Delo, Šport: ... V Narodni park Velika Paklenica za praznik
Minula štiri leta je bilo to plezalno območje zaprto iz varnostnih razlogov
Hrvatski planinarski savez »s posebnim zadovoljstvom« sporoča, da bodo med letošnjimi velikonočnimi prazniki (12. - 18. aprila) enkratno in promotivno odprli Narodni park Velika Paklenica: za plezanje v stenah Aniča kuka in sosednjih.
Zadnjih štiri leta je bilo to območje zaprto iz varnostnih razlogov, ki so jim botrovale vojne operacije v okolici parka. Danes je to območje, pa tudi njegova okolica, povsem varno in primerno tudi za turistični obisk. Med velikonočnimi prazniki bo odprt avtokamp (informacije na upravi Narodnega parka Paklenica 00385 23/369-202), ki bo v celoti oskrbovan. Za dostop do Karlobaga predlagajo cestni povezavi prek Reke, Senja in Karlobaga ali Zagreba, Karlovca, Josipdola in Senja. Za morebitne dodatne informacije se je mogoče obrniti tudi na HPS v Zagrebu (te-L/faks 00385 01/448-774).
(F. S.)
Sinji trakovi - nov vodniček
Strokovno delo ljubljanskega alpinista Simona Slejka, ki bo našla pot v prenekateri nahrtbnik
Pred kakšnim tednom je izšel plezalni vodniček ljubljanskega alpinista Simona Slejka. Vodniček je namenjen lednim plezalcem, saj so v njem opisani ledeni slapovi na področju Kamniško - Savinjskih Alp. Glede na to, da je do sedaj edini vodniček po slovenskih slapovih izšel leta 1987, pomeni najnovejša knjižica dobrodošlo novost.
Na začetku avtor na kratko razloži tehniko plezanja v ledu in načine nameščanja varovanja pri plezanju slapov. Vse skupaj je napisano precej na kratko, tako da bodo morali nepoučeni poseči po kakšnem bolj izčrpnem viru (in se seveda vpisati v alpinistično šolo). Nekaj strani je namenjenih različnim vrstam ledu, na kakršne naletimo v naših gorah. Omenjeno je tudi, kakšno vreme naj bi povzročilo nastanek takega ali drugačnega ledu.
Razveseljivo je, da je avtor ugriznil v kislo jabolko ocenjevanja lednih smeri. Vsak, ki je splezal nekaj smeri v ledu, ve, da je včasih navpičen led v idealnih razmerah lažji od ledu z naklonino 60 stopinj v zelo slabih razmerah. Temu primerna je tudi težavnost lednih slapov, ki se lahko v določenem slapu v eni sami sezoni spremeni tudi za celo stopnjo. Avtor uporablja za ocenjevanje težavnostno lestvico, ki je povzeta po kanadski lestvici. Ta je sestavljena iz dveh ocen. Z arabskimi številkami je ocenjena tehnična težavnost vzpona, z rimskimi pa kompleksna zahtevnost ture. Še bolj kot ocena posameznega slapu pa bo plezalcem prišla prav primerjalna lestvica ledenih slapov. Našli primerjalno lestvico vseh slovenskih slapov, pa tudi primerjalne lestvice slapov po posameznih področjih.
Poleg ledenih slapov je v vodničku opisanih še nekaj snežnih smeri. Še zdaleč pa to niso vse snežne smeri, ki jih pozimi najdemo v Kamniških Alpah. Če bi hotel opisati vse, bi moral avtor napisati še en vodniček.
Na koncu je omenjenih še nekaj slapov, ki so jih plezalci našli v »nealpskih« področjih. Vodniček krasijo številne črnobele fotografije, vendar pa bralec nekoliko pogreša skice slapov in smeri.
Knjižica žepnega formata bo verjetno našla pot v prenekateri nahrbtnik.
(M. P.)
ALPINISTIČNE NOVICE
Šola športnega plezanja
Začetna šola športnega plezanja na AO Lj.-Matica se bo začela 22. t.m. ob 18. uri v prostorih PD Lj.-Matica na Trdinovi 8 (1. nadstropje). V okviru šole bo 5 predavanj, 9 praktičnih vaj na umetni steni v Novih Jaršah in 2 izleta v plezališča. Vodja šole bo Domen Komac.
(M. P.)
Alpinistična šola
Dare Turnšek je sporočil, da bodo z letošnjo alpinistično šolo v Šentjurju začeli 23. t.m.. Zbor vseh, ki bi se jim radi pridružili, je 23. 3. ob osmih zvečer pred blagovnico v Šentjurju.
(M. P.)
