Delo, Šport: ... Letos v Karakorumu spet nagajalo zelo slabo vreme
Veliko neuspešnih vzponov - Na vrhu K2 letos ni stal nihče Michael Dacher (54 let) na svojem desetem osemtisočaku
KRANJ - Kaže, da zdaj v Karakorumu še vreme ni več takšno, kot je bilo včasih. V letošnji sezoni je bilo prav tako malo lepega vremena kot lani. Kot običajno je bilo največ odprav na vrhove nad 8000 metri, kjer jo alpinistom vreme najprej zagode. Šest odprav je poskušalo v stenah K2.
Če smo lansko leto lahko govorili o treh zahtevnih prvenstvenih smereh v južni steni, obenem pa seveda tudi o veliki tragediji (13 mrtvih), letos kaj podobnega ne moremo reči. Ne o novih smereh, pa na srečo tudi o smrtnih primerih na K2 ne.
Ekipa, ki jo je vodil znani Doug Scott, je poskušala opraviti novo smer v vzhodni steni, toda ko je postalo očitno, da globok sneg neprestano v plazovih drvi čez steno, so odnehali. Ampak ne vsi. Nekateri iz moštva so še poskušali v Poljski smeri v južni steni iz lanskega leta. Prvi poskus se je končal na višini 6900 metrov, drugič so začeli skupaj z Baski, ki so prav tako imeli v načrtu ponoviti to smer. Tudi drugič nič, po bivaku na 7100 metrih so oboji obrnili. Francosko odpravo je vodila prva vodnica iz Chamonixa, Martine Rolland. Ekipa je nameravala splezati na K2 po Abruzziju, toda zaradi manjše nesreče (Rollandova je dobila hud udarec kamenja v roko) so nadaljnji poskus opustili. Tudi Japonci so bili na normalni smeri, vendar nič višje kot 6900 m.
Okoli K2 je hodil tudi Poljak Voytek Kurtyka, tokrat s francoskim alpinistom Jeanom Triollejem. Poskušala sta na alpski način splezati zahodno steno, kot pravijo poročila iz Pakistana. Toda K2 pravzaprav nima nobene prave zahodne stene, ampak JZ in SZ. Toda sklepam, da gre za slednjo, saj še ni splezana in lahko se zgodi, da tudi še nekaj časa ne bo. 2700 metrov navpičnih skal je prvovrsten izziv, ki poleg izredne sposobnosti zahteva še dobršno mero sreče z razmerami in vremenom. Kurtyka in Triollet sta lahko vstopila v steno po 45 dneh čakanja na primerno vreme! Kljub temu pa sta morala obrniti prav zaradi vremena. Na Broad Peaku je bilo nekoliko boljše. 29. maja je nanj sam priplezal Norbert Joss in to je prvič, da je bil kateri od osemtisočakov v Pakistanu splezan že maja. Dva druga člana švicarske odprave sta dosegla vrh dober teden dni za njim. Kot kaže, pa je bilo maja še najboljše, saj je kasneje vseh pet odprav, ki so skušale doseči vrh, ostalo praznih rok. Francoska odprava pod vodstvom Mazeuda in katalonsko moštvo pa sta poskušali srečo na srednjem vrhu Broad Peak, vendar za sedaj še ni dokončnih poročil.
Na Gašebrumu 1 je pakistanska vojaška odprava v plazu izgubila štiri alpiniste, zato je moštvo, prav tako kot alpinisti iz Španije in Nove Zelandije, prenehalo s plezanjem. Dva Japonca sta po zadnjih poročilih še vedno na hribu, kaj več pa se ni dalo zvedeti.
