Išči

Arhiv

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Objavljalci

Authors

Arhiv

AN - 02.12.1991

Delo, Šport: ... Le z usposobljenimi vodniki do bogate dejavnosti mladih

Nekaj razmišljanj ob nedavnem seminarju planinskih kadrov, ki ga je v Tamarju priredila mladinska komisija Planinske zveze Slovenije - Mnogo zamisli
TAMAR — Katera so osrednja vprašanja planinske vzgoje in kakšni bodo odmevi tradicionalnega seminarja planinskih kadrov, ki je bil sredi novembra. Bolj kot s stroko se mladinska komisija Planinske zveze Slovenije srečuje s problemi, značilnimi za razpotja stvarnosti na sončni strani Alp. Ljudje so zbegani ob neizprosni logiki tržišča in se še ne morejo sprijazniti, da sodijo vanj; trdni so samo v navdušenju do hribov; organizacija se ubada z vprašanjem, koliko velja vodniško znanje ...
Načelnih vprašanj planinske vzgoje in problemov vzgojiteljev še dolgo ne bo zmanjkalo. Gore in hribi bodo stali neodvisno od trenutnih problemov in ljudje se bodo k njim zatekali, če bomo organizirani dobro ali slabo v Slovencu je želja po gorništvu arhetip, ki mu ga ni mogoče izbiti iz glave. In prav zato so nekatera vprašanja, ki so se pojavila v Tamarju 91 toliko bolj aktualna.
Sonja Jogan z OŠ v Šempetru je predstavila drobno v plastiko oblečeno zgibanko, ki naj bo vselej v nahrbtniku planinskega naraščajnika in opozarja njega in starše na vse najbolj bistveno na planinskem izletu. Drobno delo primorske planinske mentorice je nastalo, kot sama pravi, ker nasveti iz knjige o športni znački le redko zaidejo v nahrbtnik. Avtorica, ki je bila samo ena izmed udeleženk planinskega shoda, pa je bila tudi sicer polna zamisli, o katerih bi veljalo še razmisliti: sami so na Mangartu posneli video film o vedenju v gorah; med počitnicami organizira študente, ki vodijo najmlajše na krajše poldnevne izlete; ogreva pa se tudi za republiško tekmovanje: »vsestransko organiziran planinski športni dan«. Skratka, planinski mentorji vsekakor razmišljajo o stroki.
Z organizatorji Tamarja 91 smo si nastavili vprašanje, ali je med 120 udeleženci (60 prijavljenim so udeležbo zaradi prostorske stiske zavrnili) planinskimi mentorji v šoli ter planinskimi in gorskimi vodniki kaj takih, ki v enem koledarskem letu opravijo 12 izletov? Bili smo prepričani, da jih je malo, toda že novogoriški primer je pokazal, da temu ni tako ...
Po naključju je Sonja Jogan imela natančen seznam, vseh 17 planinskih potepanj, ki so jih bili deležni mladi Novogoričani in imena vodnikov: Bensa, Birsa, Bizjak, Boltar, Bužinel, Colja. Drašček, Jablanšček, Kravina, Magajne, Mignozzi. Modrijan, Pegan, Sedej, Šturm in k polovici pripomba, da gre za izlet s samofinanciranjem.
Res, in kdo je plačal vodnike?
