Delo, Šport: ... V minulem letu je lov za osemtisočaki povzročil veliko gnečo v Karakorumu
Alpinistične odprave naletele v Pakistanu na precejšnje težave, ker pravila za dodelitev dovoljenj za posamezne vrhove ne gredo v korak z vse hitrejšim razvojem alpinizma
LJUBLJANA — Pregled vzponov v Karakorumu preteklega leta kaže veliko zanimanje med alpinisti za to pogorje. Na vrhovih je bila velika gneča, udeleženci odprav pa so okusili tudi neupogljiva pakistanska pravila pri dodeljevanju dovoljenj za vrhove.
Sedanja neprožna pravila vsekakor ne ustrezajo modernim tokovom alpinizma, pravila pa različno tolmačijo tudi zvezni oficirji. Posledica lova za osemtisočaki je velika gneča na teh vrhovih. Po drugi strani pa tehnika hitrih vzponov (alpski stil) vzpodbuja želje zelo dobrih alpinistov, da krožijo, osvojijo vsaj dva ali po možnosti še več vrhov v eni sezoni. Vse to močno moti tradicionalni pogled na to, kaj je ekspedicija.
Kakorkoli že, v Pakistanu bodo morali najbrž dobro premisliti kako naprej. Morda bi kazalo zmanjšati pristojbine za vrhove, čeprav je to težko verjeti. Rešitev je lahko tudi uvedba individualnih dovoljenj, ki bi vsebovala število dovoljenih vrhov in njihovo višino. Če ne bodo ničesar naredili v tej smeri, bo najbrž število ilegalnih vzponov na vrhove čedalje večje.
Mašerbrum (7821 m)
Japonska odprava, ki jo je vodil Slain Kashu, je začrtala novo smer na Mašerbrum (7821 m). Moštvo je plezalo iz ledenika Baltoro. Imeli so fiksne vrvi in postavili so štiri tabore. Iz zadnjega višinskega tabora so odšli 22. julija in po enem bivaku so glavni vrh dosegli S. Kashu, S. Wada, M. Yamamoto, Y. Yabukawa, T. Shigehiro, H. Ito, T. Terauchi, T. Toyama, M. Tatsuta in R. Nishizutsumi. Na vršnem grebenu so našli truplo enega od dveh Poljakov, ki sta tragično preminula pri prvem vzponu na JZ vrh Mašerbruma (7806 m) leta 1981.
Poleg njih so na Mašerbrum splezali še Avstrijci (severna stena), Britanci pa po dolgem vzhodnem grebenu niso bili uspešni. Pred letom 1985 ima glavni vrh Mašerbruma le dva vzpona: leta 1960 štirje člani ameriške ekspedicije in leta 1983 dva Japonca. JZ vrh so osvojili trije Poljaki, njihova smer še nima ponovitve.
Gašerbrum I (8068 m) in II (8035 m)
Italijani so začeli z veliko akcijo Izziv 8000, v kateri nameravajo v petih letih osvojiti vseh 14 vrhov nad 8000 metrov. Skupino vodi Agostino da Polenza, denar so dobili od vsepovsod, v skupini je 6 stalnih članov, dva do štirje pa občasni. 5. in 6. junija so Gianni Calcagno, Tullio Vidoni in Giambattista Scanabessi opravili vzpon na Gašerbrum II v alpskem stilu po JV smeri. V bazo so se vrnili naslednji dan. Drugo skupino so sestavljali Agostino da Polenza, Pierangelo Zanga, Sergio Dalla Longa in Pierantonio Camozzi. Od 4. do 9. junija so splezali na Gašerbrum I po novi smeri čez težko SZ steno. Vrh sta dosegla le da Polenza in Camozzi. Po treh bivakih so zopet dosegli bazni tabor. 19. junija sta dva člana prve skupine, Calcagno in Vidoni, dosegla vrh Gašerbruma I po še eni novi smeri. Vzpon in sestop je trajal samo 3 dni. Vreme so imeli slabo. Od 35 dni, ki so jih preživeli v bazi, je bilo sončnih zelo malo. Prva skupina na Gašerbrum I je imela težave z nevihtami in temperaturami do minus 35 stopinj. Za leto 1986 načrtujejo K 2 in Broad Peak.
