Išči

Arhiv

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Objavljalci

Authors

Arhiv

AN - 05.05.1986

Delo, Šport: ... Kitajci zavrnili milijon dolarjev za Namče Barwa

Najvišji še neosvojeni vrh na svetu, ki je visok 7762 m, žele osvojiti sami, zato so zavrnili ponudbo ameriških alpinistov
KRANJ - Lansko leto je v kitajskih gorah plezalo 32 odprav iz 14 držav. Od tega se je kar osem odprav skušalo povzpeti na Mont Everest. Zanimivo je to, daje leta 1984 kitajske gore obiskalo kar 61 odprav. Bližnja prihodnost bo pokazala, ali so ta padec obiska povzročile izredno visoke takse.
Vendar so Kitajci sedaj nekaterim moštvom že dovolili vstop v Tibet iz Nepala. Tako bo leta 1987 norveško-angleška odprava skušala osvojiti Mentlungtse (7181 m), ki bo vstopila na Kitajsko po glavni cesti iz Katmanduja v Laso.

Namče Barwa (7762 m)
To je najvišji še neosvojeni vrh na svetu (če odštejemo srednji vrh Lotseja 8430 m) in zato je razumljivo, da je cilj številnih načrtov. Toda Kitajci nočejo dati dovoljenja nobeni tuji odpravi, vse dokler ga ne bodo osvojili sami. Nova Zelandija jim je ponujala skupno odpravo na ta vrh, vendar so jih Kitajci prav prijazno, kot še Angleže, Američane in Japonce postavili na čakalni seznam. Tudi ameriška ponudba milijon dolarjev ni zalegla. Kitajci nameravajo na ta vrh leta 1987, prvi njihov poskus pa je bil že pred štirimi leti. Kljub temu, da je pri njih mnenje, da morajo še nepreplezane vrhove najprej osvojiti domače odprave, pa so že dali dovoljenji za dva še neosvojena vrha. Na Kongur (7719 m) bo odšla britanska ekspedicija, na Gurla Mandhata (7728 m) pa združena japonsko-kitajska.

Everest (8848 m)
Spomladi 1985 je britanska ekspedicija poskusila po še nepreplezanem SV grebenu, ki je vzel življenji znanima britanskima alpinistoma Boardmanu in Taskerju, ko sta ta greben poskusila preplezati leta 1982. Ekspedicija je lani do višine 7100 m naredila dve snežni luknji, tabor 3 (7400 m) in tabor 4 (7850 m) pa so postavili 6. in 9. maja. Na žalost je vreme držalo le tja do 25. aprila. Osem od enajstih alpinistov je doseglo višino 8000 m, Rick Allan pa je sam priplezal do 8200 m in tam našel Taskerjevo filmsko kamero. Po slabem vremenu so 21. maja odnehali z vzponom.
Francoski alpinist Pierre Beghin (opravil solo vzpon na Kangchenjungo) je z ženo Annie, poskusil novo varianto v severni steni najvišje gore na svetu. Po poskusu 9. do 11. avgusta sta se pridružila katalonski odpravi po severnem grebenu. Na 8000 m ju je oba skupaj še z dvema Kataloncema odnesel plaz in z vrhom ni bilo nič. Medtem pa so drugi Katalonci in tri Šerpe nadaljevali in uspeli. Katalonski vzpon po severnem grebenu, ki naj bi bil klasičen, je šele četrti vzpon po njem, poskusov pa je bilo seveda veliko. Vrh so dosegli 28. avgusta in enemu od Šerp je bil to že drugi vzpon na vrh, prvič je stal na Everestu že pred 13 leti.

Šiša Pangma (8046 m)
Devetčlanska švicarska ekspedicija, ki jo je vodil Marku Itten je prišla v bazo pod ta edini kitajski osemtisočak 10. septembra 1985. Štiri dni pozneje pa so na vrhu že stali Marcel Ruedi, Oswald Oelz in Diego Wellig. Za Ruedija je bil to že osmi osemtisočak!

Ulagh Mustagh (6987 m)
Ta gora je bila sicer ocenjena, da je njena višina celo 7724 m, toda pozneje so ji izmerili pravo višino, malo pod sedemtisoč metri. Prav gotovo je še precej vrhov na področju Kun Lun, koder leži tudi omenjen vrh, ki nimajo povsem točno izmerjene nadmorske višine.

