

 


Pri plezanju mi ne gre za emancipacijo - imam ga rada

Intervju z Betko Galičič in Ksenijo Lenarčič

Ob 40-letnici smrti ene najpomembnejših slovenskih alpinistk. Mire Marko Debelakove - alpinistke, ki je poleg Valentina Staniča prva med slovenskimi alpinisti pritegnila pozornost evropske alpinistične javnosti in se je s svojim prvenstvenim vzponom prek severne stene Špika zapisala v svetovno alpinistično zgodovino, je prav, da se ozremo tudi na položaj in vlogo žensk na sodobni slovenski in jugoslovanski alpinistični sceni.
Z alpinizmom in športnim plezanjem se zdaj pri nas ukvarja že kar precej deklet in mogoče bi lahko celo zapisali, da je njihovo število tudi iz leta v leto večje. Večina jih pleza v navezah s fanti, med samostojnimi ženskimi navezami pa je v zadnjem času prav gotovo največ dosegla naveza Betka Galičič - Ksenija Lenarčič. Dekleti skupaj rešujeta plezalske probleme dobri dve leti in pol, največji dosežek pa sta dosegli letos poleti, ko sta preplezali slovito The Salathe Wall v El Capitanu v ZDA.
Z njima se je pogovarjal Miro Štebe.

Betka: Prvič sva plezali skupaj v času prvomajskega alpinističnega tabora v Paklenici leta 1986. Ksenija je prišla takrat na tabor skupaj s fantom, ki pa si ni upal skupaj z njo v Klin. Vprašala me je, ali bi si jaz upala in naslednji dan sva Klin preplezali.

AR: Ta vzpon je bil spodbuda za vajine nadaljnje skupne podvige?
Ksenija: Prav gotovo, vendar pa sva resno začeli s skupnimi vzponi šele zgodaj spomladi naslednjega leta. V Ospu sva takrat preplezali Gobo in Tržaško, spomladi pa sva v Paklenici med drugim zmogli Albatrosa, prosto Slovensko in Ljubljansko, dva meseca kasneje pa še Šubaro direkt in El Condor Pasa. Vmes sva bili v Dolomitih, kjer sva v Tržaškem stolpu v Civetti ponovili smer Carlesso-Sandri, avgusta pa tam tudi znano smer Phillip-Flamm. Letošnje leto sva v Mangartu prosto ponovili Desnega Piussija in Meč.

AR: Potem je na vrsto prišla Amerika. S kakšnimi vtisi sta se vrnili iz
tamkajšnjih plezalskih središč?
Ksenija: Ko zdaj pomisliva na Ameriko, se najprej spomniva hude, neznosne žeje. V času najinega obiska je bila tam huda vročina, kar 40 stopinj v senci, na soncu pa še precej več. Zaradi pripeke se takrat ni dosti plezalo, midve pa sva se vseeno podali v El Capitan. Verjetno bi šlo veliko lažje, če nama ne bi ponoči na tretjem bivaku podgana pregrizla meha z vodo. Zjutraj sva se zbudili na mokri polici s praznim mehom, do vrha pa naju je čakalo še devet zahtevnih raztežajev. Brez vode, ki je v tamkajšnjih razmerah res krvavo potrebna, sva ostali cel dan in pol.

AR: Kako pa sta se znašli v tamkajšnji skali?
Betka: Plezanje v El Capitanu je bilo res zahtevno, težko. Izbrali pa sva dobro taktiko, saj sva se najprej poskusili v Half Domu, kjer sva preplezali The Regular North West Face. Stena Half Doma je bila namreč v senci, je pa tudi nižja kot El Capitan. V Half Domu sva se pravzaprav seznanili z ameriškim načinom plezanja. Spoznali sva njihove kline, ki so dostikrat drugačni od naših, seznanili sva se z varovanjem na njihovih svedrovcih, z načinom transporta - z vlečenjem transportne vreče (prašiča), medtem ko drugi v navezi žimari za prvim. Plezanje v velikih yosemitskih stenah se precej razli-kuje od plezanja pri nas. Predvsem po žimarjenju - tudi v prečnicah in prek streh, za naju pa je bilo najbolj naporno vlačenje prašiča. Spoznali sva tudi, koliko vode naj bi vzeli s seboj. V Half Domu sva je namreč imeli preveč. Med plezarijo sva jo kar šest litrov zlili stran, na vrhu pa sva je vseeno imeli še dva litra preveč.

AR: Kako so vaju sprejeli ameriški in drugi plezalci in kako so ocenjevali vajin vzpon po The Salathe Wall?
Ksenija: Sprejem je bil dober, še zlasti so bili nad najinim plezanjem presenečeni Angleži. Za Američanke pa moram reči, da so odlične plezalke, kar potrjuje solo ženska ponovitev Zodiaka v tej steni. Angleži pa so nama odkrito zatrdili, da pri njih nimajo deklet, ki bi se lotile takšnega vzpona. Nekaj dni pred nama so The Salathe Wall preplezali trije Japonci. Ko sva jih spraševali za podrobnosti o smeri, kar niso verjeli, da misliva res poskusiti z vzponom. Bili so sicer vljudni in so nama celo posodili vrv, mislili pa so, da z najinim vzponom ne bo nič. Šele, ko sva prvi dan fiksirali vrvi v prvih enajst raztežajih, so naju začeli jemati bolj resno in so nama na koncu prisrčno čestitali. Smer se namreč začne blizu Nosu, nato pa ves čas zavija levo. Po desetih raztežajih se spustiš ob vrvi 50 metrov na gredine, od njih pa do melišča pod steno (ki se na levi strani raza Nosu dvigne) je pet 50-metrskih raztežajev, ki sva jih fiksirali.

AR: Obiskali sta še druga plezalska središča v Ameriki?
Ksenija: Da, vendar je El Capitan edinstven, drugih športnih središč je v Ameriki veliko, vendar pa podobna lahko najdemo tudi pri nas.

AR: Kako pa ocenjujeta možnosti naših plezalcev za obisk plezalskih središč
v ZDA? Ali je bila vajina odpravica draga?
Betka: To je bila povsem zasebna odprava. Vse sva si plačali sami. Pomoč drugih je bila le simbolična. Drugače je pri obisku ZDA najdražji letalski prevoz, tamkajšnje cene pa so enake našim. Nekatere stvari so celo cenejše.

AR: V Ameriki so vajino plezanje ugodno ocenili, kako pa je z vrednotenjem ženskega plezanja pri nas doma?
Ksenija: Mislim, da je vrednotenje najinih vzponov doma dobro in da naju
nikoli niso prezrli. Glede razlik med ženskami in moškimi kot partnerji v navezi je seveda vse odvisno od medčloveških odnosov. Zase imam občutek, da me kot plezalko fantje jemljejo kot sebi enako. Res pa je, da sem ženska in da to vedno bom! Vem, da nekatere fizične napore fantje bolje prenašajo kot ženske in pri plezanju mi ne gre za nekakšno emancipacijo. Rada imam plezanje in plezam zato, ker me to veseli. Moraš pa se izkazati. Menim, da morajo ženske na začetku pokazati celo več kot fantje.

AR: Kako pa v družbi na splošno gledajo na ženski alpinizem?
Betka: Pogosto so presenečeni, da se ukvarjamo s to dejavnostjo. Mladi se sicer s tem hitro sprijaznijo, starejši pa tega niti ne dojamejo, ne razumejo. Kot je že povedala Ksenija, pa nas v družbi na splošno dobro sprejemajo. Že če gledamo v zgodovino slovenskega alpinizma, vidimo, da so ženske - od Mire Marko Debelakove, Pavle Jesihove, Nadje Fajdigove pa do sodobnih plezalk in alpinistk - vedno stopale ob bok fantom.

AR: Pa vendar so pri plezanju razlike med moškimi in ženskami!
Betka: Pri samem plezanju razlike niso toliko očitne. Ženske se lahko enakovredno kosamo z moškimi. To pri nas mogoče ni tako opazno, po svetu pa je med plezalci in plezalkami zelo malo razlike. Znano je, da fantje plezajo bolj na moč, me pa to nadomestimo z boljšo razgibanostjo in občutkom za ravnotežje. Razlike so bolj vidne pri klasičnem, še zlasti zimskem alpinizmu. Tam je treba premagovati večje, dolgotrajnejše napore, potrebno je večje predznanje. Razlike pri samem plezanju, še zlasti če ženska pleza kot druga v navezi ali kot prva brez nahrbtnika, izginejo, pokažejo pa se, ko je treba naprimer vleči za sabo transportno vrečo ali ko je treba med dolgim pristopom nositi težak nahrbtnik.
Ksenija: Pri ženskah je težava tudi v tem, da običajno po krajšem ali daljšem učnem obdobju in obdobju največjih uspehov zaradi materinstva, o družinskih ali kakršnihkoli drugih razlogov prekinejo s plezanjem. Kasneje se pojavi vprašanje ali še imajo željo, da bi se vrnile. Mislim, da so obdobja, ki jih ženske porabijo za aktivno plezanje, precej krajša kot pri moških. To je še zlasti usodno za klasični alpinizem, ki zahteva daljšo dobo učenja in seveda tudi za samostojne ženske naveze.

AR: Pri športnem plezanju so pogoji za ženske ugodnejši?
Betka: Jaz se bolj navdušujem za športno plezanje, saj je udobnejše od klasičnega alpinizma. Pri plezanju v klasičnih stenah moraš obvezno računati na daljši dostop, na večjo dolžino smeri. Med vzponom si žejen, lačen, te zebe, izpostavljen si najrazličnejšim objektivnim nevarnostim, imeti moraš precej več hribovskega znanja. Pri športnem plezanju vse to odpade. Ni čudno, da klasični alpinizem zdaj stagnira, celo nazaduje, športno plezanje pa je v vse večjem razmahu.
Ksenija: Večji poudarek dajejo športnemu plezanju tudi klasični alpinisti. Tudi sami se radi pokažejo v stenicah ali pri sojenju na tekmah v športnem plezanju. Menim, da se tudi v komisiji za alpinizem PZS bolj ukvarjajo s športnim plezanjem kot z alpinizmom. Prav bi bilo, da bi imeli komisijo za alpinizem, ki bi se ukvarjala z alpinizmom, in komisijo za športno plezanje, ki bi skrbela za športno plezanje. Žal tudi med tečajniki na odsekih zdaj težko najdeš ljudi, ki bi se navduševali za klasični alpinizem. Na prste lahko prešteješ ljudi, ki bodo pozimi kaj splezali. Športno plezanje je pač bolj udobno in bolj popularno.

AR: Mogoče bi klasičnemu alpinizmu lahko vrnili nekdanjo vlogo z boljšim obveščanjem?
Ksenija: Tudi na tem področju so se stvari spremenile. V Alpinističnih novicah v Delu je tako vse več novic s področja športnega plezanja, dosežki klasičnih alpinistov pa so odrinjeni v ozadje. Žalostno je, da v Alpinističnih novicah o osvojitvi osemtisočaka piše manj kot o preplezani novi devetki. Spomnim se vzpona Simone Škarja z očetom v Courtih po Švicarski smeri, ki je šel skoraj neopazno mimo alpinistične javnosti, nasprotno pa njene športno-plezalske uspehe ustrezno spremljamo. Klasični alpinisti niti ne pošiljajo novic, saj se jim zdi, da se jim bodo vsi smejali, če ne bodo splezali najmanj devetke v Dolžanovi soteski. Žalostno je, da o vzponih naših alpinistov na šesttisočake v Južni Ameriki vemo manj kot o podvigih plezalcev v Črnem Kalu. Številne odprave v tuja gorstva so postale povsem zasebne, saj podjetja ne dajejo več toliko denarja za tovrstne podvige, kot so ga včasih. Člani odprav pa se tudi ne čutijo dolžne poročati o svojih vzponih. S to problematiko se srečujemo tudi pri Alpinističnih razgledih, saj je v njih vse več člankov o športnem plezanju. Žal smo tudi pri Razgledih odvisni od člankov, ki jih v uredništvo dobivamo. Zaradi popularnosti športnega plezanja so članki na to temo najštevilnejši. V uredništvu se sicer trudimo za ravnotežje in pišemo o pionirjih alpinizma, delamo intervjuje s klasičnimi alpinisti in poročamo o odpravah, vendar pa smo tudi pri tem odvisni od bralcev in njihovega zanimanja. Zanimivo je, da članke o športnem plezanju zelo radi berejo tudi stari alpinisti, pri športnih plezalcih pa je slišati celo pomisleke o tem, zakaj bi brali Alpinistične razglede, če pa so oni vendar športni plezalci.

AR: Kaj pa vajini načrti za naprej?
Ksenija: Načrtov praktično nimava. Vse pride spontano. Bomo še videli! Zdaj, pozimi računam na kakšen zaledenel slap in turno smučanje.
Betka: Mene zimski alpinizem ne veseli. Rado me zebe.

Intervju je pripravil Miro Štebe

 

 

Bivak sem uredil po volji boga

Pogovor z Alojzom Žakljem na najvišje ležečem domovanju v Jugoslaviji.

Pravi, da je tod njegovo stalno bivališče, v bivaku Z.T.P. na višini 2350 m.

AR: Lojze Žakelj, mar ni tvoj dom na Jesenicah, na Javorniku?
Lojze: Človek je doma tam, kjer se najbolje počuti. In meni je lepše kot na Jesenicah, prav tu, kjer smo zdaj mi trije.

AR: Z.T.P. naj bi pomenilo Zahodna triglavska planota. Ali se ne imenuje ta predel tik ob vrhu zahodne Triglavske stene »Triglavski podi«?
Lojze: Tudi lahko, ampak, sam pravim Z.T.P.

Prenova, dolga enajst let

AR: Kdaj ti je padlo na pamet, da ta stari vojaški bunker preurediš v bivak?
Lojze: Bilo je leta 1976, star sem bil 25 let. Čutil sem potrebo po samotarskem življenju, zato sem se odločil, da se za stalno naselim v bunkerju. Enajst let sem ga obnavljal, nosil gor opremo; deske, železni zapah za vrata, ki sem ga sam izdelal in je bil poleg gašperčka najtežji del tovora. (Lojze je zaposlen v jeseniški Železarni kot strugar - op. p.) Vse to sem prenesel sem gor na ramah.

AR: Zakaj si prinesel globus?
Lojze: Ponazarja zemljo; naš planet, kjer živimo. Njegova idealna podoba mi nudi mnoge trenutke za razmišljanje. Poglejta, zemeljska os je nagnjena tako idealno, da sončni žarki zajamejo ves planet, v istem trenutku so na različnih koncih sveta razporejeni vsi štirje letni časi. Ko so ameriški vesoljci gledali na Zemljo iz vesolja, so rekli, da je naš planet najlepši zato, ker je tako izrazito modre barve …

Težka železna svetlomodro pobarvana vrata bivaka so dvodelna in ker smo zaprli le spodnji del, smo iz notranjosti bunkerja lahko zrli gore nad Vršičem: Mojstrovki, dalje Jalovec, za njim Mangrt in še dlje Viš ... Iz Zadnjice se je privalila megla in se zlila z južnimi oblaki, valečimi se izza Kanjavca in Mišelj vrha. Še bolj je zapihalo in veter je ostro zažvižgal skozi okostje nekdanje italijanske kasarne Morbegne, ki leži 10m nižje. Marjetka se je še bolj potuhnila med odeje edine postelje v bivaku, ki je ograjena z deskami in izgleda kot nekakšno korito.

