Delo, Šport: ... M. Prezelj in A. Štremfelj novo smer v Patagoniji
V viharnem vremenu sta preplezala krušljivo vzhodno steno Severnega stolpa v skupini Paine - V smeri prevladuje tehnično plezanje - Dokončala slovenski poskus iz l.1988
Stolpi skupine Paine - Od leve proti desni stojijo Južni, Centralni in Severni stolp. V slednjem je vrisana nova slovenska smer. Foto:Marko Prezelj.
Marko Prezelj (AO Kamnik) in Andrej Štremfelj (AO Kranj) sta se iz čilenske Patagonije vrnila s prvenstveno smerjo v Severnem stolpu skupine Paine. Patagonija leži na jugu Južne Amerike in je znana po izredno nestabilnem vremenu in močnih vetrovih, ki pihajo z Atlantika in Pacifika. Severni stolp ima skromno nadmorsko višino (2260 m), vendar je vzpon nanj zelo težaven, saj ga z vseh strani obdajajo težke in strme stene. Na njegov glavni vrh so se prvi povzpeli Italijani leta 1958. Severni vrh, kamor sta priplezala tudi Prezelj in Štremfelj, pa je bil osvojen šele leta 1992!
Marko Prezelj in Andrej Štremfelj sta novo smer poimenovala Rojen pod radovedno zvezdo. Pravzaprav sta dokončala smer, ki so jo že pozimi 1987/88 poskušali preplezati slovenski alpinisti Edo Kozorog, Matjaž Ravhekar in Ivan Rejc. Takrat jim je uspelo preplezati največje težave, vendar pa so morali zaradi slabega vremena odnehati 200 metrov pod vrhom.
Letošnja odprava se je začela s hudimi birokratskimi težavami. Do izhodiščnega mesta Puerto Natales sta pripotovala 14. 1. Zaradi težav z dovoljenjem za plezanje v narodnem parku Paine sta v pol dneva oddaljeno bazo prišla šele čez štiri dni. Prve dni, ko je bilo vreme zelo ugodno, sta porabila za urejanje baze ter za transport opreme do šotora, ki sta ga postavila dve uri od baze. Od šotora do vstopa v steno je bilo še uro in pol hoda. Plezati sta začela 21. januarja. Prvi dan sta preplezala dva raztežaja. Prvi ni bil težak, v drugem pa sta naletela na eno težjih tehničnih mest v smeri. Čez gladko ploščo sta lahko splezala le s pomočjo hudičevih krempeljcev, ki sta jih zatikala za drobne luskice.
Na vrhu drugega raztežaja sta pustila fiksno vrv, po kateri sta se spustila nazaj pod steno. Čez dva dni, ko je bilo vreme zopet primerno za plezanje, sta se po njej povzpela do drugega stojišča in nadaljevala s plezanjem v tretjem raztežaju. Na tak način sta do 25. januarja napela vrvi čez prvih devet raztežajev. Skala je bila ves čas zelo krušljiva pa tudi izredno ostra. Na vstopu jima je grozila tudi velika nevarnost padajočega kamenja. Zaradi nezanesljive skale in mraza sta prosto plezala le mesta do šeste težavnostne stopnje, težja mesta pa sta preplezala tehnično (od A1 do A3+).
Večino mest, ki sta jih preplezala tehnično, bi kasneje lahko ponovila tudi prosto, vendar s tem nista hotela zapravljati časa. Njun glavni cilj je namreč bil, da priplezata na vrh gore. V viharnem in izredno nestabilnem vremenu, kakršno je značilno za Patagonijo, je vsak trenutek kolikor toliko znosnega vremena izredno dragocen.
29. januarja se je vreme spet toliko izboljšalo, da sta lahko zopet vstopila v steno. Preplezala sta še dva raztežaja. Deseti je bil še posebej zahteven, saj sta v njem prečila črni pas izredno krušljive kamnine, ki prereže steno po vsej širini. Prehod čez ta pas sta ocenila s tehnično oceno A4-. Na koncu 11. raztežaja sta postavila visečo posteljo in prvič prespala v steni. Naslednji dan sta v sneženju in mrazu preplezala še en raztežaj, nato pa sestopila nazaj v bazni tabor.