Yulong Shan (5600 m)
Ta zelo zahteven vrh v severni provinci Yulan je odbil že tretjo ekspedicijo. Bob Schneider, Brock Wagstaff, Chris Jones, Brett Bernhard, Dave Chick in Steve Russel so poskusili srečo v oktobru 1985. V načrtu so imeli severni greben, toda zelo slabo vreme jim je preprečilo, da bi dokončali vzpon.

TOMO ČESEN

Denali je dobro obiskan
Denali ali Mount McKinley (6193 m) je najvišji vrh Severne Amerike. Čeprav ni lahko dostopen in vzpon nanj zaradi vremenskih razmer uspešno konča le nekako polovica od vseh, ki to poskušajo, obisk ni majhen. Lani jih je kar 645 (leto poprej celo 695) poskušalo, sen pa jih je uresničilo le 321 (357). Največje bilo seveda Ame-ričanov in Kanadčanov, kar 34 pa jih je prišlo z Japonske, iz ZRN 26 itd.

Povest se imenuje Trikotnik
V notici V pozdrav 1. ženski odpravi, ki smo jo objavili pred tednom dni, je izostalo ime povesti Ivanke Komprej - Trikotnik.
Povest govori o Mohorjevi Irmi in njeni nesreči, o Biniju, vodji alpinistične šole, iskanju ponesrečenke v Kotu pod Grmado ... 56 strani teksta, ki ga je zgledno natipkala Zdenka Hovnik, vinjete in oprema Ferdo Bodner, ovitek pa je delo Vinka Kompreja.

Nekateri zlorabljajo gore?
O stranpotih sodobne hoje in plezanja v gorah je razpravljalo tudi predsedstvo mednarodne komisije za reševanje v gorah — IKAR

LJUBLJANA - Ko je konec preteklega stoletja nastal alpinizem in so se pojavila prva planinska društva, so ustanovili že tudi prve organizacije gorske reševalne službe. Njihova naloga je bila pomagati tistim svojim članom, ki so zašli v stisko v gorah. Seveda so iz človekoljubnih nagibov pomagali tudi gornikom, ki niso bili člani organizacije.
Danes so za reševanje v gorah na voljo deloma poklicne državne reševalne organizacije, večinoma pa zasebne, na prostovoljnem delu temelječe in vsak hip za akcijo pripravljene gorske reševalne službe vsepovsod v Alpah. Namenjene niso le gornikom, temveč tudi vsem drugim - od ljudi na cestah do delavcev.
Nesreče v gorah dostikrat nastanejo zaradi vremenskih razmer, vetra, mraza, padavin, plazov. Seveda pa so tudi nesreče, ki jih povzroči precenjevanje lastnih moči. slaba oprema ipd:, še posebno pa rastoče število turistov v gorah. Nesreč pravih gornikov in alpinistov je vse manj, za kar gre hvala gorniški vzgoji in ustreznim šolam, ki so dosegle že visoko raven znanja, ki ga posredujejo obiskovalcem. V teh šolah je vse več mladine. Tudi tehnične naprave in oprema so danes kos tudi največjim zahtevam.
Danes so ljudje dosegli že vse vrhove tako po krotkih stezah kot tudi po stenah, po smereh vseh težavnostnih stopenj. Vendar hoče sodobna mladež prispevati tudi nove storitve in opraviti pionirske storitve, ki bodo žele občudovanje. To dosega na vedno nove načine. Prvenstveni vzponi v snegu in ledu, v kopni steni so nekaj vsakdanjega. O tem beremo v vseh gorniških revijah in v časopisih.
Vsepovsod zmagujejo stene in prepade po novih smereh, težavnost teh sega v VIII. stopnjo in čez. Volji alpinistov ni več kos nobena navpična pa celo previsna stena, premagujejo jo z nezaslišano zmogljivostjo in visokim tehničnim znanjem. Izjema niso niti najbolj strme, najbolj ledene stene, ki se jih lotevajo z novo ledno plezarijo. Ker mojstrsko obvladajo in odlično uporabljajo tudi sodobno tehniko varovanja, so nesreče redke in tudi reše-vanja so le malokrat potrebna. To gre deloma tudi na račun tega, da veliko teh najtežavnejših plezarij poteka v nižjih gorah, kjer tudi ni kakih večjih vremenskih težav.
Vendar pa se posamezniki lotevajo alpinističnih in drugih storitev v gorah na vedno nove načine. O tem je razpravljalo tudi predsedstvo mednarodne komisije za reševanje v gorah - IKAR. V zimi 1985/1986 sta dva švicarska gorska vodnika v 18 dnevih premagala 30 štiritisočakov, pri čemer se ves čas podviga nista niti enkrat vrnila v dolino. Ko se to dogaja v visokogorju, postaja nevarnost večja.
O zlorabi gora bi lahko govorili v primeru, ko je preteklo leto nek Japonec sestopil z vrha Matterhorna na smučeh. Čeprav je obvladal smučanje do skrajne mere in poskrbel za varovanje z gorskim vodnikom, se je igra končala uspešno le ob veliki možnosti, da predrzneža doleti smrt.
V gorah smo priča še drugim športom. Vedno več zmajarjev se spušča z visokih gora, čeprav so sunki vetra in temperaturni vplivi povzročili nekaj težkih nesreč. Reševalci in letalska reševalna služba so že ponovno morali reševati zmajarje, ki so proti svoji volji pristali na drevesih in na skrajno nedostopnem svetu. Od leta 1980 se je udomačilo skakanje s padalom z vrha Trollvegen pri Andalsnesu na Norveškem. Tamkajšnja navpična stena velja za najvišjo v Evropi, klub smrtnemu primeru so leta 1981 prišli tja padalci z vsega sveta, da bi si privoščili skok v praznino. Pri tem so dva padalca morali rešiti iz stene v dokaj dramatičnih okoliščinah, zato so nekateri zahtevali od policije, da skoke prepove, do česar pa ni prišlo, ker bi bilo prepoved težko nadzirati in uveljaviti. Kasneje je bilo še nekaj smrtnih nesreč, razmerje nesreč proti varnim skokom je sedaj 1:20. Spričo navedenega je povsem resno vprašanje, če naj gore služijo tudi za storitve, ki so povezane s senzacijami in neizbežno terjajo posege gorske reševalne službe. Je to mogoče razumno opravičevati in zagovarjati?