Italijani pa seveda na teh vrhovih niso bili sami. Samo v baznem taboru pod Gašerbrumom II je bilo še deset odprav, 31. julija je deset alpinistov doseglo Gašerbrum II po normalni smeri. Na vrhu so stali Louis Le Pivain, Michel Metzger - vodja francoskega zimskega poskusa po zahodnem grebenu na Everest leta 1982, Remy Pilliere, Nicolas Campredon in Guy Fletcher. Trije Švedi so osvojili prvi švedski osemtisočak. Vodil jih je Tommy Sandberg (49), ki je vodil vse prejšnje švedske himalajske odprave.
Thierry Renard in Pierre Mure Ravaud sta nameravala z vrha smučati. Slednjemu je Metzger pomagal pri sestopu z vrha, Ravaud je kazal znake izčrpanosti in prste na nogi je imel pomrznjene. Naslednji dan je Ravaud sestopil skupaj s Švedi, Renard in Metzger pa sta se s smučmi spustila prek južne stene, med Francosko smerjo in normalnim pristopom. Presmučati sta morala nekaj strmih odsekov, tudi serakov ni manjkalo, v povprečju pa so bile težave še kar znosne (45 do 50 stopinj).
Japonec Tomoji Kato je vrh osvojil skupaj s Švicarjem Francoisom Germainom, konec julija pa je na vrhu stala še ena japonska skupina. Na žalost je plaz zasul filmskega snemalca in dobrega alpinista Tomija Nakoro (38); med drugim je bil tudi član ekipe, ki je v severni steni Grandes Jorasses splezala Japonsko smer. Dobre vzpone sta opravila tudi znani Eric Escoffier in Benoit Chamoux. Escoffier je splezal na Gašerbrum I v enem dnevu iz tabora na platoju. Chamouxu se je priključil na višini 7500 m.
Gašerbrum 3 (7953 m)
Škotska ekspedicija pod vodstvom Geoffa Cohena (37) je poskušala novo smer z vrha južnega ledenika Gašerbrum. V bazo so prišli 11. julija. Sledil je tabor 1 (6000 m) na platoju pod Gašerbrumom II, potem pa so se povzpeli do zgornje ledeniške doline (6950 m). Pri tem so sledili smeri prek ledenega slapu, ki jo je našel Cassin leta 1958. Pod JZ grebenom so izkopali v sneg votlino. Nato jih je za pet dni zdržalo neurje. Od 12. do 19. avgusta so priplezali do višine 7700 m, kjer jih je sneg in močan veter prisilil k povratku. Gašerbrum 3 je bil osvojen šele enkrat. Leta 1975 so nanj splezali Poljaki prek južne stene.
Ambiciozen načrt prečiti celoten greben od Gašerbruma IV do I Casarottu ni uspel.
Gašerbrum 6 (7007 m)
Miri Ercolani, italijanska alpinistka, je v juniju 1985 osvojila vrh z ledenika Abbruzzi. Verjetno je to prvi vzpon iz te strani. Za smer je značilen strm led in objektivne nevarnosti.
Broad Peak (8047 m)
Šestčlanska domača vojaška odprava pod vodstvom Rayyaza Hussaina je bila uspešna. Postavili so tri tabore. 30. julija so odšli iz zadnje ga tabora (7250 m). Na 7700 m so bivakirali pod sedlom in naslednjega dne so Rayyaz Hussain, Zahid Mahmood in Jawad Pirzada stali na vrhu. Vrnili so se do bivaka in tam preživeli še eno noč. Slabo vreme jih je spremljalo na sestopu. Pri njihovem vzponu so sodelovali tudi z Escoffierom in Schaffterjem, ki sta po uspehu na K 2 hotela opraviti vzpon brez dovoljenja.