Slabo vreme jima je za nekaj dni preprečilo plezanje. 4. februarja pa sta zadnjič vstopila v steno. Tega dne sta se po pritrjenih vrveh povzpela do postelje na koncu 11. raztežaja. Naslednji dan sta preplezala še 13. raztežaj. Tako sta dosegla najvišjo točko poskusa Kozoroga, Ravhekarja in Rejca. Od njihovega poskusa sta v steni našla le sidrišča za spuste ob vrvi in nekaj svedrovcev. Vendar pa so bili klini, ki so bili v steni že sedem let, že močno dotrajani in nevarni, tako da si z njimi nista mogla kaj dosti pomagati.
6. februarja zjutraj je bilo vreme zelo slabo. Vseeno sta se začela ob 11.30 vzpenjati po pritrjenih vrveh. Ob 13. uri sta bila na vrhu pritrjenih vrvi. Ker se je vreme začelo počasi zboljševati, sta s plezanjem nadaljevala. Po treh raztežajih sta priplezala na ramo, kjer sta smer priključila Španski smeri iz l. 1993 in po njej nadaljevala do vrha. Od rame do vrha ni bilo nobenih posebnih tehničnih težav več, oviral ju je le orkanski veter. Bil je tako močan, da sta se po ravnem plazila po vseh štirih. Ob 17.30 sta dosegla vrh. To je ostra skalna konica, ki sta jo jahaje objela.
Do noči sta sestopila do viseče postelje. V steni sta puščala le sidrišča, vso drugo opremo pa sta za seboj pobrala. Naslednji dan sta bila premočena do kože, ostala pa sta tudi brez hrane. Vreme je bilo tako slabo, da sta dan prebila kar v viseči postelji. 8. februarja se je vreme toliko zboljšalo, da sta lahko nadaljevala s sestopom. Iz stene sta pobrala vso opremo in do večera prišla v bazni tabor.
Novo smer sta imenovala Rojen pod radovedno zvezdo. Dolga je 750 metrov, težavnost pa sta ocenila s povprečno oceno VI, A2. Najtežje prosto mesto v smeri sta ocenila VI+, najtežje tehnično pa A4-. Efektivnega plezanja je bilo 43 ur in pol.
Odpravo so podprli Induplati, Dietetika, Svilanit, Razvojni zavod Domžale, RKK Kamnik, Vidali, KA, Ministrstvo za obrambo, AO Kranj, Izvršni svet občine Kranj in Kamnik, AO in PD Kamnik, Športna zveza Kranj in Kamnik, IBI in Foto Boni (Kranj). Na poti so jima je pomagala družina Rezelj iz Buenos Airesa ter potomci dalmatinskih izseljencev v Čilu.
MIHA PETERNEL
Uspešen treking KMS: 44 planincev v Ameriki
Komisija za mednarodno sodelovanje PZS organizirala mesec dni spoznavanja Čila in Argentine, tudi za Tržačane
Iz Južne Amerike se je vrnila skupina 44 planincev iz raznih krajev Slovenije in Trsta, ki je v organizaciji Komisije za mednarodno sodelovanje PZS mesec dni spoznavala Čile in Argentino.
Po pridobitvi dovoljenja za bivanje v obmejnem območju (ne gre za posebno dovoljenje za vzpone na vrhove, izda ga Notranje ministrstvo!) so se najprej aklimatizirali v okolici vulkana San Jose (5821 m). Postavili so tri tabore in večina se je povzpela nad višino 5000 m, nekateri pa so se povzpeli tudi na najvišji vrh. Na račun so prišli tudi jadralni padalci (pet jih je bilo iz okolice Radovljice in Lesc).
Po krajšem odmoru je skupina pod vodstvom Joca Balanta, Janeza Pretnarja, Tomaža Vrhovca in zdravnika Mihe Zajca odšla pod Aconcaguo. Vreme se je izboljšalo in ni bilo kaj odlašati. Že tretji dan se jih je povzpelo na najvišji ameriški vrh dvanajst, naslednji dan pa še štirje (o tem smo poročali že 6. februarja). Bil je to največji slovenski obisk te mogočne gore doslej (ob udeležencih trekinga je bil na gori še Matjaž Čuk iz Kranja, ki je s prijateljem tedaj že mesec dni potoval po obeh državah.); Pšenica in Zajec sta bila na vrhu celo že drugič. Ker večjih problemov ni bilo, se jih je nekaj povzpelo še na pettisočak Bonete.