AR: S čim pa kuriš?
Lojze: Drva sem prinesel iz doline, vendar kurim bolj poredko. V glavnem se grejem kar s svečami.

AR: Uporabljaš tudi podrto streho Morbegne?
Lojze: No, tudi. Viharji so raznosili trske vse naokoli. Pobiram jih tudi kilometer daleč.

Anonimna prijava »nezakonite gradnje«
Lojze je stopil izza »šanka« - prostora, ki je z dveh strani obdan z modro pobarvanimi klopmi. (Na desnem robu je postelja.) Pustil je vreti vodo v litrskem loncu in zaprl še spodnji zapah, ter čez vrata prislonil ploh, ker bi prhek sneg sicer prodrl skozi tanke špranje med vrati. Prižgali smo 17 sveč, kajti bivak nima oken. Prijetna svetloba se je razlila po stenah, oblepljenih z razglednicami, zemljevidi, fotografijami in s slikami iz starih koledarjev.

AR: Kako, da srež ne odlepi slik?
Lojze: Zato, ker jih lepim s posebnim lepilom (in pokaže papirnato Škatlo s tubami Magnetina).

AR: Zdi se mi, da so vsi motivi na slikah iz Slovenije!
Lojze: Ja, razen tegale Everesta.

AR: Zakaj pa naj bi bil Everest izjema?
Lojze: Zato, ker je najvišja gora na svetu.

AR: Zakaj pa imaš stensko ogledalo?
Lojze: Ker se pač rad pogledam vanj.

AR: Tukaj na steni pri vratih piše »Sovražnik bivaku Z.T.P. je nasprotnik volji Boga in ga zagotovo čaka božja kazen. Bog kaznuje vsako slabo delo in plačuje vsako dobro delo. Prijatelj bivaku Z.T.P. je prijatelj volji Boga in ga zagotovo čaka božje plačilo.« Kaj pomeni ta tvoj izrek?
Lojze: Bivak sem obnavljal z velikim veseljem, s pravim fanatizmom, ker sem to delal po svoji vesti. In vest je posrednik volje Boga. Vsak človek mora poslušati svojo vest.

AR: No, pa si verjetno imel konkreten povod, da si to napisal?
Lojze: Napisal sem zaradi anonimne prijave Triglavskemu narodnemu parku. Nekdo je pisal o »nezakoniti gradnji počitniškega bivališča« v osrčju triglavskega pogorja. Že samo formulacija je napačna, saj je to alpinistični bivak. Na TNP mi potem niso storili nič žalega. Spoznali smo, da oboji pravzaprav opravljamo zelo podobno poslanstvo - ščitimo prvobitno naravo Julijskih Alp. S sedanjo predsednico TNP Marijo Vičar Župančič sva celo osebna prijatelja.

AR: Seveda, vsak naravovarstvenik, alpinist ali kdorkoli že hodi v hribe, bi bil lahko vesel tvojega dejanja, saj obnavljaš ruševine. Tudi Morbegno bi lahko obudili, vendar je imela menda prste vmes politika ... Pustimo to, bolj mešaš, bolj smrdi.

Sam dvajset dni
Voda v loncu zavre, Lojze strese vanjo posebno vrsto kave, tisto, ki ne pušča usedline, jo močno sladka in ponudi. Med srebanjem poživljajoče tekočine listava njegovo vpisno knjigo in prebirava imena ljudi, ki so obiskali Lojzetovo visoko bivališče. Med njimi je precej znanih alpinistov. Opaziva tudi ime Jakoba Medje, župana jeseniške občine.

AR: Ali je bivak vsem odprt, ali ga rajši skrivaš radovednim očem?
Lojze: Vesel sem vsakogar, ki me obišče. Prija mi, da lahko ljudem na tej višini, v tej včasih surovi divjini nudim gostoljubje.

AR: Daješ tudi ključe?
Lojze: Ne! To pa ne. Saj bivak ni hotel. To je moje zasebno bivališče. Tudi ne zaupam preveč ljudem, ker je na svetu veliko nepoštenja, človek naj se raje navadi na poštenost, ne pa da kar naprej menja družbene ureditve in misli, da bo bolje kar samo od sebe.

AR: Koliko dni na leto pa si tu gori?
Lojze: Lani sem bil 94 dni, letos pa doslej 86 dni. Mislim, da bi zbolel, če ne bi hodil v bivak. Samoto potrebujem za razmišljanje, za osebni razvoj. Najrajši sem sam na Silvestrovo, zato prosim planince naj me takrat ne obiskujejo. Naj pridejo rajši dan pozneje.

AR: Messner pravi, da je samota neke vrste egoizem.
Lojze: Popolnoma se strinjam z njim.

AR: Nekateri pravijo, da si čudak in da ne maraš ljudi.
Lojze: To je popolna laž. Taki ljudje me ne razumejo in utegnejo biti značajsko precej plitvi. Predlansko zimo sem sameval celih 20 dni zaporedoma, 21. dan pa me je obiskal Tonač (Tone Sazonov - op. p.). Predstavljajte si, kako srečen sem bil, ko sem po tolikih dneh samote zagledal prijatelja.

AR: Kaj pa pravijo starši?
Lojze: Ničesar mi ne očitajo in to je zame najvažnejše. Lani sem ju peljal sem gor, čeprav nista planinca. Kaže, da me razumeta, čeprav si morda na tihem želita, da bi več ostajal doma in da bi se oženil.

Še en bivak na Jerebikovcu

Lojze: Če kaj na svetu sovražim, je to vojska. Ampak ravno premišljujem, da sem dobil tale bivak ravno na račun vojske. Zgradili so ga namreč bili italijanski vojaki. Trdo so garali in marsikdo je ostal za vedno tu gori ...

AR: Ne sekiraj se zaradi vojske. Vsakemu fantu pač odtegnejo leto dni življenja. Najhujše je, če te skušajo psihično zlomiti. Meni je nekoč prekipelo, pa sem treščil nekega stažista.
Lojze: Meni se je zgodilo podobno. Nekemu vojaku sem zbil dva zoba …

AR: Pustimo vojsko! V tej knjižici si zapisal, da si bil 136-krat na Triglavu in 92-krat na Jerebikovcu. Kje pa je to?
Lojze: To je najvišja točka Mežaklje, 1593 metrov visoko. Tudi tam sem si postavil bivak, pravzaprav majhno leseno kolibo. Notri je prostora le za dva planinca. Zelo je majhen, skoraj premajhen, da bi zbujal zavist. Jerebikovec obiščem takrat, ko so na Z.T.P. preveč nemogoče razmere.

V vpisnih knjigah se skušam predstaviti

AR: Znan si tudi po tem, da pišeš najrazličnejše misli v vpisne knjige. Zakaj?
Lojze: Uživam, kadar berem tisto, kar drugi pišejo, zato sklepam, da tudi drugi radi berejo moje pisanje. Pišem zato, da se predstavim. Pišem predvsem v knjigi na »enki« in v »dvojki« (Bivak I in Bivak II). Tiste kraje okrog obeh bivakov obožujem. Divjo neokrnjeno naravo, posebej okrog Rokava in Oltarjev, često obiščem. Seveda hodim sam.

AR: Si posebnež. Izstopaš med ljudmi. Ali se postavljaš tudi nad njih?
Lojze: Ne! Ljudje smo različni; takšni in drugačni. Svoj prostor svobode in sreče sem si ustvaril v tej divjini, ostali pa, če jim to uspe, pač kje drugje in na kakšen drug način. Zato dopuščam, da imajo ti drugi tudi drugačno mnenje o meni.

Dan je kratek in vreme se z vsakim trenutkom bolj kvari. Dolina je za naju še daleč.
Odmaknili smo lesen ploh, odpahnili zapah in - odšli …
Lojze, hvala ti, ker sva nekaj trenutkov lahko odkrivala tvoj skrivnostni svet.

Z njim sva se v njegovem bivaku pogovarjala Marjeta Kozjek in Matej Šurc.

 

 


Štefan Glowacz

Tekmovanje in etika

Znani avstrijski alpinist in športni plezalec Štefan Glowacz je na letošnjem srečanju britanskega gorniškega sveta v Buxtonu nastopil z razmišljanjem o dveh različnih, toda sorodnih predmetih pogovora: etiki, o kateri razpravljajo, odkar obstaja skalno plezanje, in o verjetno novejšem in sedaj vedno bolj spornem problemu - tekmovanju.

Najprej naj povem, kako sem začel plezati. Tako me boste lažje razumeli. Komaj sem shodil, že so me starši prvič vzeli v gore. Do svojega petnajstega rojstnega dne sem bil vnet sprehajalec v domačih gorah, Wettersteinu in Dolomitih. Takrat so mi starši privzgojili tesen odnos do narave in me učili, kako naj ravnam z njo. Pri petnajstih letih sem se učil plezanja na plezalnem tečaju. Plezal sem izključno v Alpah. Kratke smeri v skalah so mi bile le priprava za dolge smeri v gorah. Prva štiri leta v Alpah so bila moje plezalsko vajeništvo, kakor pravimo temu. To je bilo odločilno obdobje v vsej moji karieri. Hitro in pravilno presojanje nevarnih okoliščin, plezanje na robu zmogljivosti itd. Vse te spretnosti so potrebne v gorah in le tam se jih da učiti in naučiti.

Danes lahko ugotovimo razliko med vrhunskim prostim plezalcem, ki svoj čas prebije izključno v plezalnih vrtcih, in plezalcem, ki pleza tudi v gorah.
Zame je plezanje mnogo več kot samo šport. Stena zame ni samo gola »športna naprava«. Zelo so pomembni tudi drugi dejavniki. Usklajenost med plezalcem in naravo je odločilna. Naj postavim vprašanje. Ali je potrebno popolnoma opustiti našo etiko samo zato, da bi mejo težav potiskali navzgor, kakor to delajo v Franciji? Francoski plezalci so s tem, da hočejo doseči edino vedno višje ocene, vstopili v slepo ulico. Z uporabo kladiva in dleta narejene luknjice, ki so potrebne za velikost konic prstov, z izdelovanjem popolnoma umetnih oprimkov uničujejo smeri, ki bi bile preplezljive bodočim generacijam. To se je zgodilo že pogosto, saj se novica hitro razširi. Na srečo takšne metode še niso postale skupna praksa.

Kaj se je zgodilo z osnovno idejo prostega plezanja, ki popolnoma natančno opredeljuje ta šport? Kljubovati sili težnosti samo z uporabo naravnih oprimkov. Poudarjam: samo naravnih oprimkov. Nekatere francoske plezalske zvezde so skalo ponižale v golo športno orodje s smermi, ki niso nič drugega kot samo gimnastični problemi. Dneve, tedne, celo mesece vadijo gibe, ki so možni samo zato, ker so bile narejene luknjice ali na skalo nalepljeni stopi. Dober primer je nova vrhunska smer v Bouxu, Le Minimum.
V zadnjih letih je Francija napredovala v svetovnih plezalskih krogih. Plezalci po svetu sledijo temu napredku v francoski plezalski sceni in s tem postajajo še bolj navdihnjeni in motivirani. To bi bilo povsem prav, če ne bi bila tako tudi v drugih deželah uničena etika.

Vzemimo primer Yosemitov. Samo deset let nazaj je bil tu center plezalskega sveta. Etika prostega in čistega plezanja je bila tam določena na novo in so jo od tam prinesli plezalci v Evropo. Ne pretiravam, če trdim, da je bila to kritična točka evropskega plezanja. Yosemiti in Velika Britanija imajo jasno določeno etiko. Pojem čistega plezanja postaja svetovno znamenit, vendar ga evropski plezalci še niso privzeli. Svedrovci tam, kjer bi bilo možno varovanje z zatiči, veljajo kot slab način, prav tako tudi varovanje z vrha. Vzpon mora biti opravljen od spodaj navzgor. Moram priznati, da dolgo časa nisem mogel razumeti Johna Bacharja in Rona Kauka - teh vztrajnih puritanskih filozofov. Vendar pa sem končno vse to spoznal tudi sam, ko sem spremljal skalno plezanje zadnjih let. Spoznal sem niz temeljnih etičnih načel, ki bi jih lahko sprejel vsakdo, da bi ohranili čar prostega plezanja. Na srečo še nimamo uradnikov in sodnikov v našem športu, ki bi športnikom vsiljevali razna pravila.

Verjamem, da bi različna etična načela v različnih plezalskih področjih morala biti spoštovana. Z obiskom področja pa bi jim izkazali spoštovanje in čast.

To svojo ugotovitev naj podprem z omembo zibelke prostega plezanja, peščenjakov ob Labi na Saškem (Elbsandsteingebirge; Saška Švica v NDR). Prvi prosti vzpon v nekem od številnih tamkajšnjih stolpov je bil opravljen pred več kot sto leti. Od tistega dne je tam plezanje pomenilo isto kot prosto plezanje. Tam velja danes zakonik, ki temelji na načelih, postavljenih tiste prve dni plezanja. V tej zbirki pravil je strogo določeno, na kakšen način morajo biti opravljeni vzponi, kaj lahko uporabimo za varovanje in tako naprej. Uporaba magnezije je prepovedana, smeri so lahko opremljene le z železnimi klini in z razvpitimi vozlatimi zankami. Prvi vzponi morajo biti opravljeni od spodaj navzgor, brez poprejšnjega študiranja. Svedrovce lahko zavrtajo samo prvi plezalci.

Ob tem želim vprašati, kateri vzpon bi moral za nas veljati za bolj izrazit? Prvenstveni vzpon zgornje X. stopnje ali mogoče celo XI. stopnje (po UIAA lestvici), v katerem bi bilo potrebno vse gibe vaditi po cele tedne, da bi bili avtomatizirani kot del gimnastične izvežbanosti; smer, ki je »ometana« s svedrovci, kjer nepreplezljive odstavke smeri naredijo preplezljive z vsestransko uporabo kladiva in dleta? Ali pa prvenstveni vzpon od spodaj navzgor, brez predhodnega ogledovanja na vrvi z vrha, vsi svedrovci pa bi bili zavrtani med vzponom? Takšna smer ima lahko majhno napako in čeprav ne bi mogla biti ocenjena z X. bo imela svoj slog, značaj in razred; o taki smeri in prvem vzponu bo za vedno ostala posebna zgodba.

Občudujem takšno etiko in spoštujem stališče in pošten športni pogled Bernda Arnolda. S svojim strogim spoštovanjem te etike je pokazal, da spoštuje naravo, se počuti kot njen del in ne nasprotnik. Njegov slog plezanja prav tako ohranja temeljne vzore prostega plezanja.

