Delo, Šport: ... Preplezali Herletovo v Ojstrici
Cankar, Šrot in Zupan opravili doslej najpomembnejši vzpon v tej sezoni
LJUBLJANA - Herletova smer v Ojstrici je nekak pojem za steno, ki se dviga nad Logarsko dolino. Prva sta jo preplezala 11. in 12. avgusta 1941 Franc Herle in Gusti Vršnik, torej že v času vojne vihre. Pravijo celo, da se je v njej Herle skrival pred okupatorji. In v njej so prvič pri nas med plezalnim vzponom uporabili klin, ki ni bil zabit v naravno poklino. Smer pa še danes spada v »železni repertoar« vsakega štajerskega alpinista.
Herletova smer je postala v petdesetih letih eden poglavitnih zimskih problemov pri nas, zahtevala pa je tudi krvav davek. 7. aprila 1957 sta se v njej ponesrečila Marko Dular-Durus in Franc Zupan-Čičo. Kako, še danes ni povsem jasno. Toda to ni zavrlo razvoja zimskega alpinizma. Precej se jih je zvrstilo pod steno, predno so spomladi 8.-9. aprila 1981 (tedaj je namreč za zimsko sezono še veljalo vse obdobje do 1. maja) 1961 uspeli Dušan Kukovec, Vanč Potrč in Drago Zagorc. Kako so v zasneženi in zaledeneli steni preživeli 36 ur (11 ur bivakiranja) ob eni mrzli golaževi konzervi, nekaj sladkorja, kruha, čebule in podobnih drobnarij, ker so pozabili kuhalnik, je Vanč potem popisal v sestavku »V slapovih Herletove« (PV 1961/497).
V soboto 9. t. m. je Herletova spet »zaposlila« trojico mladih alpinistov Slavko Cankar, Bojan Šrot in Jože Zupan, vsi člani AO Celje, so vstopili v steno ob 9. uri in si bivak uredili v »Herletovi luknji«. Do tu je še kar šlo. V prečki pa jih je sprejel pršič in požled, tako da so naslednji dan lahko napredovali le štiri raztežaje. Izstopili so v ponedeljek popoldan ob 16.30, po skupno 25 urah plezanja.
Dosežek bo sicer mogoče realno ovrednotiti šele po izteku sezone, že sedaj pa je mogoče trditi, da se uvršča ob bok lanskim najtežjim opravljenim v Kamniških in Savinjskih Alpah.
FRANCI SAVENC
ALPINISTIČNE NOVICE
343 tur članov AO Gorje
V alpinističnem odseku PD Gorje je le 20 članov (9 alpinistov), pa še med temi je bilo lani samo 15 aktivnih. In kljub temu so opravili kar 343 alpinističnih tur. Izstopajo dobri zimski vzponi in strmi smuki, pa tudi precej kvalitetnih ponovitev v poletni sezoni so opravili. Dvakrat so bili tudi v Paklenici, enkrat v Dolomitih itd. Zadovoljivo je bilo tudi delo z mladimi in kolikor so le mogli so pomagali pri delu PD.
Za naprej pa menijo, da bi morali delati še bolj smotrno. Alpinistično-planinska šola, pomoč pri delu mladinskega odseka in skupne ture bodo temelj. Še naprej se nameravajo vključevati v tečaje KA PZS, plezalsko aktivnost pa bodo posvetili Krmi, Kotu in Vratom.
Bergsteiger - Mountaineer
Tudi prva letošnja številka Bergsteigerja (po novem s polnim naslovom Der Bergsteiger-Mountainner, F. Bruckmann KG, München) je takorekoč »v znamenju« jugoslovanskega alpinizma. Osrednji članek je Kunaverjev »Lhotse« z lepimi (6) barvnimi reprodukcijami. Na naš alpinizem je uglašen tudi članek o vzponu T. Freuliga po Jugoslovanski smeri v Z steni Trisula. Fotografija in shema smeri v Aig. du Midi (Kovač-Painkiher), naše ponovitve Eigerja in Gr. Jorasses, pa kratko o odpravi »Grenland 81« ... V rubriki »Bergsteiger-Leksikon« pa je predstavljen Aleš Kunaver. Po pestrosti in ureditvi bi lahko rekli, da se pozna roka novega urednika Tonija Hiebelerja. Zaradi konkurence, ki postaja vse večja, lahko pričakujemo tudi pravo renesanso alpinističnega revialnega tiska; Mountain, La Montagne-Alpinisme, Alpinismus, Bergsteiger, Iwa To Yuki, pa tudi Rivista della Montagne, to je konkurenca kakršne še ni bilo. Žal pa so ob tem z naših knjižnih polic skoraj izginile tuje revije.