Potem se je skupina razdelila. Glavnina je šla v južni Čile in v Bariloče. Povzpeli so se še na Villarico in Catedral in se srečali s slovenskimi izseljenci v Bariločah. Deset pa jih je odšlo v atakamsko puščavo. Najeli so terenska vozila in - že tretji dan so bili - po novi poti, ki vodi po desni strani severnega vrha - na robu kraterja Ojos del Salado. Boštjan Kostanjšek je dosegel njegov severni vrh visok prek 6800 m, skupina sedmih, ki je hotela na glavni vrh, pa je zaradi (pre)obilice novega snega nekaj nižje raje odnehala.
FRANCI SAVENC
Trekinga v Nepal
Komisija za odprave v tuja gorstva pri PZS bo letos organizirala dva trekinga v Nepal. Prvi bo sredi maja (rok za prijave je 20.3.), drugi pa v začetku septembra (rok za prijave je 30. 6.). Udeleženci prvega trekinga bodo obiskali okolico Anapurn. Udeleženci se bodo lahko povzpeli na pribl. 6000 metrov visok vrh. Na drugem trekingu pa bodo obiskali skupino Langtang ali pa skupino Everesta. Prvi bo trajal 24 dni, drugi pa 30 dni. Cena organizacije in prevoza je pri obeh 1200 USD. Prijave zbirajo na Planinski zvezi Slovenije, Dvoržakova 9, Ljubljana.
(M. P.)
ALPINISTIČNE NOVICE
Prečenje Cerro Torra
Trije francoski alpinisti David Authman, Fred Vallet in Patrick Pessi so uresničili prvo »popolno« grebensko prečenje Cerro Torra (3128 m), enega najbolj obleganih vrhov argentinske Patagonije. V dneh od 2. do 5. decembra so v vzponu ponovili zahtevno Ferrarijevo smer (1100 m, ED+, VI, A2, 95 st.), v sestopu pa Maestrijevo. Po srečnem zaključku pa so v baznem taboru še prijetno presenečenje, ker jih je pričakal Sam Casimiro Ferrari, ki je prišel tja »proslavljat« 20-letnico svojega prvenstvenega vzpona.
(F.S.)
Razstava fotografij
V ponedeljek,13. t.m., ob 16. uri bo v Univerzitetni knjižnici Maribor otvoritev razstave fotografij o Mariborski himalajski odpravi na Anapurno III. Otvoritev bodo popestrili s projekcijo diapozitivov, ki se bo začela ob 17. uri v dvorani Univerzitetne knjižnice. Vabljeni!
(M. P.)
Predavanje v Celju
Celjski alpinist Franci Horvat bo imel v torek,7. t.m. ob 18. uri v Mali dvorani kina Union v Celju predavanje z naslovom Sončni zahod na Matterhornu. V njem bo z diapozitivi in glasbo predstavil prečenje slavnega alpskega štiritisočaka Matterhorna.
(M. P.)
Anapurna I (8091 m)
Anapurna I je zadnji osemtisočak, ki ga slovenski alpinisti še niso osvojili. Za cilj si ga je izbralo že kar nekaj naših odprav, vendar pa še nobena ni bila uspešna. Še najvišje je priplezal Slavko Svetičič, ki je bil po drznem solo vzponu v zahodni steni le 100 višinskih metrov pod j vrhom, vendar pa je moral zaradi hudega mraza in vetra sestopiti.
27. t.m. bo odšla na pot še ena slovenska alpinistična odprava, ki bo poskušala priplezati na Anapurno I. Vodja odprave bo Tone Škarja, zdravnik dr. Damijan Meško, člani pa Viki Grošelj, Tomaž Humar, Davo in Drejc Karničar, Janko Oprešnik, Stipe Božič (Hrvaška) in Carlos Carsolio (Mehika). Brata Karničar nameravata opraviti prvi smučarski spust z Anapurne, naveza Humar - Oprešnik pa bo skušala preplezati prvenstveno smer v SZ razu.
(M. P.)
Vaja gorskih reševalcev
Ljubljanska postaja Gorske reševalne službe je imela skupaj z ilirskobistriško reševalno skupino na Snežniku dvodnevno vajo, na kateri so izpopolnjevali in obnavljali znanje zimske reševalne tehnike ter prve pomoči, ki jo nudimo podhlajenemu ponesrečencu. Drugi dan, ki je bil posvečen reševanju iz snežnih plazov, so na Snežnik prišli tudi vodniki lavinskih psov. Psi so svojo nalogo dobro opravili, saj so brez težav zelo hitro našli v sneg zakopana prostovoljca. Delovanje ljubljanske postaje GRS poleg sistemskih sredstev omogočajo tudi sponzorji. Med njimi je tudi športni servis Igor šport s Kodeljevega, ki članom postaje omogoča zelo ugoden servis smučarske opreme.
