Išči

Arhiv

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Objavljalci

Authors

Arhiv

AN - 09.09.1991

Delo, Šport: ... Miranda Ortar in Tadej Slabe zmagovalca odprtega prvenstva

Najboljši slovenski plezalci in plezalke so se merili na 13 m visoki steni v Kranju - Prihaja nov rod odličnih tekmovalcev
KRANJ — Mesto, ki se je proslavilo z odlično organizacijo tekem v športnem plezanju, ima za seboj še eno prireditev — odprto prvenstvo Slovenije 91. Na trinajst metrov visoki umetni steni, se je minulo soboto pomerilo enainštirideset naših najboljših plezalk in plezalcev. Tudi tokrat je tribune ob letnem bazenu napolnila mno­žica gledalcev, Tadej Slabe in Miranda Ortar pa sta z odličnim plezanjem potrdila prvenstvo v tej športni disciplini.
V organizaciji ZTKO Kranj in pod vodstvom Toma Česna (AO Kranj, Iskra Commerce) se je iz dopoldanskega polfinala v finalno tekmovanje uvrstilo šest žensk in dvanajst moških. Bojan Leskošek in Tadej Slabe sta prvo preizkušnjo opravila zlahka in dosegla vrh, pri dekletih pa je to uspelo le Mirandi Ortar. Metka Lukančič se je le do­taknila zadnje vponke. Elegantna in zanesljiva Ortarjeva je edina do­segla tudi vrh finalne smeri in zaslu­ženo osvojila lovoriko. Drugouvrščena, Simona Škarja je z izredno dinamičnim plezanjem za zmago­valko zaostala le dober meter, Kranjčanka Marija Štremfelj pa je ponovno dokazala odlično formo in zasedla tretje mesto. Prenizko za svoje sposobnosti sta morali odne­hati Lukančičeva in Tajnikova. Dolga razdalja med oprimkoma na robu strehe jima ni dovolila konku­rirati večjim tekmicam.
Finalna moška smer je zahtevala plezanje preko rahlega previsa, nad njim težak prestop desno v navpični plošči in nekaj dolgih blokad v zelo previsni steni, na vrhu pa zahteven izstop. Fantom je zaradi spregleda­nega oprimka za levim robom stene največje težave povzročal osrednji del smeri. Pred nastopom zadnjega tekmovalca, so najboljši dosegli le 8,2 m. Tadej Slabe pa je ključno mesto premagal brez težav in padel šele tik pod vrhom. Z mojstrstvom, pridobljenim v letih napornih tre­ningov in plezanja, je premagal vse mlajše tekmece.
Zanimivost naših zadnjih plezal­nih tekmovanj, je prav širok sta­rostni razpon nastopajočih. V Kra­nju je imel najmlajši tekmovalec petnajst let, najstarejša pa štiriintrideset. A očitno se v steni bolje obnese izkušenost in ne mladostna vihravost. Kljub temu mladi dajejo slutiti prihod generacije odličnih tekmovalcev, ki bo v prihodnjih le­tih krojila vrstni red na naših tek­mah in verjetno tudi na tekmah svetovnega merila.
Rezultati - ženske: 1. Miranda Ortar (Soški AO), 2. Simona Škarja (AO Železničar), 3. Marija Štremfelj (AO Kranj), 4. Metka Lukančič (AO Trbovlje), 5. Jelka Tajnik - Kranjc (AO Ravne), 6. Nataša Stritih (AO Tržič), 7. Slavica Stojakovič (AO Velebit, Za­greb). 8. Mojca Oblak (AO Vrhni­ka), 9. Betka Galičič (PK Škofja Loka), 10. Damjana Hudolin (PK Škofja Loka).
Moški: 1. Tadej Slabe (AO Mati­ca), 2. Vili Guček (AO Trbovlje), 3. Matej Mejavšek (Šalški AO), 4. Igor Kalan (AO Kranj), 5. Stanko Židan (AO Matica), 6. Marko Lukič (AO Kozjak), 7. Bojan Lesko­šek (AAO Ljubljana), 8. Aljoša Grom (AO Vrhnika), 9. Jaklič An­drej (AO Kranj), 10. Nejc Zaplotnik (AO Kranj).

