Delo, Šport: ... V boju z vetrom in snegom je morala odprava odnehati
Pred dnevi se je iz Himalaje vrnila slovensko - kamniška alpinistična odprava na Lotse Šar - 60 dni poskusov - Malo uspešnih odprav
LJUBLJANA - Kamniški ekipi, ki so jo sestavljali Cene Griljc (vodja celotne odprave), Janez Benkovič, Cene Berčič, Milan Gladek, Janko Plevel, Rado Nadvešnik, Marko Prezelj in pridruženi član Janez Šušteršič, se je pridružila še ekipa komisije za odprave v tuja gorstva. V njej so bili Filip Bence, Tomo Česen, Silvo Karo in Andrej Štremfelj ter zdravnik dr. Peter Pajntar. Njihov cilj je bil 8400 m visok Lotse Šar ter še za trideset metrov višji srednji vrh Lotseja, edini še neosvojeni osemtisočak.
VRH SVETA - Z leve: Everest, Lotse, srednji vrh, Lotse Šar.
Naj na kratko obnovim dogodke, ki so bili obširneje že opisani med našim bivanjem - pod hribom. Bazo smo postavili (14. marca, medtem ko je Štremfelj prišel tja deset dni kasneje, saj smo zopet imeli zaplete s tovorom opreme. Toda na srečo je vsa oprema prišla v bazo še pravi čas, tako da zaradi tega plezanje ni bilo prekinjeno. Stena in JV greben sta sicer zelo ostra in strma, vendar smo imeli v začetku dobre razmere in smo zares hitro napredovali. Po desetih dneh je bila stena popolnoma opremljena do 6250 m, vmes smo 25. marca postavili še tabor I, ki je stal v sedlu pod steno na višini 5850 m. Čez dva dni je že stal tabor II 6300 m visoko, od vseh taborov postavljen na najboljšem mestu. Čez štiri dni smo postavili še tabor III in to na mestu, kjer so lansko leto imeli šotor španski alpinisti. Postavljen je bil na izpostavljeno snežišče in vihar ga je v naslednjih dneh uničil, tako da smo trojko prestavili višje, 6900 m visoko in na mnogo boljše mesto. Že takoj naslednji dan, 8. aprila je bilo to, je bila stena že splezana in vse do roba opremljena z vrvmi. Dosegli smo 7300 m in glavne tehnične težave so bile za nami. Potem pa se je začelo z dolgotrajnim slabim vremenom. Deset dni je bilo sicer jasno, toda veter, ki je pihal, je bil zares orkanski in včasih smo imeli celo v bazi občutek, da bo odneslo šotore. Na hribu, predvsem v zgornjem delu, pa je bil skoraj uničujoč. Napovedi so se gibale tam okoli 200 km/h. Po tem viharju je 20. aprila Filip Bence dosegel 7450 m, našo najvišjo točko, ki jo potem nismo več dosegli. Že v slabem vremenu se je njegova skupina vrnila s hriba vse do baze in pet dni se nismo iz nje niti premaknili. Ves čas je snežilo, po steni so se prožili ogromni plazovi, čeprav je treba reči, da je bila naša smer po grebenu pred to nevarnostjo popolnoma varna. Zaradi velike strmine je sneg sproti odnašalo. Sneženju je sledil veter, temu pa potem spet štirje dnevi snega. Petega maja smo se zbudili v lepem jutru in kazalo je, da se bodo razmere ustalile. Prezelj in Nadvešnik sta odšla na dvojko, naslednji dan pa še na trojko. Po grebenu je bilo okoli 30 cm novega snega in ko sta poskušala proti robu stene, se je spet zelo hitro pooblačilo, veter in sneg sta spet razsajala po hribu. Potem smo se odločili, da opravimo še en poskus. V tem času so rob stene dosegli tudi (po naših fiksnih vrveh) francoski alpinisti in ko so poskušali splezati še malo višje po vršnem snežišču, je enega od njih odnesel plaz. Na veliko srečo se je malo pred robom ujel, sicer bi zletel čez steno, 2000 m globoko. To je bil zadosten dokaz, da je tehnično nezahtevno pobočje lahko ob večji količini snega izredno zahtevno.