Ob slabih plačilnih možnostih, ki jih ponuja šola, se pedagoški delavci in tudi planinski mentorji in vodniki ne znajdejo. Vsaj tako je bilo čutiti ob problemski razpravi. Skoraj zagotovo se še nekaj časa ne bodo otresli lažne servilnosti pedagoškega poklica, ki naj bi bil vzvišen nad materialno resničnostjo. Mnogi so potrdili, da si ne upajo v organizacijske stroške gorskega izleta všteti svojih stroškov prevoza in plačila za vodništvo. Zastavlja se vprašanje zakaj se pedagoški delavci tako malo cenijo? Ali ni nekaj narobe s celotnim sistemom izobraževanja pedagoških delavcev, ali ni morda celo nekaj resnice v tem, da so generacijam pedagoških delavcev vcepljali čredni nagon in da se prav zato tako težko izvijajo iz objema vdanosti ... v kaj?
Morda so v Tamarju bolj po naključju razpravljali o kvalifikacijah planinskih in gorskih vodnikov, saj je vodenje v planine odgovorno delo. Tudi na tem področju se obetajo vodniške licence, ki naj bi prisilile vse organizatorje k stalnemu strokovnemu izobraževanju.
Dejstvo je, da bodo planinsko vzgojo in vodništvo prav kmalu prevzeli bolj domiselni in prodorni - privatne vodniške agencije, cerkev itd. Prav gotovo bo za vse dovolj dela, narobe pa bi bilo, ko bi šola (pedagoški delavci), zaradi nekaterih svojih zadreg in zavor, prepustili vzgojno delo, ki pušča v mladem človeku globoke sledi, nekomu, ki v tej dejavnosti vidi samo zaslužek. Področju vzgoje ne bo odveč, vendar pa so se mnogi udeleženci spraševali ali ne gre tudi za pomanjkanje odnosa državnih institucij za stvarnost, ki bi bila bolj naravnana k mladim? Vsi so prepričani, da bo poslej v šoli denarja za interesne dejavnosti manj kot kdajkoli doslej ... Poleg tega je treba vedeti, kot pravi Joganova, da klasična planinska vzgoja mladih več ne privlači. Vedno jim je treba ponuditi kaj novega.
Pa bi k običajni planinski dejavnosti ponudili še gorsko kolo?
Janez Bizjak, arhitekt, planinec in naravovarstvenik, zaposlen v TNP, je pred udeleženci razgrnil zgibanko Nemškega alpinističnega združenja. Na šaljiv način prinaša informacijo, da gorsko kolo ni rekvizit, ki bi spadal na gorska ali hribovska pota. Kvečjemu na gozdne in poljske poti, z ustreznim dovoljenjem lastnikov?
Utrinek iz predavanja o varstvu gora niti ni posebno pomemben. Bolj zanimivo je, da strokovnjak za tovrstna vprašanja, ki že vrsto let osvešča gornike, v zadnjem času opaža kvalitativen preskok v razmišljanju in reševanju teh problemov v svetu. Srenja, ki jo obvladuje mladinska komisija pri PZS je vsekakor mesto, kamor taka razmišljanja sodijo.
»Po zaslugi dobre planinske vzgoje najmlajših so naši hribi postali občutno bolj snažni,« pravi Janez Bizjak in še dodaja, da kaže lekcijo o ekologiji nenehno ponavljati. Morda bo MK PZS za vse bolj pomembno temo kdaj pripravila povsem samostojen seminar. Nekatere strokovne vsebine takih in podobnih seminarjev so vse preveč v pristojnosti GRS, medtem ko je osveščanje za varstvo gora prisotno ob vsakem planinskem koraku.
Borut Peršolja, novi predsednik MK PZS, se bo moral še naprej dokazovati s tradicionalnimi akcijami: tednom gorništva; začetnim tečajem za mladinske vodnike; taborom mladih planincev; letnim tečajem za mladinske vodnike; študentskim planinskim taborom v Bohinju; turnimi smuki; družinskim taborom za cicibane planince; družinskimi potepanji v Tamarju pa je zagotovo našel še nove spodbude.