(M. P.)
Treking v Sikim
KOTG pri PZS bo oktobra organizirala treking v himalajsko državico Sikim. Obiskali bodo predele pod južno steno Kangčendzenge. Udeleženci se bodo lahko povzpeli na Goecha peak (5800 m). Na poti bodo 21 dni. Cena organizacije in prevoza je 1300 USD. Prijave zbirajo na Planinski zvezi Slovenije, Dvoržakova 9, Ljubljana do 15. junija.
(M. P.)
Podrobna razlaga ameriških ocen
LJUBLJANA - Hrvaški planinar, kot se spet imenuje glasilo Hrvaške planinske zveze (v obdobju 1945-1991 so bile Naše planine), je vse manj znan našim planincem. Nekaj časa so bile sicer res težave s plačevanjem naročnine (ta znaša za tujino, kamor spada seveda tudi Slovenija, 60 kun), predvsem pa bo držalo, da ga nihče posebej ne reklamira. Izhaja pa (ob izdatni pomoči tovarne Chromos iz Samobora) vsaka dva meseca, z barvnim ovitkom in na kvalitetnem papirju, ima povprečno 48 strani, dovolj kvalitetne črnobele reprodukcije in prenekateri zanimiv članek tudi za naše bralce. Za alpiniste je v zadnji (5-6/1994) številki še posebej zanimiv sestavek Splitčana Ivice Piljiča, znanega organizatorja in sodnika tekmovanj v športnem plezanju, in sicer o ameriškem načinu ocenjevanja ter še posebej o ocenjevanju tehničnega plezanja. Na kratko: ocene za smeri v velikih stenah so lahko do tridelne, npr. VI, 5.10, A4. Rimska številka v prvem delu pomeni, da vzpon traja več kot dva dni (najvišja ocena tega pomena). Ocena 5.10 »govori« o najtežjem raztežaju, ki ga je treba pre-plezati prosto. In šele zadnja oznaka pomeni oceno za tehnično plezanje.
Tehnične smeri pa se vse bolj ocenjujejo glede na nevarnost, seveda v povezavi z maksimalnimi težavami. Tako so včasih z A5 ocenjevali smer, v kateri se je bilo potrebno nekajkrat dvigniti na kakem zatiču, celo če je bilo izvedeno nad dobrim varovališčem. Danes pa bi tak »detajl« zaslužil le oceno A2. Ker so kriteriji v zadnjem času »napredovali« tako za prosto plezanje kot tehnično, avtor podrobno opisuje zlasti posamezne »definicije« ocen: A0, A1, A2, A2+, A3, A3+, A4, A4+, A5 in A6. Torej problem, ki je zanimiv za prenekaterega našega alpinista!
Za težave z oceno A0 (French free) uporabljajo opremo za napredovanje, toda stremena (lestvice) navadno niso potrebna. Med primeri navaja Regular route v SZ steni Half Doma, pa tudi The Nos v El Capitanu s pripombo: preden je Lynn Hill smer prosto ponovila. Najvišjo oceno, A6, ki označuje »psiho-tehnično plezanje«,pa npr. tolmači:Tehnično plezanje težavnosti A5 nad varovališčem, za katerega ni gotovo, da bo na njem mogoče obdržati padlega (za A5 pa je značilno, da so mogoči tudi do stometrski padci!). In to oceno naj bi uporabljali le za tiste raztežaje, ki so bili preplezani brez vrtanja. Za primer navaja smer Intifada v Cottontail Toverju.
FRANCI SAVENC
Legalen »poskus«
Adams Carter, urednik American Alpine Journala nam je poslal poročilo o avanturi dveh »Jugoslovanov«. Dva Srba sta lani 20. oktobra prekoračila nepalsko-kitajsko mejo (seveda ilegalno, kar pa neredko počno celo udeleženci uradnih odprav) na prelazu Nagpa, prešla v Tibet in prečila pod zahodni greben Čo Oja (8201 m). Ko so za njima odšli kitajski »uradni organi«, sta se hitro preselila višje, v smeri proti vrhu. Kako je bilo tam, poročilo ne navaja, le da na vrh nista prišla. Ob povratku pa so ju seveda obmejni organi lepo pričakali. In menda so jima pobrali vso opremo, potem pa še »varno pospremili nazaj prek meje.«
(F.S.)
