Išči

Arhiv

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Objavljalci

Authors

Arhiv

AN - 13.04.1987

Delo, Šport: ... Tudi »Marjan 87« je uspel - Tokrat odločala hitrost

Na drugem tekmovanju v športnem plezanju na pobočjih Marjana v Splitu sedem finalistov z enakim številom točk - Odslej vsako leto
SPLIT - Vseh sedem finalistov II. tekmovanja v športnem plezanju na pobočjih Marjana je imelo enako število točk, vsi so po enkrat zdrsnili (v smeri Glorija) ... Najprimerneje bi zato morda bilo, da bi bili zmagovalci vsi. Po propozicijah pa so se morali sodniki (glavni je bil Stanko Gilič, njegov pomočnik pa Igor Jelačič) zateči po pomoč k štoparici.
S časom 9:32,1 je postal zmagovalec Tadej Slabe (Lj. Matica). Le pet sekund počasnejši je bil Vili Guček (Trbovlje). Z nekaj večjim zaostankom - časovna norma je bila deset minut za eno smer - sta jima sledila Tullio Ferluga (Slovensko PD Trst, 9:58,4), Metod Škarja (Mengeš, 11:16,3), Igor Jamnikar (Lj. Matica, 13:21,3) itn. Če pa bi odločala najvišja točka, ki jo je tekmovalec dosegel (to je nov predlog), kar bi dajalo večji poudarek usposobljenosti za premagovanje težav, pa bi zmagal Marko Lukič (sicer šesti, s časom 14:17,2). Toda odlomil je oprimek in spet bi bila krivica, saj so bili tisti, ki so plezali za njim, seveda precej na slabšem. Vseh tekmovalcev je bilo 30, prišli pa so iz Ljubljane, Maribora, Nove Gorice, Mengša, Reke, Slovenj Gradca, Splita, Subotice, Štipa, Trbovelj, Trsta in Zagreba.
Tudi v ženski konkurenci je bila letos večja konkurenca. Za najbolje pripravljeno se je namreč potegovalo šest plezalk iz Slovenije in Hrvaške. Zmagala je Simona Škarja (Mengeš, 405 točk), pred Elo Leskovšek (Lj. Matica, 385) in Sunčico Baučič (Mosor, Split, 105). Plezale so tri smeri: Pentagana (VI), Popaj (VII/VI+) in Anya (VIII-); zadnjo sta preplezali le prvi dve.
Plezalci so tekmovali v štirih smereh: Sara (VII+), Gracia (VIII-), Bolero (VIII+) in Gloria, s ploščo ocenjeno (vse navedeno so ocene organizatorjev, naši predstavniki pa smatrajo, da so morda nekoliko visoke) s IX.
Kaže, da bodo morali organizatorji tovrstnih tekmovanj v prihodnje bolj paziti predvsem pri izbiri (nadelati) smeri. Videti je namreč, da ima plezanje »na pogled«, še posebno če gre za tekmovanje, tudi za dobre tekmovalce, omejitev nekje pri VIII stopnji. Idealno bi zato bilo, če bi bile lahko smeri zato višje in da bi se težave v njih kar se da enakomerno stopnjevale. Samo merjenje centimetrov, koliko nad zadnji klin se bo kdo povzpel, najbrže še ne bo rešitev, tudi z več sodniki ne.
Ob tem pa seveda nastane vprašanje, kje so taka (idealna) plezališča? In kdo bo taka tekmovanja sploh organiziral?
Kot je znano, naslednje pripravljajo reški alpinisti. V dneh od 29. do 31. maja bo in spet ob morju, na zahodnih pobočjih Učke. Vlado Paušič pravi, da se bodo potrudili kar se da, da so tereni primerni in za tekmovalce iz naše republike hitro dostopni.
Vse več je slišati o odprti hrvaški ligi, o štirih tekmovanjih, ki naj bi sčasoma prerasla v jugoslovansko ligo. Pri nas pa je vse tiho. Slovenski športni plezalci so prav gotovo (še) trdno v vrhu. Kako pa bo, če bodo le »gostovali«? Tudi na drugih področjih se nam je že krepko maščevalo, ker smo samo čakali na vabila, v zameno pa nismo nudili (skoraj) ničesar.
Kot pravijo vsi, je tekmovanje minilo v odličnem razpoloženju. Prvi dan je sicer pihal močan jugo, zato pa je bil drugi sončen. Ni manjkalo glasbe, veselja, publika (v nedeljo računajo, da jih je bilo okoli 1000) pa hvaležna, vsak uspešno vpet klin so pozdravili z burnim aplavzom.
Tudi odziv javnih občil je bil boljši kot lani, članki in reportaže pa številnejši. Simona Škarja je dala odmeven intervju za TV. Še boljši pa je bil prispevek na splitskem radiu, s pogovori na prizorišču in pesmijo Moja ljubica. Predsednik Turistične zveze Splita, pa je - bili so soorganizatorji - obljubil vso podporo in ob tem najavil, da bo tekmovanje na Marjanu postalo tradicionalno. AO Mosor si takih izdatkov (letos je šlo iz njihovega proračuna nekako 670.000 din) v tretje ne bo mogel več privoščiti. Pa čeprav niso ostali brez pomoči. Predsednik organizacijskega odbora Ivica Piljič celo upa, da bodo morda kmalu le dozorele razmere, da postanejo njihova tekmovanja v pravem pomenu mednarodna.