PAVLE ŠEGULA

Tudi v naših stenah že v območju desete stopnje
Tadej Slabe (AO Matica) je pri vasi Črnotiče v bližini Črnega Kala preplezal zelo kratko, toda izredno zahtevno smer. Ocenjevanje že tako ni preveč prijetna zadeva in ko gre za novo oceno pri nas, še toliko manj. Slabe je to novo smer ocenil X-. Od zadnje Slabetove smeri desete stopnje, ki jo je preplezal v ZRN, je minilo že pol leta in če je ocena te njegove zadnje realna, se bo pokazalo po naslednjih ponovitvah (če bo komu to uspelo). Smer poteka v Zgornjem Kraškem robu, oddaljena je 10 minut od vasi Črnotiče. Izrazitega previsnega skalnega pomola ni moč zgrešiti. V smeri, ki je visoka le 15 m, so štirje svedrovci in en klin.
Srečo Rehberger (AO Kranj) pa je z Nušo Romih (AO Tržič) plezal v znani Dolžanovi soteski. Ponovil je najprej vse težje smeri (ocene od VII do VIII). Potem je opravil še drugo prosto in tretjo nasploh Smeri krokarjev, ki je zaradi slabih klinov v zadnjem raztežaju skoraj ne plezajo. Ocena smeri je VIII. Za konec pa se je lotil Direktne smeri, ki jo je plezal prvi Luka Rožič s soplezalci. Smer je bila do sedaj zadnji problem prostega plezanja v tej steni. Rehbergerju je 24. aprila uspelo. Opravil je 1. prosto ponovitev. Prvi raztežaj, ki poteka čez streho votline, je običajno moker, tudi varovanje je slabo. Ocenil ga je VII+. Najtežji je drugi raztežaj. Začne se s previsno ploščo, sledi streha z resnično majhnimi oprimki, nato pa je še nekaj gladkih metrov do majhne poličke, kjer se težave nehajo. Ocena je IX. Zadnji raztežaj, v začetku je nekaj slabih klinov, pa poteka po navpičnih ploščah, ki so mestoma prav čudovite. Ocena VIII.
V primerjavi s prosto ponovitvijo Gobe v Ospu Rehberger ocenjuje Direktno smer v Dovžanovi soteski kot lažjo, vendar je ključni raztežaj tu za malenkost težji.
Za konec sta desno od Zajede splezala še eno smer, katere zgornji del je s klini opremil že Filip Bence. Spodaj sta zavrtala še dva svedrovca, ocena za prosto ponovitev pa je VII+ , dva raztežaja, ime pa ji je Jaka.