Nemara od leta 1985 dalje moja ugotovitev, da v plezalskem športu še ni uradnikov in sodnikov, ne velja več. Takrat je bilo v Bardonecchii prvo evropsko plezalsko prvenstvo. S tem je nastala nova panoga v skalnem
plezanju in del te igre so tudi sodniki. Prvemu ni sledilo prav dosti tekmovanj, vendar je ta zvrst v samo dveh letih postala čvrst del našega športa. Takšen nagel uspeh je dajal vtis, da so tekmovanja postala zelo zaželena in da pomenijo novo obdobje v plezanju. Želim pretresti prednosti in tudi slabe strani tekmovanj. Domnevam, da je bila plezalska druščina glede tekmovanj bolj ali manj v dvomih, čisto dobro se spominjam, kaj sem dejal po svoji prvi zmagi v Bardonecchii: »To je bilo moje prvo in zadnje tekmovanje. Plezam sam zase, ne za občinstvo in ne za predstavo.«

To je bila moja prva reakcija po tem dogodku, ki sem jo potem preklical. Takšne vtise je imelo tudi nekaj drugih tekmovalcev. Od tedaj je bilo že nekaj tekmovanj in kljub svoji izjavi sem nastopil na nekaterih. Spremenil sem mnenje. Sedaj sem pripravljen neposredno primerjati svojo raven predstave z drugimi plezalci. Zanesljivo podpiram to novo obliko plezanja, vendar poudarjam, da le do neke mere.

Odkar so tekmovanja postala del plezanja, je ta šport opazno napredoval. Tega ne moremo prezreti. To ustreza društvom, še posebej sredstvom množičnega obveščanja in tudi vsak laik ima sedaj možnost presojati o kakovosti različnih plezalcev. Še pred nekaj leti je vse skupaj veljalo le kot zabava za blazneže. Zaradi tekmovanj pa je prosto plezanje sprejeto kot nova veja športa in je postalo zelo popularno med gledalci. In končno imajo plezalci možnost, da se med seboj neposredno primerjajo. Toda poudariti moram dejstvo, da ni nobenega, ki bi verjel, da je mogoče na takšnem tekmovanju odkriti, kdo je najboljši plezalec na svetu.

Prvič, precejšnje je število vrhunskih plezalcev, ki iz kakršnihkoli razlogov ne sodelujejo na tekmovanjih, četudi posamezniki verjamejo, da ta tekmovanja lahko pokažejo natančno vrednost plezalčevih sposobnosti, bi bilo »rangiranje« nepopolno. Plezalec lahko opravi težaven prvenstveni vzpon v gorah in postavi nova merila v plezanju v gorah. Med tekmovanjem pa je nemara preveč živčen ali pa nima dovolj visoke ravni motivacije, ki je za to potrebna. Takšen ne bo nikoli med najboljšimi tekmovalci, toda to ne pomeni, da je kot plezalec manjvreden od prvega na tekmi.

Zmagovalci takšnih tekmovanj imajo možnost predstaviti se z občili, naprimer s filmom, radiom in TV. Plezalec ima pri publiki ugled, pokrovitelji pa hočejo to priljubljenost izkoristiti v svojo korist. Takšna srečanja pa so od vseh področij gorništva za podpornike (sponzorje) najbolj zanimiva. Takšna tekmovanja so najboljši način za začetek kariere profija. V naši družbi nekaj šteje samo dobra predstava, zmagovalci postanejo idoli in imajo ugled. Zanj ali zanjo nekaj pomeni samo uspeh na takem tekmovanju, ker se mu preko podpornika vrnejo sredstva, ki jih je vložil. Kakršnekoli smeri plezalec spleza v Verdonu, Bouxu ali ZDA, kjer ne gre za tekmovanja, ne bo toliko pomemben za občila in s tem tudi ne za podpornike.

Vedno več tekmovanj organizirajo v dvoranah na posebno pripravljenih stenah. V bližnji prihodnosti bo nivo težavnosti tako visok, da bo za uspeh potreben poseben trening na umetnih oprimkih. Tu ni dvoma, da prihodnost plezalskih tekmovanj tiči v dvoranah. Ko bosta nekega dne svetovno prvenstvo in svetovni pokal - in ta dan ni daleč - bosta vsaj v Evropi organizirana v dvorani. Četudi se dvoranska tekmovanja oddaljujejo od stare temeljne ideje o skalnem plezanju, ima njihovo organiziranje samo prednost. Prvič, niso vezana na sezono in niso odvisna od vremena. Drugič, kar je bolj pomembno, okolje ne bo onesnaženo. Zaradi izkušenj izpred dveh let sem se bal, da bodo posledica teh tekmovanj preveliki posegi v naravo, kot se to dogaja vsako zimo v smučarskem cirkusu. Organizatorji plezalskih tekmovanj morajo urediti in včasih celo izsekati veliko prostora za gledalce, da imajo le-ti lep pregled na tekmovalne smeri. Toda okolje je predragoceno in ne bi smeli dopustiti, da bi morala narava trpeti samo zaradi takšnih dogodkov. Zares sem zadovoljen s to novo težnjo in organizacijo takšnih tekmovanj v dvoranah, četudi to pelje k povsem različni in samostojni veji plezanja. Zame osebno pa je to preveč daleč od začetne ideje plezanja. Zame sta za plezanje bistvenega pomena narava in pustolovščina. Doslej sem odklonil vsa povabila v dvorane in jih bom tudi v prihodnje.

Vedno več je plezalcev, ki hočejo živeti od tega športa. Obstaja pa samo en način. Postati slaven in dobiti pokrovitelje. Potem so njegove možnosti, da bi imel dovolj denarja za spodobno življenje, precej velike. S tem imajo ti plezalci rešen problem denarja. Žrtvovati pa morajo stvari, ki jih sicer razveseljujejo: svobodo, potovanja, pustolovščine in (ko bodo tekmovanja izključno v dvoranah) celo naravo.

Življenje takšnega profesionalca se bo moralo ujemati s tekmovalnim urnikom in odvisen bo od svojih pokroviteljev. Dvomim pa, da bo plezalec, ki bo kot v teniškem cirkusu naprimer petdeseti na lestvici, lahko zaslužil za primerno življenje. Prihodnost je videti jasna. Odkar plezanje na umetnih stenah nujno potrebuje posebni trening, bodo profiji večinoma trenirali v dvoranah in potemtakem zunanje prizorišče ostaja rezervirano za ljudi, ki jim ni do tega, da bi s tem služili denar.
Način življenja: skromno, toda svobodno!

Po Mountainu priredil Andrej Leskošek


Na zadnjem matičarskem žuru v Mihovem domu se je pokazalo, da je harmonika Janeza Marinčiča močno »zjahana«. Poslušalce in gledalce rotimo, da nakazujejo denarne prispevke na žiro račun uredništva AR s pripisom »za klavir«, v nasprotnem primeru bomo sredstva izterjali preko vojaškega sodišča.


 

 


Trango Power

Trango Power - tako se je imenovala odprava DAV (Deutscher Alpen Verein), ki si je za cilj zastavila novo smer v Stolpu brez imena (Nameless Tower, 6257 m) v karakorumski skupini Trango. Odpravo je vodil Hartmut Münchenbach, člani pa so bili Kurt Albert, Bernd Arnold, Wolfgang Güllich, Wolfgang Kraus, Lartin Leinauer, Thomas Lipinski, Jörg Schneider, Martin Schwierisch in Jörg Wilz.

Prvotni cilj je bila vzhodna stena Brezimnega stolpa, granitnega stebra, ki sodi med najlepše na svetu. Ker pa sta ga že julija letos preplezala Wojcyech Kurtyka in Erhard Loretan, se je odprava »Power« razdelila na dva dela. Albert, Arnold, Leinauer in Münchenbacher so poskušali Veliko steno (Big Wall, ki je verjetno največja na svetu) v Norveškem stebru Velikega stolpa Trango. Druga skupina se je pod vodstvom Wolfganga Krauseja podala v Jugoslovansko smer v južni steni Brezimnega stolpa (Le kje so dobili podatke, saj celo KOTG ni mogla dobiti poročila o odpravi in so šli v svet nepopolni podatki!? Opomba Franci Savenc v AN 31.10.1988). Smer so leta 1987 preplezali Franček Knez, Slavko Cankar in Bojan Šrot. Poskus se je uspešno končal in septembra so Nemci stali na vrhu, prva skupina pa je medtem preplezala dve tretjini Norveškega stolpa, nato pa se je morala zaradi slabega vremena vrniti. Končno so tudi oni poskusili v dveh navezah preplezati Jugoslovansko smer. Bernd Arnold in Martin Schwierisch sta po dveh dneh dosegla najvišjo točko, 7. septembra so stali na vrhu Kurt Albert, Wolfgang Güllich in Hartmut Münchenbacher ; Albert in Güllich sta vso smer preplezala prosto in jo ocenila z VIII/VIII+.

»Po tem uspehu nam je enostavno zmanjkalo sape« (Bernd Arnold). Kljub temu so še enkrat poskusili v Norveškem stebru in končno odnehali. Pri »čiščenju« smeri je Arnold padel v ledeniško razpoko. Imel je veliko sreče in jo je kljub 25-metrskemu padcu poceni odnesel s trojnim zlomom medenice, zlomom reber in poškodbami notranjih organov. Po 14-urnem reševanju so preostali člani odprave poškodovanca prinesli v bazni tabor. Od tod ga je helikopter prepeljal v dolino. Tri dni kasneje je že ležal v münchenski bolnišnici:

»Upam, da bom za božič lahko spet plezal. Bilo je čudovito doživetje. Takoj ko bodo okoliščine in čas dovoljevali, bi spet odšel plezat v te gore.« Konec septembra so se vrnili tudi drugi člani odprave.
Z doslednim prenosom športnega plezanja na najvišje vrhove sveta sta Kurt Albert in Wolfgang Güllich morda odprla novo poglavje plezalske zgodovine, je v novembrski številki Bergsteigerja pripisala redakcija in čestitala vsej odpravi za izjemni dosežek.

Bralcem Alpinističnih razgledov v informacijo in premislek še članek, ki je v reviji izšel decembra 1987 v rubriki Odprave:

Karakorum, Baltoro - Mustang, Nameless Tower (6250 m)

Šestčlanska jugoslovanska ekipa je opravila prvenstveni vzpon preko 1200 metrov visoke jugovzhodne stene. V šestih dneh so premagali prvih 900 metrov stene (fiksne vrvi). Popoldne 15. junija so Franček Knez, Slavko Cankar in Bojan Šrot končno dosegli najvišjo točko. Spodnji del stene naj bi Franček Knez v celoti preplezal prosto; ob tem so govorili o IX. težavnostni stopnji (op. ur. Bergsteigerja: verjetno ne po lestvici UIAA!?). Skupna ocena Jugoslovanske smeri se torej glasi: IX in A0.

Prevedel Mare Vrevc

 

 

Koliko smo prijatelji?

V lanskem letu sem izgubila dva prijatelja, mlada alpinista, na najbolj tragičen način, ki si ga je mogoče misliti. Duševna stiska ju je privedla do samomora. Eden je bil iz mojega prejšnjega matičnega odseka, drugi iz AO Radovljica.

Naj glasno postavim vprašanje: koliko smo po alpinističnih odsekih prijatelji?
Nekateri se za prijateljstvo ne zmenijo, ker zadostujejo sami sebi. Še bolj žalostno je, da niso sposobni sprejemati drugih, ker ne ustrezajo njihovemu modelu. In če razvijam misli naprej, ravno taki so zaradi zavedanja, da jim mati narava le ni dala vseh talentov (ker na srečo zna deliti pravično), sposobni na prefinjen način terorizirati sočloveka. Tak primitiven odnos srečujemo povsod. V šoli, službi in na odsekih. (Ne)hote se obračam na svetopisemske besede: mnogo je poklicanih, malo je izvoljenih. Mnogi te resnice ne morejo prenesti.

Nočem moralizirati in ne obsojati. Mojima prijateljema se je zgodila krivica vseh krivic: ob najstrašnejši uri nista imela nikogar ob sebi. Khalil Gibran pravi v svoji knjigi Prerok, da je prijatelj vaše polje, ki ga posejete z ljubeznijo in požanjete s hvaležnostjo …

Profesor Anton Trstenjak je pred leti povedal zgovoren primer. Starejši, neozdravljivo bolni ženski so zdravniki napovedovali še leto dni življenja. Leto je minilo, ko se je žena vrnila v bolnišnico. In kaj se je zgodilo? Zdravnikom se je presrečna zahvaljevala za podarjeno leto dni življenja, kajti v tem času se je šele naučila živeti. Videla in občutila je stvari, za katere do tedaj ni vedela, da obstajajo. Osrečevalo jo je ptičje petje. Moja prijatelja sta se gorskemu svetu vedno bolj odtujevala, čeprav sem ju včasih rotila po telefonu. Nisem mogla slutiti, ničesar …

Temelj vsakega medčloveškega odnosa je medsebojno spoštovanje. Na njem se gradi prijateljstvo, če ga ni, AO životari. Je poln omrzlin.
Sredi poletne sezone me je nekdo na domačem Obalnem odseku (sklepam, da je izrazil stališče glavnih) napi...l, kaj se sploh silim zraven. Poslušalci so molče uživali. Ali je res, da gore zbližujejo ljudi?

Prej ali kasneje te fizično, seveda skrbno načrtovano, izločijo iz svoje družbe. Fantje, ki imajo kompleks zaradi žensk, naj gredo v Afriko. Tam je žena drugorazredna, tukaj pa ne. Kdor ni sposoben prisluhniti bližnjemu in ga zavestno ignorira in žali, naj ostane doma za zaprtimi vrati in okni. Naj ne dela gužve na AO-ju. Njegova zagledanost v gore oziroma plezanje je zgolj kratkotrajna in povrh vsega še plehka.
Vendar moramo biti prijatelji. Za prijateljstvo ni nobena žrtev prevelika. Morda, pravim, morda bomo lahko kdaj v življenju komu že samo z besedo, nevede pomagali iz duševne stiske.

Alenka Simčič, sedaj AO Železničar

 

 


Peter Čižmek

Alpinizem, kam greš ali abrakadabra

K vsem polemikam zadnjega časa, ki se ukvarjajo s plezanjem in alpinizmom, bi rad dodal še svoje mnenje, čeprav se morda zdi, da je »pobrano z vseh vetrov«. »Material« za ta članek sem zbiral in obdeloval zelo dolgo, morda predolgo. Pred tremi leti sem si sicer nekaj podobnega že napisal, vendar tega nikoli nisem poslal v objavo, ker sem takrat k sreči preživel zelo hudo nesrečo.

Neposredno me je k temu pisanju vzpodbudil članek Eda Kozoroga v AR 25/87, Pa še nekaj o tehničnem plezanju, kjer piše: »Kaj je alpinist oziroma alpinizem, pa je že nekoliko teže opredeliti. Predvsem je to širši pojem, ki zajema tudi pustolovščine, prijetna doživetja …, doživlja pa ga vsak posameznik po svoje. Kaj je kdo, pravzaprav sploh ni pomembno. Zato prepustimo vsakemu posamezniku, da pokaže in se odloči, čemu daje prednost.« (Bravo Edo!)

Zase mislim, da nisem alpinist (?). Preveč različnih izkušenj (v plezanju in tudi drugače) mi še manjka, čeprav jih imam morda že ogromno za seboj. Nisem niti športni plezalec. Ne maram, da me ljudje, ki me osebno ne poznajo, obravnavajo kot športnika in samo kot športnika. Sem »samo« človek.