FRANCI SAVENC

Popotovanje po Južni Ameriki
RADOVLJICA, - Iz Južne Amerike se je vrnila skupina planincev, ki so si v organizaciji PD Radovljica (pod vodstvom Janeza Pretnarja) ogledali nekatere znamenitosti Peruja in Čila. Da je bilo potovanje dobro pripravljeno, govori tudi podatek, da so brez večjih problemov prepotovali 12.000 km.
Začeli so na severu Čila. Da bi se kar najhitreje aklimatizirali, so se utaborili pri gejzirih na planoti Tatic. Od tu so se tudi odpravili na prvi vzpon. Povzpeli so se na Sorro (5350 m) in obiskali atakamsko puščavo. Naslednji cilj je bil Chanaral, želja pa - vzpon na drugi najvišji vrh obeh Amerik, 6885 m visoki Ojos del Salado. Toda dva dni so zamudili čakajoč na dovoljenje. S terenskimi vozili so se sicer uspeli pripeljati na višino 5750 m, ker pa je potem pozno v noč snežilo, so morali odnehati pri 6200 m.
Iz Santiaga so odpotovali še v Južni Čile in se med drugim povzpeli na 2840 m visoki (aktivni) vulkan Villarica. Potem pa so se razdelili. Nekaj jih je odšlo v Bolivijo, drugi v Cuzco, na ogled inkovske zapuščine, preostali pa h kanjonu Colce in izviru Amazonke.
Vreme je nestabilno, ni več prave deževne in sušne dobe. Snega po gorah je veliko, izjema je le osrednji Čile. Pa tudi - življenje v Peruju je bistveno dražje Tudi vse večji nered vlada, posebno pri letalskih prevozih, kar še posebej velja za Cuzco. V Čilu so stroški precej nižji, pa še promet je urejen. Omeniti pa velja tudi naše izseljence, ki radi pomagajo.