Po uspehu na Nanga Parbatu je Wanda Rutkiewicz poskusila še na Broad Peaku. Bila je neuspešna, en član skupine se je ponesrečil.
K2 (8612 m)
Vrh je osvojilo kombinirano francosko-švicarsko moštvo. Erhard Loretan, Nicole Niquille, Jean Troillet, Yves Morand (vsi Švica), Eric Escoffier, Daniel Lacroix, Stéphane Schaffter in Jean Francois Magnificat (Francija) so opravili hiter vzpon po grebenu Abruzzi. Plezali so nenavezani in prvi dan že zgodaj dosegli 6800 m (tabor 2). Naslednjega dne so dosegli 7400 m. Magnificat se je odločil za sestop. Schaffter in Lacroix sta se odločila, da tisto noč ostaneta še na 7400 m. Escoffier, svež od uspeha na Gašerbrumih, je skupaj s štirimi Švicarji odšel ob 21. uri dalje. Skala je bila dobra, boljša kot na Gašerbrumih, vendar ni bilo fiksnih vrvi. Kmalu se je Nicole Niquille zaradi težav z nogo hitro vrnila. Drugi so na višini okoli 8000 m iskali šotor, ki so ga pustili Švicarji teden prej, vendar ga je veter odnesel. Nadaljevali so ob lunini svetlobi. Prisiljeni so bil prečiti pod 150 metrskimi seraki, kjer so se zadržali približno štiri ure. Strmina je znašala 50 stopinj. Od rame jih je čakalo še 400 m vršne piramide in vrh so dosegli ob pol dveh popoldan, 15 ur po njihovem odhodu. Na sestopu so srečal Schaffterja in Lacroixa, ki sta tudi uspela. Kasneje so vrh dosegli tudi štirje Japonci.
Kot zanimivost Escoffier ni bil na seznamu članov odprave, ki so imeli dovoljenje za vzpon na vrh. In to ne za K 2 ne za Broad Peak. S Schaffterjem sta se morala podrediti zveznemu oficirju. Njune vzpone so sicer tolerirali, podrobnosti pa niso znane. Na ministrstvu za turizem v Islamabadu so ju izprašali in na hitro poslali Escoffiera v Francijo, Schaffterja pa nazaj na Broad Peak.
ALPINISTIČNE NOVICE
Smer SZS v Velikem Skednju
Mirjam Bizjak in Milan Velikonja sta 22. decembra 1985 v 6 urah opravila verjetno 1. zimsko ponovitev te smeri, ki je ocenjena VI-/V+, A1 in je visoka 250 m. Zanjo je značilno zelo izpostavljeno plezanje, razmere v steni so bile zelo dobre.
S smučmi s Pik Lenina
Zadnjo pomlad je bilo v Pamirju močno češkoslovaško moštvo. Pet alpinistov je doseglo vrh Pik Lenina (7134 m) v alpskem stilu brez predhodne aklimatizacije. Za to so potrebovali štiri dni in pol. Vzpon je bil opravljen po dveh smereh. Robert Galfy in Ivan Urbanovič sta opravila prvi spust s smučmi po smeri Lipkin. Začela sta 50 m pod vrhom, na začetku skalnatega grebena. Po 600 m se je vreme nenadoma spremenilo, sneg in megla. Spustila sta se še 600 m in srečala ostale tovariše. Skupaj so bivakirali in tudi naslednjega dne vreme ni bilo nič boljše. Toda spust sta uspešno končala.
V nedeljo na Osankarico
ZREČE OPLOTNICA -Tradicionalni zimski pohod na Osankarico bo to nedeljo, 12. t. m. Pohodniki se bodo do 9. ure zbirali v Oplotntci, odkoder bodo krenili proti spomeniku pri Treh žebljih. Tako se bodo planinci pa tudi drugi ljubitelji narave že devetič spomnili zadnje bitke legendarnega Pohorskega bataljona.
