Delo, Šport: ... Za naša prosta plezalca uspešen obisk Avstralije

Srečo Rehberger in Tadej Slabe preplezala eno najtežjih smeri - Področje Mt. Arapiles ima skoraj 1500 smeri - Posneli tudi film

PROSTO PLEZANJE - To zmorejo samo nekateri.

KRANJ - Naša najboljša prosta plezalca, Srečo Rehberger (AO Kranj) in Tadej Slabe (AO Matica, tehnični sodelavec trgovine Aventura iz Trsta), sta se pretekli četrtek vrnila z uspešne turneje po Avstraliji. Matjaž Fistravec je njuno plezanje posnel na filmski trak, tako da bomo lahko spremljali njuno vrhunsko plezanje tudi »v živo«.
Po prihodu v Avstralijo so iz Melbourna odšli še 300 km proti zahodu. Tam je področje Mont Arapiles, v državi Victoria, kjer so daleč najtežje smeri v Avstraliji. Glavna veriga je dolga dobra dva kilometra, pred njo pa so sem ter tja posejani posamezni stolpi. Smeri, ki jih je tu zelo veliko (okoli 1500), so dolge največ 3 raztežaje, velika večina pa samo en raztežaj. Skala teh sten je zelo gladka in omogoča precej slabo trenje, značilno je plezanje po zaobljenih oprimkih v previsnih stenah.

Za začetek le pregled najtežjih avstralskih smeri. Če se omejim le na najtežje, potem imajo trenutno 26 smeri z oceno 27 (Avstralija ima svoj način ocenjevanja in ocena 27 je po UIAA nekje med IX- in IX). Smeri z oceno 28 (IX in IX+) je osem, tri smeri imajo oceno 29 (malo več kot IX+), dve smeri sta ocenjeni, s 30 (med X- in X), najtežji dve sta ocenjeni z 31 in 31/32. Po UIAA torej X in X+, najtežja pa nekje X + in XI-. Večino prvih vzponov ima v lasti Kim Carrigan, najboljši avstralski plezalec, zelo cenjen po vsem svetu. Med imeni, ki so opravili prvi vzpon kakšne smeri, je tudi znani Wolfgang Gullich, ki je preplezal najtežjo smer Punks in the Gym lansko leto, in to je do sedaj tudi edini vzpon. Druga najtežja je smer Lord ot the Rings, tretja pa Masada z oceno 30 (med X- in X). In te sta se lotila Rehberger in Slabe. Smer je prvi splezal Carrigan leta 1984, takrat je bila to prva smer s takšno oceno v Avstraliji. Visoka je 30 m, vendar je pri tej višini previsna kar za 10 m! Smer je tipično vzdržljivostni problem, s ključnim mestom na dveh tretjinah smeri. V njej sta dva klina in en svedrovec, sicer pa si moraš varovanje urediti sam s friendi in zatiči. Prvi vzpon je trajal več kot 5 dni, toliko poskušanja je bilo namreč potrebnega, da je Carriganu uspelo. Do letos je imela smer le tri vzpone (beležijo vzpon vsakega posameznika in ne naveze, ker je smer tako kratka).
Naša dva sta potrebovala dobrih 6 dni, pri tem je bilo veliko padcev v glavnem na ključnem mestu. To je bil 5. in 6. vzpon, kajti pred njim jo je splezal še znani francoski plezalec Didier Rabotou, s katerim sta se srečala med plezanjem v Mont Arapiles.
Po uspehu v Masadi sta poskusila v drugi najtežji smeri z imenom Lord of the Rings (ocena 31). Slabe je ves čas posvetil njej, vendar mu ni uspelo, Rehberger pa je vmes odšel k smeri India (ocena 29, po UIAA malo več kot IX+), ki je po težavnosti na sedmem mestu. Pred njim je uspelo Rabotouju, potem pa tudi njemu. V Lord of the Rings pa nato tudi Rehbergerju ni šlo, Rabotou pa je zlezel tudi to - drugi vzpon do sedaj.
Plezanje v Masadi je Fištravec posnel, snemali pa so še v nekaterih lažjih, vendar precej atraktivnih smereh, kot npr. smer Okus po medu (lepa previsna prečnica) in smer Kachoong (velika vodoravna streha, ocena pa je »le« med VII in VII + ).
Smer India, ki jo je zlezel Rehberger, je tipična smer na trenje in gibanje. Kaže omeniti, da je to najtežja v Avstraliji, ki jo je zmogla kakšna ženska. Bila je Francozinja Christine Gambert, in to je poleg vzpona Američanke Linn Hill, ki je v Coloradu preplezala Genesis (IX+), pravzaprav najtežja prosta ponovitev, ki jo je doslej opravila ženska. Morda je Christini Gambert uspelo v Indii prav zato, ker je bolj smer na trenje in gibanje, kajti v smereh, kjer so zelo težke poči in pride v glavnem do izraza le absolutna moč, ženske gotovo nimajo kakšnih posebnih možnosti.
Za najtežjo smer Punks in the Gym (ocena 31/32) pa poznavalci pravijo, da sodi v najožji vrh na svetu - med ta čas pet najtežjih smeri na svetu.
Obisk Avstralije se je za naša dva plezalca končal zelo uspešno, lahko bi rekel, da sta s pomembnim vzponom v Masadi pokazala mesto našega prostega plezanja v svetu. Lahko ju uvrstimo v širši krog najboljših plezalcev na svetu. To sta že dokazala, morda še prav posebno zdaj v Avstraliji.
Treba je seveda omeniti tudi to, da so našo plezalsko ekipo zelo lepo sprejeli slovenski izseljenci v Melbournu. Poleg gostoljubnosti so pokazali tudi veliko zanimanja za njihovo športno udejstvovanje. Rehberger in Slabe sta bila gosta v studiu slovenskega etničnega radia, ob povratku pa sta v slovenskem društvu Eltham prikazala barvne diapozitive s svojih vzponov. Poleg tega je Fistravec zavrtel film Cerro Torre.