Na bližnjem sosedu, nekoliko nižjem Gašebrumu II, je bilo nekaj več uspeha. Najprej so 25. junija vrh dosegli trije Američani, za njimi še en Švicar, nato pa še nemški veteranski par Sigi in Gabi Hupfauer. Švicar, ki je bil na vrhu pred njima, se je pri smučanju z vrha smrtno ponesrečil. Nato sta bila 9. julija na vrhu dva Angleža, naslednji dan pa je prišel na vrh tudi znani, 54 -letni Michael Dacher, skupaj z Ulrichom Schmidtom. Torej se je stari Dacher vendarle odločil, da pride na Baltoro ponovno, potem ko se je lansko leto, ko mu vzpon na ta isti vrh ni uspel, skoraj zaklel, da na ta konec sveta ne pride več. To je bil njegov že deseti vrh, ki meri več kot 8000 metrov, morda ima zdaj že enajstega, saj je to jesen poskušal na Everestu, vendar še ni poročil. Za Dacherjem sta na vrh Gašebruma II splezala še po dva alpinista iz Nove Zelandije in po dva Baska.
Torej okoli osemtisočakov nad ledenikom Baltoro letos nič posebno novega. Več uspeha je bilo nad spodnjim delom te ledene reke, npr. v Trangu Towerju, kjer so bili, kot vemo, tudi naši alpinisti.
Na Nanga Parbatu so tudi uspeli. Italijanska ekipa Quota 8000, ki namerava v petih letih pospraviti vse osemtisočake, je ponovila Kinshoferjevo smer v steni Diamir. Vrh sta po petdnevnem alpskem vzponu osvojila Tullio Vidoni in Soro Dorotei. Za njima je »pritekel« na vrh francoski alpinist Benoit Chamoux, ki je svetu postal poznan s svojim lanskim izredno hitrim vzponom na K2. Chamoux je priplezal na vrh Nanga Parbata v 23 urah, in kot kaže, mu je številka 23 zelo pri srcu. Menda je prav toliko časa potreboval za Broad Peak in K2. Španci so prav tako uspešno zaključili svojo odpravo, potem ko so na vrh 9. avgusta stopili štirje njihovi člani. Poročila pa omenjajo še, da so smer uspešno splezali do vrha tudi Japonci, in sicer sredi avgusta. Ni pa novic, kaj je z ameriškimi alpinisti na tej gori, poleg te odprave pa so imeli še eno na Sosbun Brakk.
TOMO ČESEN
Šesterica dosegla mednarodni razred
Rezultati letošnje kategorizacije so znani, na zadnjem sestanku podkomisije za vrhunski alpinizem, ki je bil 29, oktobra, pa so bili tudi potrjeni.
Po enotni kategorizaciji za jugoslovanske športnike je med alpinisti letos šesterica dosegla mednarodni razred, in sicer: TOMO ČESEN (AO Kranj), JANEZ JEGLIČ (AO Domžale), FRANČEK KNEZ (AO Impol), SREČO REHBERGER (AO Kranj), TADEJ SLABE (AO Matica),in DANILO TIČ (AO Impol).
Pogoje za zvezni razred pa so dosegli trije alpinisti: Marko Lukič (AO TAM), Silvo Karo (AO Domžale) in Slavko Svetičič (AO Idrija).
V perspektivnem razredu je 6 alpinistov, v republiškem razredu pa 39. Franček Knez bo še naprej podaljševal status zaslužnega športnika Jugoslavije, za ta naziv pa bo PZVA predlagala tudi Toma Česna, ki izpolnjuje pogoje. Mednarodni razred bo podaljševal Silvo Karo (letos dosegel zveznega), zvezni razred pa bo podaljševal tudi Peter Podgornik (AO Nova Gorica), ki se je poškodoval na začetku sezone.
T.Č.
Nesreča Poljakov
KATMANDU - Avstrijsko poljska odprava, ki je dobila dovoljenje za Zahodni greben Everesta, ni niti začela z vzponom; Avstrijci niso pripotovali. Vodja odprave Aleksander Lvov in Tadeusz Karolczak se je zato pridružila močni odpravi v Južno steno Lotseja. Njen vodja je Krisztof Wielicki; prvi alpinist, ki se je pozimi povzpel na Everest. V steni, ki so jo »odprli« Jugoslovani pred šestimi leti, pa so Poljaki kaj kmalu doživeli nesrečo. Pod plazom je umrl zdravnik Czeslaw Jakiel, Walentin Szufča je bil težje poškodovan.
