Delo, Šport: ... Naši alpinisti vodilni v lepih perujskih Andih
Poleg zahodne stene Chacraraja še tri prvenstvene smeri - Andrej Markovič s soplezalcema preplezal dve zahtevni novi smeri
V zadnjih nekaj letih so slovenski alpinisti v kordiljeri Blanci v Peruju preplezali celo vrsto zahtevnih prvenstvenih smeri. S svojimi vzponi se tako uvrščajo med najuspešnejše obiskovalce tega lepega gorovja. O izrednem uspehu odprave PK Rifnik, ki je preplezala zahodno stena Chacraraja, smo že poročali, sedaj pa so se s tremi prvenstvenimi smermi domov vrnili tudi člani meddruštvene odprave, ki so jo sestavljali Franc Gričar, Ava Baloh, Matej Zorko, Metod Kovačič (vsi Posavski AK), Marjan Zver (PK Alp Šport Novo mesto), Andrej Markovič (AO Novo mesto), Silvo Babič (AO TAM Maribor), Špela Hleb (AAO Kozjak Maribor) in Matej Meglič (AO Tržič).
Že štiri dni po prihodu v Huaraz so se vsi, razen Mateja Zorka, za aklimatizacijo povzpeli na Urus (5490 m). Zorko se je dan kasneje sam povzpel na Malo Ishinco (5400 m). Ava Baloh in Metod Kovačič sta opravila še pristop na Ishinco (5430 m), potem pa se je začelo zares.
Andrej Markovič in Matej Zorko sta 29. junija preplezala prvenstveno smer Mazohizem (ED-, V, 85 st./IV+, 60 - 70 st., 1000 m) v severni steni Ranrapalce (6128 m). Noč pred vzponom sta prebivakirala na ledeniku pod steno in ob štirih zjutraj vstopila. Težave so ju prisilile, da sta se navezala že v spodnji tretjini stene in nato navezana plezala vse do vrha. Naklonina ledu se je gibala med 55 in 70 stopinjami, na izstopu pa je dosegla celo 85 stopinj. Sredi stene sta preplezala skalni skok (V). Pod vrhom so ju zaustavili previsi, čez katere bi lahko splezala le s pomočjo tehnike, vendar pa za to nista imela dovolj opreme. Problem sta rešila s štiri raztežaje dolgo prečko v levo. Na greben sta priplezala že v temi po 16 urah plezanja. Po grebenu sta se še uro in pol prebijala proti vrhu, nato pa 30 višinskih metrov pod njim bivakirala. Noč je bila zelo naporna, saj nista imela opreme za bivak, liter in pol vode, ki sta ga vzela v steno, sta popila že med plezanjem, hrane pa jima je zmanjkalo, še preden sta sploh vstopila!
Zjutraj sta se zaradi Markovičevih ozeblin po nogah odpovedala vrhu in sestopila po vzhodni steni. Čez težja mesta sta se spuščala po vrvi, med kratkimi počitki pa so se jima kar zapirale oči. Po 13 urah sta bila spet na ledeniku, kjer sta še enkrat bivakirala. Naslednji dan sta se srečala s Silvom Babičem in Vilijem Bauerjem, ki sta ju čakala v bazi. Ker je tudi njima že zmanjkalo hrane, sta se Markovič in Zorko lahko najedla šele po povratku v Huaraz. Brez hrane sta bila kar 60 ur!
PO VZPONU - Andrej Markovič pod južno steno Churupa (foto: Andrej Markovič) Popravek
Markovič si je v Huarazu privoščil le dva dni počitka, potem pa z Matejem Megličem odšel pod južno steno Churupa (5493 m). Po težavnem ledeniku (50 - 60 st., eno kratko mesto pa celo previsno) sta prišla do vstopa in preplezala dva raztežaja, nato pa ju je zaustavil skalni previs, za katerega bi potrebovala debele kline. Vrnila sta se v Huaraz, kupila potrebno opremo in 12. julija zares vstopila. Po težavnem previsu (A3) ju je čakal prestop v navpično ledeno svečo. Višje se je naklonina gibala med 70 in 80 stopinjami, na izstopu pa sta naletela na previsen led.
