Išči

Arhiv

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Objavljalci

Authors

Arhiv

AN - 06.05.1991

Delo, Šport: ... Patissierjeva in Legrand zmagovalca tekme na Dunaju

Odlična organizacija prve letošnje tekme za svetovni pokal v športnem plezanju - Prepričljive zmage favoritov - Naši brez uvrstitve v polfinale
DUNAJ - V Wiener Stadthalle je bil od 25.-28. aprila tradicionalni gorniški festival, kjer je bila poleg filmskega festivala (predstavil se je tudi Tomo Česen z multivizijo in filmom) ter sejma alpinistične in plezalne opreme, glavna prireditev prva letošnja tekma za svetovni pokal v športnem plezanju. 134 moških in 44 žensk iz devetnajstih držav je med seboj tri dni merilo plezalne spretnosti.
Tekme na atraktivni, 18 m visoki umetni steni, katere skupna plezalna površina meri 400 m2 in tehta dobrih 25 ton, se je udeležilo tudi sedem plezalcev in dve plezalki iz Slovenije. Štirje od njih: Luka in Nejc Zaplotnik, Stanko Židan in Vili Guček, so se že prvi dan potegovali za uvrstitev v četrtfinale na odprtem prvenstvu, ki je vsakokrat organizirano za vse, ki niso uvrščeni v uradne reprezentance. Le Gučku je z odličnim tretjim mestom v skupini uspela uvrstitev v četrtfinale, tam pa ne on, ne ostali naši tekmovalci: Tadej Slabe, Dorian Šuc in Marko Lukič, niso dosegli zadostne višine za uvrstitev v polfinale. Tudi dekletoma - Mirandi Ortar in Metki Lukančič ni uspelo. Ne vem, kje bi lahko iskali vzroke za slabe uvrstitve – mogoče je to nepoznavanje tujih umetnih sten ,verjetno tudi premalo borbenosti in plezanja z glavo, pa tudi podcenjevanje sposobnosti. Moška smer je bila ocenjena s 7c, ženska s 7b in glede na dosežene rezultate naših reprezentantov, uvrstitev v polfinale ne bi smela biti tako nedosegljiva. Po drugi strani, pa vsi naši tekmovalci še vedno trenirajo sami, brez strokovnega vodstva in finančnih sredstev. Tokrat se je prvič zgodilo, da so imeli člani reprezentance plačane stroške za tekmo, kar sta omogočili KA in PŠP pri PZS.
A tekmovanje se je tudi brez naših predstavnikov še naprej odvijalo napeto in zanimivo. V polfinalnih smereh z oceno 7c-, oziroma 7c+, je kar osem žensk in devet moških doseglo vrh in ti so se uvrstili v finale. Presenetljivo pa je odpadla večina favoritov - Raboutou, Moon, Godoffe, Cortijo in Hudeček, so ostali praznih rok. Smeri so bile po zaslugi postavljalcev, Reinholda Schererja in Bernharda Prommerja, odlične in atraktivne in finalni dve z oceno 7c+ za ženske in 8a+ za moške, sta gledalcem omogočili videti, kako je, če ostanejo brez moči najboljši plezalci na svetu. Le štiriindvajsetletna Lyončanka, Isabelle Patissier je preplezala tudi finalno smer in tako prehitela tudi najhujšo tekmico, Američanko Lynn Hill, ki si je z napačno kombinacijo gibov zapravila možnost za zmago. Eleganca je tokrat premagala dinamičnost in moč, in očitno bosta lanski zmagovalki svetovnega pokala tudi letos bili boj za lovoriko.
Tudi pri moških je bil najboljši lanski zmagovalec pokala, enaindvajsetletni Francois Legrand. Z lahkotnim, elegantnim plezanjem je premagal vse, vrha smeri pa ni dosegel. Presenečenje dneva je bil drugouvrščeni Severino Scassa, Italijan, ki lani ni osvojil niti ene točke pokala, tokrat pa je premagal skoraj vso plezalno elito. Tudi Glowacza, ki je veljal za enega najhujših konkurentov Legrandu. Dvakratni »Rock Master« se je po petmesečnem premoru zaradi poškodbe pri solovzponu uspešno vrnil na sceno. Njegovo popularnost dokazuje tudi okrogla miza z naslovom: Šport in pustolovščina. Reinhold Messner, Tomo Česen in Štefan Glowcacz so govorili o alpinizmu, plezalstvu in odnosu do tega športa.
Pa še uradni rezultati - ženske: 1. Isabelle Patissier (F), 2. Lynn Hill (USA), 3. Nanette Raybaud (F), 4. Susi Good (CH), 5. Robyn Erbesfield (USA), 6. Anna Ibanez (E) in Luisa Iovane (I), 8. Catherine Gloesner (B), 9. Agnes Brard (F), 10. Isabelle Dorsimond (B); moški: 1. Francois Legrand (F), 2. Severino Scassa (I), 3. Jean - Baptiste Tribout (F), 4. Yuri Hirayama (JAP) itd.
Plezalce letos čaka še šest tekem za svetovni pokal, prva v Italiji, 30. avgusta.