Nesnaga v Črnem kalu
Čestitam piscu A. M., ki je v eni izmed prejšnjih številk Dela - šport opozoril na odgovornost za čedalje večjo onesnaženost našega najlepšega in najbolje obiskanega plezalnega vrtca v Črnem kalu. Zaman je iskati krivca. Krivec je mladi neodgovoren alpinist, ki mu prazna steklenica ali konzerva predstavlja preveliko breme, da bi jo odnesel do prvega odlagališča smeti. Odgovornost je torej med nami. Alpinisti iz vse Slovenije pa tudi z one strani meje so pripomogli, da je sedaj Črni kal tudi prvi vrtec v Sloveniji po onesnaženosti. Alpinisti iz Obalnega AO že dalj časa opazujemo čedalje večje kupe nesnage pod črnokalsko steno. Svoje negodovanje so izrazili tudi posamezniki iz vasi Črni kal in krajevne lovske družine. Ker je podoba res grda, smo se hitro odločili, da sami organiziramo čistilno akcijo in postavimo tudi nekaj opozorilnih tabel, ki bodo opozarjale alpiniste, naj smeti odnesejo s seboj.
Namen mojega pisanja je tudi, da apeliram na vse tiste, ki bodo te vrstice brali, pa tudi na vse tiste člane raznih AO iz vse Slovenije, da puščajo in ohranjajo črnokalske stene take, kot so bile nekoč. S tem bomo pomagali le sami sebi, kajti, mnogo je že negodovanja in grdih besed. Nekdo je celo omenjal izbijanje klinov itd. Kljub temu, da tudi sam plezam in sem tudi sam zabijal kline v Črnem kalu, ne bi imel nič proti temu, da se klini tudi začno izbijati. Če se zavest nekaterih nemoralnežev ne bo popravila. Morda bo potem le bolje.

PECA ALEKSANDER - Obalni AO Koper

Poklicna pomoč ljubiteljem
V uvodniku aprilskega Planinskega vestnika govori predsednik PZS Tomaž Banovec o prostovoljnem delu v planinski organizaciji

LJUBLJANA - Predsednik PZS v začetku napiše, da planinstvo pretežno živi od raznih prostovoljnih dejavnosti, so pa težave (predvsem na kulturnem področju), ki jih domača hiša na PZS z dosedanjim ljubiteljskim, pristopom ne bo zmogla. Našteje in (samo) kritično oceni vrsto problemov; od Planinskega vestnika, knjižnice arhiva, do muzeja in planinske založbe. Potem se obrne na društva, na ljubitelje planinske zgodovine, na prijatelje PV in se na koncu vpraša: »Ali je treba, da vse tisto, kar nekdo že dela, počnemo tudi mi strokovno oporečno in predvsem drago?«
V komentarju se Marjan Raztresen pridružuje tistim, žal ne prepogostim skupinam planincev, ki bi radi naše hribe ohranili čim bolj prvobitne - torej tudi ne preveč rdeče in belo porisane. Sledi zapis o vzponu na Triglav. A tokrat ne bo tekla beseda o »sodobnem« izletu. Urednik je dal zgodbo o poti na naš najvišji vrh v usta Valentinu Staniču, temu vrlemu slovenskemu alpinistu, kakršnega takrat niso premogli niti Nemci niti Angleži. Treba je zapisati, da letošnji Vestniki sicer radi posežejo v našo planinsko preteklost in sem ter tja obudijo spomin na kakega klenega slovenskega moža, kot je bil to zadnjič omenjeni nadpipar Josip Hauptman in v tej številki Alojz Knafeljc. Vendar menim, da bi moral Vestnik tudi naši polpretekli planinski in alpinistični zgodovini ter njem najpomembnejšim protagonistom posvečati več pozornosti. In sicer zato, ker so nekateri mladi plezalci vse prevečkrat prepričani, da se je alpinizem začel z njihovim rojstvom. Posebej velja omeniti dva članka Joža Miheliča. Prvi, ki ima naslov Narava - učiteljica otrok, govori o drugačni planinski vzgoji naše mladine, drugi - ta ima naslov Drsenje laboda po mirni gladini - pa je namenjen turnemu smučanju. Mihelič se tu spominja svojih najlepših trenutkov na zimskih popotovanjih po bohinjskih gorah. »Tako lepi so ti hribi, da bom vse pokvaril, če bom preveč pisal o njih. Treba jih je doživeti,« pravi. Zares nevsiljivo, prijazno vabilo na bele snežne vrhove.
Zadnje čase v Vestniku najdemo tudi precejšnje število daljših prevodov iz svetovnih gorniških publikacij, saj le - te bolj poredkoma zaidejo v slovenske domove. Tokrat med prevodi najdemo intervju z vrhunskim italijanskim alpinistom in posebnežem Gianijem Calcagnom, članom skupine, ki si je zadala nalogo, da do leta 1990 osvoji vse osemtisočake. In v čem je posebnež? Kljub velikanskim uspehom v alpinizmu ostaja - ljubitelj. Svojo življenjsko odločitev v pričujočem pogovoru zna tudi razložiti. Sem spada še silno privlačna zgodba Roalda Amundsena o prvi osvojitvi južnega tečaja.
Janko Humar je eden naših redkih vrhunskih alpinistov, ki zna (ali pa si upa) preliti na papir tudi tista najintimnejša, osebna, razmišljanja o smislu njihovega početja. V svojem dnevniku, katerega odlomke lahko beremo v tej številki, je zapisal nekaj utrinkov z že malce pozabljene predlanske odprave na Jalung Kang. Med hojo po neskončnih pobočjih tega himalajskega orjaka se nenadoma zave morebitnih posledic peklenskega mraza. Obrne proti bazi, a ko je v dolini, mu je tega žal. Spomni se Marjana Manfrede, ki je na Everestu preplezal ključni raztežaj in tako tovarišem odprl pot na vrh, sam pa je ostal brez konic svojih prstov in brez osvojenega vrha ... sam in skoraj povsem pozabljen, pravi Janko in nadaljuje: »Nekoč, ko ga bom srečal, ga bom vprašal, kako se je takrat počutil in kaj si danes misli o vsem tem.«
Da je Planinski vestnik med bralci vedno bolj razširjen, dokazujejo tudi številni odmevi. Med njimi spomnimo le na zapis Francija Savenca, ki opozarja na nekatere nepravilnosti našega planinskega pisanja.