Jutri odhaja naša odprava na Daulagiri
Zaradi pomanjkanja denarja šteje ekipa štiri člane - Slaba oprema
KRANJ - Jutri bo z zagrebškega letališča odpotovala v Nepal naša prva zimska himalajska alpinistična odprava. O težavah z denarnimi sredstvi smo že pisali in zaradi tega bo zdaj ekipa štela enega alpinista manj. Vodja Stane Belak - Šrauf (AO Matica) bo ob sebi imel še Pavleta Kozjeka (AO Matica), Marjana Kregarja (AO Kamnik) in Iztoka Tomazina (AO Tržič), ki bo obenem tudi zdravnik odprave.
Toda tudi z zmanjšanjem števila udeležencev še ni konec težav. Zimsko plezanje v Himalaji spremljajo tudi najtrše vremenske razmere. To pa zahteva seveda prvovrstno opremo, ki pa jo naša odprava ne bo imela. Zato začetek poti, ki ima za cilj vrh 8167 metrov visokega Daulagirija, ni nič kaj spodbuden.
Odprava bo poskušala s hitrim vzponom na vrh. Po prihodu v Nepal bo najprej na vrsti aklimatizacija in šele potem odhod pod goro. Bivali bodo nižje kot običajno in se pripravljali na vzpon kar v dolini, kjer je topleje in manj vetra. Znano je namreč, da je Daulagiri gora, kjer pihajo orkanski vetrovi, ki so sploh značilni za zimsko obdobje v Himalaji. Kakorkoli že, zaželimo našim alpinistom ob odhodu kar največ uspeha, predvsem pa srečno vrnitev iz sveta, za katerega tamkajšnji prebivalci pravijo, da je to svet le za bogove.
TOMO ČESEN
Srečanje na najvišji ravni
Prihodnje leto se nam obeta veliko srečanje na najvišji ravni - na vrhu Mount Everesta, 8848 m. Za to srečanje sta se namreč domenili kitajska in nepalska planinska organizacija. Prva v počastitev 30-letnice, druga pa 15-letnice delovanja. Protokol o tej akciji so podpisali letos v Pekingu, z najboljšimi alpinisti pa bodo sodelovali tudi Japonci. Da pa vse skupaj ne bo kar tako, pove tudi podatek, da računajo na skupno 252 udeležencev!
V ekipi, ki se bo vzpenjala iz Tibeta prek ledenika Rongbuk, bo 136 ljudi, vodil pa jo bo predsednik KSA Sni Zanhun. Drugo, v kateri bodo preostali udeleženci in se jo je že oprijelo ime »Kumbu« (po ledeniku na katerem bodo imeli bazni tabor), pa bo vodil predsednik NMA Kumar Khadga Bickram Shah. Le vodje obeh alpinističnih ekip bodo tujci - Japonci. Med udeleženci bo kar 60 novinarjev. Japonska TV načrtuje direktno zvezo prek satelitov.
Kot zanimivost navajajo, da bo v nepalski ekipi sodelovalo kar osem alpinistov ki so na Everestu že bili. Med njimi bo šerpa Sundare, ki je bil na vrhu že štirikrat, ter Ang Rita in Pertemba, ki imata po tri pristope na najvišji vrh sveta.
Seveda pa bo zelo težko uskladiti aktivnost do te mere, da bi se ekipi na vrhu res srečali 5. maja in potem sestopili vsaka na drugo stran (bilo bi to prvo tako prečenje vrha).
Za knjigo rekordov
EDINBURGH - Alpinista Johnson in Hinton sta v vsega 48 urah obiskala najvišje vrhove in se spustila v najglobje jame - Škotske, Anglije in Walesa.
Samo štiri odprave so bile uspešne
Zadnjo zimo je bil v Himalaji največji dosežek osvojitev Anapurne I (8091 m)
KRANJ - Kot običajno so močni vetrovi, slabo vreme in ekstremno nizke temperature krojile usodo številnim odpravam. Od 14 ekip so le štiri dosegle svoje cilje, med temi pa vsi na prvo mesto postavljajo prvi zimski vzpon na Anapurno I (8091 m), ki sta ga opravila Poljaka Jerzy Kukuczka in Artur Hajzer. To je bil za Kukuczko 13-osemtisočak, tako da je z zadnjim uspešnim vzponom na Šiša Pangmo dohitel Messnerja.