NUŠA ROMIH

TRETJI NA DUNAJU - J. B. Tribout bo nastopil tudi na tekmi v Kranju. (Foto: Nuša Romih).

Cordillera Huayhuash 2
Jan Kiefkowski je držal obljubo in še pred »sezono« izdal tudi drugi del alpinističnega vodnika po Cordilleri Huayhuash. Zajema t. i. Cordillera Principal, od Jirishance do Yerupaje Chico in njen bočni krak Jirishanca Chico-Cadena Oueropalca. Torej predel, ki so ga naši že spoznali in v tamkajšnjih stenah tudi začrtali dve novi smeri. Dovžan in Manfreda 1977 po JV stebru, Svetičič in Trušnovec pa 1986 po Zahodnem stebru (Droga Slowenska v vodniku) Jirishance (6094 m). Omenjen je tudi naš vzpon (4. P in 10. pristop na vrh) po Normalni smeri na Jirishanco Chico (5446 m), opravila ga je mojstranška odprava 1977.
Povejmo še, da je vodnik napisan v poljskem jeziku in razmnožen v enostavni tehniki (ofset, na osnovi računalniškega izpisa), na pogled torej nič posebnega, toda izredno bogat s podatki in risbami, ki so prav tako nastale pod peresom Kiefkowskega, ki sedaj živi in dela v Dusseldorfu. Je to njegov 25. vodnik, izdajal pa jih je nekaj časa tudi v nemškem in angleškem jeziku.

FRANCI SAVENC

Nov planinski dom
Planinsko društvo Žalec je v soboto, 27. aprila, odprlo nov planinski dom. Stoji na Bukovici, v nadmorski višini 588 m, sprejme do 50 obiskovalcev, odprt pa je (vsaj zaenkrat) ob sobotah, nedeljah in praznikih.
Predsednik PD Žalec Janez Jeglič, ki je imel slavnostni nagovor ob otvoritvi, je poudaril, da so dom gradili več let in opravili kar 15.000 ur prostovoljnega dela. Pripravili so tudi kulturni programov katerem so nastopili mladi iz Žalca in Petrovč ter pihalni orkester iz Zabukovice.

Junijski pohod
Čez dve leti bo naša planinska organizacija slavila 100-letnico, Slovenska planinska transverzala po 40-letnico. V počastitev slednje, za katero je dal pobudo pokojni Ivan Šumljak, bo PD Maribor - Matica uvedlo vsakoletni junijski pohod od Ledine do Mariborske koče. Po začetnem delu Transverzale torej, ki pa ga žal večina izpusti, ker gredo na Pohorje z žičnico.
Pot, ki so jo poimenovali Mariborska pot Ivana Šumljaka, uveljavila pa se je že tudi krajša inačica - »Šumljakova pot«, bo svečano odprta v nedeljo, 2. junija 1991. Imela bo tri kontrolne točke, na izhodiščni točki na Ledinah, nekje med potjo in v Mariborski koči. Izdali bodo posebne izkaznice, za večkrat opravljen pohod pa so predvidena posebna priznanja.