Razmere se počasi zboljšujejo
Razmere v gorah, ki so bile takoj po Novem letu še izredno slabe, se počasi zboljšujejo. Tone Škarja, ki je v nedeljo 3. t. m. preplezal Šijo Brane, sestopil pa je v območju normalne poti na Kamniško sedlo, je povedal, da je bilo vse prekrito. Sedaj pa že dobivamo novice o prvih, tudi že težkih vzponih.
Dva vzpona v Škarjah
Tone Golnar in Ljubo Hansel sta v petek 9. t. m. preplezala Vzhodno grapo v Škarjah. Dan kasneje pa sta skupaj z Matjažem Fištravcem in Matjažem Rotarjem (vsi AO Kozjak - Maribor) preplezala novo smer - Marjetico v isti steni. Njihova ocena: 2 raztežaja 75-90 st. ostalo 35-55 st., vmes pa mesta IV-V težavnostne stopnje, 400 m, 6 ur.
Plezajo tudi navzdol
Janez Jeglič je z Burgerjem (AO Rašica) v ponedeljek 4. t. m. ponovil Staro smer v steni nad Ospom, pet dni kasneje pa sta s Silvom Karo (oba AO Domžale) preplezala Prečenje in »plezaje navzdol« še Gobo v isti steni.
Plezala v Paklenici
Zdenka Golavšek in Franci Horjak (oba AO Celje) sta novoletne praznike preživela v Paklenici. Vreme je bilo enkratno - sta povedala - dežja
komaj za vzorec, pihalo pa tudi ni prehudo. Zadnji dan v lanskem letu sta ponovila »Ranozoreči smer«, v sestopu pa Desno rebro v Kuku Paščetnice. Prvega dne letos sta plezala Kokošjo v Čuku, drugega Draganovo v Kuku Nožičaru in tretjega Tinino v Kuku od Skradelina.
Vzponi Janka Humarja
Janko Humar (AO Bohinj) je v nedeljo 3. t. m. preplezal Grapo v Matajurskem vrhu, in sicer z novo - Novoletno izstopno varianto (IV/40-55 st. 100 m, vsa smer 300 m). Teden dni kasneje pa je preplezal v vzhodni steni Novega vrha kar pet novih smeri. Najprej Granulom (2R 50 st., mesto 60 st., ostalo 40 st., 250 m) in sestop po Velikonočni (45/40 st., 250 m), nato pa še Zobobol (80 st., IV +/III, 40-50 st., 350 m) in še enkrat sestop po Velikonočni. Za konec pa štiri vzporedne žlebove v levem delu stene (50/40 st., 180 m). Razmere v steni so bile idealne.
Novice s Koroške
Irena Komprej (AS Prevalje) in Stanko Mihev (AO Ravne) sta v soboto 9. t. m. opravila prvo zimsko (in tudi drugače prvo) ponovitev Jesenske smeri v Raduhi, ki so jo lani jeseni v prvenstvenem vzponu preplezali Ježovnik, Mihev in Štornik, je visoka nekaj nad 300 m, ocenjena pa IV/II-III. Vreme sta imela čudovito, brez vetra, sneg je bil trd in kopni del stene v glavnem brez požleda. Dušan Planinc (AO Rašica) in Janez Štornik sta tega dne preplezala Direktno smer in ponoči sestopila po Vetrnih policah. Le-te so (prav tako ponoči) preplezali tudi Ravenčani Janeta in Miran Kodrin ter Franc Pušnik in trojna naveza iz AO Črna (Igor Radovič s tovarišema).