Ko smo se pred leti vračali iz Chamonixa, smo se »mimogrede« ustavili še v dolomitski skupini Brenta, ker smo imeli še nekaj dni časa. Izpred Rifugia Brentei smo si ogledovali steno Crozzona di Brenta in v njej iskali prostor, kjer bi se še dalo potegniti kakšno novo smer. Med osebjem koče je bil takrat tudi Bruno Detassis, stari alpinistični romantik v »hipijevski preobleki«, ki je bil v letih pred drugo vojno eden nosilcev ekstremnega plezanja v Dolomitih iz skupine Italijanov, ki se je takrat lahko enakovredno kosala z Nemci (Comici, Cassin, Solda, Vinatzer) in je najboljši poznavalec »svoje« skupine Brenta. Ko smo ga prosili, da bi nam dal nekaj koristnih informacij, nam je zagrenjeno rekel: »Prijatelji, kaj le iščete novega po Dolomitih, tu smo že mi vse opravili. Alpinizem, ta je danes v Himalaji, alpinizem je v Patagoniji.

Alpinizem, kam greš? Ali s teboj res odhaja gorniška etika, ki se je izoblikovala v dolgih dveh stoletjih, ali pa se šele poraja tisti pravi duh, ki zna premikati gore? Gore papirja in človeške neumnosti. Imeli smo »zlato« dobo alpinizma, ko je bilo še mogoče najti dovolj neodkritega sveta na tej naši ljubi Zemlji, za njo je prišla »železna« doba, ko so s klini in raznimi tehničnimi manevri posiljevali navidez nemogoče prehode v stenah. To železno dobo je pred dobrimi desetimi leti zatrl svež veter iz Amerike, free-cilmbing ali po naše prosto plezanje. Nekaterim amerikanizacija ni bila všeč. Sicer je res, da je tako imenovano prosto plezanje (plezanje brez tehničnih ukan) bistvo plezanja in alpinizma, toda v Evropi smo (so) šli s tem tako daleč, da smo (so) se podredili cilju: »osvojiti« steno na kakršenkoli način. V ZDA so pač sledili Evropejcem, kot jim je to že v navadi. V Yosemitskem El Capu so tako nastale tehnične smeri, s katerimi se alpske nikakor ne morejo meriti. Nekateri plezalci se s tem niso mogli sprijazniti. Bodisi, da jih je motilo goljufanje narave s sredstvi človeškega uma, ali pa se niso bili sposobni spoprijeti s tveganjem, ki je nujno prisotno pri plezanju s tehničnimi sredstvi. Poiskali so drugo alternativo: plezanje samo z rokami in nogami, s tistim pač, kar imaš od narave. Pri tem so, kar je čudovito, vso pozornost usmerili na varovanje, tako da so nevarnost poškodb pri padcih, ki so pri tem načinu plezanja zelo pogosti, kar najbolj zmanjšali.
(Opomba iz nove britanske revije Arena: Ko odstraniš element nevarnosti, kaj ti ostane? Je to še plezanje? To je nekaj drugega in se imenuje skalna gimnastika.)

Prosto plezanje. Ali je ta »novost« ameriška domislica? Ne in še enkrat ne! Spomnimo se samo Paula Preussa, velikega pionirja alpinizma, ki je že v začetku tega stoletja s svojim ravnanjem pokazal, kaj je to prosto plezanje. Plezal je brez pomoči takrat še primitivnih klinov in še celo - brez vrvi in varovanja. Težavnost tako preplezanih mest sicer nikakor ni primerljiva s težavnostjo smeri današnjih mojstrov, toda v njegovi dobi so njegove smeri pomenile vrhunske dosežke. Američani so bili le prvi, ki se jim je priskutilo premagovanje sten s tehničnimi sredstvi in so bili pri tem dovolj glasni, da so s svojim mišljenjem uspeli premakniti vso filozofijo alpinizma, ki je v srednji tretjini dvajsetega stoletja zašla v slepo ulico.

Vrnimo se še enkrat k tistemu vprašanju, ali je bila ta novost ameriška (oziroma angleška) domislica. V stari, starokopitni Evropi je bilo v poznih šestdesetih in zgodnjih sedemdesetih letih nekaj izjemnih ljudi, ki so s svojim ravnanjem uresničevali Rousseaujevo geslo Nazaj k naravi. In Jean Jacques Rousseau je bil filozof iz Evrope. Najbolj vidna od teh izjem je tisti znani, a vendar tako malo poznani Reinhold Messner. Pred dvajsetimi leti (1968) je z bratom Guentherjem preplezal smer, ki je danes (!) ocenjena z zgornjo sedmo stopnjo težavnostne lestvice UIAA (Dolomiti, Sass dla Crusc, Pilastro di mezzo; v italijanskem izboru smeri v plezalskem vodničku je tisto mesto ocenjeno celo z VIII-; Italijani pač radi malo pretiravajo, vendar je težavnost še vedno VII+ po UIAA).

Pri nas smo angleški izraz »free-climbing« dobesedno prevedli v prosto plezanje, pri tem pa pozabljamo na drugi pomen angleške besede »free«, ki sicer res pomeni prosto, vendar pa tudi svobodno. Slovenščina žal (ali pa k sreči) za ta dva pomena uporablja dve različni besedi in ne le ene, kot je to pri nekaterih drugih jezikih (hrv.: slobodno penjanje; ital.: arrampicata libera itd.). Izraz prosto plezanje se mi ne zdi povsem ustrezen, čeprav se je že dodobra usidral v našem besednjaku. Prav tako ne morem reči »svobodno plezanje«, ker prave svobode v našem udejstvovanju že zdavnaj ni več (če je sploh kdaj bila). Ali je morda to svobodno, da steno, ki jo prosto preplezaš, poprej do potankosti »preštudiraš« z različnimi načini plezanja? S to vejo alpinizma, s športnim plezanjem, sem se premalo ukvarjal, zato ne vem, do kam smem iti s svojimi sodbami in »obsodbami«. 24. 3. 1985 sva sicer z Rokom Kovačem v Verdonu splezala Eperon Sublime (francoska ocena 7 a, 250 m, po UIAA je to VIII-/VIII) - to pa je tudi vse.

Alpinizem, kam greš? Imel si zlato dobo, njej je sledila železna, njo pa je odpihnil veter, že skoraj vihar v obliki prostega plezanja. Ko so se debate zaradi tako imenovanega prostega-športnega plezanja nekoliko pomirile, smo dobili novo bombo: težavnostne preizkušnje, tekme med plezalci, ki hočejo vedeti, kdo med njimi je najboljši. Kakor da bi vzel v roke čarovniško paličico in izrekel: Abrakadabra.

Pred tremi leti (1985) sta mi sredi junija prišli v roke prvi dve številki nove italijanske revije Alp. Prijetno sem bil presenečen nad vsebino, ki je resnično namenjena prav vsem ljubiteljem gora, pa naj bodo to alpinisti, »climberji« (športni plezalci problemov v izvenalpskih stenicah), ljubitelji divjih voda, ali pa le preprosti sprehajalci in ljubitelji gorniške literature. Še bolj me je zanimalo vprašanje o organiziranju plezalskih tekmovanj v »stari« Evropi in kaj o tem mislijo naši italijanski kolegi.

- Uvodnik v drugi številki: 1985 - leto nič. Alpinizem je postal dogodek, ki zanima javnost, postal je športno dejstvo, predmet predstave.

- Reinhold Messner, kakor je govoril dve leti pred tem: »Ne, tekme nikar! Alpinizem, ki so sanje, bo pokvarjen; ni prav uničevati sanj. Plezalci potem postanejo alpinisti, gredo v Himalajo in splezajo smeri, ki si jih danes ne moremo niti zamisliti. Ne, ni treba ubijati zmaja!«

- 5. do 7. julija 1985 je bila v Bardonecchii pri Torinu, v zgodovinski Steni vojakov (Parete dei Militi) v dolini Sussa prva italijanska preizkušnja v športnem plezanju z mednarodno udeležbo iz vse Evrope. Sodniškemu komiteju je predsedoval Riccardo Cassin.

- Emanuele Casara, mojster stare šole, med drugim tudi član uglednega CAAI (Italijanski akademski alpinistični klub), je kot nepristranski novinar z beležnico in mikrofonom v roki opravil anketo med vidnimi predstavniki italijanskega alpinizma in free-climbinga. Rezultat?

- Franco Perlotto, plezalec iz Vicenze, ki je med prvimi prinesel v Italijo idejo o prostem-športnem plezanju: »Mladi so pripravljeni, predvsem najmlajši, radi bi le poguma za začetek. Vendar bo hudo, marsikdo nam bo še streljal v hrbet. Ne vem, ali bom lahko sodeloval v tekmi, treba je trdo trenirati, če nočeš biti klavrna pojava na tekmi visokega nivoja. Svoje izkušnje pa vam lahko ponudim, hočem sodelovati, brez ugovora, najmanj kot gledalec. Bomo videli, kako bo julija.«

- Maurizio Zanolla (Manolo): »Dobra misel, končno je tu, morala je priti. Sodba o načinu plezanja pa se mi zdi odveč; gre le za to, da se pride čez smer. Če ne drugega, potem je možno upoštevati, ali je bila smer preplezana mirno, zanesljivo, ali pa na slepo srečo.«

- Roberto Bassi, komaj uveljavljeni plezalec iz Trenta, se je le nasmehnil in kot pravi gorjanec vprašal: »Ali mi lahko pokažete pravila?«

- Renato Casarotto, veliki alpinistični romantik: »Pripravljam se na pot v Pakistan, na Gašerbrum, kjer bom nadaljeval z uresničevanjem tistega, kar imam za bistvo alpinizma: solo vzponi in velike pustolovščine. Tekma bi me lahko zanimala, če bi se ukvarjal s free-climbingom in konec, tak sem! V vsaki dejavnosti so stvari za mlade; ne obsojam tekmovanj, to je odlična stvar, vzeta kot igra. In igre ne potrebujejo herojev, heroji so lahko vsi in nobeden. Toda to ni zame, izbral sem alpinizem, sem alpinist in moja pot je drugačna. Ponavljam: kdor hodi v Verdon, Finale in Arco, je zanj to lahko dobra vzpodbuda in želim vam vso srečo.« (op. avt.: Renato Casarotto, ta veliki alpinistični romantik in romar, se je ponesrečil naslednje leto, ko je padel v razpoko na ledeniku Godwin Austen pod K2 /Čogori/; takrat je bila na ledeniku Baltoro tudi naša odprava na Broad Peak.

- Giancarlo Grassi (resno, strpno, tudi malce zajedljivo, kakršen je pač že po naravi; dolga leta je pustil v ledu Mont Blanca): »Izbrani prostor, Parete dei militi, je odličen. Predvsem je veliko prostora za gledalce. Pravzaprav je škoda, ker ste bili prisiljeni izbrati steno, v kateri je nekoč treniral Giusto Gervasutti, ki se sedaj obrača v grobu.«

- Alessandro Gogna je iz sebe iztisnil veliko skrb: »Vedel sem, da boste prišli do tega, bilo je logično, neizogibno, toda sam nisem za to, sem proti, ne maram, da se to dogaja in zato ne bom prisoten. Tekmovanje je nasprotno načinu življenja alpinizma in proti moji sodbi o njem. Ne, ne morem!«

- Andreas Kubin, urednik Der Bergsteigerja: »Vsekakor sem zainteresiran za vaše srečanje. Zares me zanima, kako se boste lotili tega problema, da bo igra res poštena. Prišel bom tudi sam in tudi Wolfgang Güllich in Sepp Gschwendtner kot tekmovalca.«

- Heinz Mariacher: »Sem naklonjen, čas je dozorel in z Luiso (Luisa Jovane je stalna Heinzova spremljevalka) bova tam, da bi spoznala, kako v taki tekmi prihajajo na površje mladi, hitri in zanesljivi, zelo trenirani in odločni plezalci. Rad bi spoznal pravila, treba je narediti več za prosto (športno) plezanje, ki ga še vedno preveč zanemarjamo. Mnogi so uresničili stvari, ki veljajo več od nekaterih močno razglašenih alpinističnih dejanj. Treba je le dobro začeti in vaša tekma bo priložnost, da se neka pomembna športna dejavnost primerja z drugimi in tako k igri prispeva nekaj svojega ugleda.«

- Kaj so rekli Angleži kot najmočnejši »free-climberski« narod? V Britaniji je prevladalo močno nasprotovanje tekmovanjem. Kaj drugega od angleške plezalne šole tudi ni bilo pričakovati, preveč temelji na svoji strogi etiki. (Kako daleč je alpinizem od vsemogočnega nogometa in koliko časa še bo?)

- Francozi so bili že bolj pripravljeni. Nekoč so nekaj podobnega organizirali že sami (1981), prejšnje leto pa so trije sodelovali na tekmi v SZ, kjer je skalolazenje že dolga tradicija. Jackie Godoffe se je celo uvrstil na solidno osmo mesto. Začele so se polemike za in proti, dokler se vsa stvar ni zaključila z »Manifestom devetnajstih« v Alpinisme et Randonee. In kaj sta na povabilo iz Torina rekla dva najznačilnejša predstavnika francoskega prostega-športnega plezanja, ki sta oba zrasla z Verdonom, oba Patricka?

- Patrick Edlinger: »Absolutno sem za tekmovanje. Veseli me primerjati svoje sposobnosti s trenutnim stanjem v plezanju.«

- Patrick Berhault, eden od »devetnajstih«, je rekel vljudno in resno, tako kot vedno: »Sem proti, prijatelji, sem resnično in iskreno proti, kolikor zadeva mene samega. Ne, ne bom prišel, ne morem, ne smem!«
Toliko o Italijanih in drugih. Kaj pa mi? Spominjam se nekega prvomajskega srečanja v Paklenici, ko je bilo napovedano neuradno državno prvenstvo v plezanju (1984), seveda z mnogo skromnejšo udeležbo in veliko manjšim pompom, kot so se tega lotili Italijani. Odpadlo je zaradi slabega vremena in predvsem zaradi nezainteresiranosti. Na dan tekmovanja so imeli organizatorji menda v rokah le dve (2!) prijavi. Bog mi odpusti, tudi meni se ni zdelo, da bi se prijavil na tekmo. Nisem proti, toda meni osebno to ne odgovarja, čeprav si še nisem bil na čistem, zakaj ne. Danes, ko so tovrstna tekmovanja že del našega vsakdana in bodo plezanje uvedli kot demonstracijsko disciplino na olimpijske igre v Barceloni leta 1992, se je vsa stvar bistveno predrugačila. Je to še vedno alpinizem? Že zdavnaj ne več! Od prvotnega alpinizma je ostal samo še šport. Šport pred publiko, ki kritično ocenjuje tisto, kar vidi. Prvotni alpinizem pa se publike izogiba kot hudič križa.

