Delo, Šport: ... JZ steber Daulagirija preplezali na alpski način

Alpinistični dosežek leta - Štirje Čehoslovaki na enak način ponovili Britansko smer - na Everest v enem dnevu - Prihodnost v Himalaji
KRANJ - Lanskoletna jesenska himalajska sezona je spet prinesla nekaj vzponov, ki kažejo pot modernemu alpinizmu v najvišjih gorah na svetu. Že povsem jasno je, da je alpski način plezanja tisti, v katerem najboljši alpinisti vidijo prihodnost himalajskega plezanja. Drugi klasični vzponi skorajda samo še dopolnjujejo prostor na straneh alpinističnih revij.
Nedvomno sta na najvišji stopnici lanske jeseni vzpona, ki sta vezana na Everest in Daulagiri. Štirje češkoslovaški alpinisti so prvič ponovili zelo zahtevno Britansko smer iz leta 1975 v JZ steni najvišjega vrha na svetu. Bolj kot prva ponovitev je seveda pomembno to, da so vzpon opravili v čistem alpskem stilu. Doslej te ogromne stene še nikoli ni poskusil brez postavljanja taborov, fiksnih vrvi, pomoči Šerp itd. Josef Just, Dušan Becik, Peter Bozik in Jaroslav Jaško - to so alpinisti, ki so opravili enega najboljših vzponov v zadnjih nekaj letih v visokih gorah. Žal je to bil njihov zadnji vzpon - na sestopu so za vedno izginili.
V steno so vstopili 14. oktobra z opremo, s kakršno vstopajo drugi v alpske stene. Samo v enem dnevu so že splezali do višine 8100 metrov. Prečnica, značilna v tej smeri, jih je zamudila precej več, kot so pričakovali. Morali so bivakirati na 8400 metrov. Južni vrh so tako dosegli 17. oktobra. Na glavni vrh je potem splezal samo Just, drugi pa so medtem že začeli sestopati proti južnemu sedlu. Ob pol šestih zvečer so bili spet vsi skupaj, višina pa je bila okoli 8300 metrov. To je bila zadnja radijska zveza z dolino in kasneje jih niso več videli. Američani na južnem sedlu so kakšno uro kasneje sporočili, da vidijo sledi po grebenu, vendar pa na njem nobenega človeka. To je tragična zgodba enega najboljših dosežkov modernega plezanja v Himalaji. Peter Bozik, eden izmed štirih češkoslovaških alpinistov v tej smeri, je skupaj s Stejskalom in Rokoncajem splezal južno steno Lotse Šara, bil pa je tudi pri prvenstvenem vzponu po JZ grebenu na K2. Z njim sta bila takrat Piasecki in Wroz, ki je prav takrat na sestopu umrl. Po omenjeni tragediji na Everestu so pristojni organi iz Prage takoj zahtevali od češkoslovaških alpinistov, da takoj prenehajo s plezanjem (v tej sezoni). Dejstvo, da imajo pravzaprav vedno manj dobrih plezalcev, je bilo tudi za njih zelo resno opozorilo.

Drug pomemben dosežek je bil na Daulagiriju (8167 m), kjer sta dva sovjetska in en češki plezalec splezala JZ steber v alpskem stilu v devetih dneh. Steber so imenovali tudi Francoski, saj je bilo v njem kar nekaj poskusov francoskih alpinistov. Poleg njih so poskušali tudi še Čehi. Obojim ni uspelo ne 1978, 1980 in tudi 1985 leta ne. Smer je visoka 3100 metrov. Steber sam je visok 2200 metrov in najtežje je prav v njegovem zgornjem delu - 500 metrov navpične skale. Kazbek Valiev, Juri Moiseev in Zoltan Demjan so začeli 28. septembra in ves čas vzpona so imeli zelo lepo vreme. Najtežji del je bil med 6750 in 7200 metri, ki so ga ocenili VI, A2, v ledu pa tudi do 90 stopinj naklonine. Njihov najvišji bivak je bil 7350 metrov visoko. Vrh so dosegli 6. oktobra, sestop pa je nato trajal še 4 dni po isti smeri. Večinoma so se spuščali po vrvi. Lahko rečem da so opravili fantastičen vzpon - alpski stil, brez taborov, brez fiksnih vrvi, brez kisika. Glede na višino stene, tehnične težave in stil plezanja lahko oceni svetovnih alpinističnih revij, da je to najboljši dosežek celotnega lanskega leta v Himalaji, samo pritrdimo. Še več - to so vzponi, s katerimi so posamezniki pokazali, kaj se pravi težko plezanje v Himalaji.