MATEJ ŠURC

Dva razpisa za sezono 1987/88
Komisija za odprave v tuja gorstva PZS razpisuje udeležbo na odpravi, katere cilj bo Daulagiri v zimski sezoni 1987/88. Za vodjo in člane bo zbiranje sredstev organizirala KOTG, dva, ki se bosta lahko še pridružila, pa si morata oskrbeti sredstva sama.
Nepalci so dali dovoljenje tudi za poskus zimskega prvenstvenega vzpona na Čo Oju z ledenika Sumna. Možnost je v ledni steni (5500 do 7000 m) in območju južnega raza, ki vodi do vrha. KOTG razpisuje mesto vodje, zdravnika in štirih članov ter možnost udeležbe s samofinanciranjem.
Pogoji: kategorizacija in najmanj pet let alpinističnega staža. V prijavi naj kandidati (do 15. maja!) pošljejo natančno izpolnjen osebni list, seznam tur zadnje poletne in zimske sezone (21. 3. 86 - 31. 3. 87), seznam najboljših desetih tur v kopnih ter lednih (zimskih) stenah ter pregled udeležbe na odpravah (z dosežki).

Vipavski plezalni vrtec vabi
Peter Podgornik poroča, da so zdaj v vipavskem plezalnem vrtcu čudovite razmere za plezanje. Skala je topla in suha. Vipavski plezalci so čez zimo pripravili nekaj novih smeri, ki še čakajo na prve proste ponovitve. Slamič Ajo (AO Nova Gorica) je v navezi z Andrejem Čermeljem (AS Ajdovščina) opravil dve zahtevni prosti ponovitvi. Za smer Vipavski steber (VIII) predlaga oceno VIII-. Ponovil je tudi smer Orgazem VIII-.