TOMO ČESEN

Dobrodošel plezalni vodnik po stenah nad Martuljkom
Avtor plezalnega vodnika se je lotil dela tako, da je s prijatelji preplezal prenekatero steno in jo opisal

LJUBLJANA — Igor Mezgec, avtor novega plezalnega vodnička Martuljek, je prav gotovo eden najboljših poznavalcev tega dela naših Julijcev, čeprav je doma iz Postojne. Dela, ki ga je začel pred leti, se je pravzaprav lotil na najboljši način. S svojimi prijatelji je splezal prenekatero smer zato, da bi lahko o njej napisal kar najbolj verodostojne podatke. Morda je zaradi tega vodniček nastajal nekoliko dalj časa, kot bi sicer. Zato pa je sedaj pred nami toliko boljši vodnik.
V njem so opisane 104 smeri in še kakšna varianta. Dobra polovica smeri ima tudi sheme in kar je najvažnejše: sheme imajo vse najpomembnejše smeri Široke peči, Špika, Frdamanih polic in Rušice. Že v vodniku Mangrtska dolina je Mezgec pokazal, da je eden najboljših risarjev shem in to je v tem zadnjem vodniku še enkrat dokazal.
Že dolgo je tega, kar je izšel zadnji vodnik, v katerem so bile opisane tudi martuljške stene. Od tedaj dalje pa se je v teh gorah zgodilo marsikaj novega. Mezgec je dal smerem več poudarka na osebnem opisu smeri, dobro shemo pa kratek opis le še dopolnjuje. V Martuljku ni kratkih sten in v njih običajno ni prevelike gneče. Plezanje najbrž tudi ni preveč primemo za začetnike. Mogoče je najti nekaj zelo težkih smeri, ki zahtevajo resnično izkušenega alpinista.
Pri posameznih smereh je mogoče najti tudi precej podatkov o prvih ponovitvah, o zimskih, prostih in solo vzponih: Gre torej za stvari, ki za sam potek smeri niso bistvene, a velikokrat zanimive in koristne. Edino kar bi vodniku lahko zameril, je, da v njem ni fotografij sten. Z njimi bi bil vodnik le še boljši in bogatejši. Treba pa je reči, da so skice sten in sheme smeri narisane tako, da alpinistu, ki ni skregan z orientacijo, ne bodo delale prevelikih težav.
Vodnik po stenah Martuljka je že v prodaji po 650 din, večjim naročilom pa so zagotovljeni popusti. Dobiti ga je mogoče na Planinski zvezi Slovenije.

TOMO ČESEN

Mejni prehod na nadmorski višini 4593 metrov
PEKING, 4. maja (AP) - Pakistan in Kitajska sta odprla mejni prehod na 4593 metrov nadmorske višine. Kot je zapisal kitajski dnevnik China Daily, ki izhaja v angleščini, sta se slovesnosti ob otvoritvi tega prehoda udeležili delegaciji obeh držav Od leta 1979 so ga uporabljali izključno za blagovni promet, zdaj pa so mejo odprli tudi za turiste. Kot domnevajo, ga bodo ti uporabljali predvsem od maja do oktobra.

ALPINISTIČNE NOVICE

Poster Cerro Torre v prodaji
Poster z vzhodno steno Cerro Torreja, ki jo je preplezala naša zadnja odprava v Patagonijo, so prodajali v Paklenici, naprodaj pa bo 6. maja v Cankarjevem domu, ko bo predavanje o tem uspešnem vzponu. Plakate po 400 din je možno dobiti tudi v prostorih Planinske zveze Slovenije.

Bolgari nadaljujejo
Bolgarski poskus, da bi prvi pozimi (po Poljski smeri) preplezali južno steno Anapurne (8091 m) ni uspel, prišli pa so 200 m pod vrh. Še pred koncem zimske sezone so to spoznali in se odločili, da odpravo nadaljujejo še spomladi. Umaknili so se v dolino, v naseljene kraje, vodja Bojan Atanasov pa je odšel v Katmandu po dovo-ljenje. K sreči ni bila za to predmonsunsko obdobje prijavljena za v J steno Anapurne nobena odprava. Že v začetku marca so bili spet v steni in začeli popravljati tisto, kar je ostalo še uporabnega od zimskega poskusa.