NUŠA ROMIH

Clusone: drugič za točke
Na tekmi za svetovni pokal plezalcev prva zmaga Susi Good - Med našimi samo Tadej Slabe v polfinalu - Dvakratni finale za moške

CLUSONE — Po daljšem zatišju je bila konec prejšnjega tedna druga letošnja tekma za svetovni pokal v športnem plezanju. Simpa­tično italijansko mesto Clusone je gostilo 195 tekmovalcev in tekmo­valk iz 21 držav, med njimi tudi plezalce iz Slovenije in Hrvaške.
Štiri umetne stene, pritrjene na čr­ne cisterne nekdanjega industrijskega kompleksa, okrog njih pa asfaltirana proga za suhi trening smučarjev tekačev - to je bil kraj tridnevnih tekmo­vanj športnih plezalcev iz vsega sveta. Odlična organizacija in zanimiv pro­gram sta pričala o skrbni pripravi vse prireditve. Za napeto vzdušje pa so poskrbeli tudi sami tekmovalci s presenetljivimi rezultati in spektakularnim plezanjem.
V ženski konkurenci je Švicarska Susi Good, s svojo prvo zmago na tekmah pokala, postala najresnejša tekmica drugouvrščeni Isabelle Patis­sier, ki še vedno kraljuje v skupni razvrstitvi. Goodova, ki se je šele lani prebila v ospredje ženske plezalne scene, močno presega povprečno te­lesno višino deklet, ki nastopajo na plezalnih tekmah. In tokrat sta ji prav višina in prirojena fizična moč poma­gali do zmage. Do vrha je brez napake preplezala četrtfinalno, polfinalno in finalno smer. V zadnji je že na sredini kazalo, da bo odnehala, vsak gib je predstavljal mejo možnega in njeno plezanje je publiko pripravilo v huronsko navijanje, ki se je stopnjevalo vse do vrha.
Od naših plezalk je najuspešnejša Miranda Ortar, le za dva metra zgreši­la uvrstitev v polfinale, Simona Škarja in Metka Lukančič, pa sta padli v detajlu, ki je zavrnil več kot polovico tekmovalk.
Presenetljiv je bil tudi razvoj do­godkov v moških smereh. Izpad Glowacza v četrtfinalu, Godoffa, Arocene in Cortijoja v polfinalu in odsotnost Hirayame, Moona in Karna, so moč­no skrčili krog favoritov. V finale so se uvrstila anonimna imena: sedem­najstletni Elie Chevjeux, pa Evgenij Ovčinikov, ki si je moral z nastopom na odprtem prvenstvu priboriti pot v četrtfinale. Štiri Francoze in po dva zastopnika Švice in SZ je čakala dolga navpična plošča, le redko posejana z oprimki, pa ogromen previs na vrhu smeri. A kmalu je postalo jasno, da sta postavljalca prog precenila spo­sobnosti najboljših, ali pa pozabila na­mestiti ključni oprimek. Dosežene vi­šine so se razlikovale za nekaj 10 cm in prireditelji so morali postaviti novo smer ter ponoviti finale. Dan se je prevesil v večer, tekmovalci pa, kot da ne bi že deset ur čakali na zaključni nastop. Priredili so pravi spektakel, najmočnejši aplavz pa je požel zmagovalec Legrand, ko je v navpični plošči počepnil na eni nogi in brezskrbno otresel obe roki naenkrat ...
Slovenska moška ekipa: Tadej Sla­be, Vili Guček in Matej Mejovšek je nastopila na sobotnem četrtfinalu. Slabe se je z odličnim plezanjem uvr­stil v polfinalno preizkušnjo in na kon­cu osvojil 25. mesto.
Rezultati ženske: 1. Susi Good (Švica), 2. Isabelle Patissier (Franci­ja), 3. Luisa Iovane (Italija), 4. Andrea Eisenhut (Nemčija), 5. Robyn Erbesfield (ZDA)... 23. Miranda Ortar, 34. Simona Škarja, 39. Metka Lukančič (vse Slovenija).
Moški: 1. Francois Legrand (F), 2. Didier Raboutou (F), 3. Evgenij Ov­činikov (SZ). 4. Salavat Rahmetov (SZ), 5. Frederic Nicole (Švica)... 25. Tadej Slabe, 39. Matej Mejovšek, 47. Vili Guček (vsi Slovenija).
V skupnem seštevku svetovnega pokala v ženski konkurenci vodijo:
1. Patissier 45 točk, 2. Good 39, 3. Iova­ne 26, pri moških pa: 1. Legrand 50 točk, 2. Raboutou 26, 3. Tribout 25 itd.
Letos bodo še štiri tekmovanja za svetovni pokal, vsi pa že nestrpno pri­čakujejo prvo svetovno prvenstvo športnih plezalcev, ki bo v začetku oktobra v Frankfurtu. Vseh preizku­šenj sc bodo udeležili tudi naši tekmo­valci.