Izmed vzponov je treba omeniti tudi še drugi vzpon v zahodni steni Anapurne. Opravili so ga Čehi, in s tem dokončali poskus Patricka Gabbaroua, ki je leta 1986 plezal s Šerpo Pembo Norbujem. Vendar pa so Čehi plezali v slabšem stilu, postavili so namreč pet taborov, zadnjega kakšnih 300 metrov pod vrhom. Vrh sta 2. oktobra dosegla Martis in Nezerka.
V južni steni pa je bil Jerzy Kukuczka skupaj z Arturjem Hajzerjem (oba sta Poljaka). Po varianti Južnega roba sta opravila šele tretji vzpon na vzhodni vrh Anapurne (8026 m).
Povrnimo se še nazaj na Everest, kjer je bilo poleg vzpona v JZ steni še veliko zanimivega. Francoski alpinist Marc Batard je namreč 26. septembra splezal na vrh najvišje gore na svetu v manj kot 24 urah. Pri tem seveda ne gre zavreči dejstva, da je bila to normalna smer, ki so jo opremile mnoge odprave, utrjena steza itd. Toda kljub temu bo njegov dosežek zapisan v zgodovini. Prvi poskus je opravil že 11. septembra in se zaradi hudega vetra obrnil na južnem sedlu (8000 m). Drugič je začel v noči s 14. na 15. september in prišel skoraj do vrha. 8750 metrov je bilo največ, kar je zmogel tega dne. Toda Batard je pokazal veliko fizične in psihične moči, ko je 25. septembra začel še tretjič. Brez kisika in iz baze je takrat odhajal sam. Čez 22 ur in pol je svoj cilj uresničil. Splezati na vrh najvišje gore sveta v manj kot 24 urah.
Spomnimo se prejšnjega najhitrejšega vzpona na Everest, ki sta ga 1986 opravila Erhard Loretan in Jean Troillet. Plezala sta po severni strani.
Takrat sta za vzpon porabila 40 ur (vključno z 8 urami spanja) - upoštevati pa je treba, da po smeri ni plezal nihče pred njima (imela pa sta odlične razmere). Redko kdo se še spomni, da sta takrat za sestop porabila samo štiri ure. Marc Batard je v pripravah na ta svoj hiter vzpon opravil solo ponovitev francoskega stebra v Makaluju, kakšen mesec pred Everestom pa je skupaj s Šerpom Sundarjem splezal na Čo Oju v 18 urah.
Še en pomemben dogodek je vezan v lanski sezoni na Everest. Osem alpinistov je vrh Everesta doseglo 26. septembra, samo uro pred Batardom. Med njimi je bil tudi Jean Marc Boivin, ki je kasneje skočil prav z vrha s padalom in po enajstih minutah pristal v zahodni globeli.
Iz Kitajske strani so ponovno poskušali splezati SV greben, ki kot kaže še naprej ostaja eden od velikih problemov Everesta. Še posebno zdaj, ko, je odbil številne poskuse, bo zelo zanimiv.
Zalomilo se je tudi Benoitu Chamoixu. Skupaj z Compredonom, Boyerjem, Rakoncajem in Michelom Parmentierom so poskušali v hitrem vzponu ponoviti Hornbeinov ozebnik. V njihovem tretjem poskusu so obstali pri 8700 metrih in vrniti so se morali na 7990, kjer so bivakirali. Naslednjega dne so se vsi razen Parmentiera odločili, da sestopijo. Parmentier je nadaljeval in zadnjič so ga na gori videli 20. septembra. Šerpe so ga našle 15 dni kasneje mrtvega pod steno. Spomnimo se, da je imel leta 1986 veliko sreče na K2, ko je odnesel celo kožo v tistem znanem vremenskem preobratu. Tokrat ni imel sreče.
V tej nori dirki za osemtisočake, ko nekateri izgubljajo svoja najboljša alpinistična leta na normalnih smereh, se kot kaže dogaja vedno več nesreč. A prav nič ne kaže, da bi bilo zaradi tega kaj bistveno drugače.

TOMO ČESEN

Francoski tekmovalni seznam 1988
V Franciji so lani vsa tekmovanja točkovali na podoben način kot so FIS točke pri smučanju. Zdaj je že znan seznam najboljših francoskih plezalk in plezalcev. Pri ženskah, kjer je na seznamu 44 imen, je s premočjo zmagala Isabelle Patissier pred Catherine Destivelle in Corinne Labrune. Na četrtem in petem mestu jim sledita Nathalie Richer in Monique Dalmasso. Pri moških je imen precej več, saj je omenjenih kar 171 plezalcev. Najboljši v preteklem letu je bil seveda Didier Raboutou, sledili pa so mu J. Baptiste Tribout, Jacky Godoffo, Alex Duboc, Robert Cortijo itd, Seznam bo najbrž osnova za sestavo državne reprezentance za letošnji svetovni pokal v športnem plezanju.