Kranjski vzponi
Štefan Gartner in Srečo Rehberger sta 3. t. m. ponovila Prvo smer v Z steni Cipernika (V-/IV, 450 m). V petek 8. t. m. sta Cvetko Cerkovnik in Iztok Križnar preplezala »Drsalnico« (40-45 st.) v Z steni Malega Grintovca, Jože Povšnar pa Desni žleb v S steni Kočne. Dan za tem sta Janez Trilar in Andrej Zidar (vsi AO Kranj) preplezala Uroševo grapo v Nad Šitom glavi, v nedeljo pa še Meniskusov žleb v Robiču.
Vodnik po gorah sveta
NEW YORK - Znani ameriški planinec in pisec Michael R. Kelsey je aprila lani izdal svoje najpomembnejše delo Guide to the Worlds Mountains - Vodnik po gorah sveta. Knjiga (13,5 x 18,5 cm) ima 680 strani, namenjena pa je tako alpinistom kot planincem. V njej so dokaj izčrpno obdelane najpomembnejše gore 65 držav: ne le Himalaja, Andi in Alpe, tudi manj znani predeli, Vsebuje tudi 318 kart. Vse to je avtor pripravljal 11 let in v tem času obiskal 100 držav.
Nesreča na Lotseju
KATHMANDU - Švicarska odprava na Lotse (8511 m), ki se je v jesenskem času namenila na vrh po klasični smeri, je imela kar dve nesreči. Najprej sta se smrtno ponesrečila oba člana, ki sta skušala priti na vrh, med sestopom pa je prek 30m visokega skoka zdrsnil še vodja Josef Fauchere (35) in se ubil.
Bolgari računajo tudi na Everest
SOFIJA - V Borovcu se je sestal plenum bolgarske ferederacije za alpinizem, posvečen predvsem analizi odprave na Lotse. Dobila je najvišje ocene, saj je - čeprav prva v Himalajo - povsem uspela. Na pridobljenih izkušnjah naj bi leta 1984 pripravili novo s ciljem Mt. Everest.
Rekordna sezona v indijski Himalaji
NEW DELHI - Po podatkih indijske alpinistične fondacije so lani registrirali 62 tujih in 65 indijskih odprava, ki so se namenile v njihov del Himalaje (brez trekingov, ki ne potrebujejo dovoljenj). Rekordno pa je bilo tudi število žrtev: smrtno se je ponesrečilo 36 alpinistov, med njimi kar 15 japonskih. Najhuje je bilo septembra, ko jih je umrlo 15, enega pa so pogrešili. Nič manjši obisk ni bil tudi v drugih predelih Himalaje. V nepalskem delu je bilo 6 zimskih, 33 spomladanskih in 43 jesenskih odprav. S kitajske strani pa poznavalci ocenjujejo, da je poskušalo okoli 25 odprav (tujih in domačih).
Študentska alpiniada
SOFIJA - Lansko jesen so v skalnem masivu Vratcata pripravili že 17. študentsko alpiniado. Da imajo tovrstna srečanja (tabori bi jih mi imenovali) velik odziv, kažejo tudi osnovni podatki: udeležilo se jo je 7 študentskih klubov s 69 udeleženci, kot gostje pa so prišli še predstavniki (98!) nadaljnjih 16 klubov. Vsi skupaj pa so v štirih dneh opravili 351 vzponov, vseh težavnostnih stopenj, tudi prvenstvenih. Za primerjavo: na 26. alpiniadi, ki je bila malo pred tem v Maljovici, je sodelovalo le 107 alpinistov (28 klubov), v treh dneh pa so opravili 268 vzponov.
Včasih pa le še pleza
Iz zbornika nemške planinske organizacije (DAV) je razbrati, da je Walter Bonatti v navezi s Čilencem Ginom Casasso in (sedaj že pokojnim) Walterjem Bertschem iz Vorarlberga konec februarja 1980 preplezal »nemogočo« južno steno Cerro Altarja (Ekvador), ki nam je znan tudi po odpravi AO Radovljica. Pravijo, da težave v steni niso presegale V stopnje. Ta novica je ena redkih, ki potrjuje, da nekdaj slavni Bonatti, ki je sedaj fotoreporter, le ni še povsem prekinil z alpinizmom.