NIKO SLANA

Reprezentanca v Birmingham
LJUBLJANA - V četrtek bo odpotovala v Birmingham slovenska re-prezentanca v športnem plezanju, ki se bo udeležila zadnje tekme za svetovni pokal. V moški ekipi so Tadej Slabe, Vili Guček in Marko Lukič, v ženski pa Metka Lukančič in Miranda Ortar. Pokrovitelji reprezentance so Aerodrom Ljubljana, ki je omogočil prevoz, Aranžerstvo Ovsenek iz Kranja in PZS.

Rekordna udeležba
TRŽIČ - Tekmovanja za slovenski pokal v športnem plezanju se bližajo koncu. Predzadnja letošnja tekma je bila prejšnjo nedeljo v Velenju z rekordno udeležbo plezalcev iz Slovenije, tekmovala pa sta tudi predstavnika Hrvaške in Italije. 5 članic, 15 članov, 3 mladinke in 14 mladincev se je pomerilo na naši najvišji umetni steni, ki so jo v začetku septembra zgradili v velenjski Rdeči dvorani. 250 kvadratnih metrov plezalne površine omogoča
raznoliko plezanje vseh težavnostnih stopenj in postavitev tudi čez dvajset metrov dolge smeri. Daljše smeri zagotavljajo več športnih užitkov gledalcem, pa tudi rezultati so s počasnim stopnjevanjem težavnosti bolj realni. Tako smo lahko najboljše v steni spremljali skoraj sedem minut.
V skupnem seštevku vodijo: Miranda Ortar in Tadej Slabe (članska kategorija) ter Nataša Stritih in Stanko Židan (mladinska kategorija).

NUSA ROMIH

Zadnja pokala v Škofji Loki
Šesta in obenem zadnja tekma v športnem plezanju za slovenski pokal bo v organizaciji Plezalnega kluba iz Škofje Loke na umetni steni v dvorani Poden v Škofji Loki. Tekmovanje bo na sporedu 22. t. m., ob 10. uri ko se bodo začele kvalifikacije. Popoldan ob 16. uri pa bo finale najboljših. Podrobnejše informacije bodo še objavljene.

T. Č.

Za leto 1991 izbrali Prezlja in Štremflja
Mednarodna komisija za ocenjevanje najboljših alpinističnih dosežkov leta - Denarne nagrade
LJUBLJANA — Francosko mesto Autrans je bilo zadnji novembrski teden gostitelj filmskega festivala pod geslom »Sneg, led, pustolovščina, sprememba«. Vendar niso prikazovali samo filme, ampak je bila v okviru festivala tudi slovesnost, na kateri so podelili priznanja za najboljše alpinistične dosežke v letošnjem letu.
Francoska alpinistična revija Montagnes Magazine in GHM (Group de haut montagne) sta to organizirala v okviru tega festivala prvič. Ne gre seveda prezreti dejstva, da si Francozi takšne stvari izmislijo tudi zato, da promovirajo sebe, prav tako pa je pohvale vredno, da so sestavili mednarodno komisijo za ocenjevanje dosežkov. V nasprotnem primeru bi izid bil znan že vnaprej. Za nagrado »Zlati cepin«, ki poleg skulpture prinaša tudi (vsaj nekaj konkretnega) 20.000 francoskih frankov, so bili nominirani
— Jaff Lowe (ZDA) za solo prvenstveni vzpon v severni steni Eigerja
— Marko Prezelj in Andrej Štremfelj (Slovenija) za prvenstveni vzpon v alpskem stilu v južni steni južnega vrha Kangčendzenge
— Battista Bonali (I) in Leopold Suloyski (ČSF) za vzpon po severnerm ozebniku na Everest.
— Fabrizio Defrancesco, Bruno de Dona, F. Leoni, Mario Manica in D Zampiccoli (I) za prvenstveni vzpon v južni steni Dickeya na Aljaski.
— Catherine Destivele (F) za solo prvenstveni vzpon v zahodni sten Druja.
— Slavko Svetičič (Slovenija) za solo prvenstveni vzpon v severni sten Grandes Jorasses.
— Jean-Cristophc Lafaille (F) za povezovalni solo vzpon vzhodne sten. Grand Pilier d'Angle in Centralni steber Freneyev.
— Piere Beghin in Christophe Profit (F) za alpski vzpon v SZ steni K2