Benkovič in Berčič sta potem odšla 7. maja na enko, potem na dvojko, 9. maja pa proti taboru III. Istega dne sva midva s Štremfljem dosegla dvojko. Večji del dneva je bilo sicer sončno, toda spet se je pojavil orkanski veter, zgoraj okoli vrha spet okoli 200 km/h. S trojke sta Benkovič in Berčič sestopila, saj je bilo zgoraj naravnost noro. Na dvojki sva s Štremfljem preživela viharno noč in ker se zjutraj ni nič spremenilo, sva se odločila, da počakava še en dan. A vetra še ni bilo konec. Francozi so iz tabora I poskušali splezati do naju, vendar so bili posamezni sunki tako močni, da je dva od njih veter dobesedno odpihnil z grebena. Na srečo sta bila pripeta na fiksno vrv in razen lažjih poškodb in seveda strahu ni bilo nič hujšega. 11. maja sva odšla dol, gor pa sta prišla Bence in Karo, ki sta še istega dne dosegla trojko. Veter je še vedno razsajal in odločili smo se, da gresta do roba stene, pobereta opremo in se vrneta dol. Tako smo hrib pospravili in zaključili. Lahko rečem, da nismo uspeli izključno zaradi obupnega vremena. Zgornje snežišče ima pač takšno konfiguracijo, da ob sneženju in megli ali pa ob orkanskem vetru ni mogoče po njem navzgor. Nezgode Francozov vso resnost stvari samo še potrjujejo. Še sreča, da se je vse dobro izteklo.
V vseh 60 dneh, kolikor smo jih preživeli v baznem taboru, ni bilo niti enega takšnega dneva, ki bi bil primeren za osvojitev srednjega vrha Lotseja. Greben z Lotse Šara je vse do vrha srednjega vrha oster kot nož, ovešen z ogromnimi opastmi. Če te tam dobi megla in močan veter, nimaš niti teoretičnih možnosti, da se vrneš nazaj. Treba je reči, da v Himalaji uspejo le najboljši, najbolj pripravljeni, pa še za to je treba, da je narava človeku naklonjena. Ko pa se v teh stenah in grebenih, ki segajo čez 8000 metrov, vreme razbesni, potem so proti njemu ne da narediti ničesar. Toda to je pač del igre, v katero se spuščamo in težki vzponi v teh gorah so, kompleksno gledano, daleč najzahtevnejši.
Sicer je bila letošnja spomladanska sezona v Nepalu zelo slaba. Vseh podatkov še ni, vendar vse že sedaj kaže na to. Bilo je tudi presenetljivo malo odprav, tam od 20 do 30, medtem ko so sezone, ko nepalsko Himalajo obišče tudi po 50 odprav. Ko smo se vrnili v Katmandu, je bilo 16 odprav že zaključenih in od teh so bile uspešne le štiri: dvakrat na Ama Dablam in enkrat na Lantang Ri, oba hriba pa sta s svojimi 6800 oziroma 6400 metrih seveda povsem druga kategorija v primerjavi z najvišjimi. Med osemtisočaki je bil osvojen le Čo Oju, ko pa smo zapuščali Nepal je prišla še novica, da so splezali še na vrh Makaluja.
Morda je za nas zanimivo, da je imela južna stena Lotseja, kjer so naši alpinisti leta 1981 prišli najvišje doslej, tudi to sezono obisk. Pod njo je bil znani Eric Escoffier s tremi soplezalci. Nekje sem prebral, njegovo izjavo, da se bo čez njo »sprehodil v nekaj dneh«. Izjavo so časopisi najbrž malce priredili, čeprav je na nek način taktična in človek kot je Escoffier pač mora skrbeti za svojo reklamo. Pa vendarle. Prišel je pod steno, ostal tam teden dni in potem odšel domov. To sezono zares ni imel nobenih možnosti, saj je veter odnesel ves sneg. Stena je tako ostala ovita v črn led in gladke skale. Škoda bi bilo, če ne bi v tej steni še enkrat poskusili, saj končno smo bili prvi v osrednjem delu, pa še čisto malo je takrat manjkalo. Ob izkušnjah od tokrat bi imeli mnogo boljšo štartno osnovo.
