Delo, Šport: ... Veliki cilj Dava Karničarja
LJUBLJANA - Naš najboljši ekstremni smučar, Davo Karničar, si je v letu 1991 zastavil nekaj zavidanja vrednih ciljev. V aprilu in maju bi rad presmučal štiri izjemno zahtevne smeri, katerih skupni imenovalec so mejna naklonina, ozki žlebovi, krajši skoki, ki ne dovoljujejo naključja in spreminjajoče se razmere.
Že konec lanskega leta je dokazal, da je za ta načrt odlično pripravljen. Septembra je nad švicarskim Saas Feejem presmučal zahtevno severno steno Allalina (4027 m) in spust ocenil z S6-S4. Davo Karničar je specialist za spuste po ledu, saj je z vnovičnim smučanjem čez Sinji slap pod Češko kočo konec leta 1990 opravil že svoj tretji spust v tem slapu.
Letošnji načrti pod imenom Ski extrem'91 pa so naslednji: Vzhodna stena Matterhorna (4477 m), ki je že bila presmučana z rame na severovzhodnem grebenu in tudi povsem z vrha ob varovanju iz helikopterja. Sledila bo severovzhodna stena Eigerja (3970 m), ki jo je Karničar že preučeval ob plezanju Lauperjeve smeri in nudi objektivne nevarnosti ob izjemni izpostavljenosti (»prehodi skozi iglino uho«). Čaka ga tudi najvišja švicarska gora Dom (4545 m) nad Saas Feejem. Ta ponuja ozke žlebove v vrhnjih 400 m vzhodne stene z začetkom pod snežno streho na vrhu. Kot zadnji cilj pa sije zastavil presmučati Mt. McKinley (6193 m) na Aljaski, in sicer po severozahodnem stebru. To goro je od naših po normalnem pristopu že presmučal Viki Grošelj, severozahodni steber pa bo Karničarjev večtisočmetrski izziv.
Vse supuste s smučmi namerava Davo Karničar dokumentirati s filmsko kamero, zato vabi strokovnjake s tega področja, da se mu pridružijo pri teh načrtih.
V ta namen je izdal tudi reklamno razglednico A4 formata, ki je že v prodaji in je obenem tudi vstopnica na predavanje o smučanju na meji mogočega, ki ga bo pripravil v mesecu juniju.
Razglednice s priloženimi vstopnicami lahko kupite v pisarni turističnega društva Kranjska Gora, na PD Kranj, pri Marku Lihtenekerju v Velenju, v galeriji Dežman na Kokrici pri Kranju, na FTK v Ljubljani pri Drejcu Karničarju (1. letnik), v gostiščih Jezero in Jezerski vrh ter diskoteki Pegaz na Jezerskem. PD Jezersko (tel.: 064 44-059) pa vam daje tudi dodatne informacije za morebitno kakršnokoli sodelovanje (prodaja razglednic, snemanje).
NUŠA ROMIH
Anapurna zagrebški odpravi ni pustila niti prav začeti
Le s težavo so pregazili do Nizozemskega raza, pritrdili nekaj vrvi in dosegli 6400 m, nato pa jim je plaz preprečil vse možnosti
CERKNO - Slavko Svetičič je bil prvi od članov (šeste) zagrebške odprave, ki je povedal nekaj podrobnosti o odpravi, ki se je vrnila zadnji dan praznikov, člani pa so se takoj po prihodu na zagrebško letališče razšli. Da smo najprej iskali prav Svetičiča, pa je bil vzrok tudi v njegovem načrtu: nameraval je opraviti prvi vzpon prek zahodne stene Anapurne (8091 m), na alpski način, sam in vrh vsega še v času zimske sezone.
»Od doma smo došli 7. novembra in s KLM poleteli v Nepal. V Katmanduju smo potem v vsega štirih dneh uredili vse formalnosti in se z avtobusom odpeljali proti Pokhari. Cesta pa je bila razdrta, zato smo za pot potrebovali skoraj dan več, kot je normalno. Potem pa še tri dni do Leteja, do katerega so nam pomagali tovorni osli. Še dva dni čakanja na nosače, 20. novembra pa naprej proti baznemu taboru. Bilo je kar zahtevno in na nekaj mestih smo zaradi ledu in snega morali nosače celo varovati,« je pripovedoval Svetičič.