PD Vinska Gora
Planinsko društvo Vinska Gora je bilo ustanovljeno šele 15. junija 1990, pa vendarle so do konca leta pridobili že 95 članov. Na 17 izletih in pohodih je bilo 431 udeležencev, pet pa se jih je povzpelo tudi na Grossglockner in Mont Blanc. Vzdržujejo planinsko pot »Po poteh Vinske Gore«, po neurju so uredili potok v Gorjančevem mlinu, pomagali pri obnovi Lovskega doma na Lopatniku ipd. Skupno so člani PD Vinska Gora lani opravili 346 prostovoljnih delovnih ur. V tečaj za planinske vodnike so prijavili pet članov. Pozabili pa tudi niso na sotrudnike - petim lastnikom kmetij, mimo katerih vodi njihova planinska pot (Po poteh Vinske Gore), so izročili posebna priznanja v zahvalo za razumevanje in gostoljubje, ki ga nudijo pohodnikom.

Dve novi v skupini Paine
V decembru 90 in v januarju letošnjega leta so Kurt Albert, Bernd Arnold, Norbet Batz, Peter Dittrich in Wolfgang Gullich v skupini Torre Paine v Patagoniji splezali izredno zahtevno smer. Nova smer v vzhodni steni Centralnega stolpa (1200 m) je dolga 35 raztežajev in ima težave ocenjeno z oceno IX, A2. Tretjina smeri ima težave od VI do VI+, ostalo pa 7 raztežajev od VII do VII+, 5 raztežajev VIII, 3 raztežaji VIII+,2 raztežaja IX- in en raztežaj IX ter nekaj tehničnega plezanja v petih raztežajih. Ti podatki najbrž dovolj govorijo sami zase.
Prav tako v Centralnem stolpu, vendar v zahodni steni, pa sta baskovska plezalca Jon Lazcano in Koke de Pablos po dveh mesecih 27. januarja uspešno zaključila novo smer. Stena je visoka 900 metrov, težave pa sta ocenila VIII-, A3.

T. Č.

Patagonska avantura
V majski številki mesečnika Der Bergsteiger je med drugim objavljen zanimiv članek »Riders on the Storm«, zgodba o prvenstvenem vzponu prek V stene Srednjega (Paine) stolpa, zanimiv pa je tudi intervju s Wernerjem Herzogom (ob asistenci Štefana Glowacza), ki je v ostenju Cerro Torreja, pravzprav v območju Maestrijeve smeri, posnel svoj najnovejši (igrani alpinistični!) film Schrei aus Steinn. Tudi tu ni manjkalo velikih imen sodobnega alpinizma. Scenarij je napisal Reinhold Messner, sodelovala sta Glowacz in Kammerlander ... Imeli so seveda helikopter in si privoščili marsikaj. Med drugim so odstranili tudi slavni Maestrijev kompresor.

Kaj je novega v Marmoladi?
Brez dvoma je bil v lanskem letu v južni steni »kraljice Dolomitov« najbolj opazen prvi solo vzpon Ribe, ki ga je v desetih urah in pol opravil Maurizio Giordani. Poleg omenjenega vzpona pa je bilo opravljenih še nekaj kvalitetnih ponovitev. Tretjo znano prosto ponovitev Ribe sta opravila Čeha František Čepelka in Vasek Hoffman 6. avgusta. Za celotno steno sta porabila le 13 ur. Ista naveza je v manj kot dveh dneh ponovila tudi Via Italia, ki je v bistvu varianta Ribe, saj se le-tej smeri priključi nekje v sredini smeri (točno pri »Ribi«. Vse raztežaje do tja sta splezala na pogled (najtežji so ocenjeni VII+).
Še en zahteven vzpon je bil opravljen v lanskem avgustu, in sicer prva prosta ponovitev Andromede, ki sta jo opravila Helmut Kritzinger in Roland Mittersteiner. Vzpon sta ocenila z oceno IX in zanj porabila 11 ur plezanja. Ista dva sta v 8 urah ponovila tudi Specho di Sara (IX) in prosto ponovila tudi Ribo. Tu sta dala oceno 7c (IX), do sedaj pa so prosti ponovitvi Ribe pripisovali 7b(VIII+/IX-)?!