Makedonski alpinizem
Čeprav je doživljal alpinizem v Makedoniji že lepše čase, tudi dosežki v lanskem letu za njih niso zanemarljivi. Julija in avgusta so bili v gorah okoli Chamonuca. Ob pristopih na Mt. Blanc so opravili tudi nekaj plezalnih vzponov (naveza Konstantin Ciriviri - Slavko Todorovski). Prišli so tudi v naše gore, toda v Aljaževem domu jim kar pet ur niso dali (!?) prenočišča, zato so razočarani odšli domov.
V Matki so preplezali nekaj novih »športnih smeri«. Decembra pa so imeli v Skopju otvoritev prve umetne stene v Makedoniji. Zanimivo je, da so jo v celoti pripravili Bolgari in tudi montirala jo je njihovo podjetje (lastnik je znani bolgarski alpinist Petar Štefanov Petrov). Višina stene je enajst, širina šest metrov, cena pa 10.000 DEM.
Letošnjo jesen se odpravljajo (skupna akcija več AO) v Himalajo. Brez vrhunskih ciljev, bolj treking z vzponom na kak šest-tisočak v skupini Anapurne. Spoznati žele tudi našo šolo v Manangu in njeno okolico.
Iz Avstralije pa se je javil Trajče Aleksov, eden izmed članov Makedonskega alpinističnega kluba v Avstraliji, ki je bil tudi eden izmed treh udeležencev »Avstralsko-makedonske odprave« na Everest 1993. Z A. Lockom, ki je bil lani na K2 male za našimi, bi se rada udeležila odprave Anapurna '95.
FRANCI SAVENC
Everest d.o.o.
Glavni odbor Hrvaške planinske zveze je ustanovil svoje pivo podjetje: »Everest d.o.o.«. Kaže, da je v prvi vrsti namenjeno prometni (turistični ali še bolje trekinški) dejavnosti, saj so prve dogovore podpisali npr. z nepalsko agencijo Everest Trekking Ltd, s Super Travel Tours in Pleasere Trekking (postali so njih generalni zastopnik za Evropo). Je pa podjetje registrirano tudi za višinska dela, gostinsko dejavnost, marketing, uvoz-izvoz ... »Everest« je, pravijo, podjetje vseh hrvaških planincev in jih tudi pozivajo, da se vključijo s svojimi idejami, pa tudi z že vpeljanimi posli.
HPS je poslednja štiri leta svojo dejavnost finansiral izključno s članarino (35%) in sponzorji oz. donatorji, le deloma tudi z založniško dejavnostjo, ki pa je bila usmerjena izključno med članstvo. Prenekateri dejavnosti pa so se morali odpovedati, ker niso bili za to registrirani. In ko se je lani pojavil niz privatnih (predvsem turističnih) podjetjih, ki so začele nuditi tudi usluge planinskega značaja, čeprav z nestrokovnim kadrom, so začeli ukrepati.
Pomembno je, da podjetje ne more poslovati v breme HPS, da so v naprej izključeni vsi posli, ki bi lahko prinesli izgubo in - da vsak posel in delitev dobička odobrava izvršni in nadzorni odbor. In v njem ne bo profesionalno zaposlenih, dokler dohodek ne bo tolik, da bi si sami služili plačo.
FRANCI SAVENC
TV Studio B je sporočil, da je hrvaška vojska zavzela Troglav, gorski vrh na planini Dinari. Gre za strateško izredno pomemben vrh, ki so ga do zdaj nadzorovali Srbi, s tem ko je padel v hrvaške roke, pa se utegne po mnenju vojaških strokovnjakov, Hrvatom odpreti pot proti Kninu. Kninska televizija vesti ni potrdila, objavila pa je izjavo Milana Martiča, ki je dejal, da je »celotno Srbstvo, še zlasti pa pripadniki tega naroda v Republiki srbski krajini, sklenilo da se bo z vsemi silami uprlo morebitnemu hrvaškemu nasilju«.