Bazni tabor si je 6. ZAHE postavila na običajnem mestu na višini 4350 m. (Nekateri o njem mislijo, da bi ga lahko imenovali tudi pokopališče, saj je tam okoli vse polno spominskih plošč žrtvam Anapurne.) »Takoj prvi dan sem odšel na aklimatizacijsko turo, med katero sem si ogledoval tudi steno, drugi pa so počivali. Dan za tem pa so prvi odšli že na hrib in postavili gornjo bazo (ABC) na višini 5100 m, kjer so tudi prespali. Sam pa sem bivakiral, naslednji dan - bilo je mislim 26. novembra - pa sem se v bazi le oglasil in takoj odšel za njimi. Skupina pred menoj je bila zelo močna, v njej so bili ob šestih alpinistih še vse tri šerpe, kar se je izkazalo kot zelo dobro. Vso pot so namreč morali gaziti sneg, ki jim je segal prek kolen. Izmučeni so si vendarle utrli pot do T1 na 5850 m, kjer sem se jim že med postavljanjem šotorov pridružil tudi sam.«
27. novembra so šerpe sestopili v bazni tabor, alpinisti pa so nadaljevali. Bilo pa je sila naporno in vsako stopinjo so morali nekajkrat potlačiti, da jih je držala. Kakih 300 m pred vstopom v »Nizozemski raz« pa so se razmere spremenile - na račun plazov. Svetičič, ki si je želel čim prej vsaj višino 7000 m, da bi preskusil, kako je aklimatiziran, lahko pa bi pregledal tudi zgornji ledenik, ki vodi praktično vse do vrha Anapurne, je s Pepelnikom in Vidmarjem takoj začel pritrjevati vrvi. Toda razmere so bile preslabe in kmalu so sestopili. Zamenjala pa jih je druga skupina, ki je tistega dne že prespala v T1. Naslednji dan so v razu nadaljevali začeto delo in segli kakih sto metrov višje (do 6400 m), potem pa so obrnili, ne da bi se zavedli, da so pravzaprav dosegli že maksimum.
»29. novembra smo bili vsi v baznem taboru in pripravljali načrt. Jaz naj bi čim prej odšel pod zahodno steno in naštudiral dostop. Zatem bi malo počili, 3. decembra pa smo se namenili poskusiti zares. Prva skupina okrepljena z šerpami naj bi tega dne odšla v T1 z vsem materialom. In ko bi bili dovolj visoko, da bi imel zavarovan sestop, naj bi odšel v steno še jaz.«
4. decembra sta Marjan Frešer in Danilo Tič, oba člana AO Impol iz Slovenske Bistrice, odšla iz T1 z namenom, da fiksirata vrvi vse do gornjega ledenika. Potem naj bi se vrnila v T1, ostali pa naj bi takoj poskusili priti že na vrh.
Na srečo pa sta se Frešer in Tič malo zamudila in to ju je rešilo. Nad Nizozemskim razom se je namreč podrl ogromen serak in le s težavo sta se rešila pred tonami ledu, ki so pridrvele po smeri. Nizozemska smer pa je postala za nekaj časa nepreplezljiva. In ker jim je bilo za Francosko smer tudi že jasno, da je prenevarna (rob zgornjega ledenika, na kratko Srp neprenehoma ogroža vsaj 1000 m visok del smeri), je vodja odprave Darko Berljak prekinil poskuse v severni steni.
»Meni je dal povsem prosto, da se odločim«, je povedal Slavc. »Toda sestopa nisem imel zavarovanega in nisem utegnil spoznati niti zgornjega dela ledenika. Zaradi plazu v Nizozemskem razu bi moral sestopati po Francoski smeri, ta pa je sila nevarna. Široke razpoke so že prenekateremu hudo zagrenile življenje. Zahodna stena pa se mi zdi za sestop preveč strma. Ni mi preostalo nič drugega, kot da odneham še sam. Res škoda, saj so bile razmere v zahodni steni videti čudovite.«
Bazni tabor so zapustili 9. decembra. Povratek pa tudi ni minil brez težav. Močno jih je namreč oviral sneg in stezo so morali na nekaj mestih za nosače čistiti celo z lopato. V Katmandu so se vrnili 16. decembra.