Zreški planinci, ki so tudi to pot organizatorji, bodo po svojih močeh poskrbeli za pohodnike iz konjiške občine. Posebni avtobusi bodo izpred zreškega hotela Dobrava krenili ob 8.30 in se ustavili še na konjiški avtobusni postaji. To je eden najbolj množičnih pohodov v štajerskem koncu (ob ugodnih vremenskih razmerah pričakujejo do 800 udeležencev), prireditelji pa opozarjajo na ustrezno opremo.
ŽELJKO ZULE
Zahvala požrtvovalnim reševalcem
Ker ni vrednosti, s katero bi mogli nadomestiti našo hvaležnost in ni besed, s katerimi bi jo lahko izrazili vsem, ki so kakorkoli nesebično pomagali pri reševanju izpod plazu ter v medicinski oskrbi našega Janka, naj pove vse le preprosta beseda, izrečena z najglobljimi občutki: hvala!
Zahvaljujemo se: gorski reševalni ekipi iz Kranjske gore, vodnikom lavinskih psov, delavcem Postaje LM Kranjska gora, kranjskogorskim žičničarjem, osebju in prisotnim v Erjavčevi planinski koči, zdravniku-gorskemu reševalcu, dežurni kirurški ekipi bolnišnice Jesenice, osebju intenzivnega oddelka bolnišnice na Golniku ter nenazadnje njegovim prijateljem, ki so izkazali svoje nesebično tovarištvo.
Življenje ste Janku rešili z izredno strokovno in hitro reševalno akcijo. Zavedamo se, da ste bili v njej potrebni prav vsi, ki ste sodelovali, saj če bi spodletelo delo le enega, bi bil trud vseh drugih zaman.
Hvala vsem - MEHLETOVI
Rešili so ga po dolgih štirih urah pod snežnim plazom
Hitra in strokovna pomoč reševalcev je rešila življenje 19-letnemu Janku Mehletu, ki ga je med vzponom na Malo Mojstrovko zasul plaz
KRANJSKA GORA, S. januarja - »Nad nami je počilo. Preblisnilo me je: Plaz! Sekundo zatem je vse štiri zajela sipka snežna gmota. Potrgalo nam je nahrbtnike s smučmi in palice. Iz plazu smo se začeli reševati s plavalnimi gibi. Prijateljem je uspelo. Mene je drugi val snega posrkal vase. Trudil sem se, da bi si pred obrazom izboril čim več prostora za dihanje. Vse bolj sem bil ukleščen v vedno bolj zbitem snegu. Bolelo me je koleno. Videl sem le temo. Spominjam se, kako sem se že poslavljal od najbolj dragih stvari, preden me je zmanjkalo ...,« pripoveduje 19-letni Janko Mehle z Broda, pri Ljubljani. Te dni so ga iz jeseniške bolnišnice prepeljali na intenzivni oddelek instituta Golnik.
ŠTEFAN KOLOŠA
Vse, ki so preživeli plaz, ki se je 28. decembra utrgal pod Malo Mojstrovko, 200 metrov nad Vršiško cesto, je spremljalo najmanj sto sreč. Največ jih je spremljalo študenta prvega letnika gozdarske fakultete Janka Mehleta. Takoj, ko je ob 12.30 izginil v plazu, sta ga prijatelja začela iskati. Tretji je v snežnem metežu pohitel proti Erjavčevi koči. Od tam se je skupina kljub opozorilom oskrbnika podala na Malo Mojstrovko (2332 m). Med potjo so se zaradi vremena premislili, med vračanjem jih je zajel plaz.