(DE 9/3-95)
Mednarodno srečanje mladih alpinistov in športnih plezalcev v Pirenejih
Od 3. do 10. julija 1994 je v Pirenejih, točneje na območju Ventose, potekalo srečanje mladih alpinistov. Komisija za alpinizem pri Planinski zvezi Slovenije je izbrala za udeležbo dva perspektivna alpinista in sicer Klemena Mali in Damjana Kočarja kot navezo. Zaradi težav s potnim listom se Klemen srečanja ni mogel udeležiti. Prvega julija ob 3.20 sem sam z vlakom odpotoval preko Ljubljane - Venezie - Genove - Port Bou do Barcelone. Tretjega julija se nas je zbralo 35 udeležencev iz petih držav. Z avtobusom smo nadaljevali pot preko Baluarera do Malpasa (5 ur vožnje iz Barcelone), od koder smo peš nadaljevali pot do koče Ventosa Calvell na višini 2200 m, kjer smo se nastanili.
Z iskanjem soplezalca sem imel manjše težave, kajti vsi so že bili po navezah, razen Romuna Chelaru Cipriana, ki je bil le športni plezalec, kar me je na začetku malce motilo. Plezala sva le kratke športne
smeri (do 40 m). Prvič sem plezal v granitu, kar je velika razlika od apnenca. Varovanje si večinoma nameščaš sproti z metulji in zatiči. Skala je bolj kompaktna z majhnimi razčlembami v ploščah, večinoma stopaš na trenje. Splezal sem nekaj poči, kar pa je zopet čisto druga tehnika plezanja. Roke in noge gvozdiš in napreduješ čim hitreje, sicer te zelo ,navije'. Pomaga ti agresivnost in trma, večkrat pa psihična moč. Vsak večer smo posedali okoli ognja, si izmenjavali različne izkušnje, včasih tudi pozno v noč. Po petih dneh plezanja športnih smeri sem preplezal 23 dolgih od 20-40 m. Zadnja dva dni pa sem navezal stike z inštruktorjem Sunyer Perem. Z njim sem splezal 200 m dolgo poč, težavnosti 6a in še dve smeri: El Maravilloso Mundo De Los Pax, 140 m, 6b, in še eno smer Duna Tarda D'estiv, 110 m, 5+s soplezalcem Jordijem Marmolejom. Moje najtežje smeri, ki sem jih splezal na pogled so: Quan un toca el dos 7b, Es Quan fa sol quehi hi veig clar 7a+, La primera vez 7a, La lupe 6c+, Fotamela aci que notinc butxaca 6c, El fa-matico 6c, You are the best 6c.
Večer pred odhodom izberejo najuspešnejšo navezo: Romuna Chelariu Cipriana in mene. Zjutraj se odpravimo v dolino, kjer nas čaka avtobus. Zopet Barcelona, slovo, stiski rok, se vidimo naslednje leto. Čaka me utrujajoča vožnja z vlakom, veliko časa za obnavljanje spominov in kovanje novih načrtov. Lepo je bilo. Zanimivo je spoznavati ljudi z različnih koncev sveta na sploh pa sam svet. Že sem na vlaku, z mislimi v novih potovanjih in odpravah, a kaj, ko je zmeraj denar tisti, ki odloča. Končno Trst, vlak za Ljubljano odpelje šele čez štiri ure. Zopet čakanje in hkrati naveličanost te neskončno dolge vožnje. Zadnjih 1000 tolarjev sem zamenjal za telefonsko kartico. Nujno moram poklicati domov. Telefon zvoni, oglasi se mama, ki je vedno pripravljena, ob treh zjutraj bom na postaji. Zatem pokličem še Mojco, ki zelo zmedeno reagira na moj pozdrav, presenečena, da sem v Trstu in hkrati vesela, da bom kmalu doma. Vesel sem, da sem končno vse bližje domu! Prespim Ljubljano in se zbudim v Zidanem Mostu. V Ljubljani nestrpno čakata mama in Mojca. A kaj, ko so bile sanje o novih potovanjih močnejše. Zaspal sem, smola! Po 47-ih urah potovanja končno padem v svojo posteljo. Popoldne me obišče Klemen, stopiva na pivo, povem in pokažem mu vse tiste lepote Pirenejev in Španije, kolikor sem jih pač prinesel.
Zahvaljujem se Komisiji za vrhunski alpinizem.
DAMJAN KOČAR ( Kam. obč. 9/3-95)