Kranjski vzponi
Andrej Jaklič, Igor Kalan in Darian Šuc so 4. t. m. preplezali smer Hard Rain (Kalan in Jaklič prosto) v Ospu. Naslednji dan je Jaklič s Šucem prosto ponovil Muho, Igor Kalan je s Petro Vencelj ponovil Tržaško. Filip Bertoncelj in Magda Zupan pa Medota. Če je kdo pomotoma na parkirnem prostoru vzel dvoje adidas copate, belo čelado in zgornji del trenirke, naj to sporoči na tel. 064 - 22-391.

1.ZP Karamele
Nekaj dni pred koledarskim koncem zime sta Mitja Lo Duca in Niko Kutin v Pologu ponovila dva slapa, visoka približno 100 m, 75°/40°. Kot kaže, gre za prvi ponovitvi teh dveh slapov. Lo Duca je nato s Sivijem Černilogarjem obiskal Maselnik v Krnski skupini. Opravila sta verjetno 1. ZP smeri Karamela, V, 50°, 600 m. V spodnjem delu ni bilo veliko snega, tako da sta morala precej plezati po travi, v zgornjem delu smeri pa ju je zajelo poslabšanje vremena, tako da sta izplezala med sneženjem.

Lotse Šar 87
Prve novice izpod Lotse Šara so vzpodbudne. Člani slovensko - kamniške odprave sporočajo, da so sedaj že popolni, saj je 24. marca v bazo prišel tudi Andrej Štremfelj s preostalimi tovori. So zdravi in na gori napredujejo po načrtu. 17. marca so napeli vrvi do višine 6000 m, štiri dni kasneje pa so dosegli višino 6300 m in v led vkopali tabor I. Če bo še vreme naprej tako ugodno, lahko v kratkem pričakujemo nove razveseljive novice. -
Pa še odgovor za tiste, ki sprašujejo za naslov odprave: Yugoslav Lhotse Shar, c/o Mountain Travel, POBox 170, Kathmandu, NEPAL.

Zanimiva knjiga o Karakorumu
Zbigniew KowaIewski in Andrzej Paczkovvski sta izdala zanimivo monografijo o Karakorumu. Z njo sta predstavila uspehe poljskih alpinistov v tem pogorju v Pakistanu. Poljaki so po letu 1969 izvedli vrsto odprav v to gorstvo in pri tem odigrali pomembno pionirsko delo pri odkrivanju odmaknjenih dolin, osvajanju še deviških vrhov in sten ter pri risanju zemljevidov tega območja. Avtorja, ki sta dobra poznavalca Karakoruma, sta s knjigo, ki bo koristna tudi za druge obiskovalce Karakoruma, ne le Poljake, izčrpno predstavila plezalsko zgodovino Karakoruma. Knjigi dajejo posebno vrednost fotografije. V njej je 200 črnobelih in 42 barvnih slik in čeprav po tehnični plati nekoliko zaostajajo za podobnimi izdelki z Zahoda, izbor fotografij in motivov nudi izjemne možnosti za študij redko obiskanih vrhov in območij.

Še je čas za planinska predavanja
Čeprav se najbolj ugoden čas za planinska predavanja že izteka, je ob nestalnem aprilskem vremenu še čas za pripravo tovrstnih planinskih akcij. Peter Podgornik iz Nove Gorice je sporočil, da ima pripravljenih vrsto zanimivih predavanj o svojih alpinističnih dosežkih v svetovnih gorstvih. Tako lahko predstavi odprave v Himalajo (Lotse in Jalung Kang), v Južno Ameriko (Južna stena Aconcague in Cerro Torre v Patagoniji), na Grenlandijo in Yosemite v Severni Ameriki. Razen za Lotse ima za vsa predavanja filme.