Že v temi sta priplezala na vrh in si točno na njem izkopala poličko in spet brez opreme, hrane in pijače počakala do jutra. Z dnem sta začela sestopati po Peruaskem žlebu (60 - 80 st.) desno od njune smeri in popoldne sta bila spet na ledeniku.
Smer sta poimenovala Eleven Joints (ED+, VI, A3, 95 st./V, A1-2, 65 - 75 st., 500 m). Smer je objektivno zelo nevarna, saj poteka v vpadnici serakov, težave v skali pa so primerljive z Žalostno sovo v Ospu.
Tretjo prvenstveno smer so 3. julija preplezali Silvo Babič, Špela Hleb, Marjan Zver in Matej Zorko v južni steni Ocshapalce (5881m). Cela smer poteka v ledu. Glavne težave so zbrane v štirih raztežajih, kjer se naklonina ledu giblje med 70 in 85 stopinjami. Vzpon so zaključili na grebenu, saj je bil le-ta tako oster, da se na vrh niso mogli povzpeti. Sestopili so s spusti po vrvi prek iste smeri. Ime nove smeri je Ludix-El gato bianco (Beli maček) (ED-, 85/65-80 st., 550 m, 8 h).
Za konec te uspešne odprave so se na najvišji vrh Peruja Huascaran Sur (6768 m) povzpeli Ava Baloh, Metod Kovačič in Špela Hleb, dva dni kasneje pa še Silvo Babič. Marjan Zver in Matej Zorko sta preplezala klasično smer (50-60 st.) v zahodni steni Huascarana. Med sestopom sta bivakirala na višini 6000 metrov.
Odpravo so omogočili Renova Novo mesto, PD Novo mesto, Lu-dix avtotrgovina, Tehnoart, Gradiš, Bogo Sport, Jutranjka, Foto Amida, Promontana, Alp Sport, SMAK s.p. Silvester Murgelj, Kodak Express, New Line, Resa, Tiha, Vista 21, BTC NM, Reklam studio, Žito, Labod, Granit, Telekom, Baby center, Cvetličarstvo Irena in Gradmi.
MIHA PETERNEL
Marjan Oblak - 70 let
Sedemdeseta leta življenja je za večino ljudi čas, ko je treba pogledati nazaj, premisliti kako je bilo in seveda dodobra utrditi vsak korak, ki kaže naprej. Nekaterim je dano, da ta čas dožive in tako tudi ravnajo. Mednje je stopil Marjan Oblak. Ni samo te dni delal tako; od nekdaj mu je bila preudarnost voditeljica njegovih novih stopinj in vedno je videl dlje od tistega, do koder seže roka. Zato nikakor ne more biti naključje, da so ga zapeljali griči, hribi in gore.
Še zelo mlad je spoznal, da so ravna polja in nižine sicer lepe, a da jih prav vidiš je treba stopiti malo višje. Tako se je začela njegova planinska pot v Planinskem društvu Škofja Loka. Ni se samo sprehajal in plezal. V vseh teh letih je tudi gradil. Bil je zraven na Lubniku, Jančah, Kumu, Kredarici, Zasavski planinski poti in še kje. Vodil je Planinska društva in Medobčinska planinska društva. Bil je na čelu Planinske zveze Slovenije. Še sedaj je predsednik PD Ljubljana matica, ki ima 7640 članov in upravlja s planinskimi domovi na Kredarici, pri Sedmerih Triglavskih jezerih, na Komni, pri Slapu Savice in v Kamniški Bistrici.
Razširjena in obnovljena Kredarica mu je julija letos ob svoji 100-letnici hvaležno pomežiknila.
Zgodi se, da človek, ki je profesionalno delal vse življenje še največ na finančnem področju noče ostati zgolj finančnik. Delal je v Predilnici Litija, na litijski Občini, na ključnih finančnih funkcijah tako v Sloveniji, kot bivši Jugoslaviji, Tudi sedaj uspešni Cankarjev dom ni ušel budnemu očesu človeka, ki je vedel, da je treba dolgove čimprej odplačati tudi zato, da bo Slovenec ne le žalosten, ampak tudi kulturno zadovoljen.