Toda povrnimo se nazaj v zimo. Kukuczka je bil na Anapurni vodja odprave, ki je štela sedem članov, čeprav so bili poleg njega v ekipi le še trije plezalci. Moštvo je prispelo v bazo 18. januarja in kljub zelo težkemu trdemu ledu so konec meseca imeli postavljen četrti višinski tabor na višini 6800 metrov. Tu sta Wanda Rutkiewicz in Krystof Wielicki sestopila, Kukuczka in Hajzer pa sta po dnevu počitka nadaljevala pot proti vrhu, vmes sta postavila še tabor 5, 7400 metrov visoko. 3. februarja ob 16. uri sta bila na vrhu, sestopila pa že v temi. Za Kukuczko je bil to tretji osemtisočak, na katerem je stal kot prvi pozimi (poleg Kangchenzenge in Čo Oja).
Poleg Anapurne so bili uspešni še na Pumoriju (7161 m) in sicer dvakrat. Do takrat še nepreplezano vzhodno stran sta v treh dneh preplezala dva Japonca, ki sta dosegla vrh 3. decembra. Dva dni za njima je bil na vrhu tudi Todd Bibler, po vsej verjetnosti po isti smeri, za katero je sam potreboval dva dni. Trije Korejci in dva Šerpa so uspeli na Lobuje West, ki je sicer visok le 6145 metrov. 30. januarja so svoj vzpon kronali z uspehom to je bil tudi prvi zimski vzpon na ta vrh.
Med drugim so poskušali tudi na Everest, tam so Korejci v JZ steni dosegli 8300 metrov, pri tem se je Šerpa Tsuttin Dorje konec januarja na višini 7700 m smrtno ponesrečil. Druga korejska odprava na isti vrh je dosegla južno sedlo.
Neuspešni so bili tudi na Makaluju ih Daulagiriju. Na prvem sta dva Japonca dosegla 7500 metrov, na drugem pa so Korejci prišli 150 metrov pod vrh.
TOMO ČESEN
S šolo začeli tudi na Vrhniki
Jesen je čas, ko v večini slovenskih alpinističnih odsekov začnejo z začetniško alpinistično šolo. Na Vrhniki so začeli v začetku oktobra, obiskuje pa jo šest tečajnikov. Teoretični del imajo v društvenih prostorih vsak četrtek ob 20. uri, praktični del pa v plezalnem vrtcu v Močilniku. Alpinistično šolo vodita Srečko Likar in Rado Kovačič.
Paklenica in Osp
Marko Belingar in Tomaž Žgajnar sta 19. oktobra v Paklenici plezala krajše smeri v spodnjem delu kanjona (do VII stopnje), naslednjega dne pa sta oba prosto ponovila Kačo v Aniča kuku. Oba sta na pogled prosto preplezala kombinacijo Velebitaške in Albatrosa (VII-/VI). Plezala sta tudi Slovensko (original), kjer najtežje mesto ocenjujeta VII. Belingar je to smer splezal na pogled. Belingar je plezal tudi Klin, in sicer s Stojanom Kejžarjem (vsi so AO Matica). Razen najtežjega mesta sta plezala prosto. V steni Ospa sta Prečenje plezala, Igor Kalan in Nejc Zaplotnik. Kalan je smer preplezal prosto (z rdečim krogom, VII+). Andrej Pišljar, Petra Vencelj (AO Železničar, drugi AO Kranj), Luka Krisper in Andrej Kecman pa so plezali Staro.
Letošnji Pamir in Poljaki
Za poljske alpiniste je prva postaja šole plezanja v velikih višinah sovjetski Pamir. Letošnja sezona jim ni bila naklonjena tako kot druge. Od 19 dni, kolikor so jih preživeli v gorah, je bilo le 7 dni brez snežnih padavin. Kljub slabim razmeram je 10-člansko moštvo pod vodstvom Andrzeja Samolewicza opravilo 8 uspešnih vzponov na vrhove nad 7000 metri. Eden je bil opravljen na Pik Komunizma (7495 m), sedem pa na Pik Korženevsko (7105 m).