- Casarotto: »Če kdo kaj velja, se vidi. Kdor ne bo v formi na dan tekmovanja, se bo osmešil, toliko bolj, če sicer velja za dobrega. Publika ocenjuje tisto, kar vidi. Tudi če kdo večinoma blefira, tega na tekmi ne bo mogel, ali pa bo prišel izjemoma dobro pripravljen.«

- Mariacher: »Danes mnogi upoštevajo plezanje kot šport, čeprav za zdaj ni bistvena tekma, ki omogoča direktno primerjavo med tekmeci. Končni faktor ostaja poštenost do sebe in drugih. Na žalost se vedno najde kdo, ki svoje fantazije prodaja kot velike športne dosežke.«

- Messner, kot govori danes: »Razumel sem, da je edini smisel tistega, ki pleza na določenem nivoju, trenira in trati čas, le ta, da napreduje. Res je, kdor se ukvarja s športnim plezanjem, lahko postane alpinist, toda če samo pleza, je to zanj vse. Strinjam se, da je takemu edina pot do priznanja tekma. Toda treba je misliti na pravila. Če so pravila v redu, je tudi tekma v redu, treba jo je organizirati in tudi sam bom pri tem sodeloval. Seveda ne kot tekmovalec, kot gledalec pa rad.«

Letos (1988) se je premaknilo tudi pri nas. V Ospu je bilo organizirano resnično državno prvenstvo. Odločujoči faktor na tekmi ni bil čas, v katerem je smer preplezana, ampak dosežena višina, kar je vsekakor boljši kazalec, kdo je (trenutno) boljši. Gledalci so prišli na svoj račun, ker so lahko videli res veliko padcev (skoraj vseh tekmovalcev, razen tistih, ki so prišli do vrha smeri) in se tako prepričali, da plezanje ni tako nevaren šport, kot se na splošno misli. To je predvsem zasluga športnega plezanja, ki se je v zadnjih desetih letih razvilo iz alpinizma, čeprav nekateri pravijo, da z alpinizmom nima ničesar (ali zelo malo) skupnega (Nuša Romih v Anteni). Pri nas v stari Evropi (če tudi mi sodimo vanjo) je torej nepristranski sodnik meter, ki izmeri doseženo višino pred padcem, pri tekmah v skalolazenju pa ura, čas, ki ga porabiš za plezanje. In pri tem pozabljajo (pozabljamo), da skalolazenje živi na Vzhodu že tri desetletja!

Neko nedeljo sem se s štoparico preganjal po Črnikalski steni. Ko sem nato zvečer v topli postelji razmišljal o tem, me je postalo sram. Ne vem zakaj, navsezadnje je tudi to postalo del alpinizma. Morda zato, ker mi je bil Berhault vedno veliko bolj simpatičen od Edlingerja, še preden sem vedel za njegove misli o plezanju in tekmovanjih. In to Berhault, ki je znan po svojih skoraj neverjetnih rekordih: plezanju v stenah Druja in Fouja z Jeanom Marcom Boivinom v enem dnevu, solo Bombe du Pichenibul v Verdonu itd. Tudi sam rad plezam hitro, pri tem imam občutek »svobode«; čas, ki ga prebijem v steni, me kar naenkrat ne bremeni več, ni več misli na bivakiranje, mimogrede se izogneš nevihti, da bi dolgo visel na enem oprimku. Z Janezom Skokom sva 31. 7. 1983 v šestih urah splezala Phillip-Flammovo smer v Civetti (VII-/V-VI; 900 m). Nisva lovila rekorda, hotela sva le v enem dnevu čez steno, mislila sva, da tako pač mora biti. Toda s štoparico ...

Vseeno mora biti lep občutek, če si prvi, najboljši. Pa čeprav samo za en dan.
Kakorkoli že, rad bi vedel, ali se Giusto Gervasutti zares obrača v grobu in kaj bi o vsem tem rekel pokojni Reinhard Karl, ki je 1978 prvi v Evropi zasejal idejo o športnem-prostem plezanju s svojo Pumpriss v Wilder Kaiserju (»Pumpasta« poč v Divjem cesarju). Podobne smeri so sicer obstajale že prej (naprimer Messnerjev Srednji steber v Sass dla Crusc), toda Reinhard je okorelost UIAA lestvice prvi razširil na sedmo stopnjo. Svoj dolg je poravnal na Čo Oju v Himalaji.

Rad bi slišal Riccarda Cassina, starega večnega mladeniča, ki je prevzel pokroviteljstvo nad prvo (!?) plezalsko tekmo v stari Evropi.
Kam gre alpinizem? V Ande, v Himalajo, v Patagonijo, v še neodkrite delčke sveta? Ne, po mojem (in ne samo po mojem) alpinizem še vedno ostaja v svoji pradomovini, v Alpah. Le novih poti si išče.
O tem, da alpinizem še ne bo tako kmalu legel na smrtno posteljo, govori Heinz Mariacher:
»Leta 1983 sva z Luiso začela obiskovati Arco in Vale del Sarca, kjer sva ob klasičnih smereh začela z novimi. Plezala sva v vseh letnih časih razen pozimi in uporabljala za varovanje tudi svedrovce. Apnenec v Vale del Sarca je trden predvsem v kompaktnih ploščah, toda brez razpok za navadne kline. Tako je opazno zrasel nivo težav, s katerimi sem se še upal spoprijeti. Počasi sem se specializiral za plezanje v nižjih stenah, ker v gorah včasih hodiš ure in ure, plezaš ves dan po skrotju, da potem lahko premagaš le nekaj metrov, ki so resnično primerljivi z ekstremnimi plezarijami v Arcu. 1984 sem uresničil le tri ali štiri vzpone v Dolomitih, med njimi s klientom Srednji steber v Sasso della Croce (Sass dla Crusc, Pilastro di mezzo, Messnerjeva smer) in Maestrijevo smer v Roda di Vael, kjer pa mi še ni uspelo popolnoma prosto preplezati zadnjega raztežaja. Vrh tega smo ponovili Ribo v Marmoladi (smer češke naveze Koler-Šustr). V Ribi smo naleteli na izjemno težak prosti prehod (VII+; Kolerjeva shema v Alpinismusu govori o VIII) z zelo slabim klinom kot edinim varovalom, oddaljenim sedem metrov. Dovolj, da se mi je vsilila misel, kako komaj sedemnajstletni Šustr ni imel vsega na mestu v svoji glavi, ko je to preplezal kot prvi. Tak prehod, na tak način, je bil po mojem resničen korak naprej v zgodovini plezanja.

V luči teh izkušenj vidim, da plezanje nekaj metrov od avtomobila ni le preprost šport ali čista telovadba, kot to trdijo klasični alpinisti.

Nasprotno! Tako plezanje zahteva izjemno psihično moč, najmanj tolikšno kot v gorah. V Arcu poskušam vse za vse, pogosto premagujem mejo padca, da bi dosegel več. V Dolomitih nasprotno ohranjam dovolj rezerve, ker bi bil drugače norec. Medtem ko v plezališču padajo zares, v steni nihče resno ne upošteva možnosti padca. Strah je v prvem primeru mnogo bolj resničen, čeprav padci niso nujno nevarni.

Pustolovščina obstaja povsod, tako v plezališču kot v steni. Vsak je prost v iskanju pustolovščine, ki si je želi, le-ta ni odvisna od višine stene. Ne glede na vse verjamem, da bom v prihodnosti razvil velik del svoje dejavnosti v gorah, ker je tam razvoj prostega-športnega plezanja še zelo omejen in osma ali deveta stopnja v klasičnem smislu predstavljata še velik odprt izziv. Klasični način je zame plezanje novih smeri od spodaj, brez poprejšnjega ogledovanja in opremljanja težavnih mest. Poročam torej o pravi osmi in deveti stopnji, ne o tisti, ki jo danes mnogi uspevajo »premagati«. Obstaja problem točnosti ocene, ker je v gorah težnja po preocenitvi. V splošnem tveganje kot faktor težavnosti prevlada, zato se moramo tudi v nižjih stenah navaditi na bolj redko naklinjenost. Nekoč, ko sem plezal le v gorah, je bilo vse skupaj mnogo laže. Danes vrhunski alpinizem zahteva vedno intenzivnejšo pripravo in odpoved mnogim življenskim radostim«. Tako pravi Mariacher.

Za konec naj dodam le še to:
Trento: 50-letnica »zmage« severne stene Zahodne Cine (smer Cassin-Ratti; VI, A1, PP VII-VIII, 450 m; leta 1935); okrogla miza na temo: tehnično plezanje nekoč in danes. Kresala so se različna mnenja, prepir starih in mladih. Cassina so morali skoraj prisiliti, da je stopil pred mikrofon in zaključil debato. In stari Riccardo je postavil piko na i: »Najbolj pomembno je iti v gore! Naj živi alpinizem!« Eksplodiral je bučen aplavz.

NAJ ŽIVI ALPINIZEM!

 

 

Peter Podgornik

Srečanje plezalcev in tekmovanje v športnem plezanju Bela 88

Alpinistična odseka Nova Gorica in Vipava sta 15. in 16. oktobra 1988 organizirala srečanje plezalcev in tekmovanje v športnem plezanju v novem centru za športno plezanje nad vasjo Vrhpolje pri Vipavi. Stene so visoke do 20 metrov in so previsne, tako da nudijo užitek tudi največjim mojstrom športnega plezanja. V dobri polovici leta je bilo doslej opremljenih že preko sedemdeset smeri do težav 9+ (IX+), avtor smeri pa je Marko Fabčič iz Vipave.
Na tekmovanju je sodelovalo 63 tekmovalcev in tekmovalk. Prvi dan so plezali vsi, ženske v smeri s težavnostjo 7 (VII), moški pa v smeri, ocenjeni z 8- (VIII-). V nedeljskem finalu pa je nastopilo sedem deklet in petnajst fantov. Finalne smeri so imele težave pri dekletih 7+ (VII+) in 8- (VIII-), pri fantih 8+ (VIII+).
Tekmovanje je bilo organizirano na mednarodnem nivoju in je tudi prva nagrada pri fantih odšla v Trst, pri dekletih pa na Vrhniko.
Nedeljsko finale si je ogledalo preko petsto gledalcev z obeh strani meje. Čudovito vreme in prijetno vzdušje ob gledanju najboljših plezalcev je navdušilo večino gledalcev. Oba večera sta bila posvečena ogledu diapozitivov in filmov.

Rezultati - Ženske:
1. Mojca Oblak (AO Vrhnika)
2. Jelka Tajnik (AO Ravne)
3. Miranda Ortar (Soški AO)
4. Metka Lukančič (AO Trbovlje)
5. Damjana Klemenčič (AO Škofja Loka)
6. Slavica Stojakovič (Zagreb)
7. Kristina Poljanšek (AO Železničar)

Rezultati - Moški:
1. Marco Sterni (Trst)
2. Tadej Slabe (AO Lj-Matica)
3. Arci Vanerini (Trst)
4. Vili Guček (AO Trbovlje)
5. Sašo Prosenjak (AO TAM Maribor)
6. Marko Lukič (AO TAM Maribor)
7. Uroš Grilc (AO Črnuče)
8. Aleš Jensterle (AO Jesenice)
9. Tulio Ferluga (Trst)
10. Igor Kalan (AO Kranj)
11. Polde Felicijan (AO Železar Štore)
12. Benjamin Ravnik (AO Jesenice)
13. Nejc Zaplotnik (AO Kranj)
14. Ivica Matkovič (AO Mosor)
15. Jože Krapež (AO Idrija)

Tekmovanje je bilo dobro pripravljeno in na izredno kvalitetni ravni. Od naših najboljših je manjkal le Srečo Rehberger. V kvalifikacijah sta bili za ogled stene na voljo le dve minuti tako, da se je plezalo na pogled.
Izvrstni Marco Sterni, ki je edini zmogel celotno smer v finalu, je znan po drugi prosti ponovitvi Ribe v Marmoladi.
Pri dekletih je manjkalo nekaj najboljših z državnega prvenstva, nepričakovana zmaga Vrhničanke Mojce Oblakove pa je povsem zaslužena.

 

 

Tone Škarja

Seja KOTG 15. 9. - 2. točka
- ponovno Džanu

Ne morem se pomiriti s pragmatičnim sklepom - kdor se je za Džanu prvi prijavil, ima prednost, če bi sam tako mislil, bi rekel Karu: »Oprosti, ampak Česen se je prijavil pred vama.« Če bi bilo tako preprosto, bi izbor opravila že kar tajnica na PZS - po zaporedju prijav. In če bi povedal Silvu, da ni prvi, bi on umaknil prijavo. Potem bi bilo tudi preprosto - en sam kandidat.

O Džanuju sem govoril že več let, pa ne o katerikoli smeri, le o direktni na vrh. Le ta bi pomenila novo kvaliteto, novo najtežjo v takih višinah, ki bi za »zmeraj« vklesala ime naše dežele v knjigo največjih himalajskih dejanj. Južna stena Makaluja, Zahodni greben Everesta, Južna stena Daulagirija, drugod pa Južna stena Aconcague in obe steni v Cerro Torreju so stvari, ki se jim leta nič ne poznajo. Hitra dejanja, proste ponovitve itd. se ob rojstvu zelo zasvetijo, z dobro reklamo prav zableste, a le do prvega še hitrejšega, še drznejšega. To so torej različne stvari.

Iz tega splošnega uvoda se da zaključiti, da dvomim v odgovornost in premišljenost našega sklepa. Namen KOTG je od nekdaj združevati najboljše moči in sredstva za najvišje možne cilje. S sredstvi je slabo, moči je tudi manj, kot si mislimo, a vsaj te, ki so, bi morali združiti za »naj-naj« cilj. Ostale veje, ki so usmerjene predvsem v prosto plezanje, v soliranje itd., so v smislu naše doktrine le »gradbeni material« za »spomenike«, kot sem jih naštel prej, in za tiste, ki morajo šele priti: Džanu, zahodna stena Makaluja (direktno na vrh), vzhodna stena Kanča, direktna na Lotse (južna stena), direktna po jugozahodni steni Everesta, severni steber Everesta, jugozahodni steber Šiše Pangme. Nekaj od tega je tudi za soliste, vse pa nikakor ne. Hitro nastane razlika v samem smislu.

Nazaj k Džanuju. Najprej Česen. Mudi se najbolj njemu, saj Francozom manjka le še malo do zaključka smeri. Možnosti za uspeh ima velike, možnost nesreče tudi ni majhna. In če si spet premisli? Ko smo potrjevali K2, je bil prisoten on z zahodno steno, potem pa ni šel. Že prej je naredil (dokončal) za solista izjemno smer v jugozahodni steni, a kot »spomenika« sta obe poljski levo od njegove nekaj precej drugega. A o trenutni in trajni vrednosti sem govoril že v uvodu. Tudi glede solo vzpona v zahodni steni Čo Oju se je Tomo premislil zadnji hip.