Granit francoskih Alp ali pa daljno Aljasko ter seveda Himalajo je
nemogoče zmetati v isti koš, zato je bila izbira med nominiranimi vzpon za nekatere mogoče težka, nekateri pa se z njo najbrž še dolgo ne bodi mogli sprijazniti. Javna skrivnost je, da je bila nagrada nekako predvidena, ali za Catherine Destivele in njen zares izjemen dosežek ali pa za Beghina in Profita, ki sta svoj vzpon na vrh K2 proglasila za novo smer v čistem alpskem stilu, kar seveda ni res. Ko plezaš v alpskem stilu, potem pri prvem poskusu ne pustiš v steni 300 metrov fiksnih vrvi, kar pa zadeva, novo smer gre bolj za varianto. Na štiri oči je Beghin to priznal, a po revijah piše drugače.
Kakorkoli že, za najboljši vzpon je bila izbrana prvenstvena smer, na južni vrh Kangčendzenge (8476), ki sta jo zares v alpskem stilu splezala Marko Prezelj in Andrej Štremfelj v okviru slovenske odprave Kanč 91.
Vzpon v severni steni Jannuja je bil proglašen za vzpon leta 1989, južna stena Lotseja lansko leto, letos pa Kangčenzenga. Vse to so rezultati slovenskega alpinizma. Če tega ne prezrejo v tujini, potem bi še toliko manj smeli doma.