Preskus na tri načine
Ukrajinski alpinisti so letos že petnajstič priredili tekmovanje v plezanju imenovano »Male gore«. Pod stenami na polotoku Krim se je zbralo 15 ekip, najbolje pa so se odrezali člani Avangarda.
Zanimivo je, kako so tekmovali. Najprej na način, ki ga imenujejo »krimska naveza«. Naveza mora v omejenem času priti čim višje in pri tem ne sme napraviti nobene napake.
Za drugi preskus so naveze dobile posnetek stene, nanj pa so morale narisati, kje bodo plezale. Tretji pre-skus, pa je bil - za razliko od prvih dveh — v povsem neznani steni in plezali so skrajno težko smer.

Še ena ponovitev Hard rain
22. aprila sta Robi Jamnik (AO Ravne) in Bojan Počkar (AO Železničar) opravila 3. ponovitev te smeri v Ospu. Ocena je VII-, VI+. Nekaj dni pred tem pa sta Jernej Stritih in Počkar prosto ponovila še Muho. Mirko Kranc pa je z Jelko Tajnik poleg slednje prosto splezal še Italijansko.

Ne Rusi temveč Slovenci
Rivista della montagna, italijanska planinska revija, ki izhaja že 17. leto, je dobro znana in cenjena tudi pri nas. Včasih pa ga tudi polomijo. Kako si naj sicer drugače razlagamo »ugotovitev« v članku o smučanju v Julijcih: »... če pa ne potrebujete mnogo spanja, vprašajte domačine, naj vam povedo kaj o Reziji in o njenem ruskem dialektu, ki je ostanek starih barbarskih osvajanj...« Res škoda, da pisec (ali vsaj urednik) ne loči Rusov in Slovencev.

200-letnica prvega vzpona
V Chamonixu bo letošnje leto jubilejno. Avgusta bo namreč minilo natanko 200 let, ko so prvič osvojili najvišji vrh Evrope Mont Blanc. Prireditve v počastitev tega vzpona bodo trajale od 1. junija do 30. septembra, ki bodo gotovo privabile veliko ljubiteljev gora. Tudi koče v okolici Mont Blanca bodo najbrž zato še bolj polne.
Sicer pa naj omenimo le nekatere od zanimivih prireditev. V alpinističnem muzeju bo razstava o Mont Blancu, sredi julija bo svetovno srečanje alpinistk, ki ga bo organizirala ENSA, CAF in francoska planinska zveza. Od 1. do 15. avgusta bo tudi festival planinskih filmov. Vrhunec pa bo 8. in 9. avgusta, ko bodo v Chamonixu odkrili dva nova spomenika, nameravajo izvesti nočni vzpon na najvišjo evropsko goro z baklami, če bo vreme seveda. V počastitev obletnice je tudi že izšla posebna številka francoske alpinistične revije La Montagne.

Nov uspeh Poljakov
Kangčendzenga (8568 m) je peti osemtisočak, ki je bil doslej dosežen v zimski sezoni. 16. januarja letos so ga dosegli Poljaki. Za J. Kukuczko je bil to že deseti osemtisočak in tretji (po Daulagiriju in Čo Oju) v zimskih razmerah. K. Velicki se je povzpel na svoj četrti osemtisočak, na dva od njih (Everest in Kangčendzengo) pa se je povzpel v zimskem času. Poljaki še naprej ostajajo prvi narod po tovrstnih dosežkih.

Raziskovalna naloga
Miloš Šnut iz Radovljice je za Elanov inštitut opravil raziskovalno nalogo »Oprema za alpinizem in jamarstvo«. V zajetni mapi je zbral veliko zanimivega - od zgodovinskih opisov do ocen uporabljane opreme, ki jih je zbral z anketo. Za anketo meni, da je bila preobsežna, saj je moral vsakdo ki jo je hotel vestno izpolniti, sedeti z mizo kar tričetrt ure. Tudi tehnično bi bila lahko bolje pripravljena in še marsikaj. Toda to so izkušnje za naprej. Rezultate prve tovrstne raziskave bi veljalo predstaviti javnosti (morda na straneh Planinskega vestnika).

Novice iz Sarajeva
Željko Rudan in Slobodan Žalica sta opravila prvenstveni (zimski vzpon po Vzhodnem ozebniku Velik Motike (50-55 st., 200 m) na Prenju preplezala pa sta tudi levi raz osrednjega ozebnika v SV delu stene. Na smučeh pa sta opravila dolgo in naporno turo od koče Jezerce prek Poljic, Sopot sedla do Podotiša in nazaj. Poročajo pa tudi o obisku iz Slovenije. Sedemčlanska skupina Ljubljančanov je menda opravila več zanimivih smukaških tur in celo nekaj prvih zimski pristopov.