TOMO ČESEN

Izšla zadnja števila AR
Najnovejše Alpinistične razglede lahko predstavniki odsekov dobijo v ponedeljek in torek, 22. in 23. t. m. v prostorih knjižnice Planinske zveze Slovenije, in sicer od 16. do 17. ure.

Novi alpinisti v AO Matica
V soboto, 13. t. m. so na tradicionalnem sprejemu v vrste alpinistov sprejeli 8 novih članov: Ela Leskovšek, Katja Kozin, Matej Dittrich, Ljudmila Kropeč, Marko Linoič, Marko Jurič, Miha Pesek in Andrej Petrovčič. Poleg tega so 10 tečajnikov sprejeli v vrste pripravnikov.

V Patagoniji težave z vremenom
Po novembrskem sporočilu naše trojice je Torre Egger zelo »negostoljuben«
Janez Jeglič, Silvo Karo in Franček Knez so se oglasili iz Patagonije, kjer imajo očitno kar precejšnje težave z vremenskimi razmerami. V bazni tabor so prispeli 9. novembra, potem pa so tri dni nosili opremo pod JV steno Torre Eggerja, spremljalo jih je zelo slabo vreme. Kot je že praksa, so pod steno skopali luknjo v led. Prvič so v steno vstopili 18. novembra, med slapovi vode in snega so splezali prvih 180 m stene (70 do 90 stopinj). Naslednji dan so preplezali le 40 m kombiniranega sveta (A2, 90 stopinj). Nato so 20. novembra splezali še 100 m, v glavnem skala, VII in VII + . Stena je že previsna. Zjutraj naslednjega dne so splezali 80 m z oceno A 3. Ocenjujejo, da je to ključno mesto. Popoldan je začelo snežiti in ponoči, točno opolnoči jih je v snežni luknji zasul plaz. Dve uri sta bili potrebni, da so se izkopali in s strahom pričakali jutro. Sledil je le še sestop v bazo.
Do 22. novembra so torej opremili 380 do 400 m smeri, računajo še na kakšnih 100 m, potem pa bodo do vrha nadaljevali v alpskem stilu. Poleg njih je v Patagoniji še kar precej odprav še nobena pa ni dosegla cilja.
Zdaj je minil že mesec odkar so oddali to zadnje sporočilo, tako da se je v tem času najbrž že marsikaj spre-menilo.

TOMO ČESEN

Rekordna zdržljivost
OSAKA - Japonka Seikiči Kitamura (28) je 26 dni preživela v skalni duplini. Sama je odšla proti vrhu Asahitaka (2423 m) in drugi dan svojega pohoda zdrsnila. Ko je prišla k sebi, je bila 300 metrov nižje, s poškodovano glavo in zlomljeno nogo. Potem je čakala, brez hrane in toplote. Ko so jo po 28 dneh našli, so zdravniki ugotovili, da je kljub vsemu njeno zdravstveno stanje »kar dobro«.

ALPINISTIČNE NOVICE

Prvi spust v novi sezoni
Marko Paternu, Iztok Vidic, Dejan Ogrinec in Andrej Zorčič so 14. t. m. smučali z izrazitega stebra v vzhodni steni Velikega kota nad Tamarjem. Spust je potekal po široki rampi z oceno S4+/4, III+, 300 m. Razmere so imeli solidne.