T.Č.

Brata Remy v Arcu
Claude in Yves Remy sta obiskala tudi italijanski Arco in v vzhodni steni Colodri, desno od zelo znane Zanzare, splezala novo smer Festival. Kot praktično vse njune smeri je tudi zelo dobro opremljena s svedrovci, saj sta jih zavrtala kar 80, stena pa je visoka 280 metrov. Ocena smeri je 6b in 7b, en raztežaj od 11 pa ima oceno A1, vendar bo najbrž tudi ta splezan prosto, pravita pa, da so težave najbrž večje od 7c.

T. Č.

Tekmovanje mladih v Mostu na Soči
Peto tekmo pokala Slovenije za mlade plezalce bodo tokrat organizirali člani Soškega alpinističnega odseka. Tekma bo v soboto, 11. maja ob 10. uri v osnovni šoli Dušan Munih v Mostu na Soči. Tekmovalci se lahko prijavijo do 8. maja na naslov: Darko Podgornik, Most na Soči 107, 65216 Most na Soči. Poleg prijave je potrebno priložiti dokazilo o plačani štartnini, ki znaša 100 din, nakazila pa sprejemajo na žiro računu PD Tolmin, št. - 52030-678-80667.

Veliko vzponov na pogled
V plezališčih južne Francije število novih ekstremno težkih smeri ne raste tako hitro kot nekoč. Seveda je vzrok iskati v tem, da so najboljši plezalci prezaposleni s plezalnimi tekmovanji. Prav zaradi tega pa je najboljši trening za tekme naraslo zanimanje za vzpone na pogled.
Od zadnjih novic iz tega dela Francije najzanimivejša prihaja iz Russana, kjer je zelo lep vzpon na pogled opravil Didier Raboutou. Splezal je smer Eau de Cologne z oceno 8a+. Poleg te pa še eno smer z oceno 7c+. Na sploh pravijo, da je to plezališče, kjer temu plezalcu uspe prav vse.
Zelo veliko vzponov na pogled je opravil tudi Yan Chesquiers. V Russanu je v enem dnevu tako splezal tri smeri z oceno 7c, naslednji dan pa še smer Tractopelle (7c+). V plezališču Ceuse je v istem dnevu na pogled ponovil dve smeri z oceno 7c in dve z oceno 7c+, v plezališču Lascvnes pa dve 7c in eno 8a. Obiskal je tudi našim plezalcem zelo znan Cimai, kjer je na pogled ponovil Sacrilege in Erotisme (obe 7c). Še uspešnejši pa je bil v Cimaiju Francois Lombard. Na pogled je ponovil Peine a Jour (7c+/8a) in enega redkih vzponov na pogled v zelo znani En un Combat Doutqux z oceno 8a.

Letos spet veleslalom pod Raduho
Alpinistični odsek PD Črna po treh sušnih letih letos spet vabi na tradicionalni veleslalom pod Raduho. Po novem bo to tekmovanje le za alpiniste (nekdaj so tekmovali tudi planinci). Tekmovala bosta dva, navezana na vrv in z nahrbtnikom. Sporočajo, da bo morda takoj po startu tudi krajši (10 m) spust po vrvi, toda trenutno je vse še odvisno od snežnih razmer. Natančnejše pogoje tekmovanja bodo objavili na mestu samem. Start bo v soboto 11. maja ob 10.30, do pol ure pred tem pa bodo sprejemali prijave. Razglasitev rezultatov in podelitev priznanj (klini, diplome), bo po končani tekmi pri kmetu Bukovniku, kjer se bo mogoče tudi okrepčati.
Prihodnje leto, ko načrtujejo, da bo odprta že nova koča na Grohatu, pa bo še bolj prijetno, obljubljajo člani AO Črna in dostavljajo: še smo aktivni, čeprav letos nimamo registriranih članov, nekaj po naši krivci, nekaj pa jo je tudi na KA PZS.