Pause sourednik revije
Revija Berge izhaja šele drugo leto letošnja majska številka ima številko 18, pa si je vendarle pridobila že izredno širok krog bralcev. Izdaja jo dr. Peter Meyer iz Berna (Švica), so delavce pa imajo še v Avstriji in Švici saj pokriva vse nemško govoreče dežele. Njen urednik za ZRN in soustanovitelj je bil pokojni Toni Hiebeler. Sedaj pa je njegovo mesto (in resor alpinističnih novic) prevzel Michael Pause (njegov oče Walter si je pridobil svetovni sloves z izdajo vodnikov) Obljublja še več novic in razne novosti, napoveduje pa tudi predstavite naših gora.


V Trentu nagrada našemu filmu
Končal se je 34. mednarodni festival alpinističnega in speleološkega filma
V tekmovalnem programu festivala je bilo 51 filmov, od tega alpinističnih in speleoloških 44, preostalih 7 pa je sodilo v raziskovalni žanr.
Kvalitetna raven letošnjega festvala je bila precej povprečna. Posebej sta razočarali ameriška in poljska kinematografija, češkoslovaška se sploh ni predstavila, vse tri pa so prejšnja leta dajale barvo festivalu.
Med najbolj uspelimi filmi festvala so bili francoski in dobili so tudi največ nagrad: za najboljši gorniški film Mali Karim režiserja Laurenta Chevalliera, ki pripoveduje zgodbo pakistanskega nosača, za najboljši športni film Ne nagibaj se čez režiserja Roberta Nicoda o drznih plezalskih vzponih dveh mladih deklet, za najboljši speleološki film je bil proglašen prav tako francoski film Dokler bodo še vode režiserja Guya Meauxsoona. Nagrado cidalc pa je dobil film Oče in sin režiser a Philippa Lalleta o navezi očeta, dvanajstletnega sina Bertranda, ki premaguje stene Mont Blanca in El Capitaina, v dolino pa se spušča padalom.
Za najboljši alpinistični film mednarodna žirija, v kateri je bi tudi Tomaž Banovec, proglasila zahodnonemški film Cilj Grandes Jorasses režiserja Gerharda Baurja. Ta režiser goji že nekaj let posebno obliko alpinističnega filma, ki bi lahko označili kot »igrani dokumentarec«. V tokratnem filmu nam je predstavil filmsko rekonstrukcijo prvega vzpona na Grandes Jorasse leta 1934, ko sta goro naskakovala Peters in Haringer. Poskus je tisto leto propadel, Haringer se je smrtno ponesrečil, Petersu pa se vzpon posrečil naslednje leto.
Največ upravičenega nezadovoljstva je povzročila odločitev žirije, da glavno nagrado festivala podeli španskemu igranemu celovečercu Tasio režiserja Montxa Armendariza. Filmska zgodba se posveča težaškemu življenju oglarske družine v majhni gorski vasi. Film je sicer dobro zrežiran, sodil pa bi prej na festival igranega filma kot pa v Trento, kjer naj bi gledali alpinistične filme. Pa tudi odločitev festivala, da skupaj tekmujejo igrani filmi in dokumentarci, je dovolj nenavadna.
Posebna žirija italijanskega Alpinističnega kluba je svojo nagrado »Mario Bello« namenila slovenskemu dokumentarcu Peklenska gora Cerro Torre, avtorja Matjaža Fistrovca. Ta odločitev popravlja napako glavne žirije, ki je spregledala kvalitete tega filma.
Bolj kot nagrada našemu filmu je pomembno, da smo se s filmom v Trentu sploh predstavili. Tradicija slovenskega alpinističnega filma je zadnja leta precej zamrla, letošnja oživitev s Fistrovičevo Peklensko goro pa je bila več kot uspešna. In obvezujoča za prihodnost tudi.

TONE FRELIH ( D, 7/5-86 )

  05.05.1986


Doslej (po)objavljene Alpinistične novice 
pa izpis objav:

o alpinizmu | o odpravah ipd.| o prvenstvenih


Vir: arhiv planID, priredila: I. K.

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

ARHIV

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.