Paklenica in Osp
Armand Polegek in Marko Lukič sta drugi teden v tem mesecu preživela v stenah kanjona Paklenice. Prvi dan sta oba prosto preplezala 00 in Joint, Lukič pa poleg teh dveh še WC, Kanjon direkt in še Santano (VIII-). Naslednji dan sta plezala Funkcijo v Anič kuku, Lukič je pri tem opravil prosto ponovitev (VIII-). Potem sta vstopila še v El Condor passa. Lukič je opravil 3. prosto ponovitev in za ključni raztežaj čez streho potreboval kar precej časa (VIII). Za predah sta se spet preselila spodaj na parkirišče in oba splezala Hobit, samo Lukič pa še Papillon (VII+) ter smer s Petzlovimi svedrovci, v kateri je bil prejšnji teden uspešen tudi Guček. Lukič je ploščo v spodnjem delu smeri ocenil VII+, za streho pa je dal oceno VIII. Za konec pa spet smer v Anič kuku. Od 10. do 11. t. m. sta plezala Spomin (VI-, A2, A3, e). Prvi dan sta prišla do mesta, kjer so prvič zavili v Raz klina. Za celotno smer sta potrebovala 12 ur in menita, da bi se sedaj smer verjetno dala splezati v enem dnevu. V prvih treh, pa še v petem raztežaju sta pustila po en klin, v četrtem raztežaju eno ploščico, v šestem pa zatič. Za ponavljalce menita, da naj tudi oni puščajo kline v smeri. S tem bo sicer smer bolj nabita, vendar mislita, da je to še vedno bolje, kot pa razdejane razpoke po izbijanju klinov, nato pa svedrovci zraven njih. Za smer je sedaj potrebno 8 do 10 klinov PZS, 4 daljši debeli klini, nekaj ploščic in nekaj friendov ter zatičev za poč pred spojitvijo smeri z Razom klina.
Mitja Lo Duca in Silvij Černilogar sta poleg Domžalske in Diagonalke preplezala tudi eno prvenstveno. Zadnji dan novembra sta v Jurasovi glavici splezala Butnskalo, VI-, V+, 160 m. Plezala sta 3 ure in pol.
Iztok Tomazin in Tomo Virk sta preplezala Klin, oba sta prosto ponovila Švicarsko in Ljubljansko, v Albatrosu pa je prosto plezal le Tomazin.
V Ospu je Tomazin z Željkom Perkom in Jožetom Rozmanom ponovil Steber jutranje zvezde. Filip Bertoncelj in Igor Kalan pa sta preplezala Hard Rain (prosto) in to kar štirikrat zapovrstjo.

Deset predavanj Tomazina
Iztok Tomazin, Križe 39, tel. 064 57-074, je iz svojih odprav in vzponov pripravil za javnost deset predavanj in sicer: Daulagiri (Nepal - dežela, ljudje, kulture in zgodovinske zanimivosti, rastlinstvo, živalstvo, Prvenstvena smer v vzhodni steni 8167 m visokega Daulagirija, Prvi jugoslovanski polet z zmajem v Himalaji), Lhotse (odprava v eno najzahtevnejših in najvišjih sten na svetu. Predstavitev Nepala in potek odprave), Pamir (zanimivosti Moskve. Mednarodni alpinistični tabor v najvišjem gorovju Sovjetske zveze. Vzpon na najvišji vrh Pik Komunizma 7495 m po najtežji smeri v severni steni), V gorah ZDA (plezanje v ameriških stenah, prva naša srečanja z vrhunskim prostim plezanjem VII. in VIII. stopnje. Gore, kanjoni in naravni parki v Coloradu, Wyomingu in Južni Dakoti), Kilimanjaro (vzpon in polet z zmajem z najvišje gore Afrike), Letenje z zmaji (prikaz od začetniških poskusov do tekmovanj in alpinističnega zmajarstva - poleti z najvišjih gora Jugoslavije, Balkana, Evrope in Afrike, polet v Himalaji Vrhunski alpinizem (prosto plezanje, zimsko in ledno plezanje, vzponi v zamrznjenih slapovih, ekstremno smučanje po stenah in grebenih, skoki s padalom z vrhov), Slovenske gore (Julijci, Kamniške Alpe, Karavanke — dosežki, doživetja, vtisi, vse vrste alpinistične dejavnosti), Prosto plezanje (od prvih začetkov pri nas do vrhunskih smeri pri nas in na tujem) in Paklenica-Velebit (prikaz naravnega parka in alpinistične aktivnosti v naj popularnejšem jugoslovanskem plezalnem središču).