Dežurni miličnik na oddelku milice v Kranjski gori je ob 13.30 dobil obvestilo o nesreči. Začel je obveščati gorske reševalce, zdravnika in oba vodnika lavinskih psov. Že pol ure po obvestilu je strojnik Janko Košir odpeljal s teptalnim strojem proti Vršiču zdravnika, dr. Janka Kokalja, reševalca z lavinskim psom Janeza Mertlja in miličnika Štefana Kološo s službenim psom Činčem. Z večjim teptalcem so se za njimi peljali proti Vršiču še drugi reševalci iz Kranjske gore.
| S toplotnim ovojem so tržiški gorski reševalci že pred več kot 15 leti rešili življenje starejši planinki, ki se je podhladila v avgustovskem neurju na Kriški gori. Takrat ji je zdravnik dr. Andrej Robič dajal tudi toplotno infuzijo za ogrevanje jedra. |
»Čeprav poznam sposobnosti psa Činča, skoraj šest let sva že skupaj, sem imel med vožnjo na Vršič nekaj treme. Toda ko smo prigazili od ceste do plazu, je zaskrbljenost izpuhtela. Umiril sem psa in ukazal, naj išče. Činč je stekel, dvakrat se je zasukal na plazu. Potisnil je nos v sneg. Dlake na hrbtu so se mu naježile, začel je odmetavati sneg. Zasutega smo našli po dobrih petih minutah. Štiri ure je že poteklo, ko ga je plaz potisnil poldrugi meter globoko. Činč se je izkazal, tako kot že velikokrat v dolini. Še kot mladiča mi ga je v pasji šoli priporočil inštruktor Jože Selan. Pred petimi leti sem kot miličnik prišel z njim v Kranjsko goro. Komandir Andrej Kolenc, ki je tudi gorski reševalec, mi omogoča, da vadim psa za iskanje predmetov in ljudi, skritih v snegu. Brez teh vaj tudi uspeha na Vršiču ne bi bilo. Tako sem bil vesel da sem Činču kupil in za nagrado spekel 4,5 kg svinjskega mesa,« opiše iskanje na plazu miličnik, vodnik službenega psa, Štefan Kološa.
»Na Vršiču je v soboto divjal pravi snežni vihar. Komaj smo našli plaz, kjer so nas že čakali. Tako, ko je pes našel zasutega, smo ga začeli previdno odkopavati. Brez zavesti je bil, toda živ. Po brezžični zvezi smo zaprosili oskrbnika Erjavčeve koče, naj za ponesrečenca pripravi tople rjuhe in odeje. V njem je še tlelo življenje, čeprav je bil podhlajen. Štiri ure je preživel zasut v plazovini. Pol ure smo potrebovali za transport do koče, kjer smo okrog 17. ure začeli podhlajenega Mehleta ogrevati. Vroče rjuhe in odeje smo ovijali okrog njegovega prezeblega telesa in omote hitro menjavali. Tako je šlo več kot dve uri, vendar ni moč popisati srečnih obrazov in občutkov vseh, ki smo bili takrat v Erjavčevi koči, ko se je Janko zavedel. Brez spleta srečnih okoliščin, recimo jim sto sreč - od dobrega psa, tvegane, toda srečne vožnje s teptalcem do Vršiča, pravšnje sestave plazu, skozi katerega je planinec še dobival zrak, uspešnega oživljanja s toplotnim omotom — fant danes ne bi živel. Vsi smo naredili samo to, kar delamo pri slehernem reševanju,« skromno dodaja mladi zdravnik Janko Kokalj.
Zgodovinski viri povedo, da so pse za iskanje zasutih v plazu prvič uporabili pred 50 leti v Švici. Načelnik oddelka lavinskih psov pri GRS Slovenije Jože Fele z Jesenic trdi, da vodnik vzgoji in izšola psa za iskanje v plazu v treh letih. Vsako leto preverjajo učinkovitost lavinskih psov in najboljše uvrstijo na tako imenovano dežurno listo. Letos je na tem seznamu 31 psov. Največjih je z Gorenjske, žal nobenega v Bovcu, slabše je pokrit bohinjski kot. Niti ena planinska koča, ki je pozimi odprta, nima lavinskega psa. Trudimo se, da bi jih dobili, toda vse je odvisno od oskrbnikov. Janko Mehle je nov dokaz, da so lavinski psi potrebni, saj v gore hodi vse več ljudi tudi pozimi, nevarnosti plazov pa se vedno ni mogoče izogniti.