Ne Mt. McKinley, temveč Denali
Alpinistični klub na Aljaski se je lotil trdega boja. Doseči namreč želi, da bi najvišji vrh Severne Amerike Mount McKinley (6194 m) tudi uradno imenovali samo še Denali (Veliki). To domače ime je namreč večina že povsem pozabila, saj so goro poimenovali po 25. predsedniku ZDA W. McKinleyu (1843-1901), ki pa s to goro - kar je pogost pojav, spomnimo se samo Mt. Everesta - ni imel nobene povezave. Na najvišji (južni) vrh Mt. McKinleya so prvi stopili 6. junija 1913 A. H. Stuck, H. Karstens, R. Tatum in W. Harper.
J stena Anapurne I
TOKIO - Japonska 12-članska odprava Yeti Dojin Cluba, ki jo je vodil Hiroši Josio (31), je tretja, ki je uspela v južni steni Anapurne I (8091 m). Iz baznega tabora (4080 m), ki so ga postavili 28. avgusta, so teden dni kasneje pričeli s plezanjem. Začetek nove smeri po Centralnem stebru je identičen z Angleško smerjo (1970), potem pa je ves čas samostojna in »napeta«. Na vrh sta prišla 29. oktobra Jukihiro Janagisava (26) in Hiroši Aota (23), in sicer iz tabora 5 (7600 m). Dva dni za njima je poskusila še ena naveza, toda dosegla je le višino 8000 m. To je torej že tretja smer, saj so lani (najbolj desno) preplezali tudi Poljaki.
Na tretjem osemtisočaku
TOKIO - Jasuš Kato (32) in Takašni Ozaki (28) sta se z vzponom po Klasični smeri (prek S stene) Manasluja, 8156 m, pridružila tistim redkim alpinistom (med njimi je tudi naš Nejc Zaplotnik), ki so se povzpeli na tri osemtisočake. Vzpon sta opravila 14. oziroma 12. oktobra lani. Pred tem se je Kato kar dvakrat povzpel na Mt. Everest (1973 in 1980), prvič iz Nepala in drugič s Kitajske, Ozaki pa je bil leta 1977 na Boroad Peaku, tri leta kasneje pa tudi na Mt. Everestu (prek S stene!).
Za Jungko Tabei, prvo alpinistko, ki se je (1975) povzpela na Mt. Everest, pa poročajo, da je prva tudi z dvema osemtisočakoma. 30. aprila lani se je povzpela na Šiša Pangmo (8012 m) v spremstvu treh Kitajcev, med katerimi je bila tudi ena alpinistka.
Že četrta ponovitev naše smeri
Lani dve ponovitvi Jugoslovanske smeri v Z steni Trisula (7120 m)
LJUBLJANA - Trisul, 7120 m visoki vrh v Garhwalski Himalaji (Indija), je znana gora. Bila je cilj naše prve odprave, ki pa na glavni vrh ni stopila. Leta 1976 smo poročali o uspešnem prvenstvenem vzponu - 15. maja sta prek zahodne stene prva prišla Andrej Grasselli in Štefan Marenče, potem še Vanja Matijevec. Tudi o prvi ponovitvi smeri smo poročali (Pat Gunson in Tany Quinn 6. junija 1978), lani pa še o prvem jugoslovanskem pristopu po Normalni smeri.
Lani pa je zahodna stena doživela še dva obiska. Maja meseca se je vanjo odpravil Toni Freudig in tudi uspel. Na vrh je stopil 26. maja brez višinskih taborov in pomoči nosačev - piše v svojem članku, ki ga je objavil v prvi letošnji številki Bergsteigerja. Japonska revija Iwa To Yuki pa poroča o eni izmed njihovih odprav. Sedemčlanska odprava, ki jo je organiziral Sendai Alpine Club, vodil pa Jozo Sakano (27), je 4. septembra 1981 postavila bazo (4430 m) in 2. oktobra so vodja, Toshioh Arai (24), Hiroshi Nihei (24) in Kimiaki Miura (26) prišli na vrh iz četrtega tabora (6330). Plezali so torej sorazmerno zelo dolgo, po poročilu sodeč pa so zelo visoko tudi pritrjevali vrvi (vsaj do 6300 m).