Z zadnje seje KA
Komisija za alpinizem je na svoj zadnji seji sprejela sklep, da se zbor načelnikov AO in AS prestavi na 14. februar 1987. Zbor udeležencev bo dan prej v Tamarju. Sklenili so tudi da morajo vsi odseki in sekcije do konca leta poslati na KA PZS poročilo o aktivnosti v letu 1986.
Izvedbo tečaja o tehniki plezanja v ledu, ki bo 15. februarja v Tamarju, pripravi podkomisija za vzgojo.
Da bi zagotovili varnost pri vzgoji in treningih alpinistov, bo KA opremila stene v Črnem Kalu (smeri in sidrišča) s svedrovci.

»Klubu stotih« na rob
STREHA SVETA — Levo Mount Everest, desno Lotsejeva južna stena in njegovi trije vrhovi: glavni (8516), še nedoseženi srednji (8420) in vzhodni - Lotse Šar (8400). Zadnja dva sta cilj alpinistične odprave Planinske zveze Slovenije in AO Kamnik pomladi 1987. (Foto: Tone Škarja).
Članek Francija Savenca prejšnji ponedeljek prikazuje visoko raven bolgarskega alpinizma: 102 alpinista (med njimi 5 žensk) sta doslej dosegla kak vrh, visok nad 7000 m, skupaj pa so opravili 232 vzponov na sedemtisočake, torej povprečno po 2 vzpona na alpinista. Članek je pospremljen s pripombo, da se v Bolgariji ni lahko prebiti med tiste, ki hodijo v tuje gore, in z namigom, da bi bila primerjava teh podatkov z dosežki naših alpinistov več kot zanimiva.
Res bi bila zanimiva, vendar bi bila bolgarskim alpinistom krivična. Njim so vedno dostopne le njihove domače gore ter gore Sovjetske zveze. Vsa druga gorstva - Alpe, Andi, Himalaja — so jim praktično zaprta: obiščejo jih le tiste redke njihove odprave, ki dobijo status državne reprezentance. Logično je, da so vsi boljši bolgarski alpinisti veliko v sovjetskem Pamirju, edinem visokem pogorju, ki jim je vedno dosegljivo, skoraj napol domače. Za nas Jugoslovane, ki imamo s SZ bolj navadne odnose, pa je Pamir strašno drago gorstvo: poleg prevoza do Moskve in nazaj, še čistih 1500 dolarjev v gotovini za vsakega člana. Za tak ali manjši denar pa so dosegljive gore vsega sveta, razen Everesta, K2 in vrhov Antarktike. Ob tem so že gore same Jugoslavije alpinistično pestrejše od bolgarskih, medtem ko imajo že nam tako domače Alpe pravo paleto možnosti za vse zvrsti alpinizma. Od tod tudi izjemni uspehi naših alpinistov: 16 prvenstvenih vzponov samo v Himalaji in Karakorumu, prav tako pa vrhunski dosežki v Patagoniji, Andih, Yosemite, Kavkazu, Pamirju (9 naših alpinistk hkrati na 7495 m visokem Pik Komunizmu!) itd., če Evropo izpustimo. Rečeno na kratko in na splošno: bolgarski alpinizem je od države financiran, toda tudi strogo usmerjan, zato so vrhunski rezultati redki in vedno nekoliko zastareli, specifična poraba denarja zanje pa razmeroma velika. Naš alpinizem je financiran iz zasebnih sredstev, večje akcije v veliki meri s pomočjo pokroviteljev, sistemsko (TKS in ZTKO) pa precej skromno. Zato pa je zasluga odprtih meja, da imajo dober stik s svetovnim vrhom alpinizma, kar je pa že dolgo znana in vedno znova potrjena stvar. Od tod veliki in raznovrstni uspehi ob hkratni gospodarni porabi sredstev. Le denar je ovira, da vedno ne reagiramo na kako dobro priložnost dovolj hitro. Vendar je to predmet druge obravnave. Menim, da bolgarskim alpinistom ni treba zavidati ne uspehov in ne razmer.

TONE ŠKARJA

Naši plezalci uspešni v Patagoniji
LJUBLJANA, 21. decembra: Pozno zvečer smo iz Argentine prejeli sporočilo, da so naši trije plezalci Janez Jeglič, Silvo Karo in Franček Knez preplezali prvenstveno smer v steni Torre Eggerja v Patagoniji in s tem izpolnili načrt odprave. Poleg prvenstvene smeri pa so preplezali še eno krajšo smer v Eggerju. Vsi trije alpinisti so živi in zdravi, v domovino pa se bodo vrnili 30. decembra (na zagrebško letališče ob 17.45). ( 21.12.86)