Tragedija Špancev na Lotse Šaru
Španci so poskušali splezati na Lotse Šar (8500 m) že lansko jesen in ker jim to ni uspelo, so se ponovno vrnili letošnjo jesen. Katalonsko odpravo je vodil 48-letni Antoni Sors. Poskušali so splezati po Avstrijski smeri. Uspešno so splezali steno, ki je sicer tehnično najtežji del smeri, vendar pa tudi objektivno najbolj varen del. Zgornje položno vršno snežišče je sicer »enostavno«, toda izredno nevarno za plazove. Tabor 4 so postavili na tem pobočju na višini 7350 metrov. Štirje člani odprave so 27. septembra letos nadaljevali navzgor po ostrem in nevarnem grebenu, da bi dosegli mesto tabora 5 na višini 7850 metrov. Bazni tabor ni imel z njimi radijske zveze in zato so za njimi poslali del moštva, ki pa je v dolino lahko sporočil zelo slabe novice. Ko so dosegli višino 7450 metrov, so videli sledove kložastega plazu. Vse štiri alpiniste so našli mrtve na ledeniku slabih 2000 metrov nižje. To so bili Antoni Sors, Sergio R. Escalera, Francesco Porras in Antonio Quiniones. Prva dva sta bila zelo izkušena himalajca. To je bila največja nesreča španskih ekspedicij doslej, bodisi v Himalajo ali pa v Karakorumu.
Naj se ob tej nesreči spomnimo tudi naše slovensko - kamniške odprave, ki je spomladi letošnjega leta poskušala vzpon na Lotse Šar. Dosegla je prav tako 7450 metrov in tudi takrat je bilo na zgornjem snežišču vse polno snega ...
Šola za nepalske gorske vodnike
Kot že nekaj let zapored, je bila v Nepalu tudi letos skupina naših inštruktorjev, ki je vodila tečaj za nepalske gorske vodnike v Manangu. Tečaj se je začel 24. avgusta. Teorijo so obdelali po običajnem programu, praktično pa so vadili pod Nitje Peakom (5150 m), in sicer v dveh skupinah. Medtem ko so eni obdelali hojo z derezami, ustavljanje s cepinom itd. na ledeniku pod že omenjenim vrhom, so drugi vadili skalno plezanje v bližini tabora. Vodja letošnjega tečaja Zvone Korenčan je skupaj z inštruktorji Tonetom Golnarjem, Ljubom Hanzeljem, Lukom Karničarjem, Dušanom Polajnarjem in zdravnikom Žaretom Guzejem po opravljenih izpitih podelil 3 zlate, 9 srebrnih in 10 bronastih kolajn ter 8 potrdil.
Tečaj so glede na pomanjkanje opreme izpeljali kvalitetno, opazili pa so, da je bila raven znanja nižja kot prejšnja leta, kajti letošnji tečajniki so bili brez vsakih izkušenj. Zato so se tudi odločili znižati kriterije in tako kljub vsemu podelili zlate kolajne. V nasprotnem primeru bi se lahko zamera iz strani nepalske planinske organizacije (NMA) slabo končala, denimo, z zamenjavo naših s francoskimi inštruktorji, katerim je vseeno, kakšno znanje prikažejo tečajniki. Tako so šli takoj v nadaljevalni tečaj trije tečajniki z našega tečaja, eden celo samo s potrdilom, vendar pa vse to Francozov ni pretirano skrbelo.
Rehberger in Romihova v oddaji Zdravo
Gosta nedeljske oddaje bosta 8. t. m. Srečo Rehberger in Nuša Romih, zato ni težko uganiti, kaj bo tema pogovora. Morda še zanimivejše pa je to, da si bomo lahko ogledati posnetke z nedavnega plezanja v ZDA (Smith Rock in Eldorado Canyon), kjer sta Rehberger in Romihova z Matjažem Fistravcem posnela film.
T.Č.