NUŠA ROMIH

Manaslu letos spomladi: izziv s tragičnim koncem
Manj znani osemtisočak (8163 m) čedalje bolj mika alpiniste z vsega sveta, a ne zaradi vrha, marveč zaradi vzhodne stene
Manaslu (8163 m) ni med najbolj znanimi osemtisočaki, ima pa vedno bolj znan »problem« - vzhodno steno. V njej sta bili (ob drugih, tudi makedonski) tudi že kar dve sovjetski odpravi.
Lanska iz Kazahstana se je končala s smrtjo treh članov, le­tošnja (prva ukrajinska) pa se je vrhu odpovedala le kakih sto metrov višje.
20 udeležencev, od tega 14 alpinistov in 3 televizijci (Kijevska TV je bila glavni spon­zor), 3,5 t prtljage ... vodje pa Viktor Griščenko in Vladimir Sumihin.
V obdobju od 21. marca do 29. aprila so nad bazo (3900 m) postavili tri višinske tabore, na 5200, 6200 in 7000 m. Po str­mem kombiniranem razu z vise­čim ledenikom so dosegli 700 m visoko skalno steno, pokrito z ledom. V njej so prišli le 200 m visoko; na dan jim je uspelo preplezati kvečjemu raztežaj! Potem jim je plaz zasul T3, bilo je slabo vreme ... in odločili so se za umik. Ker pa so bili še pri močeh, so se Aleksej Makarov, Viktor Pastuh in Igor Svergun odločili za vzpon po Poljski sme­ri (1984) na alpski način. Začeli so 1. maja, prespali v TI (5200 m) in 6. maja ob 18. uri so bili na vrhu. Zaradi nevarnosti pla­zov so sestopili po Klasični sme­ri, kjer so morali še dvakrat bivakirati. Ni kaj reči, vztrajnosti jim ni manjkalo.
Sredi aprila je v podnožje Manasluja prišla osemčlanska južnotirolska odprava pod vodstvom Hansa Kammerlanderja, znanega po tem, da se je povz­pel že na 8 osemtisočakov (1983-90). Odločili so se za Klasično smer od SV. Prvič so jih odbili plazovi na višini 6500 m. Ko pa so slišali, da Harkovčani po tej smeri sestopajo, so 10. maja Kammerlander, Carlo Grossrubacher (29) in Friedli Mutschlechner (41) znova po­skusili. Na 7400 m sta se zaradi nizkih temperatur in mraza (-40° C) zadnja dva odločila za povratek, sto metrov višje je po­tem odnehal še vodja. Toda Kammerlander je v T3 našel le Mutschlechnerja. Takoj sta začela iskati tovariša, toda našla sta le njegovo telo; kaže, da je hotel fotografirati, nerodno je stopil, padel in se ubil. Da je bila mera polna, je med sestopom do TI umrl še Grossrubacher - ubila ga je strela.
To seveda niso bile vse odpra­ve na Manaslu. Ob njih so po­skušali še Irci (klasična), Švicarji (vzhodni greben) in še dve od­pravi. Sicer pa - od 36 odprav, kolikor jih je spomladi delovalo v Nepalu, jih je le pet uspelo; dosežki naše (Kanč '91) pa so ponovno vzbudili največjo po­zornost.