Elan z umetno steno razširil ponudbo
Z novim izdelkom se bo begunjska tovarna športnega orodja predstavila v Zagrebu
BEGUNJE - Napredek v športnem plezanju po svetu je v zadnjem letu dni še posebej očiten, zlasti v tekmovalnem smislu. Pod okriljem UIAA bo letošnje leto začetek svetovnega pokala, poleg tega bo čez tri leta športno plezanje demonstracijski šport na olimpijskih igrah.
Razvoj dogodkov kaže na to, da se bodo tekmovanja, v pretežni meri preselila v dvorane in s tem se bo športno tekmovalno plezanje praktično približalo vsem drugim športom. V tujini je bilo do sedaj že nekaj tekmovanj na umetnih stenah, pri nas pa bo to prvič konec tega meseca v Zagrebu. Glede na omenjene trende tekmovalnega športnega plezanja je zelo hitro reagiral begunjski Elan, ki se je odločil, da se poskusi tudi na tem področju. Tako bomo na državnem prvenstvu v Zagrebu (prvi tekmi v dvorani pri nas) že lahko videli prve rezultate.
Na vprašanje, zakaj so se odločili za ta pohvale vreden korak, odgovarja avtor ideje in izdelka ing. Matjaž Erjavec: »Naša želja je, da smo prisotni v vseh športnih panogah. Glede na to, da naša tovarna izdeluje kompleten program za telovadnice, je to še en artikel več, ki ga bodo lahko s pridom uporabljali ne samo vrhunski plezalci. Znano je, da se je starostna meja tistih, ki se začenjajo ukvarjati s plezanjem, že zelo zmanjšala. Tako predvidevamo, da se bodo za tovrstno dejavnost začele zanimati tudi šole, zlasti še zato, ker gre pri tem športu za povsem elementarno gibanje.«
V zvezi s tem je treba seveda pojasniti, da zlasti ob varovanju od zgoraj nikakršne nevarnosti niti za otroke (ob strokovni pomoči seveda). Ponekod v tujini telovadnice z umetno steno sploh niso več redkost. Jugoslovanski trg je trenutno relativno majhen, toda glede na razvoj v zadnjem času se lahko v naslednjem letu ali dveh marsikaj spremeni. Pri Elanu računajo seveda tudi na plasma na tujih trgih, upoštevajoč dejstvo, da bo potrebno še veliko dela pri razvoju. Trenutno stanje plošče (120 cm x 120 cm) je kar najbolj enostavno. Lesena sredica jo premazana s poliestrom, uporabljeni pa so tudi materiali, ki jih Elan sicer uporablja pri izdelavi plovil. Sprednji strani pa je dodan še sloj, ki zagotavlja večjo hrapavost in s tem dodatno oporo plezalcem. Takšne plošče se potem sestavijo in pritrdijo na jekleno konstrukcijo. Tako je celotna umetna stena pripravljena za montažo oprimkov s sprednje strani, veliko lukenj (oddaljenih na 25 cm) v plošči pa omogoča nešteto kombinacij pritrjevanja umetnih oprimkov in stopov.
Matjaž Erjavec še dodaja: »Začetna ideja je bila sicer moja, vendar pa moram poudariti, da brez pomoči sodelavcev oziroma strokovnjakov na posameznih področjih izdelek še ne bi bil tako kmalu gotov. Zelo pomemben podatek je tudi, da je od prvih informacij do izdelka preteklo le dobra dva meseca. Hkrati pa to seveda pomeni, da bo treba na razvoju omenjenega artikla še precej delati«
Za sedaj še niso opravljeni vsi izračuni v zvezi s ceno posamezne plošče. Takoj ko bo to končano, pa se bodo plošče dale seveda naročat. Morda lahko tudi po zaslugi Elana v kratkem pričakujemo, da bo število telovadnic po Sloveniji in tudi Jugoslaviji, kjer bodo lahko plezalci trenirali in tekmovali tudi v slabem vremenu, sčasoma vedno večje.

TOMO ČESEN

Papi Šport - popust za kategorizirane
Ta znana trgovina z alpinistično opremo v bližini Opčin se je odločila za novost, ki ji najbrž težko najti podobno. Vsi kategorizirani jugoslovanski alpinisti, ki so dosegli perspektivni, zvezni ali pa mednarodni razred, bodo od sedaj naprej lahko kupovali alpinistično in plezalno opremo pri njih s posebnim popustom. In ta popust ni zanemarljiv, saj se bo gibal med 30 in 35 odstotki.