TOMO ČESEN

Zadovoljen sem, da nisem nadaljeval na vrh Anapurne
Slavc Svetičič je kljub mrazu in močnemu vetru sam preplezal 2600 m visoko zahodno steno — Po osmih dneh v praznem taboru
Ko je Slavc Svetičič sedel pred kamero TV snemalca in začel s pripovedjo o vzponu, še ni vedel, da je bila njegova smer v Point Crozu (Grandes Jorasses) ena izmed osmih nominiranih za najvišje letošnje alpinistično priznanje Zlati cepin, Piolet d'Or. Pa je kljub temu »priznal«, da mu - seveda ob zadnjem dosežku v steni Anapurne — še največ pomenijo prvenstveni vzponi, ki jih je lani opravil v gorah Nove Zelandije.
Plezal pa je že izjemne smeri tudi v Andih, se preskušal v stenah ZDA, bil v Karakorumu ... skupno kar na 15 odpravah. Od 1977, ko se je kot 19-letnik začel ukvarjati z alpinizmom, je opravil prek 1100 alpinističnih tur; 30 odstotkov je prvenstvenih.
Z alpinizmom se Slavc ukvarja profesionalno. To pa ne pomeni, da z njim zasluži, tak je predvsem njegov odnos do tega športa. Nekaj zasluži le z višinskimi deli, nekaj pa dobi z raznih strani, toliko, da nekako preživi in se lahko povsem posveča goram in alpinizmu. Udeležbo na odpravah pa mu ob planinski organizaciji omogočajo predvsem domača ZTKO in občasni meceni.
Odprava enega moža
V Katmandu je kljub naporom Zagrebčana Darka Berljaka, da bi se mu pridružil, 7. oktobra prispel sam. Toda vse je bilo odlično pripravljeno, tako da je že čez tri dni lahko nadaljeval pot, 16. oktobra je bil v Leteju, 19. pa v baznem taboru pod ostenjem Anapurne, kjer je bilo letos kar šest odprav. Z njim je prišlo le obvezno spremstvo: zvezni oficir, sirdar in kuhar.
Po kratkem razgledovanju (teren je namreč dokaj dobro poznal že od lanske zimske odprave) in aklimatizaciji, se je 27. oktobra začela njegova velika avantura. Dobro otovorjena sta takoj po kosilu s sirdarjem odšla proti zahodni steni. Toda že na pol poti ga je spremljevalec zapustil; bal se je, da ne bi sam zmogel poti nazaj čez ledenik.
Svetičič je nadaljeval še dve uri, do noči, si postavil šotorček in mirno prespal večino noči. »Samo večino zato, ker sem se lotil kuhanja že v trdi temi, da sem ob svitu lahko takoj začel«. Do stene je imel še dve uri, potem pa je zaplezal v steno po Messnerjevi smeri. Tam, kjer je Messner s Kammerlenderjem leta 1985 zavil v desno, je Slavc nadaljeval »po svoje«, na nekoliko višje plato. Tu je drugič (višina 6200 m) postavil šotorček in v njem prespal.
»29. oktobra sem nadaljeval po najbolj desni od variant, ki sem jih predvidel«. Naklonina 60 do 70 stopinj, v skalah pa težave okoli V. stopnje in preveč padajočega kamenja. Včasih je bilo že kar kritično, pa še dan ga je prehitel. Na ostrem snežnem razu si je skopal sedišče in bivakiral 6900 m visoko, nekako tam, kjer se njegova smer seka s predvideno »idealno diretisimo«.
Tretji dan v steni. Takorekoč eno samo snežišče s povprečno naklonino okoli 60°, le en prehod v skali (5 m, V). »Če ne bi bilo izredno hudega vetra, bi se počutil, kot da plezam kje v Alpah.« Na koncu pa udobno nočišče v šotorčku.
Tudi četrti dan je razsajal veter z juga, zato se je umaknil v levo, pod monolitno steno v SZ razu. Pod njo pa spet desno navzgor v velik žleb, mestoma prekinjan s skalnimi stopnjami, ki ga je privedel v sedlo na SZ (S razu okoli 7600 m visoko. »Idealno mesto za bivak. Toda od tu se v primeru potrebe ne bi imel kam umakniti. Zato sem moral višje, še 150 metrov.« Na višini 7800 m je spet postavil šotorček, oziroma tisto, kar je še ostalo od njega.
Peti dan je že navsezgodaj skušal še na vrh. V bivaku je pustil skoraj vse, da bi bil hitrejši. Usmeril se je proti dvema ozebnikoma, v območju katerih vodi na vrh že ena od variant Normalne smeri (prek severne stene). Bile so dobre razmere, le veter je bil prehud. »Pihalo je z juga in tako vrtinčilo sneg, da nisem skoraj nič videl. Pa še peklenski mraz...« Čeprav je bil že skoraj 8000 m visoko (vrh meri , 8091 m) in pred njim samo še lahek ozebnik, se je raje odločil za umik in se že ob 13. uri spet zatekel v ostanke šotora. V soboto 2. novembra je že navsezgodaj začel s sestopom: »Ne da bi si kaj skuhal, takoj ko se je za silo naredil dan.« Brez večjih težav je dosegel tabor 4 (7400 m) v Normalni smeri. Toda bil je prazen. Leningrajčana, ki sta se tod edina jeseni povzpela (25. oktobra) na vrh, sta ga dobro pospravila. Enako je potem doživel tudi nižje. Na mestu, koder je stal ruski TI, oziroma ABC (naprej pomaknjena baza), pa se je moral kljub temu še enkrat odločiti za bivak. Bilo je veliko hrane, toda nobenega šotora, ura pa že 22. Zavil se je v spalno vrečo in dremal.
V nedeljo, kmalu potem ko je začel s sestopom, je opazil, da so se vsi skupaj (pa je bilo tam jeseni kar šest odprav) umaknili tudi iz baze. Samo, njegova oprema, lepo zapakirana in pokrita, ga je pričakala. Dva dni je potem počival in čakal: »Upal sem, da bodo poslali vsaj nosače po mojo opremo. Toda kaže, da so izgubili vsakršno upanje, da se bom še vrnil.«
Šele v sredo 6. novembra je bil spel med ljudmi v vasici Lete. Štiri dni kasneje je odšel proti domu in bil 14. spet v Katmanduju. In čeprav se je vrnil tako rekoč neopazno, ga je Miss Hawley, brez katere se v Himalaji že vrsto let nič ne zgodi, vendarle takoj našla. Sledili so pogovori, obiski ...«