Daulagiri se ne da
Našim alpinistom dobro znano južno steno Daulagirija je za cilj izbrala 15 -članska alpinistična odprava iz Krakova, v kateri so bili poleg Poljakov še trije alpinisti iz Kanade in Avstralije. Moštvo je vodil Evgeniusz Chrobak, za cilj pa so si izbrali izrazit raz, ki se vzpenja levo od osrednjega dela stene. Ta raz je leta 1977 nameraval preplezati tudi Reinhokl Messner, vendar vzpona ni začel.
Člani odprave so postavili pet višinskih taborov (na višinah: 5300, 5800, 6100, 7100 in 7500m), napeli so več kot 3200 m fiksnih vrvi prek izredno zahtevnih skalnih, lednih in kombiniranih delov smeri, težavnost pa so ocenili s VI-, 70°/85°- 90°. Na 7550 m so dosegli plato na jugozahodnem grebenu in prišli na Japonsko smer iz leta 1978. Tehnične težave so se še nadaljevale, skala pa je bila krušljiva. Maciej Berbeka je 31. oktobra dosegel najvišjo višino odprave, vendar zaradi slabega vremena ni prišel na vrh Daulagirija. Za ponovni poskus jim je zmanjkalo časa. Med vzponom niso imeli višinskih nosačev in dodatnega kisika.
Čeprav niso prišli na vrh, je uspeh odprave izredno velik, saj so premagali tehnično zelo zahtevno steno kljub neugodnim vremenskim razmeram. Čeprav je bila odprava zelo številna je le 7 ali 8 članov lahko delovalo v višjih delih stebra.

Temeljite priprave sovjetskih himalajcev
Kot je znano, so sovjetski alpinisti šele leta 1982 prvič obiskali nepalske gore. Se jih je pa zato kar enajst (v petih dneh) po novi smeri v JZ steni povzpelo na najvišji vrh sveta Mt. Everest (8848 m). Zelo širok krog kandidatov je več let treniral v Kavkazu ih Pamirju, posebne ekipe so pripravljale opremo in hrano itd., odločili so se za natančno načrtovano velikopotezno akcijo in povsem uspeli.
Čez dve leti, spomladi 1989, bodo znova obiskali Nepal in tudi za tokrat so priprave več kot temeljite. (Začele so se menda že pred štirimi leti.)
Številen organizacijski odbor, s katerim sodelujejo tudi številni trenerji in različni strokovnjaki, že tudi uradno deluje. Še letos bodo v Nepal poslali raziskovalno ekipo, ki bo proučila vse potrebno za pot in bivanje 36-članske ekipe (sodelovale bodo tudi ženske) do vznožja in seveda tudi vzpon na najvzhodnejši osemtisočak. Vzporedno pa imajo v načrtu tabore za trening v Kavkazu, Pamirju in Tien Šanu. Na čelu vseh priprav sta že preskušena Evgenij Tam in Anatolij Ovčinikov. Trenersko ekipo vodi Valentin Ivanov, vodja everestovske »jurišne ekipe« ... vse znana imena. Kandidatov, ki se pripravljajo pa je kar 74. Akcija torej, kakršno si lahko - ob polni podpori vseh - privošči le federacija alpinizma SSSR.
V masivu Kangčendzenge so štirje osemtisočaki: glavni vrh (8586 m), južni (8476 m), srednji (8482 m) in zahodni (Jalung Kang, 8505 m). Prečenje vseh so imeli doslej v načrtu, kakor kaže, samo Japonci. Od 18. do 20. maja 1985 sta Toiširo Mitani in Seiši Ueda uspela priti na južni, srednji in glavni vrh, pa še to ne v klasični - grebenski povezavi.

FRANCI SAVENC

  13.04.1987


Doslej (po)objavljene Alpinistične novice 
pa izpis objav:

o alpinizmu | o odpravah ipd.| o prvenstvenih


Vir: arhiv planID, priredil: G. Š.

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

ARHIV

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.