Odpravi so finančno priskočili na pomoč
Iskra Delta, Iskra Commerce, Slovenijales trgovina, SCT, Metka Celje, Induplati Jarše, Planika Kranj, Tamiz Mengeš, ZTKO Kamnik, GG Kamnik,
KI K Kamnik, TITAN Kamnik, Ljubljanska banka Kamnik, Hidrometal Mengeš, Donit-Trivai Kamnik, Edigs Mengeš, Svilanit Kamnik, Utok Kamnik, Izvršni svet skupščine občine Kamnik, Stol Kamnik, Kozorog Kamnik, Peko Tržič, Trio Tržič, PD in AO Tržič, PD Križe, TKS Tržič, Slovenijašport, Stubai, Edelweiss, San Marco, Ferromoto Maribor, Izvršni svet občine Domžale, Helios Domžale, Unior Zreče, TOKO.
Številni posamezniki in obrtniki: mesarija Kalan Stražišče, mesarija Podgoršek, PESA, kovinska galanterija Hočevar, zlatarstvo Banič, ščetarstvo Stele, tesarstvo Štebe, gostilna pri Olgi, tekstilno tehnični in kemični izdelki Vavpetič, cvetličarna LAP, gostilna Vovk, plastika Okorn, servis avtogum Sitar, galvanoplastika Bervar, diskoteka Hobi klub, kovinoplastika Dolčič, bar Mitnica, izolacija Rozman, plastika Pavlič, elektromehanika Burger, gostišče pod Gradom in pivnica Šuštar, kamnoseštvo Vettorazzi, zlatarstvo Burnik, finomehanika Krmavner, pizzerija Parma, hram Rožice, svečarstvo Pirc, plastika Kuntarič, ključavničarstvo Vahtar, Zupančič, gostilna Bevc, slaščičarna Šutna, kovinska galanterija Peklar, Krka kozmetika, orodjarstvo Repanšek, elektromehanika Ciperle, ličarstvo Gregorc, Jožefa Zupan, KIMI, roletarstvo Kosec, tesarstvo Kosec, bife Pavovec, izdelava cokel Bele, servis avtogum Gregorc, bistro Lovec, mizarstvo Ipavec, kemična čistilnica Jerman, VW in Audi servis Debevc, papirna galanterija Rženičnik, izdelava harmonik Kapš, avtoličarstvo Veselič, pečarstvo Košak, gradbena mehanizacija Skok, cvetličarna Marjeta, kovinska galanterija Likar, foto Repanšek, servis Zastava Zorman, bar 8 Rozman, fotostudio Majhenič, tesarstvo Lap, pletilstvo Špenko, cementarstvo Juhant, izdelava rotacijskih luči Dolenc, popravila čevljev Jankovski, cvetličarna Letnar, fotokopiranje Jerše, Franc Modrijan, Anton Kuhar.
TOMO ČESEN
Prosto na Thalay Sagar?
TRST - Znani italijanski športni plezalec Franco Perlotto in tržaški alpinist Paolo Pezzolato sta odpotovala v indijsko Himalajo z enkratnim načrtom: prosto bosta skušala preplezati za sedaj še deviško J steno Thalay Sagarja (6904 m), ki je že nekaj časa cilj tudi naših alpinistov. Bosta zmogla izjemne napore plezanja VII in VIII stopnje v višinah nad bazo v višini 4500 m? Vsekakor je to ena od (možnih) usmeritev alpinizma.
1.PP Ferrarijeve v C. Torru
BUENOS AIRES - Lepotec južnoameriških patagonskih Andov Cerro Torre (3128 m) je dosegljiv tudi prosto. Tako vsaj javlja 13. številka ameriškega dvomesečnika Rock & Ice (III-IV/87). Prosto ponovitev Ferrarijeve smeri v Z steni je (z manjšimi variantami) opravil Eric Winkelman v navezi z Michaelom Bearzijem. Vrh sta dosegla ob 20.30, imela sta hudo mrzel veter ... sicer pa je vsa tura (iz baze na vrh in nazaj v bazo) trajala manj kot tri dni.
Novo v Montblanški skupini
CHAMONIX - Martin Mandel, Trevor Pilling in Ross Purdy so 18. junija lani preplezali novo smer v S steni Petite Aiguille de Telefre. Žleb treh stebrov je dobro viden z vznožja stene - ozebnik, ki navpično grezi z vrha: TD+/TD, 470 m (škotska ocena za led IV).
V Boningtonovem stebru (Mt. Blanc, območje Brouillarda) je nova Etica Bisbetica: TD+, 350 m. Lani 27. julija so prvenstveni vzpon opravili Gianccarli Grassi, Isidoro Meneghin in Mauro Ross.