MIRKO KUNŠIČ
Koraku napredka na Kredarici sledi drugi v dolini Triglavskih jezer
Velike izkušnje PD Ljubljana-Matica pri prenovi planinskih postojank - Pričakujejo tudi pomoč pri posodobitvi izredno obiskane postojanke, ki služi tako poleti kot pozimi
LJUBLJANA - Planinstvo po članstvu in zlasti po množičnem obisku gora spada med najplodnejše telesno kultume zvrsti. Organiziranost te razvedrilne dejavnosti ima v Sloveniji že prek devetdesetletno tradicijo, zato njena rast ni naključje. Kljub temu, da je med obiskovalci planin mnogo neorganiziranih, imajo pri razvoju odločilno vlogo planinska društva in njihova osrednja organizacija Planinska zveza Slovenije.
Planinska društva temelje na amaterskih načelih, vendar edina skrbijo za zavarovanje in markiranje gorskih poti, gradnjo ter vzdrževanje zavetišč in postojank. To je veliko breme, ki ga na ekonomskem računu ne bi prenesla nobena organizacija združenega dela in tudi zasebnik ne. Sezonsko poslovanje ne omogoča takega letnega gostinskega prometa in dohodka, ki bi z lastno akumulacijo ob vzdrževanju omogočal prenove in razširitve postojank. Poleg namembnih sredstev za visokogorje postojanke, ki jih na podlagi družbenega dogovora v glavnem prispevata Izvršni svet SRS in TKSS (v obdobju 1981-1985-so znašala 51 milijonov din), telesno kulturne skupnosti občin pri financiranju planinskih naložb občutno ne sodelujejo. To pomeni, da za društva, ki postojanke oskrbujejo, ne ostane drugega, kot ostanek članarine in nabiranje prostovoljnih prispevkov. Razumljivo je, da so pri tem v naši družbeni ureditvi najpomembnejši vir uporabniki družbenih sredstev. Na ta način je nastal tudi sodoben dom na Kredarici.
Ker ima vsako planinsko društvo svoje funkcionalne in organizacijske probleme, od članarine pa jim po odbitku prispevka planinski zvezi ostane še za lastno dejavnost premalo, je vzajemna pomoč društvu, ki širi postojanko, težko dosegljiva. Celo prva vseslovenska akcija za posodobitev doma na Kredarici, v katero so bila vključena vsa društva, je bila zaradi nerealnega koncepta in načina zbiranja neuspešna. Enotna evidenca ni bila izvedljiva, vsa zbrana sredstva pa tudi po večkratnih urgencah niso prišla do investitorja. PD Kranj pa je obveznice za Triglavski dom poslalo s tako zamudo, da niso bile več unovčljive. Tudi račun za prvo propagandno brošuro, ki jo je leta 1979 izdala PZS, je v višini 63.000 din moralo poravnati planinsko društvo Ljubljana-Matica. To je dokaz, da investitor mora prevzeti zagotovilo finančnih sredstev in poravnavo vseh nastalih stroškov.
Potem, ko je 15. seja skupščine PZS novembra leta 1983 odobrila nov koncept posodobitve in odprla nov krog zbiranja sredstev za Triglavski dom, je bila celotna akcija zbiranja prepuščena investitorju PD Ljubljana-Matica. Kakor Komite Planica in druge podobne organizacije je sklad za Triglavski dom opravil neposredne stike s predvidenimi darovalci in vsem tistim, ki so se odzvali, tudi takoj poslal zahvalo. Uspeh zbiranja sredstev je bil presenetljiv zlasti potem, ko je na Kredarici stekla hitra gradnja. Večja javna poimenska zahvala je bila objavljena v Delu junija leta 1984, imena vseh darovalcev, ki so prispevali vrednost vsaj 10.000 din, pa natisnjena v posebni zahvalni brošuri maja 1985. Med tem je tudi PD Škofja Loka, ki je neposredno prispevalo 50.000 din in sodelovalo na darilnem koncertu Avsenikov ter kvarteta Spev.