FRANCI SAVENC
Zimski tečaj za planince
AO Kranj bo priredil 13. t. m. zimski tečaj za planince na Kališču. Tečaj bo enodnevni, s pričetkom ob 8. uri. Praktični del bo obsegal učenje hoje z derezami, uporabe cepina, zaustavljanja pri padcu, gibanja v plazovitem terenu, testiranja snežne odeje, pomoči v gorah, dela na plazu, vozlov, varovanja in znakov SOS ter za helikopter. Drugi, teoretični del, pa bo sestavljen iz predavanj o opremi in o nevarnostih v gorah.
Prijavnina ni visoka (200 din), v to je vključena enolončnica, čaji in vsi drugi stroški. Prijave sprejemajo na PD Kranj (Koroška 27,tel: 064/22-823) do10.1.
Tečaj bo v vsakem vremenu, za udeležence pa je obvezna primerna obleka, cepin, dereze in nekaj metrov 6 mm debele pomožne vrvice.
Predavanja Toma Česna
Tudi v novem letu Tomo Česen nadaljuje s serijo predavanj po Sloveniji in tujini. Računalniško vodeno multivizijo s 320 barvnimi diapozitivi in film Katedrala Lhotse si boste lahko ta teden ogledali tudi 7. t. m. v Portorožu in 8. t. m. v Kopru. Tržiško kinodvorano bo Tomo Česen obiskal v sredo, 9. t. m. ob 19. uri, Maribor pa 10. t. m.
N. R.
Sodoben priročnik o tehniki gorske reševalne službe
Ob šestdesetletnici je izšla po dveh dodatnih snopičih še knjižica, ki jo odlikujejo uspele risbe
LJUBLJANA - Ko smo se ob šestdesetletnici naše GRS odločili za tisk priročnika v snopičih, vpetih v posebno mapo, smo se s tem opredelili za sodoben zapis vse tiste snovi, ki jo reševalci potrebujemo pri svojem delu, je v uvodnem delu zapisal načelnik komisije za GRS pri PZS Danilo Škerbinek. In kdor je imel priložnost videti popis vsebin, ki so ga objavili kot dodatek osnovni zbirki, se bo strinjal - zastavili so si zajetno nalogo.
Kasneje so v mapo dodali še dva snopiča, potem pa se je malo zaustavilo. Najnovejši priročnik (mogoče ga je tudi preluknjati in vstaviti v mapo) je bil zato toliko bolj pričakovan. Še posebno, ker je bila napovedovana snov, jo redno obravnavajo na letnih tečajih GRS ali pa pride najbolj v poštev pri praktičnem delu izpita za reševalce.
Knjižica je nastala s sodelovanjem različnih avtorjev, podkomisije za vzgojo in tehniko reševanja GRS in še nekaterih zunanjih sodelavcev, seveda ob upoštevanju dolgoletne tradicije. V njej je več let vztrajnega preverjanja, včasih tudi polemičnih razprav. »Seveda pa se zavedamo, da bo tudi ta snov že čez nekaj mesecev lahko zastarela«, je v predgovoru zapisal njen urednik Jurij Senegačnik. Ni kaj, to je usoda vseh dinamičnih aktivnosti. Osnovni namen - kar najbolj poenotiti tehniko reševanja vseh naših postaj GRS - pa bo prav gotovo dosežen.
Knjižici, ki ima sicer kar nekaj teksta (na 52 straneh A5 formata), pravo uporabno vrednost dajejo pravzaprav nazorne skice. Le-te sta pripravila Zvone Korenčan in Jurij Senegačnik, ki ju najdemo tudi med avtorji, ob njima pa znana imena z naših tečajev GRS: Tona Kralj, Marjan Salberger, Jože Rožič in Anton Sazonov - Tonač. Omenimo še, da je računalniška obdelava teksta delo Bojana Pograjca, jezikovni pregled Vita Žerjala, natisnili pa so učbenik v Učnih delavnicah.
Posebej kaže opozoriti, da najnovejši učbenik dokončno zamenjuje snopiče »Elementi reševalne tehnike« (obsegal je 36 strani), »Popolna improvizacija« (8) in »Tipizirana oprema, naprave in delo z njo« (19), ki jih zato kaže takoj izločiti iz uporabe. Učbenik pa ima štiri poglavja: Varovanje in tovariška pomoč, Reševalna akcija, Improvizacijska tehnika in Zimska reševalna tehnika.
Čeprav je učbenik v osnovi namenjen reševalcem, bi bilo nekatere dele vredno (po)natisniti npr. tudi v Planinskem vestniku in vključiti tudi v bodoče splošne planinske učbenike.