Grassi je s Sirijem in Margarijem 11. oktobra z novo smerjo prekrižal Diagonalko (Simonet - Bonnenfant) v JV steni Mt. Maudita. Pravi, da gre za eno najlepših tam gori. S Favo pa je Grassi prepleza! tudi Couloir Bicentenario (ozebnik dvestoletnice) na levi strani grebena Domenech - Hanateau v Colledella Brenva: TD, 80 m zaledenelega slapu v višini 4000 m, 700 m.
Zimske ponovitve v Julijcih
PRAGA - Tudi letošnji zimski obisk češkoslovaških alpinistov v Julijskih Alpah je bil uspešen. Jiri Švejda, Jožef Vričan in Miroslav Začek so preplezali JV steno Bovškega Gamsovca, nato so zmogli (Richard Holčak - Jaroslav Končak) Peternelovo z Ladjo, smer Jesih - Lipovec v S steni Travnika pa Jan Ondruch in Michal Lopota. Preplezati so skušali tudi Helbo v Steni, pa so izgubili nahrbtnik s hrano. Za karavlo v Vratih, v kateri so imeli tabor, pa pravijo: to je fantastična koča!
Za lažjo orientacijo
VERDON - Da bi olajšali iskanje smeri, so najbolj obiskane na vrhu (ker so dostopi s ceste, ki pelje nad sotesko) označili z imeni. Obnovili so tudi precej sidrišč za spuščanje z vrvjo in napravili nov »dostop« 30 m levo od Luna Bong, tako da se sedaj ne bo več potrebno spuščati po tej znani smeri.
Preplezano je bilo tudi precej novih smeri. Dve celo z oceno 8b (X+). Crime Passionel je preplezal J. B. Tribout, ponovitev pa že Marc Lemenestrel, Wall of Woodoo pa je po mnogih poskusih zmogel Philippe Platier.
Iz dolomitskih sten
CORTINA - Orlandi in Savaterra sta prva, ki sta zmogla JZ steber Cima Pratofiorito (2900 m) v Brenti. Smer sta imenovala Aurora, skala je dobra, ocena pa ED, 350 m.
Marcello Cominetti in Marco Fanchini pa sta uspela v desnem stebru Z stene Sass de la Crusc (2908 m). Ta predel stene so naskakovali že vsaj 15 let (opisuje tudi Messner v svoji knjigi šesta stopnja). Najtežje mesto sta ocenila s VII-, smer je visoka 700 m, svedra pa nista rabila.
Železničarji uspešno končali odpravo
Poročali smo že, da so se člani odprave PD Železničar iz Ljubljane Filip Bertoncelj, Bojan Počkar, Bojan Pograjc in Jernej Stritih 18. maja po prvenstveni smeri povzpeli na vrh Mururate (6180 m) v bolivijskih Andih. Zdaj smo prejeli novico, da so fantje že končali s plezanjem in da se bodo 9. t.m. vrnili v domovino. Odprava je bila res uspešna, saj so preplezali še več zahtevnih smeri.
Filip Bertoncelj in Igor Kalan (oba AO Kranj) sta se 24. 5. po ameriški smeri v zahodni steni povzpela na Huayna Potosi (6088 m). Dva dni kasneje so Bojan Počkar, Bojan Pograjc, Jernej Stritih in Matjaž Vrtovec (vsi AO Železničar) preplezali dve prvenstveni smeri po zahodni in jugovzhodni steni vrha Shultz (5830 m) v znani verigi vrhov Illampu. Pograjc in Počkar sta smer prek jugovzhodne stene imenovala Železničarska. Stritih in Vrtovec pa sta svoji smeri po vzhodni steni dala ime Vzhodni biser, posvetila pa sta jo spominu na našega znanega alpinista Draga Bregarja, ki je leta 1977 izgubil življenje med vzponom na Hiden Peak v Karakorumu. 26. 5. sta bila uspešna tudi Jure Andjelič in Tone Štamcar. Povzpela sta se na najvišji vrh Cordillere Real Illimani (6710 m).
Š. T.