FRANCI SAVENC

Univerzalnost Janeza Jegliča
Domžalski alpinist se lahko pohvali, da sodi v vrhunski razred v ekstremnem tehničnem plezanju, ekspedicionizmu in prostem plezanju
LJUBLJANA — Alpinizem je s svojimi pojavnimi oblikami postal raznolik in verjetno ni prav daleč od resnice, da so si skrajnosti tako daleč narazen, da je že vprašljivo, ali sodijo vse pod skupni imeno­valec, ki mu pravimo alpinizem. Malo je posameznikov, ki se lahko pohvalijo, da sodijo v vrhunski razred v ekstremnem tehničnem plezanju, ekspedicionizmu in prostem plezanju. Janez Jeglič-Johan, 30-letni domžalski alpinist, je s tremi lanskoletnimi vzponi dokazal svojo univerzalnost.
Natančno 7. septembra 1990 sta s Silvom Karom po petih bivakih izplezala iz zahodne stene Bhagiratija III v indijski Himalaji, natanč­no mesec kasneje (7. oktobra) je Johan že stal na strehi sveta - Mt. Everestu, nedavno pa je v Mišji peči v bližini Ospa prosto preplezal smer Sonce v očeh, ki je ocenjena z 10—. Vsaka od treh smeri je dose­žek zase. Vredna mojstrstva, če pa so dejanja zaokrožena v celoto v 365 dnevih, seveda ni dvomiti o izjemnem potencialu izvajalca. In kaj meni o posameznih vzponih Domžalčan, zaposlen pri PAP Intel, Ljubljana, ki se po zaslugi svo­jega podjetja lahko nemoteno po­sveti vrhunskemu alpinizmu.

»Prepričan sem, da se slovenska alpinistična javnost ne zaveda do­volj kvalitetnega vzpona v zahodni steni Bhagiratija III, ki sva ga s Sil­vom Karom v alpskem slogu opra­vila s petimi bivaki. Leto poprej je Silvo v tej smeri, ki sva jo ocenila z VIII, A4, 85 stopinj, že poskušal srečo s Frančkom Knezom in Robijem Supinom. Franček si je takoj izbral drug cilj, z Robijem pa sta kmalu odnehala. Menim, da sta imela še srečo, saj Robi ni bil do­volj izkušen za tako izpostavljeno in naporno plezanje.«
Kaj je bilo posebnega v 1300 m visoki steni Bhagiratija?
»Zanimivo je, da sva imela letal­ski karti za odhod v New Delhi in naprej v Katmandu za 10. septem­ber. Zadnji termin za naskok je bil 2. septembra in pod steno sva se počutila kot v štartnih blokih na startu pomembnega tekmovanja. Za odlog ni bilo več možnosti. S se­boj sva imela izvrstno opremo, morda najboljšo, kar jo je bilo mož­no dobiti. Posebnost so bile tudi trdne viseče postelje, tako da sva se lahko po napornem celodnevnem težaškem delu dobro spočila. V ste­ni sva morala pustiti veliko opre­me, sam sem pustil celo čelado, ki me je spremljala od plezalnih začet­kov ... Menim, da je Silvo leto dni pred tem podcenjeval težavnost in prepričan sem, da bo alpinistični svet šele čez nekaj let pravilno oce­nil najino dejanje.« Po petih dnevih sta izstopila iz stene in čez 10 dni sta se sestala v bazi odprave Alpe-Adria pod Everestom.
»Približno 20 dni po prihodu v bazo sem osvojil svoj prvi osemtisočak. Bil sem zadovoljen, saj je poseben občutek, ko veš, da više ni mogoče. Toda še bolj kot vzpon - potekal je z dodatkom kisika, saj ob ozeblinah, ki sem jih staknil v steni Bhagiratija, nisem tvegal dodatnih poškodb – cenim predvsem psihološko moč, da sva s Sil­vom sploh še zmogla toliko volje in se brez odmora lotila še enega te­žavnega cilja. Prepričan sem, da bi nalogo zmogel tudi Silvo, vendar pa je ostal kratkih rok zaradi bo­lezni.«
Pravite, da bi se po težavnosti dali na prvo mesto Bhaghirati, med Everestom in »desetico« v Mišji pe­či pa bi že morali razmislit, kateri smeri bi dali prednost?
»Delo, opravljeno v Bhagiratiju, se ne more primerjati niti z obema veličastnima Česnovima vzponoma v Jannuju in Lhotseju. Treba je ve­deti, da so smeri, kjer soliranje pre­prosto ni mogoče. Bhagirati je se­veda daleč nad mejo, ki omejuje enega samega plezalca, pa naj bo še tako sposoben.
Everest me je pritegnil predvsem kot ena izmed alpinističnih skrajno­sti in nič več. Zato tudi nisem tve­gal dodatnih ozeblin ali izgubo kakšnega prsta. Veliko bolj zanimi­vo je prosto plezanje. Zahteva raz­gibanost vsega telesa, moč prstov, orientacijo v steni in prav tako veli­ko psihično moč. Smer Sonce v očeh je samo šesta ponovitev - potegnil jo je Darjan Šuc, preple­zala sta jo Francoza Tribut in Cortio, Mariborčan Lukič ter Velenjčan Mojevšek - in čeprav gre za samo 17 m dolgo previsno steno z malimi oprimki, nudi zmaga nad tem biserom veliko zadovoljstvo. Predvsem pa bi dejal, da je prosto plezanje, sedaj ko so klasične smeri z oceno do 6 postale rekreacija, že vstopnica za zahtevne smeri v Cen­tralnih Alpah ali Himalaji.«
Morda še nekaj podatkov iz dos­jeja Janeza Jegliča-Johana: je akti­ven član GRS, občasno se ukvarja tudi z jamarstvom - njegov globin­ski rekord je 911 m, dosegel pa ga je v znamenitem kaninskem breznu Petra Skalarja.