Jeglič in Karo! Njuna smer je »tisto pravo«. Vendar imata manj možnosti. Treba bo porabiti veliko delovnega časa v veliki višini, mrazu, vetru in senci. Med bazo in tisto pravo steno je zelo težaven teren za prenašanje opreme. Dva meseca v južni steni Cerro Torreja je fantastična vztrajnost, morda celo neponovljiva, a vrh Cerro Torre je 1500 metrov pod Džanujevo bazo. In kako naj se pripravljata, ko ne vesta, ali bo Česen potreboval eno ali dve sezoni? Razmislek in predlog: Če bi sam načrtoval odpravo, bi predlagal 6 vrhunskih plezalcev. Če bi se silil biti moderen, bi rekel za 4 - a potem bi že vnaprej rezerviral dve sezoni. Če bi se pokazalo, da je stvar lažja, ni problema: levo od dosedanjih smeri se dviga mogočen steber, še bolj levo pa je vzhodni, še nedoseženi vrh Džanuja (7468 m), ki mu enaka stena pada skoraj do ledenika. A kaj! Tomo hoče biti sam, Johan in Silvo tudi sama. Med sabo se lahko pogovorimo (potolčemo), a kako bomo izločili druge? Francozi so bili preblizu, da bi stvar pustili pri miru. Naša sreča, da so Francozi prav tako razdeljeni, vendar imajo denar in so zato nevarnejši.

Zadnje velike stvari smo v Himalaji naredili leta 1981. Torej nismo tako dobri, kot si mislimo. In če hočemo kaj narediti, najprej obnovimo nekdanjo kvaliteto dejanj. Potem bomo hitro dobili občutek, kakšni ljudje so za kakšne cilje. Časa ni nobenega. Sicer bomo tudi mi navaden Balkan: vsak bo tekmoval z vsakim za prvenstvo domačega travnika, svet pa bo medtem že na Luni. Džanu se mi zdi dovolj pomemben cilj, da bi lahko nekaj posamičnih ambicij združili v skupen snop, s katerim bi segli višje kot bi vsak posebej. Predlagam, da plezalci razmislijo o tem, za pomoč pri tem pa naj vsak ogleduje svoja pretekla dejanja in jih ocenjuje v luči časa in svetovnega prostora, člani KOTG in odgovorni pri KA pa naj premišljujemo, za kakšen namen sploh smo. Vsak naj razmisli o svojem prispevku in pripravljenosti. Potem se bomo lažje odločili. Sam svojo vizijo dovolj glasno razglašam, da jo lahko obravnava vsakdo. Sicer pa se Džanuju zdaj reče KUMBAKARNA.

P. S. Iz tega se tudi vidijo zagate našega alpinizma. Predlagam kako razpravo, ne le člankov in floskul »na počez«.

 

 

 

Tone Škarja

Iz dežele Pakistan - 3

»Vsega tega ne b' b'lo treba …«
Vendar je bila najprej kartica, potem moj zapis ob njej, potem Jamnikarjeva reakcija nanj in zdaj spet jaz. »Ob takem načrtu in takem rezultatu bi se moral človek za kako leto zakopati, ne pa razgrajati naprej«, sem si mislil, a v dobi vsesplošnega vpitja je bila moja misel le preveč starinska. Hrup zakrije praznino.
Ob odpravah, za katere KOTG uspe zbrati denar, se mi zdi prav, da podpremo tudi zasebno pobudo. To je bolj moja samovolja, ki jo opravičim z upanjem, da kaj imenitnega naredi tudi tisti, ki bi se skozi »uradno« selekcijo ne prebil. Upanje se izpolni redko, a kadar se, je zadoščenje dovolj veliko, da ublaži razočaranje pri »strelih v prazno«. Če bi KOTG in jaz postopala po pravilih, bi takih odprav sploh ne obravnavali in potem bi Jamnikar ne imel težav z mano in s KOTG. Takih odprav in težav z njimi je bilo že več, le nihče ni metal blata nazaj v zameno za uslugo.

Za opremo, ki jo je Jamnikar dobil (in ni vse vrnil), je bilo treba odšteti lep denar. Kar izračuna naj. Dobili so tudi poceni karte, kargo v obe smeri je tudi plačala KOTG (pribl. 700.000). O zamudi letala in vzrokih zanjo nas je obvestil in protestiral AF preko agencije SPIK. O kavciji 4000 dolarjev je bilo že vse povedano, AR pa lahko objavijo tudi teleks ambasade. Ambasada nam lahko ustreže, ubogati ji pa ni treba. Ni ustregla. Sicer je pa Jamnikar s Pakistanci posloval v celoti sam in se tudi obvezal, da bo položil predpisano varščino. Naša pomoč pri tem ni uspela, nismo mu pa mi povzročili težav. Najbrž si jih je sam. Osnova so dobre priprave. Lahkotnost v začetku - glavobol na koncu.

O dodatnem zavarovanju v Avstriji, ki ga brez našega predloga sploh ne bi bilo, smo obvestili svojce takoj, ko smo ugotovili, da ne moremo izvesti devizne konverzije (za zasebnike je poslovanje z devizami bistveno preprostejše kot za pravne osebe). Ker je to zavarovanje le za en mesec, ga vedno načrtujemo za najbolj kritični čas na gori - 3 tedne pred načrtovanim vrhom in 10 dni za njim. Če bi Jamnikarjeva odprava plezala na Trango, bi se čas kar dobro ujel.

Glede izgubljenega nahrbtnika vem iz prakse, da letalci pogosto kak kos prtljage zapeljejo predaleč ali prekmalu izkrcajo, pa tudi to, da je to neodvisno od cene kart, pač pa povsem od vestnosti letaliških delavcev.
Kar zadeva moj stolček, moram povedati, da sem od 25 let, kolikor je star, sam v njem »zasidran« zadnjih 9 let kot tretji po vrsti. V tem času se je KOTG - in jaz skupaj z njo - ukvarjala z več odpravami in akcijami, kot pa v prejšnjih 16 letih, pa še z nekaj »neuradnimi« (kot Trango), s kakršnimi se prej sploh ni hotela. Gotovo bi lahko bilo še bolje, a doba ni preveč naklonjena udarniškemu duhu, pa tudi denar gre firmam vse težje iz rok in je treba za vsak majhen uspeh ogromno besed, papirja in časa. Ob tem mi je tole pisanje prava relaksacija.

Na koncu tudi sam obžalujem, da »so šle v nič vse priprave … denar …
želje …«. Žal mi je zaradi Jamnikarja in njegovih treh tovarišev pa zaradi našega alpinizma in naše domovine, ki sicer ta hip ni najboljša, a je še vedno edina, pa malo tudi zaradi sebe, saj sem se vtaknil zraven zaradi uspeha in ne narobe. Lahko si dopisujeva še naprej. Vendar, da ne bi »šlo prepogosto v nič«, se je vodji odprave bolje usesti in nekoliko poanalizirati odpravo - tudi uspešno, kadar je - in se počasi prikopati do kakih uporabnih sklepov. Odraščamo pač vse življenje.

 

 

Iz dežele Pakistan - 4

Pravijo, da se tudi Bog včasih všteje v svojih delih. Prepričan sem bil, da je on nad vsemi, vendar sedaj vidim, da je nekdo še višje. Nekdo, ki je v to tako prepričan in ki tako ljubi samega sebe, da se ob storjeni napaki zlaže sebi v obraz tako prepričljivo, da lahko brez sramu trosi laž naokoli.

Dejstva:
Na kratko naj povem glede odprave Great Trango Tower 1988. Člani Jamnikar, Praprotnik, Lukič in Ivnik smo skupaj zbrali prav vse potrebno, le za polog za helikoptersko reševanje (4000 dolarjev) smo prosili KOTG. To pomeni, da bi nam KOTG posodila 4000 dolarjev za dva meseca in jih v vsakem primeru tudi dobila nazaj (bili smo zavarovani). Nekako štiri mesece pred odhodom mi je tov. Škarja kot načelnik KOTG ta denar tudi obljubil. Dva meseca pred odhodom mi je dejal, da bomo dobili ček. Dvajset dni pred odhodom mi je dal garantno pismo in mi zatrdil, da je to on osebno preveril na naši ambasadi v Islamabadu. Čez dva dni sem ga vprašal še enkrat in mi je zopet zatrdil isto. In hkrati zagotovil, da je pismo, ki mi ga je izročil enakovredno čeku ali denarju. V Islamabadu pa o vsem tem niso nič vedeli. Dušan Djukanovič, drugi sekretar, nam je dejal, da imajo že nekaj let sprejet zakon (iz Beograda), da ne smejo garantirati brez denarja prav ničesar. Torej, če bi se tov. Škarja vsaj malo pozanimal o teh stvareh (in bi se kot načelnik KOTG tudi moral), se meni prav gotovo ne bi zlagal, ali pa je imel kake druge zlonamerne namene.

Še enkrat jasno povem, da smo imeli načrt za ta cilj zelo dobro izdelan in da smo se zavrteli skozi birokratsko kolesje v Islamabadu v dveh dneh. Zataknilo se je le pri Škarjevem pismu, ki smo mu naivno verjeli, predvsem zaradi njegovega stoodstotnega zagotavljanja.
Če pogledamo njegovo pisanje vidimo, da govori o veliko rečeh, ne pove pa prav ničesar. Glavnemu problemu zaradi katerega je vse to pisanje, se v pismu ne posveča, ampak spretno molči in piše laži.
Že takoj na začetku njegovega članka vidimo, da govori neresnico. Začelo se ni z našo kartico, temveč z njegovim garantnim pismom. Morda se njemu zdi naša kartica neokusna, vendar je bila napisana z namenom, da bi se tov. Škarja zamislil nad svojim neodgovornim početjem in se streznil.

Beremo lahko tudi, da se tov. Škarja postavlja v vlogo velikega dobrotnika. Pravi, da pomaga plezalcem, ki ne morejo skozi »uradno selekcijo«. Naš namen ni kandidirati na velikih odpravah, saj gre čas naprej in so že zdavnaj mimo šestdeseta in sedemdeseta leta in z njimi dinozavrske odprave ter himalajski slog plezanja. Kdor kaj pozna razmere v alpinističnem svetu ve, da nekaj veljajo le dejanja, ki pa so v nasprotju s KOTG in načelnikom tov. Škarjo. To so mini odprave, ena ali dve navezi, solo ter brezpogojno alpski slog. Predvsem pa težke stene, ki zahtevajo ekstremno plezanje. To zahteva sprotno spremljanje dosežkov svetovnega merila, če hočemo iti v korak s časom in v svetu alpinizma kaj veljati, moramo stremeti za podobnimi dejanji.

Glede njegove pomoči naj omenim, da smo že vse razložili, da pa si naj tov. Škarja sam izračuna vrednost, ki je bila sicer dobrodošla, vendar nikoli vredna takšne hvale in bahanja. Od opreme smo vrnili vse, razen vrvi, ki so ostale pod steno - zasnežene.

Glede njegovega stolčka in pisanja o njem - samohvala se pod mizo valja.

Upamo lahko le, da se bodo oglasili tudi drugi napredno misleči alpinisti in kaj povedali o svojih izkušnjah s tov. Škarjo.

Člani odprave

 

 

 

 

Matjaž Veselko

Novosti in priporočila
zdravnikov GRS

Na srečanju zdravnikov GRS na Vršiču smo oktobra lani obravnavali nekatere pereče teme s področja prve medicinske in laične prve pomoči v gorah. Slišali smo nekaj za bralce Alpinističnih razgledov zanimivih novosti o nudenju laične prve pomoči, ki lahko pomembno vplivajo na usodo ponesrečenca.

Dr. Jože Četina je v svojem sestavku ponovno poudaril prednosti Hiblerjevega (nemškega) toplotnega omota, ki ga je leta 1984 opisal v 19. številki AR v članku Medicinski vidiki reševanja iz snežnih plazov. Izboljšana praktična navodila objavljamo v nadaljevanju. Bistvena novost je v tem, da s tem, ko v astronavtsko folijo zavijemo le trup podhlajenca in ga zatem tesno omotamo v štiri odeje, povečamo zaostajanje ogrevanja telesne lupine za ogrevanjem jedra. Odeje moramo zategniti in s tem onemogočiti aktivne in pasivne gibe okončin. To lahko prepreči poznejši padec telesne temperature jedra zaradi mešanja hladnejše krvi iz okolice s toplejšo krvjo jedra (tako imenovani afterdrop). To je bilo večkrat opaženo pri nestrokovnem ogrevanju lupine, pri rokovanju z okončinami podhlajenega, naprimer pri oživljanju, pri ohlapnem toplotnem omotu in podobno. Dodatni padec temperature že prej podhlajene-ga telesnega jedra lahko povzroči smrt podhlajenca, ki bi ga sicer še lahko rešili.

Lokalne omrzline se pogosto pridružijo splošni podhladitvi. V omrzlih tkivih pride do pomembnih sprememb in okvar perifernega ožilja in do motene prekrvljenosti teh tkiv. Ker tkiva človeškega telesa sama po sebi prenesejo sorazmerno zelo nizke temperature, saj se jim ob nizkih zunanjih temperaturah potreba po kisiku in presnova celo precej zmanjšajo, pride do okvar teh tkiv šele pri napačnem pasivnem ogrevanju. Pri takem ogrevanju tkiva, ki se jim je presnova ponovno povečala, po okvarjenem žilju ne dobijo dovolj kisika in snovi, potrebnih za njihovo preživetje, če dovolimo telesu, da jih s toploto, dovajano iz jedra, samo ogreva preko počasi obnovljenega
krvnega obtoka, ki zagotavlja dovolj kisika in hranljivih snovi, bodo okvare manj obsežne. Zato pri prvi pomoči omrzle okončine le sterilno zavijemo, jih imobiliziramo in zaščitimo pred nadaljnjo izgubo toplote, aktivno pa jih ne ogrevamo, če smo se odločili za pasivno ogrevanje (v koči), ga izvajamo previdno v postopoma ogrevani kopeli, merilo za hitrost ogrevanja pa je subjektivna bolečina.

Dr. Miša Habinc-Hribarjeva nam je priporočila, naj se pri oživljanju ponesrečenca raje odločimo za umetno dihanje usta na nos kot usta na usta. Ta način se je v praksi bolje obnesel, pogoj pa je, da je nos prehoden. Prav tako se je v praksi bolje izkazalo, da navidezno mrtvega vedno oživlja le en reševalec. Ta naj po začetnih štirih vpihih, s katerimi razpne izpraznjena pljuča, nadaljuje izmenoma s po petnajstimi pritiski na prsnico in dvema vpihoma v pljuča. To naj nadaljuje, dokler se ne utrudi, nato pa naj ga zamenja drugi. Le redko se namreč ob navidezno mrtvem srečata reševalca z dovolj vaje, da bi lahko hkrati zares usklajeno nudila umetno dihanje in masažo srca.

Dr. Evgen Vavken priporoča, naj bo transport ponesrečenca vedno kar se da hiter, vendar nikoli na račun obzirnosti. Hiter in neobziren transport lahko zelo poslabša stanje poškodovanca, pogosto pa povzroči tudi njegovo smrt. Zavestnega ponesrečenca vedno transportiramo tako, da gleda naprej. S tem mu omogočimo, da spremlja svoj transport in se prilagaja pospeškom, ki nastajajo pri gibanju po neravnem svetu. To ugodno vpliva na njegovo telesno in duševno počutje. Le poškodovanca s poškodbo obeh spodnjih okončin transportiramo z glavo naprej.