»Planinstvo ni samo šport, je tudi kultura« je bilo zapisano v pogovoru z njim že pred leti. Zato ni mogoče na Marjana Oblaka pomisliti ne da bi bila misel brez njegovega prispevka v kulturi. Lahko bi po vrsti našteval njegovo nagnjenost k kulturi že iz mladih let do izvolitve za predsednika kulturno-prosvetnega društva in kasneje predsednika DPD Svoboda v Litiji, a je podatkov preveč za razmišljanje, kaj vse je počel, delal in ustvarjal v svojem življenju z namenom, da bi sosedje, sovaščani, someščani in sodržavljani več vedeli o zgodovini slovenske kulture in videli v njeno prihodnost.
Vsekakor ni mogoče obiti eno njegovih najpomembnejših zaslug s tega področja. Grad Bogenšperk, pomembna Valvasorjeva dediščina Slovencem, danes ne bi mogel biti tak kot sedaj živi, če ne bi on v sedemdesetih letih storil kar je bilo nujno potrebno. Okrog sebe je zbral nekaj zagnanih someščanov in tudi drugih strokovnjakov, ki so storili tisto, da se je potrdila misel pisatelja »ne le kar mora, kar more to možje storiti dolžan«.
Svojo ljubezen do narave potrjuje tudi pri organizaciji Evropske konference gojiteljev malih živali, ki bo maja prihodnjega leta na Brdu pri Kranju. Tudi to bo nova priložnost za promocijo Slovenije.
Deloven, preudaren, zvest prijatelj z največjo mero odgovornosti pri svojem delu je tudi pri sedemdesetih. Leta minevajo, vendar kot sedaj kaže je slovenski pesnik tudi zanj zapisal: »Srce pa gor mi sili ...«
Znanci in prijatelji mu želimo trden korak in krepko srce na poti v tretje tisočletje.
IVAN GODEC
ALPINISTIČNE NOVICE
Sam v Mangartu
Janko Meglič je opravil prvo ponovitev smeri Žlehtnobca (V - VI, 1000 m, 3 h) v severni steni Velikega Mangarta. V spodnjem delu je bila skala dobra, zgoraj pa mestoma krušljiva. Na nekaterih mestih je imel težave z orientacijo. Zanimivo je, da je tudi prvi vzpon po tej smeri opravil samohodec, in sicer Filip Bence lansko leto.
Nov vodnik za Čo Oju
Jan Kielkovvski, ki vedno znova preseneča z izdajo alpinističnih vodničkov za Himalajo, se je tokrat izkazal še z eno - pravo vodniško izdajo. Potem ko je leta 1988 izdal dva ločena - in tiskarsko povsem enostavna - vodnička za skupini Čo Oju in Kjadžo Ri, je tokrat pri Expro, mali poljski založbi planinske literature (ul. Opawska 16/16, PL-44100 Gliwice), izdal še popravljeno in dopolnjeno knjižno izdajo. Enakega (A5) formata in enako podatkovno bogata vsebina, z obilico grebenskih zemljevidov in risb gora z vseh mogočih strani, seveda z včrtanimi smermi in variantami. Naštete so vse znane akcije (odprave) in vsaj prvi pomembnejši pristopi; za glavne vrhove pa je pripravil popolne preglede do začetka 1995. Zanimivo, da je zadnja odprava na seznamu za Čo Oju prav naša, slovenska (AO Impol), zadnji omenjen pristopnik pa Aco Pepevnik. Novost, ki pa je delo zelo obogatila, sta imenski kazali na koncu, posebej za geografska imena in osebe. In - vodnik je - za razliko od vodničkov, ki izhajajo v poljskem - izšel v angleškem jeziku.
FRANCI SAVENC
Odlični vzponi mladih Škofjeločanov
Že nekaj časa je jasno, da v Škofji Loki raste nov rod odličnih plezalcev. Blaž Rant (12 let) in Primož Žitnik (15 let) sta 19. julija preplezala smer Sonce v očeh (8a+ oz. X-) v Mišji peči in tako pokazala, da velja na njiju tudi v prihodnje resno računati.
Smer sta naštudirala že lani jeseni. Po rednem treningu na umetni steni jima jo je letos uspelo preplezati smer v tretjem poskusu. Za Blaža Ranta je to že druga smer spodnje desete stopnje, saj je lani preplezal Goža (8a+) v plezališču Pod Sušo. Primož Žitnik pa je šele letos aprila, ko je preplezal San Pedra (7c+), opravil svoj prvi vidnejši vzpon.