F. S.
Triglavski dom na Kredarici ob vse večjem obisku premajhen
Naša najvišja planinska postojanka, ki že 85 let kljubuje vetrovom, je sprejela pod svojo streho že milijon gostov - Drugi krog združevanja in zbiranja sredstev v sklad
LJUBLJANA - Jakob Aljaž je 1895, leta zasnoval najvišjo gorsko postojanko na Slovenskem - Triglavsko kočo. Navkljub nemčurjem je ob splošni podpori Slovencev od odkupa zemljišča, izdelave načrta, zbiranja denarnih prispevkov, organizacije transporta materiala do postavitve koče potreboval samo leto dni. Z zanosom pri gradnji in še večjim navdušenjem ob sklenitvi del so 10. avgusta 1896 ob prisotnosti sto predanih planincev Triglavsko kočo slovesno odprli.
Potem, ko so dela pri sekanju macesnov v Zgornji Krmi že stekla, je bil 25. oktobra 1895 v 10. številki Planinskega vestnika napovedan oklic za vseslovenski Sklad za Triglavsko kočo: »Prvi, prav znatni darovi, so že prispeli in zatorej nas navdaja vesela nadeja, da bodemo lahko s ponosom imenovali Triglavsko kočo viden pomnik vseslovenske narodne zavesti.«
V oklicu, ki je bil objavljen v 11. številki Planinskega vestnika, pa je bilo med drugim povedano: »Edino le plamteča ljubezen do domovine slovenske, do nje vsestranskega trdnega in trajnega napredka, nas je napotila, da smo zasnovali ta planinski dom, ki bode vsemu Slovenstvu v ponos in največjo čast. In zato se veselo nadejamo, da gotovo ne bode nikogar, ki ne bi se rodoljubno odzval naši mili prošnji, katero iz dna srca oglašamo od meje do meje slovenske domovine in tudi zunaj nje, do vseh naših prijateljev.«
Triglavski dom čaka odrešenika
Od tistih časov prebujanja in krepitve narodne zavesti, ko so naši predniki z navdušenjem 2515 metrov visoko postavili dom v izziv, da hočejo biti na svoji zemlji sami gospodarji, je preteklo že 85 let. Slovenski narod je postal medtem nacionalno svoboden in socialno enakopraven, dom na Kredarici pa še čaka, da bi dobil času in človeškim odnosom primerno podobo.
Delegati planinskih društev Slovenije in tudi predstavniki Planinske zveze Jugoslavije so na skupščini 14. novembra 1981 enotno in brez oklevanja sklenili, da je potrebno v srednjeročnem obdobju 1981-1985 Triglavski dom povečati in posodobiti. Gradnja na Kredarici je zato osrednja naložba tekočega petletnega obdobja vseh jugoslovanskih planincev, ki bodo z neposrednimi prispevki najbolje dokazali pravilnost te odločitve. Planinci menijo, da nas tudi stabilizacijske dolžnosti ne morejo odvrniti od nujnosti urejanja stanja v Triglavskem domu, saj zavest nacionalnega ponosa na simbolu slovenskega naroda - Triglavu, še vedno živi.
Prvi krog zbiranja za Triglavski dom je dal okrog 8 milijonov dinarjev in omogočil izdelavo načrtov, izgradnjo vodnega rezervarja za 120.000 litrov vode in pripravo gradbišča na Kredarici. Za ta dela je bilo porabljeno 4,6 milijonov dinarjev.