Letos zadnji zimski vzponi?
Ugodnih razmer v stenah Julijskih in Kamniških Alp je konec. Stene so brez izjeme skoraj popolnoma bele in vprašanje je, če se bo do konca zimske sezone sploh še kaj spremenilo.
Tu je še nekaj zimskih ponovitev srednjih težavnosti, ki so bile opravljene še pred sneženjem. Verjetno drugo zimsko ponovitev Ajdovske deklice (V+, A1-3) v Prisojniku sta 20. februarja v petih urah opravila Gregor Kotnik in Tomo Virk (oba AO Domžale). Za vzpon sta porabila 5 ur.
V Nad šitom glava je bilo opravljenih veliko ponovitev. V JV steni so Jeseniško smer (V+/IV-V) plezali Miran Pribožič - Hinko Uršič (oba AS Krško), Tomaž Hrovat - Boris Lipovec ter Mira Klemenčič - Aleš Pire (vsi AO Rašica). Slednja dva sta ponovila tudi še Kamenkov kamin (VI-,A0, III—IV), ki sta ga splezala še Franc Kastelec in Boro Ličina. V severni steni pa so ponovili Smer po zajedi (Janez in Tatjana Cerar ter Bogdana Žgur - vsi AO Domžale) ter Kranjsko poč (Bruno Urh - Boris Kurnik - Jaka Bonča, vsi AO Rašica).
Hudičev steber v Prisojniku sta ponovili še dve navezi, in sicer Marija in Slavko Frantar iz AO Rašica ter Gorazd Pozvek (AS Krško) in Marjan Zver (AO Matica). Slednji je skupaj z Mihom Lipovškom iz istega odseka že 29. januarja opravil 3. ZP Stebra revežev (V/IV+, 550 m) v severni steni Zadnje Mojstrovke.
Stane Horvat in Roman Mihalič (oba AO Novo mesto) pa sta plezala v severni steni Ojstrice. Ponovila sta smer Ogrin-Omerza z varianto Zmaj. Med plezanjem (20. februar) je rahlo snežilo, za celotno steno (V, 450 m) pa sta porabila 10 ur plezanja. Dan pred tem sta oba v Škarjah splezala Golobovo (V-, III, IV , 200 m).
In še popravek k zimski ponovitvi Sandi Wisiakove smeri v Triglavu.
V prejšnjih novicah je bilo objavljeno, da ima Boris Sedej prvo zimsko ponovitev omenjene smeri. V resnici pa sta to znano smer v zahodnem delu triglavske severne stene prvič pozimi preplezala že leta 1981 Rok Kovač in Janez Skoka.

Zakonca Brakus na Mustag Ati
LJUBLJANA - Zakonca Brakus sta naši planinski javnosti že dobro znana. Po rodu sta Dalmatinca, živita pa v ZRN in že dolga leta na veliko potujeta po gorah vsega sveta. Barbara, ki je po izobrazbi profesor angleškega in francoskega jezika, je celo pustila prosvetno službo, da lahko vodi trekinge za agencijo Hauser. Bogdan pa je vodja Siemensovega laboratorija za visoke napetosti, tako da si lahko privošči večja popotovanja povprečno le enkrat letno. Zato jih toliko bolj izbira, njegov najpomembnejši dosežek pa je kar Čo Oju (8201 m). Kot prvi Jugoslovan se je nanj povzpel leta 1986.
Oglasila sta se že iz kitajskega dela Pamirja, kjer sta se srečala z ljubljanskimi študenti, sedaj pa sta poslala še podrobnejše poročilo o vzponu.
Skupina, ki jo je organizirala agencija Hauser je bila pisana: ob naših dveh rojakih še 9 Nemcev, 4 Avstrijci in po en Italijan, Danec ter državljan Hongkonga. Iz Munchna so odpotovali v Ravalpindi (Pakistan), potem pa po »Karakorum-High-Way« prek prelaza Kunjerab (okoli 4700 m visoko), v Xinjang, Zahodno Kitajsko.

POD MUSTAG ATO - Tabor na pohodu.