Obračun sklada za Kredarico je bil javno podan na proslavi 15. septembra 1985, na tretjem dnevu Triglavskega doma. Le malenkostno je odstopal od cene, objavljene v Planinskem vestniku št. 1/85 na 18. strani.
Potem, ko je Izvršni svet SRS 26. 12. 1985 končno odobril kupno prodajno pogodbo za meteorološko postajo na Kredarici, ki je bila zgrajena v sklopu doma, v vrednosti 9,4 milijona din, so točno znani vsi prihodki. S terjatvami vred bodo znašali 104,446.078 din. K temu je potrebno prišteti še ocenjeno vrednost materialnih in storitvenih prispevkov v višini 5.7 milijona din, kar pomeni, da bodo vsi prihodki za naložbo v postojanko na Kredarici znašali 110.176,078 din.
Podarjena sredstva znašajo 91.756.273 din ali 83%, loterija je navrgla 3,019.805 din ali 2,7%, TKSS je prispevala 6 mio din ali 5,5%, kupnina za prostore meteorološke postaje pa 9,4 mio din ali 8,5%.
ČAKA NA POSODBITEV - Koča pri sedmerih Triglavskih jezerih.
Odhodki bodo po naknadni odločitvi o preureditvi drvarnice v zasilno skupno ležišče in s plačili še ne dospelih anuitet vred znašali 110,176.078 din. To pomeni, da bodo vsi investicijski stroški pokriti in bo postojanka brez obremenitev. Vsi slovenski planinci moramo biti hvaležni, da smo na Kredarici dobili postojanko, ki se nam je ni potrebno sramovati pred nobenim domačim ali tujim obiskovalcem. Poleg okolici prilagojene zunanjosti in notranje funkcionalnosti dodeljen turistični nagelj dokazuje, da je bila leta 1985 tudi postrežba primerna. Ob tistih, ki so s sredstvi mogočih gradnjo, izvajalcih del in storitev ter ob sredstvih javnega obveščanja ima PD Ljubljana-Matica zasluge organiziranja posodobitve doma, prav nobenih zaslug pa nima na postojankah na Kamniškem sedlu, Ledinah, niti pri domu Petra Skalarja in pri večini drugih postojank. Kot investitor si bo enako ogreto prizadevalo tudi za povečanje ter prenovo naslednje, najbolj obiskovane postojanke, Koče pri Sedmerih triglavskih jezerih. Za rešitev najtežje naloge, zbrati potrebna sredstva, vljudno naslavlja prošnje na vse, za katere meni, da bodo v mejah možnosti pokazali dobro voljo in omogočili, da bo tudi postojanka v dolini Triglavskih jezer svojim letnim in zimskim obiskovalcem lahko nudila počitek, primerna prenočišča in okrepčila.
Povečanje in prenova Koče pri Dvojnem jezeru in prilagajanje zmogljivosti s potrebami ni edini razlog nujnosti za to investicijo; sanacija stanja in ekološka ureditev postojanke v dolini Triglavskih jezer je problem, ki ga je potrebno prvenstveno rešiti.
Darovalci za Kredarico so lahko ugotovili, da so bili vsi prostovoljni prispevki neposredno ali posredno vloženi v triglavski dom. Niti pridobljen, niti podarjen ni bil noben anorak in tudi vse proslave na Kredarici so bile brez omembe vrednih stroškov, zato smo prepričani, da bo zaupanje v koristnost naloženih podarjenih sredstev največja pomoč nabiralni akciji tudi za Kočo pri sedmerih triglavskih jezerih. Kdor se trudi in učinkovito prizadeva, ima vedno uspehe. S pogumnim načrtom smo si naložili nalogo, da bodo turni smučarji v dolini triglavskih jezer že v sezoni 1986-1987 dobili dolgo želene prostore.
GREGOR KLANČNIK