FRANCI SAVENC
Diplomsko delo o E6-YU
V decembrski številki glasila komisije za evropske pešpoti pri Planinski zvezi Slovenije Obvestila 27 je tudi zanimiva analiza o diplomski nalogi Katarine Nered, študentke Fakultete za telesno kulturo v Ljubljani. Njena tema je »Evropska pešpot E6-YU in njen pomen za športno rekreativno dejavnost Slovencev«, obsega pa (skupaj s prilogami) 93 strani in ponuja vrsto zanimivih ugotovitev.
Hoja nekako polovici anketiranih pomeni edini način rekreacije, je pa med njimi več žensk kot moških. Zanimiv je tudi vrstni red športno rekreativnih aktivnosti, s katerimi se še ukvarjajo: kolesarjenje (22%), planinstvo (16%), plavanje (12%) itd. Kar polovica pa se udeležujejo tudi drugih pohodov. Največ jih po E6 hodi ob koncu tedna in le nekateri za to izkoristijo letni dopust, na dan pa povprečno prehodijo 10 - 20 km. Med vprašanimi pa jih je bilo že 17% takih, ki hodijo po E6-YU že tretjič.
Vzroki za ta popotovanja so seveda različni, prevladujejo pa: duševna in telesna sprostitev v naravnem okolju, uživanje v naravi ter skrb za zdravje. Blizu 69% popotnikov je med potjo navezalo stike z domačini; največ je bilo mladoletnih in tistih iz starostne skupine 61 -75 let (v svoji osamljenosti iščemo stik in pogovor z domačini ter popotniki, ki jih srečamo.)
FRANCI SAVENEC
Smučarski izlet
Komisija za mednarodno sodelovanje PZS obvešča vse zainteresirane, da je za smučarski izlet v Nassfeld, ki je na sporedu 12. t. m., še nekaj prostih mest. Prijave so možne (do zasedbe mest) v pisarni Planinske zveze Slovenije.
Izbor alpinistov BiH
Sarajevsko Oslobodjenje, točneje sodelavci njihove rubrike Planinarske transverzale so pripravili prvi izbor najboljših v Bosni in Hercegovini. Sodeč po informacijah, so bili anketiranci enotni le v izboru najboljšega jugoslovanskega alpinista. Vendarle so uspeli oblikovati dva seznama. Med alpinisti BiH so za najboljšega izbrali Muhameda Gafiča, za njim sta Edin Durmo in Boris Kovačevič. Pri izboru najboljših v Jugoslaviji pa: 1. Tomo Česen, 2. Marija Štremfelj in 3. Andrej Štremfelj.
Pregled planinskih glasil
Zadnja številka kvartalnega biltena mednarodne zveze planinskih organizacij Bulletin UIAA 132 med drugim prinaša tudi informativen pregled planinskih glasil, ki izhajajo po svetu. Vseh seveda noben tak pregled ne more zajeti. Med našimi je le Planinski vestnik, manjkajo pa vsaj še Naše planine, čeprav so iz nekaterih držav uvrstili celo »občasnike«, kot so Alpinistični razgledi. Je pa ta pregled vendarle dovolj informativen. Ob imenu in naslovu prinaša še podatke o številu izdaj na leto, obsegu (po straneh, čeprav so le-te sila različnih velikosti!) in celo vsebini.
I.D.
Treking po Vzhodnem Nepalu
Lani so nepalske oblasti za organizirane skupine odprle tudi Vzhodni Nepal, ki je bil doslej za turizem zaprt. Najzanimivejše v njem je območje tretje najvišje gore sveta Kangčendzenge (8586 m), čeprav tudi soseščina vzbuja pozornost: z vrhovi kot so Jannu (Khumbakarna po novem), Kabru, Talung in Janak Himal, če naštejemo le nekatere, ledeniki Kangčendzenge in Jalunga, dolino reke Tamur ter z rododendronovimi pragozdovi zaraščeno predgorje Mahabharatlek.
Komisija za odprave v tuja gorstva pri Planinski zvezi Slovenije je v marcu pripravljena organizirati popotovanje - treking v ta predel Nepala in do 31. januarja zbira (orientacijske) prijave. Naslov: KOTG, Planinska zveza Slovenije, Dvoržakova 9,61000 Ljubljana, tel. 312-553. Za enomesečno popotovanje računajo, da bo potrebno prispevati 1700 do 1800 USD, odvisno od števila udeležencev in aranžmajev, za katere bi se domenili.