F. S.

26. Pohod na Stol bo spet 25. maja
Kljub negotovosti okrog organizacije, so se na Jesenicah odločili ohraniti tradicijo
JESENICE - Priljubljeni pohod na najvišji vrh Karavank, ki se ga je doslej udeležilo že več kot 60 tisoč ljudi, bo letos v soboto, 25. maja. Po lanskoletnem jubilejnem 25. pohodu je bilo precej dilem in vprašanj, ali pohod sploh še bo, predvsem zaradi finančnih in organizacijskih težav.
Na Jesenicah so sedaj očitno le našli skupni jezik in se odločili, da spet povabijo na Stol številne ljubitelje planinstva in rekreacije. Na letošnjem pohodu se obeta nekaj novosti. Izvedbo pohoda je prevzela ZTKO Jesenice, ki se je z dosedanjim tehničnim odborom zavzeto lotila dela.
Zaradi zmanjšanja stroškov bo letos pohod le en dan. Trasa bo ostala ista, pohodniki se bodo od Valvazorjevega doma povzpeli na Stol in se vračali nazaj v dolino. Poleg številnih naših planincev bodo tokrat organizatorji povabili na pohod tudi člane planinskih društev iz zamejstva, saj želijo, da pohod kot oblika sodelovanja in prijateljstva dobi svoje mesto v okviru športnih in rekreativnih akcij delovne skupnosti Alpe-Jadran.
Novost na pohodu bo tudi ta, da bodo organiziranim skupinam planincev naslednji dan, v nedeljo, 26. maja, zagotovili z vodniki pohode na druge okoliške vrhove. Prijave sprejemajo pri ZTKO Jesenice, Ledarska št. tel.
064-81-579.

JANKO RABIČ

Zbor PD Iskra
LJUBLJANA - PD ISKRA - Ljubljana vabi vse, ki imajo radi planine, na redni letni občni zbor, ki bo v četrtek, 9. t. m. ob 17. uri v poslovni stavbi (Iskre), Trg revolucije 3 v Ljubljani. Ob koncu občnega zbora bodo prikazali diapozitive letošnje odprave v Mehiko.