Vse omenjene novosti seveda le dopolnjujejo osnovni učbenik pripravnikov, alpinistov in članov GRS. To so nepogrešljive Osnove prve pomoči za vsakogar prof. dr. Mirka Derganca. Podrobno poročilo s srečanja pa pripravljamo pri zdravniški komisiji Gorske reševalne službe Slovenije.

 

 


Jože Četina

Toplotni omot

Za izvedbo pravilnega Hiblerjevega toplotnega omota potrebujemo:

1. 1 vrečo za bivakiranje B
2. 3 (volnene) odeje 1, 2, 3, 4
3. 1 astronavtsko folijo A
4. 1 rjuho R
5. vročo vodo v termovki, ali pa segreto na kuhalniku, s kemijskimi toplotnimi vrečkami ali termoforji.

Izvedba

1. Razprostremo vrečo za bivakiranje B
2. Nanjo položimo 4 odeje 4, 3, 2, 1 (glej 1. in 2. sliko), tako, da pridejo
ožje stranice vzdolž telesa. Položaj odej prilagodimo telesni dolžini
podhlajenca (1. slika)
3. Podhlajenca zdravnik po potrebi intubira, mu uredi umetno dihanje z
masko in balonom ter da intravenozno infuzijo. Izogibamo se vsem
nepotrebnim aktivnostim in pasivnim gibom okončin (nevarnost
afterdropa). Glavo zaščitimo z eno ali več toplimi, suhimi volnenimi
kapami.
4. Na mestu, kjer bosta prsni koš in trebuh (organi telesnega jedra),
položimo alufolijo A, z zlato stranjo obrnjeno proti podhlajencu.
5. V predelu prsnega koša in trebuha položimo na spodnje perilo, med
srajco in pulover, oziroma drugo zunanje oblačilo, petkrat preganjeno
rjuho (R, 32 plasti), ki smo jo pred tem prepojili z vročo vodo, kar
aktivno ogreva jedro. (Slika 2)
6. Alufolijo A tesno ovijemo okoli prsnega koša in trebuha, tako da
okončine ostanejo izven folije (počasnejše ogrevanje periferije, da s
tem preprečimo nevarnost afterdropa).
7. Omotamo odejo št. 1 (Sl. 3), sloj a in b diagonalno proti nasprotnemu
boku. Sloj c in d počez drug preko drugega. Vse ogle oziroma stranice
tesno zategnemo pod nasprotno stranjo podhlajenca.
8. Omotamo odejo št.2. (Sl. 4). Sloj e in f počez drug preko drugega; Sloj
g preko nog v smeri proti glavi. Tesno!
9. Omotamo odejo št. 3 enako kot odejo št. 1. Tesno!
10. Omotamo odejo št. 4 enako kot odejo št. 2. Videz gotovega toplotnega
omota prikazuje slika 5.
11. Preko vsega ovijemo vrečo za bivakiranje. Tako zavitega podhlajenca
namestimo v transportno sredstvo in ga fiksiramo. Med transportom
nadzorujemo življenjsko pomembne telesne funkcije in po potrebi
ukrepamo. Poudariti pa je potrebno, naj bo prva pomoč na kraju
nesreče in v koči za omrzle okončine še vedno postopno ogrevanje v
vedno bolj topli kopeli (do 40 st. C), skladno z navodili v PV št. 3/88,
str. 121.

Ukrepi na kraju nesreče

1. Prizadetemu damo tople napitke: vroče, sladkane pijače, brez alkohola, da ogrejemo telesno notranjost.
2. Telo lahko ogrevamo tudi s toplotnimi vrečkami ali toplotnim omotom.
3. Omrznjeno okončino ogrevamo z lastno telesno toploto (z dlanjo; roke vtaknemo pod obleko na golo telo, pod pazduho) ali s pomočjo telesne toplote sopotnika.
4. Omrznjenega (in tudi ozeblega) uda ne masiramo, ne otiramo in ne natiramo s snegom (možnost dodatne poškodbe, infekcije).
5. Omrzli ud oziroma del telesa pokrijemo ali ovijemo s sterilno suho gazo in narahlo povijemo. Ne uporabljamo nobenih mazil, skrbimo da bodo omrzli deli telesa mirovali in da jih ne bo kaj tiščalo. Mehurjev ne prediramo (infekcija).
6. Če smo prepričani, da ponesrečeni ne trpi tudi zaradi splošne podhladitve in omrzlina ni huda, lahko prizadeti giblje z udom in lahko hodi sam. Ponesrečenca s hudimi omrzlinami nosimo.

Ukrepi v koči

1. Prizadetega ogrevamo samo tako, da se zaradi naših ukrepov ne bo dodatno ohlajal! Še vedno je možno, da utrpi ponovne omrzline.
2. Prostor ogrejemo. Prizadeti naj pije vroče, sladke pijače, dodati smemo tudi zmerne količine alkohola (širi žile).
3. Omrzli ud potopimo v vodno kopel. Ne začnimo takoj z vročo vodo; to lahko povzroči škodo tkivu in neznosne bolečine. Postopnost je nujna. Mlačni vodi pri 10 st. C počasi dodajamo vročo vodo, dokler kopel nima 40 st. C. Hitrost ogrevanja ne omejujemo časovno, s »pol ure«, temveč naj bo glavni kriterij pri tem bolečina, ki jo pri tem čuti omrznjenec in naj bo zanj znosna.
Ilustr. Jože Četina in Samo Fokter

 

 


Staranje svedrovcev

Odbor za varnost (Sicherheitskreis) DAV, ki ga vodi priznani strokovnjak Pit Schubert, se je letos lotil raziskave kakovosti stalnih svedrovcev, ki so v plezalnih vrtcih pa tudi drugod namenjeni samovarovanju prostih plezalcev, sicer pa še za spuščanje ob vrvi ali zavarovanju na varovališčih v plezalnih smereh v stenah gora.

Pokazalo se je, da se vodstva in udeleženci v plezalnih šolah in športni plezalci v vrtcih kar preveč zanašajo na stalne kline, ki ponekod predstavljajo edini varovalni pripomoček. Ti se proti vsem pričakovanjem starajo in marsikje niso več zanesljivi, kar kažejo nekatere hude nesreče in poškodbe; v ameriških gorah pa so zaradi slabih stalnih klinov omahnile v smrt že številne naveze. Vemo, da svedrovci rjave in da so ponekod neustrezno nameščeni v vrtine. Nekateri plezalci uporabljajo doma izdelane pripomočke, ki niso kos obremenitvam.

V ZR Nemčiji se je DAV že lotil sanacije. Samo v predelu Frankenjure so namestili 4000 klinov, saj kaže, da se je športno plezanje med ljudmi udomačilo in se bo še širilo. Varnost plezalcev je spričo tega nedvomno v interesu javnosti, zato naj bi - kot v Franciji - denarna sredstva za zavarovanje pritekala tudi iz javnih blagajn. Končno gre tudi za tujski promet, ki bi prek dejavnosti športnih plezalcev vsaj deloma popravil slabo bilanco v mrtvi sezoni.

Odbor je iskal tudi tehnične rešitve in sedaj v povezavi s tovarno Hilti Austria GmbH ponuja kline iz posebne snovi (Nirosta). Te z dvokomponentnim lepilom pritrdimo v vrtine premera 13 mm, globoke 55 mm. Luknje vrtamo klasično z dletastim svedrom ali pa z vrtalnim strojčkom, ki ga poganja akumulator. Tako nameščen klin prenese obremenitev 30 kN (približno 3000 kp). Odbor priporoča, da kline nameste osebe, ki so odgovorne in se na delo tudi spoznajo.

Delo naj bi opravili brez zaslužka, plačali naj bi jim samo potne stroške in dnevnico in pa seveda dobavili še kline, lepilo in orodje. V ZR Nemčiji in Avstriji bodo stroške krila planinska društva, organizacije tujskega prometa, deželne in zvezne organizacije pa tudi posamezna podjetja. Kot organizatorji bodo poprijeli za delo aktivisti planinskih društev, vodniških združenj in GRS. Odbor priporoča, da o potrebnosti akcije in njenem poteku sproti obveščajo javnost.

Priredil Pavle Šegula

 

 


UIAA atest reških vrvi

Dne 11. 10. 1988 je v drugem poskusu vrv »Riječke tvornice konopa« dobila atest po standardih UIAA in DIN 7946, in se tako uvrstila med 145 vrvi v svetu, ki imajo ta atest, ali natančneje med 36 enojnih vrvi, ki imajo ta atest, tovarna pa med 13 svetovnih proizvajalcev alpinističnih vrvi. Ko bo UIAA drugo leto uvrstila Reško vrv v svoj letni pregled testirane opreme, bo s svojo debelino ta vrv na prvem mestu - 11,4 mm, ostale enojne vrvi so debele od 10 do 11 mm.
Debelina vrvi ni predpisana, za atest je pomembno le, kako jo proizvajalec deklarira - enojna (za enojno uporabo), ali dvojna vrv. Enojno vrv testni center preizkuša na padce z 80 kg utežjo, dvojno vrv pa z 55 kg. Debelina (in z njo tesno povezana teža vrvi) pa je še kako pomembna za uporabnike - alpiniste, ki pri izbiri opreme, ki bo jahala njihove hrbte, gledajo na vsak dekagram.
Drugi, predvsem za proste plezalce pomemben podatek pa je število zdržanih padcev. Reška vrv je pri treh preskusih na padce zdržala dvakrat po 6 in enkrat 5 padcev, kar zadovoljuje zahteve (zdržanih 5 ali več padcev). Tuji proizvajalci v svojih prospektih reklamirajo 9, pa tudi 11 zdržanih padcev. Žal UIAA v svojem letnem poročilu ob testiranih vrveh ne navaja števila zdržanih padcev, tako teh reklamnih podatkov ni mogoče preveriti.
Reklamni podatki o nekaj v Evropi najpogosteje uporabljanih vrveh so zbrani v priloženi tabeli, za primerjavo pa je dodana še Reška vrv. Rečanom moramo priznati vztrajnost, upati je, da bodo vztrajali in tudi v komercialnem pogledu spravili vrvi na nivo.

AR Press

 

 


Tomaž Vrhovec

Poročila o stanju snežne odeje in opozorila pred nevarnostjo proženja snežnih plazov

Nekaj splošnih besed o pojavljanju plazov

Nevarnost proženja snežnih plazov je zaradi vpliva geografskih, geomorfoloških in vegetacijskih dejavnikov izrazito krajevno pogojena, tako da so razlike v nevarnosti proženja lahko zelo velike že na zelo majhnih razdaljah. Na pogostnost proženja snežnih plazov vplivajo predvsem lega zemljišča z nadmorsko višino in z nagibom, razgibanost terena, oblikovanost terena, hrapavost tal, poraslost zemljišča z višino, s trdnostjo in s starostjo vegetacije, lega zemljišča glede na sonce in lega zemljišča glede na smer prevladujočih vetrov. Zadnja dva geografska dejavnika sta seveda odvisna od meteoroloških razmer, lega zemljišča glede na sonce (prisojnost, osojnost) pa se spreminja tudi zaradi letnega hoda zenitnega kota sonca.

Meteorološki dejavniki, ki vplivajo na proženje snežnih plazov, so na eni strani odvisni od trenutnega vremena oziroma od vremena v zadnjih nekaj dneh, na drugi strani pa na proženje snežnih plazov vpliva tudi celotno stanje snežne odeje, torej v snežni odeji zamrznjena zgodovina vremena neke zime. Pojavljanje snežnih plazov je odvisno od stabilnosti snežne odeje, to pa določajo: skupna debelina snežne odeje in njena struktura vključno z obliko snežnih kristalov in stopnjo preobrazbe le-teh, vetrovne razmere (prenašanje snega, vetrovna erozija), temperaturne razmere ob sneženju in kasneje, ko se snežna odeja preobraža, površinska hrapavost posameznih plasti snega, debelina, intenziteta padanja in vrsta novozapadlega snega, morebitni pojav ne-trdnih padavin (dež, rosenje, ivje), intenziteta sončnega sevanja in predhodno pojavljanje snežnih plazov.

Zaradi različnih geografskih danosti se meteorološki dejavniki na različnih lokacijah izražajo na različne načine. Tako se naprimer količina padavin z rastočo nadmorsko višino ponavadi povečuje, prav tako se povečuje delež trdnih padavin, z rastočo nadmorsko višino se ponavadi povečuje hitrost vetra, s tem se povečuje prenašanje snega med sneženjem s privetrnih na odvetrna pobočja, s povečano hitrostjo vetra se povečuje tudi vetrovna erozija na vetrovnih legah, povečuje pa se tudi količina odloženega snega v zatišjih. Hkrati se z rastočo nadmorsko višino povečuje razlika med prisojnimi in osojnimi legami.

Kako oceniti nevarnost proženja plazov
Zaradi neposredne ogroženosti so se med turnimi smučarji, zimskimi alpinisti, prebivalci plazovitih področij, upravljalci smučišč in lovci uveljavile metode testiranja snežne odeje (norveška metoda, švicarska metoda, testne eksplozije), s katerimi preskusijo stabilnost snežne odeje na kraju samem, torej na robovih pobočij, za katere sumijo, da so nevarna za sprožitev plazu in nato svoje ravnanje prilagodijo izidu testa.

Meteorološke službe alpskih držav v zimski sezoni izdajajo poročila o stanju snežne odeje in opozorila pred nevarnostjo proženja snežnih plazov v posameznih regijah. Pri tem je prostorska natančnost teh poročil in opozoril omejena večinoma na velikost posameznih gorskih skupin in na nekaj tipičnih pasov nadmorske višine. Glede na vremensko situacijo so posebej poudarjene razmere v prisojnih in osojnih, privetrnih in odvetrnih ter vetrovnih in zatišnih legah. Na ta način se poizkuša strnjeno podati informacijo o snegu in snežnih plazovih, pri čemer mora uporabnik te informacije prilagoditi konkretnemu področju (pobočjem, grapam, slemenom, grebenom), kjer poteka njegova aktivnost.

Kako nastane opozorilo o nevarnosti snežnih plazov v Sloveniji
Postopek izdelave ocene nevarnosti proženja snežnih plazov se v okviru meteorološke službe začne z opazovanji in merjenji snežne odeje in vremena. V okviru Službe za varstvo pred snežnimi plazovi pri Hidrometeorološkem zavodu SRS na devetih merskih postajah v sredogorju in visokogorju (Kredarica, Vogel, Rogla, Lisca, Rateče, Kanin, Predel, Zelenica, Krvavec) opazovalci zjutraj izmerijo oziroma določijo značilnosti vremena (oblačnost, smer in hitrost vetra, sedanje in preteklo vreme, temperaturo zraka in snega, značilnosti snežne odeje (višino skupne snežne odeje, višino novozapadlega snega, globino prediranja snega, obliko in vrsto površine snežne odeje) in morebitne snežne plazove, ki so se v okolici postaje sprožili v zadnjih 24 urah. Podatki se šifrirani prenesejo v Ljubljano, kjer redno dvakrat na teden naredijo poročilo o stanju snežne odeje in po potrebi opozorilo pred snežnimi plazovi. V primeru večjih snežnih padavin oziroma v primeru nepričakovanega razvoja vremena izdajajo tudi izredna opozorila.