(M. P.)
Nad Mangartsko dolino
Stene nad Belopeškimi jezeri, še posebej Vevnica in Koritniški Mali Mangart, so že dolga leta priljubljen cilj naših alpinistov. V zadnjem času so v teh stenah, ki sicer stojijo v Italiji, naši alpinisti preplezali tudi večino novih smeri. Zato je še posebej razveseljivo, da sta se Filip Bence in Peter Podgornik, ki imata na tem področju veliko svojih prvenstvenih smeri, lotila izdelave novega plezalnega vodnika. S pomočjo Tineta Miheliča in Francija Savenca sta delo tudi dokončala.
Vodnik je izšel kot posebna izdaja revije Grif. V njem so opisane vse smeri v vseh stenah nad Mangartsko dolino. Na shemah smeri se lepo vidi, da kaj dosti prostora za prvenstvene vzpone v obeh glavnih stenah ni več. Bistvene informacije so podane tudi v italijanščini. Edina pomanjkljivost vodnika je, da grafično ni najbolj mikavno izdelan.
(M. P.)
Čez mejo na Olševi
Sredi junija so na novo markirali pot (pred davnimi časi je že bila) od Koče pod Olševo (Sv. Duh) na prehod Kolarjev vrh. Pot vodi s panoramske ceste pod cerkvijo (1242 m) na sever, sprva strmo po stezi do gozdne ceste (vožnja ni dovoljena), potem po njej do konca. Dalje pa po vlaki nad grabnom in levo po starem kolovozu, mimo izvira in ostanka stare stražarnice. Nad njim je meja z mejnima kamnoma XXII/32 in 33. Med njima je dovoljen prestop le-te (napisa o prepovedi pa menda še niso odstranili). Na avstrijski strani gremo lahko do Sv. Lenarta (1334 m) ali pa ob meji navzgor do drugega prehoda, ki je pri kamnu XII/11. 1575 m visoko. Tu je - le nekaj korakov levo od označene planinske poti Sv. Duh - Rogar - Potočka zijalka - možen ogled naravne znamenitosti Skalna vrata (1508 m, pred njimi žična vrv), lahko pa se povzpnemo tudi na Obel Kamen (tri žične vrvi in oprijemni klini).
Okoli 15 minut nad Potočko zijalko (1675 m) je razcep. Tu se na levo odcepi na novo markirana pot. ki vodi po prisojnem pobočju na Obel Kamen (1883 m, 15 minut). Od mejnega kamna XXII/4 je lep pogled k Sv. Duhu, pri kamnu št. 3 pa sta na avstrijski strani skrinjica in križ.
Obvestilo, ki ga je pripravil Božo Jordan, je pomembno tudi zato, ker na novo markirana pot še ni označena z rdečo barvo na najnovejši karti (Kamniške in Savinjske Alpe 1:50.000), vrisane pa tudi niso gozdne ceste nad Sv. Duhom in Rogarjem. Del opisa poti pa je bil nedavno objavljen v Planinskem vestniku.
(F. S.)
Irena Turnšek
30. julija se je v steni Aiguille du Midi nad Chamonixom smrtno ponesrečila 29-letna Irena Turnšek iz Žalca. V desetih letih plezanja je opravila preko dvesto vzponov v skali, ledu in zaledenelih slapovih.
Vsi smo občudovali njen izjemen pogum, ki nam je mnogokrat dajal zagon, njeno trmo, s katero nas je včasih spravljala ob živce, in njeno sproščenost pri komuniciranju s soljudmi, zaradi katere je bila priljubljena tudi kot pedagog.
Ne bi naštevali njenih odličnih vzponov, naša želja je, da bi zmogli s čim vrednim zapolniti vsaj delček vrzeli, ki jo je njen prezgodnji odhod napravil najbližjim.
Ko je Irenina duša že bdela nad nami, smo zbrani na vrtu njene domače hiše spet začutili ves smisel medčloveške povezanosti - v današnjem času vse prepogosto zabrisan in izgubljen smisel.
Njena sončna vedrina in spomin na rahlo priprte smejoče oči bosta ostala z nami - kot zlati prah v večni reki življenja.
Prijatelji iz PK Rifnik Šentjur in AK Planika Mozirje