V hribih filmsko nič posebej novega
Na tradicionalnem filmskem festivalu v Trentu se je pokazalo, da sta v hribe zakorakala predvsem video kamera in video tehnika - Vse manj je pravih alpinističnih filmov
Konec aprila se je v Trentu iztekel 39. mednarodni festival alpinističnih, avanturističnih in raziskovalnih filmov, zagotovo največja in najpomembnejša filmska manifestacija te vrste na svetu. V programskem pogledu je bil festival tako ogromen, tako razvejan kot še nobeden doslej. Posebna selekcijska komisija je za tekmovalni del filmskega programa izbrala 108 filmov iz 18 držav, 43 del posnetih na filmski trak in kar 65 video programov.
Prva in nesporna ugotovitev je, da je v gore zakorakala in jih osvojila video kamera in video tehnika. Filmski avtorji so v precejšnji manjšini. Toda to velja predvsem in samo za količino posnetih filmov, ne pa tudi za njihovo kvaliteto.
Druga ugotovitev, ki ji tudi ne gre oporekati, je ta, da je med 108 prikazanimi filmi zelo malo pravih alpinističnih. Torej tistih, ki sodijo v osnovno, primarno kategorijo trentinskega festivala. Veliko več je zanimivih antropoloških filmov, ekoloških, pa raziskovalnih, celo spet speleoloških, atraktivno plezanje, osvojeni vrhovi, neuspele ekspedicije pa so v očitnem nazadovanju.
In še tretja, zadnja splošna ugotovitev z letošnjega festivala je, da izjemno veliko število prikazanih filmov ni prineslo kakšnega posebnega napredka, žal tudi ne kakšne nove vsebinske in režijske novosti. Vse kar smo teden dni gledali v Trentu, člani žirije pa še nekaj dni več, bi lahko označili z izrazi že videno, nič novega, nič posebej atraktivnega, povprečje ... in kar je še takih izrazov. Te oznake seveda ne pomenijo, da so bili prikazani filmi vsi po vrsti povsem nezanimivi, slabo posneti, še slabše zmontirani, brez vsakršnega avtorsko zasnovanega sporočila; čeprav iskreno rečeno, mnogo je bilo prav takih. Nekaj boljših, uspešnejših filmov je zato še toliko bolj štrlelo iz sivega povprečja. Ob višjem nivoju splošne produkcije bi tudi nagrajeni filmi - z redkimi izjemami - ne predstavljali kakšnih izjemnih avtorskih dosežkov.
Za tole razmišljanje je predvsem pomembno vprašanje, na katerega ne vem točnega odgovora, je pa prisotno že nekaj zadnjih let na alpinističnih filmskih festivalih. Zakaj število alpinističnih filmov upada in zakaj pada njihova kvaliteta? Eden od možnih odgovorov je, ni pa čisto logičen, da so nekateri pomembni avtorji alpinističnih filmov kot na primer Leo Dickenson, pa Francoza Laurent Chevallier in Jean Afanassieff (Jean je bil letos član mednarodne žirije) že leto, dve na festivalih odsotni.
Žal pa tudi novi avtorji, ki jih je v ta filmski žanr vpeljal izvedbeno cenejši video, s svojo mladostjo niso prav nič obogatili letošnji festivalski program.
Če sem v prejšnjih letih ocenjeval prenekateri festival kot festival znanih klišejev, potem moram za letošnjega reči, da je celo izvedba znanih klišejev ostala na zelo nizki ravni, predvsem pa, da se je nekdanji alpinistični film v premnogih primerih sprevrgel v povprečne in neatraktivne filme o ekstremnem smučanju, zmajarstvu, padalstvu. Skale, prepade, plazove, celo pogorja smo v Trentu gledali bolj kot atraktivno kuliso ne pa kot lokacije, kjer naj bi se dogajali vzponi, zmagoslavja, padci, nesreče, smrti.
Nekaj redkih filmov kot so bili francoski TOTEM režiserja Roberta Nicoda, ameriški POGUMNA PLEZALCA V EL CAPITANU režiserja Johna Bianca ter spet francoski ŽELJA PO EVERESTU režiserja Bernarda Germaina - vsi tudi dobitniki pomembnih letošnjih festivalskih nagrad - so bolj svetle izjeme kot programsko pravilo filmske kvalitete.
Med antropološkimi filmi je bilo več zanimivih tematik, čeprav se tudi tem filmom pozna njihova namembnost, televizijsko predvajanje. Filmi so vsi po vrsti predolgi in preveč razvlečeni, saj poskušajo loviti predpisane televizijske minutaže. Zato edino kar filmom o stari andski folklorni bitki bika s kondorjem, neznanim ekvatorskem plemenu Auca, nepoznani oazi v alžirskih kanjonih, o tajlandskih nabiralcih ptičjih gnezd zares manjka, je dobra, intenzivnejša montaža.
Na letošnjem festivalu smo videli tudi dva slovenska filma, Fistravčevo POSLANSTVO in KATEDRALO LHOTSE Tomaža Ravniharja. POSLANSTVO je dobra reportaža, žal Fistravcu iz tematike in materiala ni uspelo izvleči kaj več, kar bi bežnost reportaže spremenilo v trajno filmsko vrednost. KATEDRALA LHOTSE je razočarala v celoti in dokazala, da tipizirani posnetki pagode in »koledarski« posnetki himalajskih gora niso in ne morejo biti alpinistični film. Hkrati je bil Tomo Česen kot najresnejši kandidat za nagrado mednarodne alpinistične zveze IUAA ob to lepo priznanje, saj mu posebna žirija na osnovi slabega filma ni mogla podeliti nagrade za izjemni alpinistični dosežek prikazan na filmu. Slab film se očitno lahko tudi čisto konkretno maščuje nič krivemu protagonistu.
Na letošnji razstavi alpinističnih knjig - bilo jih je okrog 600, sodelovalo je 130 založnikov - smo bili po zaslugi Franceta Steleta spet opazno prisotni tudi Slovenci. Ko se bodo te pomembne prireditve udeležile še nekatere druge založbe; bo slovenski paviljonček še večji in še odmevnejši.