Delegati so na skupščini odprli drugi krog združevanja in zbiranja sredstev za Sklad Triglavski dom. Sprejet in objavljen je bil nov »oklic«, ki vse državljane vabi k podpori pri ureditvi doma pod vrhom Triglava. V ta namen je v načrtu:
- da bodo člani planinski društev Jugoslavije v letih gradnje Triglavskega doma 1982-1983 in 1984 obvezno kupovali dodatne spominske markice;
- da se izposluje izdaja posebne planinske poštne znamke, ki naj bi bila v prometu 1983 leta;
- da se izvede široka akcija med ljudmi in med organizacijami združenega dela za odstopanje sredstev v obliki obveznic za ceste, denarnih prispevkov in izdelkov;
- da se izvede namenska denarna tombola;
- da prosimo upodabljajoče umetnike Slovenije za podaritev svojih umetniških del v čast Triglavskemu domu;
- da se izdelajo posebne nalepke in našitki ter spominki z znakom Triglavskega doma;
- da se natisne serija 10 spominskih razglednic Triglava in njegovih sosedov.
Po vzoru akcije Jakoba Aljaža v 19. stoletju in pripravljenosti delovnih organizacij lahko sklepamo, da bo dobila akcija za Sklad Triglavski dom široko podporo in da verjetno ne bo zdrave delovne organizacije, ki se bo temu dobremu in koristnemu delu izognila. Kljub težavam, ki nas tarejo, časi ne bodo tako slabi, da bi se morali odpovedati ustvarjalnemu delu. Povečanje in posodobitev Triglavskega doma ni utemeljena le s pomembnostjo in nujnostjo te gradnje, temveč tudi z racionalnostjo projekta.
Racionalizacija projekta
Prvotni, 1974 leta izdelan projekt, je predvideval gradnjo tovorne žičnice Krma-Kredarica in gradnjo doma z večjim udobjem in centralno kurjavo. Projekt, ki naj bi se uresničil, pa je primeren kraju in času, v katerem bo grajen. Gradili ga bodo na višini 2515 metrov, kjer se ljudje dolgo ne zadržujejo in potrebujejo le počitek na pohodu, skromno in mirno prenočevanje ter preprosto prehrano. Čas, v katerem ga bomo gradili, zahteva od vseh naložb omejevanje na najnujnejše.
Ob upoštevanju tega je bila izbrana projektna rešitev inž. arh. Milana Žepiča, ki predvideva povečanje zmogljivosti doma na 180 enostavnih ležišč in restavracijskih sedežev. V notranjosti bo dom služil hitri in enostavni postrežbi prehodnih planincev. V konstrukciji bo prilagojen meteorološkim razmeram, po zunanjem videzu pa primeren Kredarici s Triglavom v ozadju. Namenjen bo predvsem letnim planincem, ko bo dom oskrbovan, s posebnim vhodom pa bo lahko gostil tudi zimske obiskovalce in jim nudil 20 ležišč z ogrevanim dnevnim prostorom in možnost priprave hrane. Ločeno od turistične dejavnosti bodo v prizidku dobili svoj funkcionalni in bivalni prostor tudi meteorologi, ki vse leto opazujejo vreme. Predračun prizidka doma predvideva 40 milijonov dinarjev investicijskih stroškov, kar je polovica prvotne rešitve. To je dokaz stabilizacijske prilagoditve. Transport materiala bo urejen s helikopterjem.
Triglavski dom planincev na Kredarici se je ob svoji 85-letnici lahko pohvalil, da je sprejel več kot milijon gostov, jim nudil streho nad glavo, toploto in prenočitev. Vedeti je treba tudi, da je 15 odstotkov gostov iz tujine. To pomeni, da je Triglav zaradi svoje lepote, mogočne 1200 metrov visoke severne stene in izrednega razgleda znan daleč po svetu in tvori pomembno dopolnilo turističnim ponudbam hotelov Gorenjske in celo obiskovalcem jadranske obale.