Poljaki v Andih
Poljsko odpravo v Ande, ki je imela 12 članov, je vodil Antoni Sidorowicz Najprej je obiskala Cordillero Volcanica. Tam sta Kazimierz in Stanislaw Glazek prečila vse tri vrhove Nevada Ampata (6350m). Pet dni za njima (1. julija letos) sta Wojciech Gala in Wladyslaw Sarniak preplezala Direktno smer prek JV stene v SV vrhu Nevado Ampato (6200 m). Značilen serak sredi stene sta obplezala po desni strani, sicer pa težave v ledu niso bile pretirane (od 45 do 55 stopinj).
30. junija se je pri sestopu z Nevada Hualca (6025 m) smrtno ponesrečil Henryk Gawarecki, ki je padel (skupaj z vrvjo) v globoko razpoko samo 150 metrov od vrha. Njegova soplezalca nista mogla priti v stik z njim, pa tudi v razpoko ni bilo mogoče, saj vrvi ni bilo.
Odprava se je nato preselila v skupino Cordillere Yuyos, kjer sta brata Glazek poskušala splezati dve ledeni steni, in sicer zahodno steno Nevada Padrecaca (5362 m) in JV steno Nevada Cutuni (5897 m). Obakrat sta bila prisiljena odnehati dobrih 150 metrov pod vrhom.
Ena najtežjih v Patagoniji
SOFUA - Bolgarski tednik Eho poroča o novi najtežji smeri Patagonije. Italijanski alpinisti Fabrizio Defrencesco, Mano Manica in Fabio Stedele so prvi preplezali Z steno Centralnega stolpa v skupini Paine. Smer po Zajedi brez konca so nepretrgoma plezali kar osem dni. Zmanjkalo jim je že hrane in vode, roke so imeli vse opraskane ... Temu primerno so smer tudi ocenili: VIII, A3, 800 m, ena najtežjih v Patagoniji.
O skupini Paine vemo sila malo, čeprav alpinistično ni nič manj zanimiva kot Fitz Roy, Cerro Torre in njihovi sosedi (le stene so bolj kopne, vreme je morda nekoliko bolj stabilno in lažje je dostopna). Upajmo, da bo v prihodnje bolje. Edo Kozorog je namreč zbral za tamkajšnje gore gradiva skorajda že za samostojen vodnik.
ID
Vrh z imenom Mladi svet
DRESDEN - Odprava alpinistov NDR je letos poleti obiskala sovjetski Tadžikistan. Med dragim so kot prvi osvojili tudi še neimenovani vrh. V soglasju z oblastmi so ga krstili z imenom svojega mladinskega glasila - Mladi svet.
Čez Tien Šan na Severni tečaj
OTAWA - Ekipa šestih kanadskih športnikov, ki želi prihodnje leto na smučeh doseči Severni tečaj, je letos trenirala v Tien Šanu. Skupaj s sovjetskimi alpinisti so opravili zahtevno 300 km dolgo prečenje.
Vztrajajo le najbolj zagreti
ZAGREB - Vodja zagrebške odprave na Ngozumba Kang Darko Berljak, ki se je z glavnino že vrnil v Katmandu, poroča o izredno slabem vremenu. Pod 7743 m visokim sosedom Čo Oja, katerega dva vrhova sta še deviška, prav nanju pa so računali Zagrebčani, so ostali le še najbolj zagreti: Alikafič, Bago, Butkovič, Kirigin, Ognančevič, Pozak in Nives Goršič. Kakor kaže, se vreme vendarle izboljšuje. Na vrh bodo skušali priti na alpski način.
Najdaljša »transverzala«
MUNCHEN - V ZRN so nedavno izdali vodnik za najdaljše planinsko »popotovanje« (na nek način bi lahko rekli tudi transverzalo). Da so vse potrebne informacije za pot iz doline Anzac v Valiških Alpah do osrčja Ligurskih Alp. Povprečen čas za to pot je 55 dni.
Množičen pristop
MOSKVA Tako množični vzponi na sedemtisočake, kot so v sovjetskem Pamirju, niso mogoči nikjer drugje. Letos je spet prednjačil Leninov vrh (7134 m). Ob številnih pristopih izstopa »jubilejni«, ki so ga pripravili kirgiški alpinisti v sodelovanju s tovariši iz Gruzije, Moskve in Irkutska. Na Leninovem vrhu je bilo v enem dnevu kar 60 udeležencev njihovih ekip.