FRANCI SAVENC

Tekma mladih plezalcev v Domžalah navdušila
Udeležilo se je je 83 tekmovalcev iz 13 krajev — Zadnja tekma za mlade bo v Tržiču
DOMŽALE —Prvega prvenstva Slovenije, ki je prav gotovo pomemben mejnik našega športnega plezanja, se je udeležilo 831 tekmovalcev iz trinajstih krajev. Mladi, ki trenirajo dobro leto dni, so navdušili prav vse. Tekma na 8 m visoki umetni steni v domžalski dvorani Komunalnega centra je ponoven dokaz, da je vzgoja mladih usmerjena v pravo smer, alpinistični odsek Domžale, predvsem pa Silvo Karo, pa za odlično organizacijo tekmovanja zaslužita najboljšo oceno.
Cicibanke in cicibane je čakala smer z oceno VI+, a kmalu se je izkazalo, da je ta stopnja, ki je nekdaj veljala za najtežjo, prelahka. Dve cicibanki in deset cicibanov je doseglo vrh smeri, tako da smo državna prvaka dobili šele po superfinalu v smeri z oceno VII-. Največje presenečenje prvenstva je prav gotovo osemletni Blaž Rant iz Škofje Loke, najmlajši udeleženec. Presenečenj pa še ni bilo konce. Državni prvak med mlajšimi pionirji je Jaka Prijatelj iz Ljubljane, ki je tekmoval prvič. Zanimivo predstavo so pripravili tudi najstarejši udeleženci prvenstva. Martina Čutar iz Mojstrane, odlična plezalka, ki tekmuje tudi v mladinski konkurenci, je znova dokazala premoč, prav tako tudi Uroš Perko iz Kamnika, ki je skoraj v celoti preplezal smer z oceno VIII+.
REZULTATI:
Cicibanke: 1. Blažka Klemenčič (PK Škofja Loka), 2. Katarina Štremfelj (Kranj), 3. Anka Pavšič (Idrija), 4. Sandra Kirbus (PK Škofja Loka), 5. Špela Markelj (Žiri).
cicibani: 1. Blaž Rani (PK Škofja Loka), 2. Uroš Grilc (Radovljica), 3. Marko Reš (Radovljica), 4. Anže Burnik (Lj. Matica), 5. Aleš Sedovšek (PK Škofja Loka).
mlajše pionirke: 1. Jerneja Tratnik (Idrija), 2. Lenča Gradišar (Tržič), 3. Rebeka Poček (Radovljica), 4. Petra Bergant (Tržič), 5. Dunja Černigoj (Tržič). mlajši pionirji: 1. Jaka Prijatelj (Lj. Matica), 2. Gašper Poljanšek (Žiri),
3. Ervin Šahbas (Šaleški AO), 4. Jure Burjak (Žiri), 5. Tomaž Jevšnik (Šaleški AO).
starejše pionirke: 1. Martina Čufar (Mojstrana), 2. Janja Jereb (Žiri), 3. Jasna Koler (Idrija), 4. Katarina Strojan (PK Škofja Loka), 5. Maja Čonč (Lj. Matica).
starejši pionirji:1. Uroš Perko (Kamnik), 2. Urh Čehovin (Lj. Matica), 3. Anže Šanca (Radovljica). 4. Primož Grilci (Lj. Matica), 5. Gorazd Križnar (Tržič).

Sedma in zadnja letošnja tekma, Pokala Slovenije za mlade plezalce bo 7. decembra v telovadnici osnovne šole Bistrica pri Tržiču. Tekmovanje se bo pričelo ob 14. uri, prijave pa zbira Srečo Rehberger, Podlubnik 72, Škofja Loka. Startnina v vsoti 150 SLT se plača na žiro račun PD Tržič, št: 51520-678-80992.