Spominska smer v Begunjščici
Filip Bence in Andrej Rožič (AO Tržič) sta 8. marca preplezala Spominsko smer Liborja Anderleta - Fula v severnem ostenju Begunjščice. Smer poteka v steni nasproti srednje postaje žičnice na Zelenico. Težave v skali sta ocenila VI, strmina zasneženih raztežajev pa je bila med 60 in 80 stopinjami. 600 metrov dolgo smer sta plezala 8 ur. Sestopila sta po Jancovi smeri (V, 40-60 st.) v isti steni. Libor Anderle je leta 1971 s soplezalci iz Tržiča prvi preplezal dve smeri, ki danes sodita med klasične v naših gorah: Tržiško v Koglu in Helbo v Triglavu.
11. in 12. marca je Filip Bence trikrat smučal z vrha Begunjščice, dvakrat Centralno grapo v Vrtači in enkrat z vrha Palca. Z Andrejem Rožičem pa je že na začetku februarja v zelo dobrih razmerah preplezal Ipsilon (V, 40-70 st.) in Prontarsko (40-70 st.) v Velikem vrhu.
(M. P.)
Zlati cepin 1994
Groupe de Haute Montagne v Franciji vsako leto podeli Zlati cepin za najboljši alpinistični dosežek minulega leta v svetovnem merilu. Zlati cepin 1994 sta prejela Francois Marsigny in Andy Perkin, ki sta februarja in marca preplezala novo smer v Cerro Torreju. Po objektivno zelo nevarnem ozebniku (v njem sta julija 1992 neuspešno poskušala Peter Podgornik in Jože Šerbec) sta priplezala na Sedlo upanja, tam pa ju je zajelo slabo vreme. Ker vihar po treh dneh čakanja ni popustil, sta se morala odpovedati vrhu. Sestopila sta na Hielo Continental, ledeno puščavo južno od Cerro Torreja, nato pa še štiri dni hodila do civilizacije. Smer sta imenovala Lost Times in jo ocenila z ED2, 90st. 750m.
Prvi Zlati cepin so podelili leta 1991, prejela pa sta ga Marko Prezelj in Andrej Štremfelj za prvenstveni vzpon na Južni vrh Kangčendzenge (8476 m) prek južnega grebena.
(M. P.)
Treking v Nepal
Komisija za odprave v tuja gorstva pri PZS bo letos pomladi organizirala treking v Nepal (v okolico Anapurn). Odhod bo 9. ali 10. maja. Na voljo je še nekaj prostih mest, tako da na PZS (Dvoržakova 9, Ljubljana, tel. (061) 312-553) še vedno sprejemajo prijave.
(M. P.)
Anapurna - sila nevarna
Eden izmed velikih ciljev slovenskega alpinizma je tudi vzpon na vseh 14 osemtisočakov - Bodo na zadnjega stopili letos, v letu jubilejev?
Zgodovina Anapnrne je kratka, toda tudi bogata, ob tem pa žal tudi izredno kruta. Izmed (vsaj) 104 akcij, ki so imele za cilj vzpon na ta 8091 m visok vrh, je le 27 uspelo! V 30 pristopih je bilo na vrhu vsega 82 ljudi, ob tem, da j e bilo žrtev gore kar 52. Tudi število držav, iz katerih so pristopniki, je sila skromno - komaj 19 jih je. Različnih smeri, tudi takih, ki si (za Himalajo, kjer so merila še nekoliko drugačna kot veljajo npr. v Alpah) res zaslužijo tako oznako, pa je vsaj deset! Gora je pač sila mogočna, ima prostrana ostenja in nudi veliko možnosti, ki so jih znali na vse pripravljenosti alpinisti že dodobra izkoristiti.
Šele 1949 je prvič (A. Heim iz letala) uspelo posneti fotografije, ki so Anapurno predstavile tudi alpinistom; dotlej so jo upodobili le kartografi na svojih izdelkih, ki pa so bili zelo »okvirni«. In za naslednje leto je vrh vsega še Nepal odprl vrata in dovolil v ta konec kar dvema odpravam. Toda za resen poskus vzpona na glavni vrh se je odločila le francoska, pa še ona zadnji trenutek, potem ko jih je že odbil Daulagiri. Toda moštvo najboljših francoskih alpinistov, čeprav brez pravih izkušenj v Himalaji, je vendarle uspelo. Vodja in njegov tovariš sta 2. junija ob podpori šerp Ang Tarkeja in Sarkija 7400 m visoko postavila peti višinski tabor. In naslednji dan, kljub neprespani noči z uraganskim vetrom in hudim mrazom, sta krenila na zaključni vzpon. V odločilnem trenutku so Louisa Lachenala zaustavile mračne misli, Maurice Herzog pa, gnan s ciljem, ne glede na tveganje, pa čeprav sam, je rinil dalje ... Minuta, dve in sledil mu je tudi tovariš. Ob dveh popoldan, po osmih urah, sta bila potem na vrhu. Glas o »zavzetju« Anapurne, prvega osemtisočaka, je naletel na močan odmev. »Res, to je bila ena največjih in najplemeniteje doživetih prigod našega časa,« je v predgovoru knjigi, ki jo imamo tudi v slovenskem prevodu, zapisal Lucien Devis, predsednik Himalajskega komiteja in Francoske planinske zveze.