TONE FRELIH

Planinski domovi po novem
V uvodnem članku zadnje številke Planinskega vestnika o problemih oskrbe planinskih koč - Osip članstva v PZS - O turnem smučanju
LJUBLJANA — »V planinskih organizacijah se uveljavlja spoznanje, da se bo potrebno zavestno odpovedati že doseženemu udobju v planinskih postojankah, če hočemo doseči kvalitetnejši in bolj pošten odnos do gorske narave. Brez tega ne bomo dosegli ničesar, drugačno obnašanje pa je pogojeno z zavestnim samo odpovedovanjem in samoomejevanjem«.
Takole v uvodnem članku aprilskega PV razmišlja Janez Bizjak. Gre za odlomek iz referata, v katerem razčlenjuje probleme oskrbe, smeti in odpadkov v planinskih kočah. O tem so nedavno razpravljali v okviru strokovnega posvetovanja na temo »Planinci pometamo pred svojim pragom« (govorili so tudi o alternativnih virih energije in o problematiki odpadnih voda v planinskih postojankah). Povečane prenočitvene zmogljivosti v gorah povzročajo potrebo po povečanem obisku gora, povečan obisk pa zahteva dodatne zmogljivosti. Tako se vrtimo v začaranem krogu, problemi pa naraščajo. Vzdrževanje planinskih koč postaja zahtevnejše, stroški naraščajo, odpadki se kopičijo ... To so samo nekateri poglavitni problemi, s katerimi se soočajo oskrbovalci visokogorskih postojank. Zato niti ni čudno, da so se ti znašli v hudih finančnih težavah. Resda je tega delno kriva tudi nova zakonodaja. O tem so se upravljalci visokogorskih postojank posvetovali s člani slovenske vlade (o čemer Franc Ekar piše v enem od naslednjih prispevkov). Veliko vzrokov za nezavidljiv položaj oskrbovanja in vzdrževanja pa najdemo tudi v Bizjakovem referatu. Glede ukrepov, ki naj bi dolgoročno pomagali (vsaj delno) rešiti te probleme ni treba ponovno »izumljati smodnika« pač pa pogledali, kaj so na tem področju storile nekatere druge alpske države in, kaj še pripravljajo. Ena od rešitev za zmanjševanje onesnaženosti je, da vsak planinec sam odnese svoje smeti nazaj v dolino. Naj tudi obvelja pravilo, da ima v gorah ekologija prednost pred ekonomijo. Udobje bo treba postopoma zmanjšati na najnižjo mero. Prihodnost pa bo pokazala, koliko smo zreli in sposobni, da se (vsaj v gorah) odpovemo lagodnostim, ki so še posebej škodljive za okolje in navsezadnje tudi za nas same. Avtor referata zato poudarja tudi velik pomen vzgoje in ozaveščanja.
Ali potemtakem osip članstva v naši planinski organizaciji - samo lani se je število »organiziranih planincev« zmanjšalo za 10724 ali 9,4% - pomeni, da s tem upada tudi množični naval obiskovalcev gora. To seveda ne drži. Jože Dobnik v svojem članku ugotavlja, da zahaja v slovenske gore kar trikrat več ljudi, kot pa je članov PZS, in to pomeni, piše Dobnik, da bi vključevanje novih članov kvečjemu pozitivno vplivalo na ozaveščanje »množic«, kajti društva imajo dolžnost, da novega člana pri vpisu seznanijo z njegovimi dolžnostmi obnašanja v gorah, kot ga veleva tudi častni kodeks slovenskih planincev.
Silvo Kristan, dolgoletni profesor na Fakulteti za šport, nosilec predmeta planinska vzgoja, v svojem prispevku podrobneje predstavi gorniško vzgojno izobraževalno delo na tej fakulteti. S tem zavrne pogoste očitke, češ da športni pedagogi niso usposobljeni za vodenje gorskih izletov.
Pomlad je čas turnega smučanja, zato tudi aprilski Vestnik namenja precej pozornosti tej privlačni zimski planinsko-smučarski dejavnosti. Tomaž Vrhovec opiše popotovanje skupine mladih planincev po triglavski turno smučarski magistrati (Komna--Triglavska jezera-Kanjavec-Kredarica-Krma). Tu sta tudi orisa dveh krajših in za začetnike priporočljivih smukov; od vznožja Jalovca (pod Ozebnikom) in z Rudnice proti Stari Fužini. Nekaj o ekstremnem smučanju in o spornem »helismuku« (vijuganje z vrhov, kamor smučarje pripelje helikopter) pa zvemo iz sposojenih člankov iz tujih revij.
Med potopisnimi reportažami velja tokrat omeniti potepanje po Nepalu (Tone Škarja) in pa zapis iz revije La Montagne, ki opisuje smučarsko prečenje Karakoruma.