NUŠA ROMIH

ALPINISTIČNE NOVICE

Enotni izpiti za alpiniste
V letošnjem letu je komisija za alpinizem prvič organizirala enotne izpite za sprejem med alpiniste. Hkrati so bili v Kranju. Ljubljani in Mariboru, na njih pa je sodelovalo 21 alpinističnih inštruktorjev, ki so sestavljali izpitno komisijo. Izpite je uspešno opravilo 29 kandidatov.
Takšna oblika preverjanja znanja se je že pri prvih izpitih pokazala za uspešno, prav tako pa se je pokazalo, katerim temam posvečajo alpinistični odseki pri svoji vzgoji premalo pozornosti. Naslednji izpiti bodo meseca maja prihodnje leto.

T. Č.

Makalu II ali Kangčungtse
Nizozemska himalajska odprava, ki je štela 6 članov, vodil pa jo je Rene de Bos, je načrtovala vzpon na Makalu (8463 m) po SZ grebenu. Toda zaradi objektivnih razlogov in velikih težav so morali načrt opustiti. Sta se pa vodja in Wim Willekens s sedla Makalu La (7400 m) povzpela na sosednji vrh Kangčungtse (7678 m). znan tudi kot Makalu II. To je bil že njihov drugi pristop na ta vrh; 1985 je bil na njem Ronald Naar.

Dve v Mišji peči
Igor Kalan (AO Kranj) je v zadnjem času opravil dva dobra vzpona v steni Mišje peči v Ospu. Ponovil je Sonce v očeh in smer Strta srca. Obe imata oceno 8a+ (X-).

T. Č.

Obsežen načrt KOTG
Načrt, ki ga je za prihodnje leto sprejela KOTG, je obsežen in zahteven, za uresničitev pa bo pomanjkanje denarja še največja ovira:
- DAULAGIR1 (8167 m): solo vzpona po južni steni in klasičnem severovzhodnem razu.
- JALUNG KANG (8505 m): solo vzpon po severnem stebru.
- KUMBAKARNA (7710 m in 7468 m): dve prvenstveni smeri v severni steni in ena v vzhodni.
- K 2 (8611 m): prvenstvena smer v zahodni steni.
- ČO OJU (8201 m): prvenstveni vzpon po južnem stebru in normalni dostop iz Tibeta.
- MENLUGTSE (7153 m), BAGHIRATI IV (6400 m) in še nekaj vrhov v Indijski Himalaji po novih smereh.
Alpinizem že vrsto let dostojno predstavlja Slovenijo v svetu. Zdaj, ko je še posebej treba dopovedati svetu, da smo kulturen, uspešen in razvit narod, ne smemo pozabiti dejavnosti, ki jih je treba le nekoliko podpirati in ne šele razvijati.

T. Š.

Bo vstopnina v Logarsko sprožila ustavni spor?
Pod gornjim naslovom je v torkovi številki mariborskega Večera izšel še tretji zapis ob napovedani »vstopnini« v Logarsko dolino. »Ukrep, ki je dvignil veliko prahu, zlasti med planinci«, je v imenu pripravljalcev projekta prvi komentiral Matevž Lenarčič. Njegovim argumentom ob bok so se uradno postavili trije najvišji predstavniki PD Celje, Dušan Gradišnik, Adi Vrečar in Zoran Tratnik, vse skupaj pa je v tretjem zapisu (vsi pa so dolgi skoraj za povprečno našo rubriko Alpinistične novice) zaokrožila še četverica funkcionarjev PZS: Andrej Brvar, Jože Dobnik, Tomaž Banovec in Tone Tomše. V soboto bo o tem razpravljal tudi UO PZS.

  02.12.1991


Doslej (po)objavljene Alpinistične novice 
pa izpis objav:

o alpinizmu | o odpravah ipd.| o prvenstvenih


 Vir: arhiv planID

 

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

ARHIV

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.