Šele dvajset let kasneje (!) je Britancem uspelo prvič ponoviti vzpon. Le nekaj dni kasneje pa so njihovi tovariši prvič preplezali tudi novo smer in to prek južne stene, kar velja za enega najpomembnejših mejnikov sodobnega himalajizma. Sedem let kasneje so Holandci našli novo pot prek severne stene. V južni steni so potem preplezali še tri nove smeri, zadnjo (Korejci) lansko leto. In tudi prek (severo) zahodnega ostenja so do vrha speljali dve smeri, več pa jih je ostalo nedokončanih.
Leta 1978 sta bili na vrhu tudi že prvi alpinistki (po Holandski smeri), članici ameriške odprave. Toda osmim alpinistom in šerpi, ki so do tedaj pustili življenja na gori, sta se le nekaj dni kasneje pridružili tudi dve njuni tovarišici, ki sta želeli na goro samostojno, brez spremstva šerp. Alpinistkam je potem uspelo le še z mednaro-dno odpravo leta 1991 - prek južne stene.
Prvi zimski pristop sta opravila Poljaka Hajzer in Kukuczka 3. februarja 1981, drugega - in prvo zimsko ponovitev Britanske prek južne stene - pa štirje Japonci 1987. Norbert Joos in Erhard Loretan sta (1984) prva prečila goro. Tudi smučanje z vrha so že poskusili. Toda Yves Morin, potem ko je že uspešno smučal do »štirice«, kjer je prespal, žal nikoli ni dosegel baznega tabora.
Slovenski alpinisti so se začeli seznanjati z Anapurnsko Himalajo 1969, ko so opravili drugi pristop na Anapurno 2 in četrtega na sosednjo Anapurno 4. 1982 je bil ogled južne stene in leto kasneje prvi poskus (speljati prek nje novo smer). Potem sta bila spet dva poskusa na sosedi, Anapurni Dakšin. Leta 1990 pa je stopilo v ospredje zahodno ostenje. Tomo Česen se po Lotseju vanj ni niti napotil, tako kot tudi ne Svetičič, ko je jesenska odprava odnehala v severnem pobočju. Ponoven obisk južne stene (1992) tudi ni dal pozitivnih rezultatov, leto kasneje pa je Svetičič sicer preplezal (solo, nova Slovenska varianta) zahodno steno, na vrh pa mu kljub veliki vztrajnosti ni uspelo priti. In lani še dva »stranska« poskusa, na Anapurno 3 in 4.
FRANCI SAVENC
Kazalo hindukuških kart
Hindukuš je že vrsto let iz različnih vzrokov (politične prilike, vojne...) skoraj povsem pozabljeno gorstvo. Pa je bilo nekoč pogost cilj tudi večjih odprav in - ciljev še vedno ne manjka. Tudi zato je pregled (Index grafic de Mapes Hindu Kush), ki ga je v začetku leta izdal Alpinistični dokumentacijski center v španskem Sabadellu, več kot dobrodošel. V njem so podatki o 70 kartografskih izdelkih, od znanih kart poljskega kartografa J. Wale, do različnih krokijev. Največ naslovov - kar 32 - je za Vzhodni Hindukuš, kjer je vrsta znanih vrhov: Tirič Mir, Istor-o-Nal, Nošak...
F. S.
Na deviške vrhove
Se želite vpisati med prvopristopnike na vrhove eksotičnega Tien Šana? Nič lažjega, če le premorete 1860 angleških funtov in pridete 2. avgusta na londonsko letališče. Znana trekinška organizacija EWP namreč organizira tri tedensko popotovanje: z letalom prek Moskve v Alma Ato, potem aklimatizacija, polet s helikopterjem do baze na južnem Inulček ledeniku in - v enem do treh dneh boste lahko že na vrhu, na katerega doslej še ni stopila človeška noga. Za vse je poskrbljeno! Potem pa lahko še na kratek potep pod lepotca Han Tengri ali kak drug mogočen tienšanski vrh in med povratkom kratek postanek v Moskvi.
(F.S.)
Atletinja Brigita Bukovec in igralec Jože Kramberger (Halgato) sta Marjeti Keršič - Svetel izročila Viktorja za posebne dosežke na medijskem področju. »Marjeta Keršič-Svetel je s svojo tehnično zahtevno in dovršeno oddajo Gore in ljudje dosegla, da o odnosu do narave razmišljajo tudi tisti, ki jim nikakor ne bi mogli reči planinci. Njeno svetovljanstvo se ne kaže le v popotovanjih po tujih deželah, temveč predvsem v njenem ra-zumevanju ravnovesja med človekom in naravo.« Med prvimi, ki sta Marjeti čestitala k nagradi za bila druga dva nominiranca za nagrado v tej kategoriji: Vita Mavrič in neutrudni poznavalec jazza in vsega, kar sodi poleg Brane Rončel.