John Elvis Harlin II se je rodil na današnji dan 30. junija 1935. Njegovi prvenstveni vzponi, način življenja in usoda še danes živijo. Tudi po zaslugi njegovega sina, ki je prav tako alpinist, urednik ...
Planinski vestnik (1966): John Harlin je dejanski idejni pobudnik direttissime v Eigerju. Tri leta je mislil in delal za to stvar. Ironija usode, bi rekli s staro frazo, da je omahnil tik pred ciljem, 22. marca 1966 ob treh popoldne. Dva dni po njegovi smrti je mednarodna naveza stopila iz stene in dala smeri v dveh zgornjih tretjinah stene Harlinovo ime. Smer poteka levo od prvega snežišča na levi rob drugega k Likalniku, odtod pa direktno k Pajku. V tem delu, nekako sredi med Likalnikom in Pajkom, je zdrsnil Harlin. Od Pajka teče smer direktno mimo Muhe na vrh.
Novice o njegovi smrti niso prinesli samo magazini in podobni žurnalistični jastrebi, žejni senzacij, tudi pariški »Le Monde« in »The New York Times« sta zapisala, da je usoda udarila po najboljšem od najboljših.
V zadnjih letih življenja je v Mont Blancu zapisal svoje ime v tri stene, kamor so se zastonj zaganjali največji alpinistični asi: Aig. du Fou, južna stena, tretji steber Fréney in direktna v zahodni steni Druja. Plezati je začel kot študent na univerzi Stanford v Kaliforniji. Udeležil se je največjih plezanj v orjaški steni El Capitan v dolini Yosemite. Leta 1956/57 je bil načelnik Stanford Alpine Cluba. Tedaj je sanjal o severni steni Matterhorna. Alpe je spoznal še kol študent. Nato je služil vojsko in bil kot rezervni oficir — lovski pilot poslan v Hunsrück blizu Mosele, po ameriških pojmih blizu Alp. Opravil je v glavnem vse klasične ture v Mont Blancu, v Dolomitih in oprezal okoli Eigerja. Rutinske polete je izrabil zato, da je spoznal Evropo in severno Afriko. Plezal je v Wallesu, Fontainebleauju, v münchenskem plezalnem vrtcu. Tu je našel Konrada Kircha, svojega nemškega sonaveznika v Eigerju. Z njim je plezal v Kaiserju in Wettersteinu. Neko nedeljo je preplezal zahodno steno Totenkirchla, se z avtom odpeljal v Bern Kastel, spal dve uri, nato pa startal z F-100 z nadzvočno hitrostjo.
Leta 1961 je preplezal vzhodno steno Grand Capucina, leta 1962 je po štirih poskusih uspel v Eigerju. Po štirih letih se je poslovil od USA Airforce in se jeseni 1963 zaposlil kot športni učitelj na ameriški gimnaziji v Leysinu v Švici. Vse poletje je posvetil goram. Prvi veliki uspeh je bil prvenstveni vzpon v južni steni Aiguille du Fou, ki jo je preplezal z Američanoma Garryjem Hemmingom, Tomom Frostom in Škotom Stewartom Fultonom. Vzpon je zmogel samo z ameriškim materialom in tehniko iz granita v Yosemitih. Isto je storil v zahodni steni Druja, ki jo je preplezal z Američanom Royalom Robinsonom.
Oba vzpona sta glede na višine v Mont Blancu značilna predvsem zaradi tehničnih težav z vsemi umetelnimi pripomočki. Tretji njegov prvenstveni vzpon v levem (tretjem) stebru Freney (Pilier Dérobé) pa je poleg tega še visokogorski. Že dostop k Freneyu je celodnevna ledna tura. Harlin je tudi pokazal, da je ameriški material boljši tudi v taki smeri. Klini se lahko izbijajo in hitro poravnajo za nadaljnjo uporabo. To omogoča večjo hitrost, ta pa varnost. Tragedija v srednjem Freneyu v letu 1961 bi s takim materialom najbrž izostala. Harlin je tedaj prišel na pomoč in bil razočaran nad moralo reševalcev.
Publicity ob direttissimi je Harlina označevala kot športnega profi-plezalca. Konrad Kirch ga imenuje »alpiniste complet« po francoskih pojmih, to je, nekak moderni Maduschka, ki mu je alpinizem življenjska oblika v najplemenitejšem pomenu besede, vodilna ideja v življenju, zato je tudi postal član GHM (Groupe de Haute Montagne) in Alpine Cluba. Imel je izrazit smisel za kulturo alpinizma, bil je dober pisec, študiral je umetnostno zgodovino in se sam ukvarjal s slikanjem. Kar je znal, je dajal drugim. "Leysin American School" in "International School of modern mountaineering", ki ju je vodil, sta bili šele začetek. Bil je velik humanist, kozmopolit v Kugyjevem smislu, pristaš mednarodne naveze. Vedel je za težave, ki so ji na poti, odločil pa se je, da se bo zanjo vselej zavzemal. Ni bil simbol, bil je oblikujoča sila, pravi o njem Kirch.
Tine Orel
Planinski vestnik, 1966/12