NIKO SLANA

48. BENEŠKI FILMSKI FESTIVAL
Kamniti alpinisti in drugi ekvilibristi
BENETKE, 8. septembra - Reinhold Messner, alpinist, ni hotel na Cerro Torre, da bi tam Wernerju Herzogu igral samega sebe, zato si je ta našel igralca, za katerega se mu je zdelo, da ima od vseh v tem poklicu še najbolj »kamniti obraz« (Vittori Mezzogiorno). Donald Sutherland, ki je dobil vlogo televizijskega novinarja, pa je tukaj zbrane novinarje razveselil z izjavo, da je Herzog resda znan sadist, ampak »sem tudi jaz iz solidnega materiala«. Kdo od njiju je surovejši, pove tale zgodba: ko je režiser svojega igralca prisilil da se je povzpel na vrh neke gore, je ta na vprašanje kaj naj stori, če pade, dobil odgovor, »oglej si panoramo«.
Herzog, čigar film ima naslov Kamniti krik, ta čas pač ne more mimo dejstva, da se v resnici piše Stipetič in da je po rodu Hrvat. Jezika svojega očeta se sicer ni nikoli učil, toda če kdaj, pravi, »sem zdaj z vsem svojim srcem pri Hrvatih«. Mož, ki so ga od nekdaj zanimale svetu malo znane dežele in nenavadni ljudje (avstralski aborigini, Indijanci ob Amazonki, državnik, obtožen celo kanibalstva), ima zdaj lepo priložnost, da gre v deželo svojih prednikov in posname film, kakršni so mu pri srcu.
Nico Papatikis je prijateljeval z Jeanom Genetom, in ker to vedo vsi, je v njegovem Michelu Piccoliju, junaku Ekvilibristov, prav toliko znamenitega dramatika kot katerega koli drugega (nehomoseksualnega) umetnika, ki s svojo slo po brezhibnosti, neomadeževanosti in popolnosti lahko uniči vse, ki jih razumsko in drugače nadkriljuje. Iz mladeniča arabsko-nemškega porekla hoče narediti vrvohodca, ki bi postal zvezda cirkusa, in ko ta drugič konča v bolnišnici, ga prepusti samemu sebi (samomoru) in se osredotoči na drugega, za katerega je pripravljen storiti vse, samo da bi postal pilot ...
Za poslednjo noč, Noč levov, se ne morejo in ne morejo domeniti. Zdaj jim je odpovedala tudi Claudia Cardinale, Rai Uno pa si je premislil in bo na Markovem trgu poskrbel samo za show Pippa Bauda. Njegova nova partnerka naj bi bila Monica Vitti, ki pa hoče najprej vedeti, kakšno vlogo ji TV namenja.

VESNA R. MARINČIČ

ALPINISTIČNE NOVICE

Že z novim vodnikom
Vse več se jih oglaša in sporo­ča, da so novi vodnik Pavla Kozjeka že s pridom preskusili. Mat­jaž Jamnik in Miha Vreča (oba - pa tudi nadaljnji - sta člana AO Šmarna gora in ne AO Raši­ca, kot »se je zapisalo« ob poro­čilu o vzponih v Cordilleri Real) sta 21. avgusta ponovila Stopnice v nebo (9 h), osem dni pozneje pa Jamnik s Tomom Šetino še Serenado (7.30 h); obe v severni steni Triglava. Njuna ocena: zelo lepe smeri, dovolj kompaktna skala.. Zadnjega avgusta pa sta Jamnik in Klemen Čepič prosto ponovila Čihulovo smer v Široki peči.

