Delo, Šport: ... Tržičan z zmajem z vrha Kilimandžara
Odmeven dosežek zmajarsko-planinske odprave PD Planja v Afriki - Tomazin poletel najviše
OD NAŠEGA DOPISNIKA
NAIROBI - Zmajarsko planinska odprava na Kilimandžaro, ki se je je udeležilo 16 članov planinskega društva Planja iz Ljubljane, je dosegla svoj namen. Iztok Tomazin, 26-letni zdravnik iz Tržiča, se je namreč z zmajem uspešno spustil z najvišjega vrha Afrike in tako dosegel doslej največjo višino, s katere se je doslej spustil kak jugoslovanski zmajar.
Iztok Tomazin je štartal malo pod vrhom Uhuru peaka, ki je visok 5895 m, izkoristil je ugodne pobočne vetrove tako, da se je dvignil še približno sto metrov nad vrh Kilimandžara. Na višini 6000 m je jadral dobro uro, potem pa se je spustil na stezo 40 kilometrov oddaljenega letališča, ki leži jugozahodno od zasneženega vrha, v bližini mesteca Moši. Celoten polet, ki je bil izredno dobro pripravljen, je trajal nekaj več kot uro in pol.
Kot poročajo dopisniki, je bil jugoslovanski zmajar deležen precejšnje pozornosti, čeprav ni bil prvi, ki je združil alpinistični dosežek z zmajarskim znanjem na tej najvišji gori v Afriki. Iztok Tomazin pa je vsekakor med tistimi športniki, ki so svoj podvig najbolje izpeljali. Po podatkih tanzanijskih turističnih organizacij je bilo doslej nekako 20 poletov, vendar pa se še nihče ni povzpel tako visoko. Znano je, da pristop na zasneženi vrh, kljub vsemu ni tako enostaven. Skoki z nižjih pobočij so bili zato krajši, pristanki so bili nenačrtni, štirje poleti pa so se končali tragično, ponesrečenih zmajarjev pa zaradi divjine, niso našli.
Alpinistični del odprave je vodil znani alpinist Ničo Kregar, odskočišče pa so si pripravili na Gylmants pointu na višini 5740 m. Po poletu je četverica alpinistov nadaljevala z vzponom na vrh. Odprava je nalogi opravila v štirih dnevih.
Zanimivo je še, da so se jugoslovanskim alpinistom in zmajarjem pridružili še naši delavci v Tanzaniji, ki so tudi sicer planinci. Med temi člani odprave je bil tudi snemalec, tako da si lahko obetamo, da bomo posnetke videli tudi na naši televiziji.
DRAGAN STEFANOVIČ (Delo, 9. 2. 84)
ALPINISTIČNE NOVICE
Z besedo in sliko
V torek, 14. t. m., bosta kar dve zanimivi predavanji, Kranjčani vabijo na diapredavanje »Pamir 83«, ki bo v kinu Center s pričetkom ob 20. uri. Mariborčani pa pripravljajo predstavitev odprave »Kavkaz 83«, ki bo ob 17. uri in ob 19.30 v prostorih Visoke tehniške šole na Smetanovi 17. Predaval bo Ljubo Hansel.
Slovenska radijska postaja Radio Trst A je že večkrat pripravila oddaje o planinstvu. Pred dvema letoma so imeli serijo 13 oddaj na temo Zgodovina SPD Trst, lani pa so imeli enako dolgo »Filozofija in psihologija alpini-zma«. S ponedeljkom, 16. januarja, pa so začeli s ciklusom »Sedma stopnja sreče«, ki ga je pripravil Igor Škamperle. Vsak ponedeljek ob 8.10 je na sporedu, trajala bo tri mesece, z njo pa bo Igor predstavil svojo alpinistično pot po štirih kontinentih.