MATEJ ŠURC

Predlogi in smernice
Na petem posvetu »Gore in varnost« so med drugim sprejeli tudi nekakšne okvirne smernice za organizirano izletniško dejavnost. Ker je marsikaj še nedorečenega, to še niso obvezujoča (statutarna) določila, lahko bodo pa odlična podlaga za nadaljnjo razpravo in skorajšnji sprejem vse obvezujočih pravil.
Poglejmo tokrat, kaj so v smernicah zapisali o ukrepih posameznikov in organizatorjev.
1. Organizator izleta mora zagotoviti zadostno število vodnikov in spremljevalcev.
2. Vsak udeleženec se sam in prostovoljno odloči za udeležbo. Za čas izleta po najboljšem znanju in močeh ter v največji možni meri sam skrbi za svojo varnost. Pazi, da ne bo ogrožal sopotnikov.
3. Udeleženec izleta izvršuje navodila vodnika. Če se mu zdi, da vodnik ni kos nalogi, zahteva pojasnilo ali predlaga spremembo programa.
4. Če udeleženec iz kateregakoli razloga noče nadaljevati ture s skupino, mora o tem obvestiti vodjo izleta in člane skupine.
5. Vodnik že ob razpisu z obrazložitvijo zavrne prijavljence, za katere meni, da ne bodo kos zahtevnostim načrtovanega izleta.
6. Vodnik med izletom po lastnem preudarku, vendar s pojasnilom izloči udeleženca, če ta iz kakršnegakoli vzroka ni sposoben nadaljevati poti ali če s svojim zadrževanjem onemogoča oziroma ogroža normalen potek izleta.
7. Ko udeleženec zapusti organizirano skupino, vodnik poskrbi za njegovo varnost, če meni, da si je ne more zagotoviti sam.
8. Pravila o pripravi in izvedbi vodenega izleta veljajo prav posebej za organizatorje trekingov; ti morajo upoštevati, da v krajih, kamor odhajajo, praviloma ni ustrezne reševalne službe. Zato naj bo s skupino zdravnik in potrebno število reševalcev. Udeleženci takega izleta morajo biti ustrezno zavarovani. Varčevanje na račun varnosti ni dopustno.

  06.05.1991


Doslej (po)objavljene Alpinistične novice 
pa izpis objav:

o alpinizmu | o odpravah ipd.| o prvenstvenih


 Vir: arhiv planID, Priredil: G.Š.

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

ARHIV

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.