Mustag Ata se dviga samo 20 km od sovjetsko-kitajske meje, po (najnovejših) podatkih pa imajo Kitajci menda ta vrh za sestavni del Kun Luna. Uveljavljeni gorniški leksikoni pa Mustag Ato (7546 m) uvrščajo v Pamir in sicer v njegov najvišji predel - Kašgarski hrbet, med Tien Šan na severu in Kuen Lun na jugu. Je tretji najvišji vrh (za Kongur I, 7719 m in II, 7595 m) tega masiva, ime pa pomeni Oče ledenih gora (Kitajci pišejo tudi Mustcha-ke san). Na Mustag Ato se je menda skušal povzpeti že Sven Hedin, po vojni Shipton in Tilman, uspela pa je šele sovjetsko-kitajska odprava pod vodstvom J. A. Beleckega 1956. Na vrhu je bilo kar 31 ljudi, med njimi 12 Kitajcev.
Zakonca Brakus in tovariši so postavili bazni tabor na zahodni strani masiva, med ledenikoma Jambulak in Čal Tumak, 4500 m visoko. Višje so opremili še tri višinske tabore, na 5350, 6070 in 6780 m. Na vrhu pa je bilo kar 16 (od 18) udeležencev v štirih skupinah. Naša dva sta bila v zadnji, ko se je vreme že močno poslabšalo.

FRANCI SAVENC

Na Dobrač
Komisija za stike s tujino PZS obvešča, da bo tradicionalni planinsko-smučarski izlet na Dobrač v soboto. 18. marca, z odhodom ob 6. uri izpred Doma slovenskih planincev na Dvoržakovi 9 v Ljubljani. Prijave in vplačila sprejemajo v pisarni PZS (312-553) do srede 15. t. m. Tisti, ki so že vplačali za kako akcijo, lahko opravijo tudi prenos.
Popotovanje v Maroko, ogled turističnih znamenitosti in vzpon na najvišji vrh Visokega Atlasa, bo v času od 22. aprila do 2. maja, prijave pa še sprejemajo.
S pred prijavami za Peru organizatorji niso zbrali dovolj interesentov, zato te akcije letos ne bo. Novembra pa bo ponovno treking v Mehiko, ki vključuje možnost vzpona na tri pettisočake. Prijavljeni bodo razpis prejeli v kratkem, ostali pa ga lahko dvignejo na PZS.

F.S.

Pohod na Snežnik
Meddruštveni odbor planinskih društev ljubljanskega območja bo tudi letos organiziral posebne avtobusne prevoze za udeležence tradicionalnih pohodov na Snežnik, ki bo 11. marca in na Porezen, ki bo 26. marca. Odhodi avtobusov bodo vsakokrat ob 7. uri izpred Doma slovenskih planincev Zlatorog na Dvoržakovi 9. Prijave (z naročilnico) sprejemajo do 9. oz. 23. t. m. na naslov: Nevenka Žlebnik. Smoletova 12, 61000 Ljubljana.

F.S.

AS pri PD Tajan — Zavidoviči
Ker ima že nekaj članov PD Tajan iz Zavidovičev (SR BIH) prve alpinistične izkušnje, žele pa si več kot le to, so pred dnevi ustanovili alpinistično sekcijo in zametek GRS postaje. Že nekaj časa pa deluje njihova speleološka sekcija.

F.S.

Iz planinskega sveta
V Primorskem dnevniku izhaja rubrika »Iz planinskega sveta« že več kot desetletje, njen urednik pa je že od vsega začetka znani tržaški planinski delavec Dušan Jelinčič.
Zadnje čase je rubrika dobila novo razsežnost, predstavlja alpiniste in planinske delavce s te in one strani meje, slovenske in italijanske. Zanimivo in poučno, ker to niso le suhoparni biografski podatki, temveč tematsko zaokroženo kramljanje z intervjuancem. Med zadnjimi sta bila predstavljena Silvo Karo, lani najuspešnejši alpinist Jugoslavije in Piero Spirito, eden urednikov italijanske revije Alp, 28-letni novinar iz Trsta. Zanimiva je njegova trditev (ne velja le za Italijo!): »Poleg tega menim, da nimamo alpinističnih mislecev, ki bi znali svojo strast in razloge, ki jih silijo v gore, primerno opisati in razložiti.« In v nadaljevanju: »Veliko je alpinistov, ki pišejo, vendar tako plehko in prazno, da se te loti obup. Kot bi bila važnejša skala od človeka, preplezan raztežaj pomembnejši od človekove duše ... Bonatti je bil v tem oziru pravi inovator. Pometel je s hinavščino in lažnim mišljenjem, da je alpinist nadčlovek, ki poduhovljeno misli in ukrepa. Alpinist pa ni ne heroj ne norec, je le človek, z vsemi svojimi dvomi, majhnostmi, poveličanji, hinavščinami ...«

FRANCI SAVENC