Malo vzponov
Bogdan Biščak in Igor Škamperle, sta preplezala vse tri slapove nad Tamarjem. Z Igorjem Mezgencem (vsi AO Postojna) 11. decembra (lani !) tistega nad votlino (V/85, 70°), 2. januarja sama Srednjega (V+/90, 75°) in Desnega (V—/85, 70°) z Bojanom Počkarjem 5. t. m. Led je bil nazadnje veliko boljši kot za Novo leto. (Škamperle predlaga, da bi ocen zaledenelih slapov zajela tudi splošno oceno, ne le naklonino; za Luciferja npr. predlaga V+, za Blatni graben VI- itd.)
Mokre peči v Martuljku (Lucifer) so preplezali večkrat. 27. januarja dve kranjski navezi: Srečo Rehberger-Bine Šter in Igor Kalan — Jože Povšnar, dan kasne je pa še ena - brata Štremfelj. Istega dne sta ga zmogla tudi Metka Fon in Marko Kogoj iz Soškega AO. Oba dneva je po slapu tekla voda. V nedeljo, 5. t. m., sta plezala Mokre peči, toda kakih 30 m bolj desno kot običajno (»zavese«) Peter Markič in Marko Štremfelj (oba AO Kranj).
V torek 7. t. m. sta Miro Kranjc (AO Črnuče) in Boris Osolnik (Akademski AO) preplezala osrednji slap nad Tamarjem. Sandi Marinčič, prav tako član Akademskega AO, pa je sam opravil štiri take vzpone, desnega je preplezal v vzponu in sestopu.
Borut Bergant in Dušan Markič (oba AO Tržič) pa sta 27. januarja preplezala Kozorogovo smer (IV+/III-IV, 500 m, 4 h) v Begunjščici. Sicer pa so (še posebno letos) razmere v Karavankah vse prej kot dobre.
Tisti, ki niso izkoristili obdobja okoli Novega leta, na zimsko sezono pa so težko in trenirali, po malem kar obupujejo. Doma nič, na tujem nič.
Le sem in tja kak zaledenel slap ali krajša smer v kopni steni. Ob teh »nemogočih« razmerah so imeli češkoslovaški alpinisti res še najbolj prav, da so plezali pač tam, kjer se je dalo in so svoj problem - sistem jam in redkih peči na stiku med Veliko črno steno in Osrednjim stebrom v triglavski steni, raje pustili za drugič.
***
Največ pogovorov se vrti okoli Pajkove strehe v jami Osapske stene.
Vzpon je zahteval odlično tehniko in dobro telesno pripravljenost, v tem so si praktično vsi edini. Ob tem pa so si izbrali tudi (verjetno) najboljšo formacijo. Kje pa je še kaka podobna streha?
S plezanjem smeri, ki je sedaj imenovana Pajkova streha, je zgleda začel Luciana Cergol leta 1979. Za njim je poskusil tudi Janez Sabolek (in morda še kdo). V začetku letošnjega leta je v »stropu« jame že tičalo kakih 15 svedrov, Jelič, Silvo Karo in Franček Knez, ki so si to smer v bivakih pod Fitz Royem zamislili kot problem št. 1, pa so začeli 7. januarja letos. Potem so plezali, povprečno po šest ur na dan, saj več zaradi slabe svetlobe ni bilo mogoče, še naslednji dan, čez vikend, 14. in 15., preteklega meseca in v soboto, 19., in nedeljo,
30. januarja, ko so nekako opoldan srečno zaključili. V prvih treh raztežajih so varovali kar s tal, vrv so po zaključku pustili viseti s stropa... in menjavali so se. Torej malo podobno ekspedicijskemu načinu plezanja. Za ponavljalce pa je bistveno, da je v prvih petih raztežajih ostalo v steni vse, šele naprej bo potrebno na težjih mestih zabiti kak klin. In - tudi še od konca tretjega raztežaja se je še mogoče direktno spustiti k tlom (vsaj na drevo, ki igra tam spodaj pomembno vlogo).