Da je povečanje zmogljivosti Triglavskega doma utemeljeno, ve vsak, ki je 1981 leta ali v prejšnjih letnih mesecih obiskal to našo najvišjo gorsko postojanko. Triglavsko pogorje od začetka 20. stoletja, kljub temu, da se je število obiskovalcev tega dominantnega vrha na jugovzhodu Alp povečalo več kot stokrat, nima nič več postojank kot pod cesarjem Francem Jožefom. Ob tem, da smo zlasti v novi socialistični Jugoslaviji, zgradili velike palače, obsežne kulturne in športne domove, hotele, stanovanjske nebotičnike in razkošne vile, so ostala planincem skromna zavetišča, ki pa vendar kot »angel varuh« bedijo nad obiskovalci gora.
Planinsko društvo Ljubljana matica, ki upravlja dom na Kredarici, je prevzelo tudi investitorsko dolžnost. Darovalce za Sklad Triglavski dom zato prosimo, da svoje prispevke nakazujejo na SKLAD TRIGLAVSKI DOM - PD Ljubljana-matica, 61001, Ljubljana, Trdinova 8, tekoči račun: 50101-678-47670.
Z organizacijami združenega dela, ki bodo prispevale denar, bodo sklenjeni samoupravni sporazumi za izboljševanje možnosti rekreacije v Triglavskem pogorju.
GREGOR KLANČNIK
0 pravilnem in nepravilnem pri hoji
Honore de Balzac je napisal duhovito razpravo o teoriji hoje (1813). V uvodu se čudi, da so napisali učeni možje na »tisoče teorij in hipotez« o vsem potrebnem in nepotrebnem, nikomur pa ni prišlo na misel, da bi kaj pametnega povedal o hoji, najbolj vsakdanji in najbolj redni telovadbi človeka. Pozneje so napisali o hoji številne študije in tudi doktorske disertacije.
Kaj vemo o pravilni hoji? Strokovnjaki za telesno vzgojo in ritmiko učijo, da mora biti pravilna hoja lahkotna, tekoča, brez odvečnih gibov in brez topota. Vojaki korakajo na paradah strumno in energično, planinci pa hodijo naravno in sproščeno. Tudi atletski trenerji poudarjajo lahkotnost, sproščenost in ekonomičnost v gibanju. Stopala so ves čas skoraj vzporedna; na tla postavimo najprej peto, nato se stopalo nekako povalja do lahnega odriva s prsti. Izrazito sukanje v bokih je pri vsakdanji hoji odvečno. Težišče telesa se med hojo le neznatno zvišuje in znižuje.
Kaj pa je pri hoji napačno? Napačno je, če so stopala obrnjena navzven ali navznoter, če ne premikamo nog naravnost naprej, če kakorkoli opletamo, če se preveč pozibavamo in sploh, če delamo odvečne gibe.
Ker je hoja tako pomembna za zdravje in za aktivni počitek človeka v vseh obdobjih življenja, bi morali dobiti že v osnovni šoli potrebno znanje tako o korakanju, kakor tudi o naravni hoji. Korakanje terja enotnost, strumnost, ravnanje in kritje - pomembno je predvsem za javno nastopanje, za slavnostne priložnosti. Pri hoji po gozdnih stezah pa ne gre za dober vtis ali kaj takega, marveč za sprostitev, zanosno gibanje in elemente športnega treniranja. Prizadevamo si da bi hodili tehnično pravilno, hitro, s podaljšanim korakom - skratka, v fiziološkem pogledu učinkovito. Najprej se je treba ogreti in sprožiti procese termoregulacije, šele nato se pešec zares dobro počuti in hodi z užitkom.
Če gre za dolgo pot, npr. izlet na visoko goro, tedaj pa velja pravilo, da je »počasen tempo najhitrejši«, kakor je učil naš veliki mojster planinstva Čopov Joža. Nasprotno pa je treba pri vsakdanji hoji po opravkih pospešiti tempo, treba je namreč sleherno priložnost izkoristiti za telovadbo.
Kaj pa glede dolžine koraka? Za večino ljudi, ki jih srečujemo na ulicah in sprehajališčih velja, da jim je korak prekratek. Delno je temu kriva lagodnost, delno pa tudi nepravilna obutev (visoke pete!). Ko se navajamo na športno hojo, lahko bi jo imenovali tudi hoja za zdravje, je vsekakor bolje, da delamo za spoznanje daljše korake.
D. U.