Zbor športnih plezalcev
Komisija za alpinizem pri PZS sklicuje zbor športnih plezalcev, ki bo v sredo, 11. t. m., ob 18. uri v prostorih PZS. Dnevni red vsebuje dve točki, in sicer formiranje no­ve podkomisije za športno plezanje s kompletnimi nalo­gami in sprejem pravilnika o izobraževanju. Vabljeni so vsi, ki jim ni vseeno za organizacijsko prihodnost šport­nega plezanja.

T. Č.

Tabor pod Mangrtom
Vodja memorialnega tabora pod Mangrtom Peter Podgornik je sporočil, da jim je sicer tudi tokrat nagajalo vreme, vendar je bilanca (ob večji udeležbi) kljub temu dokaj uspešna.
Smer Flamingo je doživela pr­vo ponovitev. Preplezala sta jo Janez Primožič in Slavc Rožič, člana AO Tržič. Cozzolinovo za­jedo sta ponovili navezi Janez Skok - Iztok Tomazin in Zoran Skrk - Aleksander Žgajnar, Podgornik in Filip Bence pa sta gornji del te smeri preplezala v novi varianti (VI+/VI, 260 m, 3.30 h); po velikem kotu v stičiš­če z Gilbertijevo smerjo.

Francoska direktna v Z steni Druja
Dušan Debelak in Tomaž Žerovnik, člana AO Železar-Štore, sta se komaj dobro vrnila iz Boli­vije, kjer sta opravila zahteven prvenstveni vzpon v Z steni Ilampuja (Cordillera Real), že sta se oglasila iz Chamonixa. »21. avgusta sva z Dušanom vstopila v Francosko diretisimo v Druju,« piše Žerovnik. »Prvi dan sva zle­zla na polico - 11 raztežajev. Bilo je kar precej nabito, seveda pa ni ravno lahko plezati 6b s tež­kim nahrbtnikom in opremo za nadaljnje - tehnične raztežaje. Na polici sva prespala in nasled­nji dan splezala še preostalih sedem raztežajev (A1/2). V njih pa so bili za razliko od spodnjega dela, klini praktično le na stojiš­čih, vmes le sem in tja kakšen. Vzpon sva zaključila tako, da sva se iz 18. raztežaja z vrvjo spustila nazaj na polico in še naprej do vznožja.«
O Francoski direktni smeri v zahodni steni Malega (Petit) Druja, 3733 m, pravzaprav nima­mo ravno veliko podatkov (kaže, da je doslej naši še niso ponavlja­li). V lanski številki Vertical Special je »Directissima francaise« ocenjena z ED, 500 m, Sb/A3. Nekako tako jo ocenjujeta tudi naša dva, le da sta »tehniko« zni­žala na A2-3, plezala pa sta jo skupaj približno 22 ur. Smer je septembra 1982 prva preplezala naveza Bruel - Giot - Profit. Po sredi »rdečega stebra«, med Ameriško direktno (Harlin--Robbins, 10.-13. 8. 1965, ocena ABO, 1000 m, 7a) na levi in Grossovo smerjo (Tomaž Gross solo, 20. 4. - 8. 5. 1965, ocena ED, 500 m, 6, A3).

FRANCI SAVENC

Četrti na Everestu
Leopold Sulovskv (37) je četrti državljan ČSFR, ki se je povzpel na najvišji vrh sveta Everest (8848 m). Pred njim je to uspelo Damjanu in Psotki (1984) ter Justu (1988), pri čemer se zadnja dva z gore nista vrnila.
Sulovskv je postal član italijan­ske odprave, ki si je zadala načrt, da prva prepleza Nortonov ozebnik na dokaj nenavaden način. Eden izmed prvotno predvidenih članov je zbolel, za to je izvedel Jiri Novak in - češkoslovaško podjetje SNIP je v desetih dneh uredila kompletno sponzorstvo! Bili so mala odprava, brez kisika in pritrjenih vrvi. Fausto de Ste­fani je ozebel in več dni so pora­bili, da so ga spravili v bazni ta­bor. Sulovskv je zbolel in zamu­dil precej aklimatizacije . .. Kljub temu je 17. maja z Battistom Bonalijem preplezal načrtovano smer in se povzpel na vrh. Glav­ne težave v Nortonovem ozebniku so menda v skali na višini 8400 m.