Iwa To Yuki
LJUBLJANA - V decembrski številki revije Iwa To Yuki je med vestmi kronike omenjen tudi F. Knez z dvema prvenstvenima vzponoma v Centralnih Alpah. To je smer v S steni Eigerja in pa smer v J steni Matterhorna, ki jo je preplezal skupaj z Galufom in Tučičem. Nekaj srednjih strani pa je posvečenih prostemu plezanju v avstralskih stenah. Opisana pa je tudi Japonska smer v Shivlingu.
Trije člani odprave so 7. septembra dosegli vrh po južni steni, spustili so se po Z grebenu.
ANDREJ KNIFIC IZ MEDVOD SE JE LANI KAR 435-KRAT POVZPEL NA PRILJUBLJENO IZLETNIŠKO TOČKO
Na Šmarno goro po zdravje
LJUBLJANA, 11. — V zadnjem času smo priče vsakovrstnim tekmovanjem in postavljanjem najrazličnejših rekordov, tako posameznikov, kot skupin. Novica, da se je Medvodčan Andrej Knific lani kar 435 krat povzpel na vrh Šmarne gore, je tudi »dišala« po rekordnem dosežku.
Andrej Knific, 60-letni upokojenec iz Medvod, Cesta na Svetje 26, pa je ob našem obisku ovrgel to rekordersko zavzetost:
»Res sem bil lani kar 435 krat na Šmarni gori, toda ne zaradi rekordnega dosežka, ampak zdravja. Zaradi bolezni vratu in hrbtenice sem že deset let upokojen. Bolečine v glavi in hrbtenici so bile neznosne in po nasvetu zdravnikov sem začel pred petimi leti hoditi na Šmarno goro. Najraje se na pod odpravim zjutraj. V obe smeri hodim približno tri ure. Lani poleti pa sem hodil dvakrat na dan. Zame je ta izletniška točka najlepša daleč naokoli. Tod sem spoznal nove prijatelje, z nekaterimi se tako videvam vsak dan. Malo pokramljamo in čas hitro mine.«
Andrej izhaja iz kmečke družine in je veliko pomagal bratu na domači kmetiji. Po službovanju v Ljubljani, je bil nekaj časa še v Donitu, zadnjih 13 let pa v Colorju kot skladiščni delavec. Opravljal je različna težka fizična dela in tako poškodoval hrbtenico. Pravi, da sta zanjo največja sovražnika prepih in prehlad. V zagnanosti za delo ni bilo časa in ne možnosti preobleči mokrih oblačil. Začelo se je z bolečinami v vratu, obiskom pri zdravniku, specialnimi pregledi, bolniškim staležem, po enem letu pa je bil invalidsko upokojen.
»Čeprav mi je včasih že kar nerodno, ko ljudje pravijo, da mi nič ni, ko se vsak dan odpravim na Šmarno goro, vztrajam. Po prečuti noči in močnem glavobolu se v hoji sprostim in zdi se mi, da se mi je zdravje izboljšalo. Najrajši pa grem sam, tako, da hojo prilagajam trenutnemu razpoloženju. Tudi slabo vreme me ne odvrne od načrtovane poti, saj mi sicer tisti dan kar nekaj manjka, pa tudi slabše se počutim.«
Andrej težjih fizičnih del ne more opravljati, zato pa rad poleti pomaga ženi Miri na vrtu, rad posluša glasbo, varuje vnuke, včasih opravi krajšo planinsko turo in če se le da, gre tudi na morje. Pravi, da s hojo ne pridobi samo kondicije, temveč se psihično sprosti, kar mu lajša bolečine in vsakomur priporoča hojo.
Priznati moramo, da Andrej s svojo vedrino skrbi za dobro razpoloženje v hiši, aktiven pa je tudi pri medvoškem društvu upokojencev, kjer z veseljem raznaša vabila in pobira članarino.
FRANCI ROZMAN ( Lj. D, ?.2.84)