Ker se snežne in plazovne razmere po terenu močno spreminjajo, je pri oceni nevarnosti proženja snežnih plazov dodana tudi informacija o splošnosti nevarnosti, tako da se govori o splošni ali o krajevni nevarnosti proženja plazov.

Pravila oziroma povezave med spremembami vremena in spremembo stabilnosti snežne odeje so osnovana na statističnih študijah snežnih plazov in vremena, na podlagi interpretacije fizikalnih dogajanj v snežni odeji in na podlagi subjektivnih izkušenj napovedovalcev snežnih plazov.

Osnovni parameter, glede na katerega se ocenjuje nevarnost proženja snežnih plazov, je skupna debelina snežne odeje na neki nadmorski višini. Glede na poraščenost in oblikovanost terena je namreč potrebno, da sneg prekrije oziroma poleže večino ovir (skale, ruševje), če naj nastopijo razmere za proženje plazov. Na povsem gladki podlagi (nepopasena trava, melišča) zadošča že okoli 30 cm snega, pa že lahko pride do splazitve. V splošnem za vse vrste podlage velja, da do 50 cm skupne snežne odeje ne predstavlja zaznavne nevarnosti za proženje plazov, pri čemer pa to velja za pobočja z zmernim nagibom. Zelo strma pobočja in stene, zelo gladka pobočja, se seveda začno plaziti že pri manjših količinah snega. Na pobočjih z nagibom, ki presega 60 stopinj, se sneg ne more obdržati in se plazi hkrati z naletavanjem, razen če sneg ne pada z močnim vetrom in pri temperaturah blizu ledišča.

Če je novi sneg padal ob vetrovnem vremenu, se stopnja nevarnosti proženja snežnih plazov poveča, posebno še v visokogorju nad gozdno mejo, saj tam veter intenzivno prenaša sneg in gradi zamete, klože in opasti. Prav te snežne tvorbe so značilne za zmerno in veliko krajevno nevarnost snežnih plazov v gorah, saj se klože in opasti večinoma ne sprožijo same od sebe, pač pa se splazijo šele ob zunanjem vplivu, to je ob obremenitvi, ki jo povzroči gornik ali smučar, žival ali pa na kložo zapadli novi sneg. Vpliv vetra na proženje snežnih plazov je posebno značilen v najhladnejših mesecih začetka zime, kasneje pozimi in spomladi pa je nekoliko manj pomemben.

Temperaturi zraka in snega ob sneženju in temperatura zraka po sneženju večstransko vplivajo na proženje plazov. Če so temperature ob sneženju visoke (okoli 0 stopinj Celzija), potem se nevarnost proženja snežnih plazov zmanjša. Če so bile temperature ob sneženju visoke in se nato znižajo, se nevarnost zmanjša, če pa je bilo obratno, se nevarnost poveča. Višje temperature so ugodnejše za preobrazbo in sprijemanje snežne odeje, pri nižjih temperaturah pa ostaja sneg dalj časa svež in mehak in tako tudi neodporen na vetrovno erozijo. Dolgotrajna odjuga, posebno še z dežjem, povzroči mehčanje, navlaževanje in destabilizacijo snežne odeje, tako da se zaradi tega nevarnost proženja plazov povečuje. V pomladnem času, ko je sonce močnejše, to pa velja za zatišne in prisojne lege tudi sredi zime, se čez dan zgornje plasti snega talijo ali gostijo, kar povzroči destabilizacijo snežne odeje, s tem pa se čez dan nevarnost snežnih plazov poveča.

Glede na razprostranjenost gorskega sveta v Sloveniji v več različnih klimatskih področij in glede na različne nadmorske višine, je ocena nevarnosti proženja snežnih plazov v opozorilih pred to nevarnostjo razdeljena po višini v naslednje pasove: najvišji del visokogorja - nad 2300m, skalnato, neporaslo; visokogorje nad gozdno mejo, trava in ruševje; sredogorje - pod gozdno mejo, pod 1500m; doline - naseljena področja pod gozdno mejo.

Za potrebe napovedi plazov slovenski gorski svet glede na klimatske značilnosti in tipične nadmorske višine razdelimo v Julijske Alpe (včasih posebej še južni del Julijskih Alp - Kanin, Komna, Bohinjski greben), Karavanke (gorenjski del). Kamniške Alpe s koroškimi Karavankami in sredogorje.

Zaradi preglednosti poročil in opozoril so v njih omenjena le tista področja, kjer je nevarnost zaznavna, oziroma kjer je zadosti snega. Ker so zelo pogoste razmere, ko je nevarnost proženja snežnih plazov po visokogorju krajevno pogojena s pojavljanjem snežnih klož, je opozorilu pogosto dodan nasvet, naj obiskovalci gora pazijo, da sami ne sprožijo plazu.

Pri poročilu o stanju snežne odeje so navedeni predvsem podatki, ki koristijo turnim smučarjem in zimskim alpinistom. To so debeline snežne odeje na nadmorski višini 1500 in 2500 m, globina prediranja površine snega, razporeditev snega zaradi vetra (spihanost in klože), razlike med prisojnimi in osojnimi legami, poledenelost.

Poročila o stanju snežne odeje se javnosti posredujejo v okviru oddaj za šport in prosti čas radijskega programa ob petkih dopoldne na drugem programu radia Ljubljana (Val 202). Povzetek poročila o stanju snežne odeje je objavljen v petkovi prilogi časopisa Delo in občasno tudi v okviru televizijske oddaje o vremenu.

V primeru večje nevarnosti snežnih plazov opozorilo objavi televizija v okviru vremenske oddaje, na radiu pri obširnejših vremenskih poročilih in v okviru nasvetov za prosti čas. V primeru zelo velike nevarnosti snežnih plazov, posebno če so znatne snežne padavine tudi v dolinah, se opozorilo pred snežnimi plazovi vključi v vsakokratno vremensko napoved. V primeru velike nevarnosti snežnih plazov je tako opozorilo vključeno v vse redne objave Hidrometeorološkega zavoda SRS na radiu, televiziji, v časopisih in na telefonskem odzivniku.

Opozorila pred nevarnostjo snežnih plazov, kot jih pripravlja meteorološka služba, so nujno posplošena in namenoma ne povsem konkretna. Namenjena so ljudem, ki se zaradi svoje športne aktivnosti ali zaradi službe podajajo ali pa stalno živijo v krajih, ki jih ogrožajo snežni plazovi. Opozorila naj bi v veliki večini primerov predvsem vzbudila pozornost uporabnika, da bo ta ob svoji aktivnosti v naravi upošteval pravila za varno ravnanje v zasneženih gorah in tako preprečil morebitno nesrečo s snežnim plazom. Samo opozorilo je povsem neukemu uporabniku nekoristno, za smiselno uporabo opozorila na konkretnem terenu je potrebna gorniška izobrazba ali pa drugačno poznavanje snežnih plazov.

Kje in kako do informacij o snežnih plazovih v vzhodnih Alpah
(Povzeto po Lawinenhandbuch 1987 in Poročilu IKAR 1988)

Slovenija:
II. program radia Ljubljana, Val 202, petek ob 9.00,
Petkovo Delo
tel: 061 313-583 (ob četrtkih in petkih) ob večjih nevarnostih odzivnik 061 982
TV Ljubljana, Vreme ob 19.55

Avstrija (splošno):
radio:
Oe-1 ob petkih med 18.15 in 19.00
Oe-regional ob petkih med 11.45 in 13.00
Koroška:
telefonski odzivnik 04263 1566
radio Oe-regional vsak dan okoli 7.40

Salzburg:
telefonski odzivnik 0662 1588
Oe-regional vsak dan ob 7.45, ob nedeljah in praznikih ob 8.05

Tirolska:
telefonski odzivnik 05222 1587
radio Oe-regional vsak dan ob 7.55 in ob 12.45

Bavarska:
telefonski odzivnik 089 1259 555 in 089 11600
radio Bayern III po poročilih ob 9.00 skupaj z obvestili o plazovih za Avstrijo in Švico

Južna Tirolska:
telefonski odzivnik 0471 270 555, 0471 271 177
radio RAI Bolzen ob petkih ob 15.00

Italija
Aosta: 0165 312 102
Domodosola: 0324 481 201
Arabba: 0436 79 221
Bormio: 0342 901 280

Švica: 091 187

Francija
Haute Savoie (Chamonix): 50 531 711
Savoie: 79 070 824
Isere: 76 511 29
Haute Alpes: 92 201 000

 


Čo Oju 8210 m

Slovenska odprava

Vztrajnost in vizionarstvo Komisije za odprave v tuja gorstva pri PZS in njenega načelnika Toneta Škarje sta, kljub hudim finančnim težavam, botrovala odhodu prve slovenske odprave v Tibet. Cilj odprave, je bil Čo Oju (8210 m) in njegova severna stena, o kateri smo pred odhodom vedeli zelo malo. Razlog je bil enostaven. Stena je z večje razdalje komaj opazna, saj jo zakriva skoraj sedem tisoč metrov visok greben.

Enkratno steno izrednih dimenzij in dostop do nje smo odkrili prav mi. Iz skrite ledeniške krnice Palung nas je vse prevzel pogled na steno, ki ji najdemo enake samo še med težjimi v Alpah. V tej steni »za devetimi gorami« smo preplezali čudovito, kombinirano, težko in naravno smer, visoko 2000 m.

Stene smo se lotili alpinistično, z izredno kolektivnostjo, ki je ni pokvarilo nekaj odstopanj. Posameznik v tej steni ni pomenil nič. Vse, kar smo storili, je rezultat skupnega dela. Pred odhodom sem poslušal pripombe na račun mladih in novih himalajcev. Optimist, kot sem, sem že od samega začetka zaupal v izbrane alpiniste, verjel v kolektivno delo in uspeh je potrdil moje zaupanje.

Poznavalci razmer v Himalaji, predvsem pa gospa Hawley, so naš vzpon ocenili z besedami: »Končno se je v Himalaji zgodilo spet nekaj novega, drugačnega. Preplezali ste novo steno. Dejanje, ki bo ostalo zapisano v zgodovini odkrivanja Himalaje.«

Na začetku sem omenil hude finančne težave ob odhodu odprave na pot. Te težave so kljub uspehu, ki sodi med največje alpinistične dosežke v Himalaji letos, ostale, tako da odprava še ni čisto končana.

Člani odprave:
Roman Robas, vodja odprave
Tone Škarja, pridruženi član
Iztok Tomazin, zdravnik odprave
Viki Grošelj, član
Jože Rozman, član
Nadvešnik Rado, član
Marko Prezelj, član
Blaž Jereb, član

Časovni potek odprave:
Glavnina odprave je odšla na pot 5.10.1988, v domovino pa se je vrnila
8.12.1988.
V bazi smo preživeli čas od 17.10. do 14.11.1988.
Vzponi prek stene na vrh:
2.11. Iztok Tomazin, sam.
Ko se je vračal po Tichyjevi smeri v dolino, sta mu šla v noči med 2. in 3.11.
nasproti do višine 6000 m Tone Škarja in sirdar Pemba Nurbu.
5.11. Viki Grošelj in Jože Rozman
8.11. Rado Nadvešnik in Marko Prezelj
9.11. Roman Robas in Blaž Jereb

Vodja odprave
Roman Robas

 


Bojan Pograjc

Kanadsko Skalno gorovje

Še pred slabim letom nisem kvaril povprečnega znanja slovenskih alpinistov (lahko se tudi motim) o kanadskih gorah. Ko mi je Bojan Počkar predlagal, da začneva skupaj nabirati denar za odpravo, sem vedel le to, da obstaja gora z imenom Mt. Robson. Malo kasneje mi je prišla na uho informacija o še ne tako davnem poskusu Pavleta Kozjeka in Petra Podgornika, ki se je končal predčasno zaradi slabih vremenskih razmer. Izziv je bil tu in stvar je stekla. Z muko zbrana vodniška literatura je obsegala turistično brošuro o Rocky Mountains in res odličen članek v Mountainu o velikih severnih stenah Ka-nade z zglednimi fotografijami, to pa je bilo tudi vse. Človek pač ni dovolj aktiven. Danes namreč imam vodnik The Rocky Mountains Of Canada v dveh delih (Južni in Severni), ki sta ga izdala American Alpine Club in Alpine Club of Canada. Prvič je izšel davnega 1921. leta, moj pa je iz že sedme izdaje po vrsti (bodoči kandidati za to področje si ga lahko ogledajo pri meni). Vsemu pa je pristavil svoje še, kdo drug kot Franci Savenc, ki je ne vem iz katerega birokratskega legla privlekel na svetlo uradno povabilo kanadskega Alpine Cluba jugoslovanskim alpinistom, naj obiščejo gorniški center Banff in se seveda spoprimejo z zahtevnimi stenami Skalnega gorovja.

Prvi dnevi na zahodu dežele gozdov in jezer nikakor niso bili po meri naših plitvih žepov. Banff, mestece oddaljeno okoli 120 kilometrov od Calgarya, je dražje od Zermatta in bolj obljudeno kot ljubljanska Čopova ulica. Gospodje iz Alpine Cluba so pač poslovneži, ki jih slovenski alpinistični amaterizem ne razume. Vendar pa se, vsaj po škrtosti sorodni našim Gorenjcem, nismo dali. V njihovi imenitni klubski hiši smo sprva prebivali po članskih cenah, kasneje pa smo z opravili okoli nje, zbili ceno na nič. O seveda, imeli smo s seboj šotore, a se črno kampiranje vedno konča z obiskom enega izmed številnih nadzornikov narodnega parka, v najslabšem primeru pa kar z medvedom, katerih res ni malo.

Kamnina je v glavnem apnenec, le eno samo področje, veliko kot pol Slovenije, je iz granita. Sten, malih in velikih Eigerjev, je toliko, da jih iz fotografij po imenu ne bi prepoznal niti starosta Rockyjev Chic Scott. Chic je imeniten fant. Preživlja se z vodništvom, organizacijo gorniških srečanj s svetovnimi zvezdami alpinizma poleg tega pa je še zelo aktiven pisec. Skratka, kadar ni na odpravi, se ga izplača poiskati (njegovo poznavanje gora se lahko primerja samo še z Mlačevim poznavanjem zgodovine alpinizma).

Smeri še ni veliko, logični problemi pa kar kličejo. Težavo predstavlja le nestanovitno vreme. Cel teden lahko dopoldne sije sonce, popoldne pa začuda večkrat pada dež kot pa sekajo strele neviht. Najprimernejši meseci za plezanje lednih, a tudi kopnih smeri so junij, julij in avgust. Domačini se zaklinjajo na zimo, ko lahko tudi v slabem vremenu splezaš več sto metrov visok zaledenel slap. Vodnik za vse zanimive stvari bi bil zagotovo debelejši od zbranih planinskih spisov Janka Mlakarja.

Za konec pa še obvestilo tistim, ki jih opisano področje mika. Prihodnje leto bo tudi na PZS prišlo vabilo za zimski zbor predstavnikov alpinizma iz socialističnih držav v Banffu. Vse stroške razen prevoza, bo plačal organizator!

 

 


Za G-L priredil: Genadij Štupar


Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

ARHIV

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.