FRANCI SAVENEC

Realizacija načrtov KA PZS
Iz gradiv Komisije za alpini­zem PZS je razbrati, da je vod­stvo letos kar zadovoljno z reali­zacijo načrtov. Od predvidenih šestih tekem za svetovni pokal so se naši plezalci aprila udeležili tekme na Dunaju, računajo pa tudi na udeležbo v drugih petih. (KA je letos prvič zbrala dovolj sredstev za te namene, organiza­torji tekme na Japonskem pa se našim tekmovalcem menda zago­tovili tudi brezplačni prevoz in bivanje pri njih).
Institut za šport je v okviru rednih meritev vrhunskih šport­nikov pripravil tudi meritve na­ših. Pod vodstvom mag. Bojana Leskoška (ki je tudi selektor naše reprezentance) se jih je udeležilo 11 plezalcev in 1 alpinist. (Vabili pa so jih skupno 17). Na progra­mu so bili trije seminarji, ki so jih vse tudi realizirali: za plezanje v zaledenelih slapovih z izpopolnjevalnim za alpinistične inštruk­torje Tamar) ter seminarja za Al na Komni in v Avstriji. Razen tega KA krije stroške enega gor­skega vodnika, ki sodeluje v šoli za nepalske GV v Manangu. Opravljen je bil tudi že seminar za trenerje in vaditelje (športne­ga) plezanja, medtem ko je za sodnike in oblikovalce smeri pred realizacijo.
Kot vemo, so znova oživeli Alpinistični razgledi (problem pa je še vedno seznam naročnikov), zaključujejo se priprave za novo izdajo učbenika Alpinistična šo­la, za šolanje športnih plezalcev pa naj bi ga šele pripravili in to po skripti Vilija Gučka.

FRANCI SAVENC

Odprava BiH prva naša na Han Tengriju
Alpinisti iz Sarajeva pod vodstvom Muhamede Gafiča v Sovjetski zvezi
Komisija za alpinizem in odprave PZ Vojvodine, ki usmerja svojo aktiv­nost predvsem v pripravo obiskov go­ra v SZ, je tudi za letos razpisala obisk Ticn Sana oziroma dveh (od petih) sovjetskih sedemtisočakov Han Tengrija in Pika Pobedi.
Realizacijo odprave pa so prevzeli alpinisti iz Sarajeva pod vodstvom Muhameda Gafiča. Nekaj časa je bilo slišati, da bo v njej tudi kak slovenski alpinist, toda odpotovalo jih je le šest: ob vodji še Muhamed Šišič, Naim Logič (oba Sarajevo), Edin Durmo (Ze­nica), Mirza Todorovič (Tuzla) in Dragan Zlatanovič iz Beograda. Na poti so bili menda štirideset dni, vrnili pa so se s prvim jugoslovanskim pri­stopom na Han Tengri (Chan-Tengri, po novih podatkih 7013 m, preje 6995 m). Na ta, najsevernejši sedemtisočak, so se povzpeli z ledenika Imilčik, kjer so imeli bazo na višini 4000 m. Po aklimatizaciji (ko je zbolel Todorovič) so postavili štiri tabore, na 4300,5200, 6000 in 6500 m.
Na zaključni vzpon so krenili 5. av­gusta ob 11. uri. Do višine 6900 m jih je šlo vseh preostalih pet. Potem pa je Šišič dobil ozebline (v tem predelu temperature okoli -30° C, kot piše v literaturi, niso nobena redkost) in se je moral vrniti. Četvorica pa je srečno prišla na vrh in sestopila do 6500 m. Potem pa so morali žal poklicati po­moč helikopterja, ker je dobil ozebli­ne še Zlatanovič.
O podrobnostih bomo poročali, ko dobimo uradno poročilo.

FRANCI SAVENC

  09.09.1991


Doslej (po)objavljene Alpinistične novice 
pa izpis objav:

o alpinizmu | o odpravah ipd.| o prvenstvenih


 

Vir: arhiv planID

 

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

ARHIV

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.