Planika za nadaljnje sodelovanje
Tovarna obutve Planika iz Kranja je pripravila sprejem za prve nosilce štafete iz Triglava, za predstavnike Planinske zveze Slovenije in za predstavnike ZSMS. Podarila jim je zadnji model čevlja za treking in izrazila pripravljenost še za sodelovanje v naprej. Sicer je treba povedati, da je Planika sodelovala pri naših alpinističnih odpravah na razne konce sveta tudi doslej. Med drugim so na sprejemu predstavniki Planike tudi povedali, da razvijajo nov model planinskega čevlja.
Dvakrat Marija pomočnica
Smer sta v steni Kogla 10. maja splezala Katja Kozin in Gorazd Zrimšek (oba AO Matica), 23. maja pa še Robi Držan (AO Litostroj) in Dare Juhant (AO Litija). V njej so sedaj, razen v prečnici, ki je vsa opremljena s klini, še štirje klini in zagozda.
Korzika za planince
Komisija za mednarodno sodelovanje PZS je razpisala osemdnevni izlet na Korziko od 26. avgusta do 2. septembra letos. Udeleženci izleta bodo otok obkrožili z avtobusom, prenočevali pa bodo v kampih, zato morajo imeti lastne šotore in taborno opremo, kuhalnike in še potrebno opremo za planinske ture. Povzpeti se nameravajo na 2143 m visoko Mufrello in najvišji otoški vrh Monte Cinto (2707 m). Dosti časa in priložnosti bo tudi za kopanje v morju, saj se bodo ustavili v Bastii, Bonifaciu, Proprianu, Ajacciu in Calviju. Čas za okvirne prijave je do 15. junija v pisarni PZS.
Za obletnico v Ande
Alpinistični odsek Kozjak praznuje letos 30-letnico. Ob tem jubileju je 29. maja odpotovala v Ande sedemčlanska alpinistična odprava v Cordillero Blanco. Vodi jih Zdenko Zorič.
Še enkrat Steber spominov
Marko Lukič (AO TAM) je 16. maja v navezi z Dušanom Habulinom v Ospu prosto ponovil Steber spominov (VIII-). Robi Držan in Dare Juhant pa sta Gobo splezala brez lestvic.
Mariborčani so se spet odpravili v Kugelstein. 9. maja je Marko Lukič v navezi s Habulinom opravil 1. prosto ponovitev smeri Eumelweg in jo ocenil VII+.
V Vipavskem vrtcu pa je Jože Krapež z Robertom Habetom prosto splezal Orgazem (VIII-).
Iz Slovenske Bistrice
Člani AO IMPOL so se v spomladanskem obdobju posvetili predvsem vzgoji naraščaja, udeležencem letošnje AŠ. Vsak teden imajo dvakrat vaje v plezalnih vrtcih (najbolj zanimive smeri so lepo očistili in zavarovali), s predavanji pa so končali aprila. Zelo uspešen je bil obisk Paklenice 87: pet članov in prav toliko tečajnikov je opravilo 80 vzponov. Trunkl in Martinjak sta s tovariši iz Škofje Loke obiskala stene nad Gardskim jezerom v Italiji. Obiskali so tudi Osapsko steno, marljivo pa tudi zbirajo denar za četverico, ki si je za cilj izbrala Cordillero Blanco.
Vodniček za Istro
Alpinistični odsek Pula je bil ustanovljen komaj pred dobrim letom dni, novice o njih pa kažejo na razgibano dejavnost. Zadnja govori o pripravah za izdajo planinsko - plezalnega vodnička za Istro. Dela sta se lotila Gordan Desnica in Enes Seferagič.
Smeri na Pokojcu
Hrvaški alpinisti bodo še letos skušali pripraviti tudi četrto srečanje športnih plezalcev (ob Marjanu, Paklenici in Veli Dragi) in s tem ustvarili možnosti za hrvaško ligo. Tekmovanje pripravljajo v okviru zagrebškega AO Velebit in varaždinskega PD Ravna gora, in sicer na Pokojcu v stenah Malega in Velikega Gobeca. 60 km od Zagreba, od parkirišča je le deset minut, stene so iz litotamijskega apnenca in spominjajo na Frankenjuro, značilno je koriščenje majhnih luknjic v kamnini ... To plezališče je raziskoval predvsem Srečko Meič. V manjši steni ima nadelanih že kar nekaj smeri z ocenami VI do VIII, možnosti pa je še veliko. Za prenočevanje pa bi bil primeren Dom na Pokojcu, ker je dostopen z avtom, od stenic pa je le 20 minut.