Delo, Šport: ... Dosežek v steni Huandoja
Člani AO Impol so v alpskem stilu preplezali zahtevno severno steno, ki je visoka 1445 m - V novi smeri trikrat bivakirali
LJUBLJANA - Marjan Frešer, Milan Romih in Danilo Tič (vsi so člani AO Impol iz Slovenske Bistrice) so bili od konca maja do 10. t.m. v Cordilleri Blanci v Peruju. Njihov pokrovitelj je bil Konus iz Slovenskih Konjic. Najprej so se lotili aklimatizacijskih tur. Tako so preplezali Rimo (5240 m) in Tocllaraju (6034 m). To naj bi bili prvi jugoslovanski vzponi na te vrhove. Pred poglavitnim ciljem so nato splezali še na 6354 metrov visoki Chopicalqui.
Potem so se lotili najtežjega cilja, trikotne skalne severne stene Huandoya North (6395 m). Steno, ki je objektivno zelo nevarna (iz nje noč in dan letijo skale in led), so zmogli v čistem alpskem stilu in pri tem trikrat bivakirali. Plezanje je trajalo od 29. junija do 2. julija, nova smer pa je visoka 1445 metrov in je prva v tej steni. Tu so poskušali že Španci, vendar so v desnem delu stene prišli nekako 300 metrov visoko, potem pa obrnili. Smer so imenovali Mescalin in so jo ocenili z generalno oceno ED. Je pa v njej veliko mest VI+ in VII- in nekaj mest A1. Naklonina v ledu je od 55 do 60 stopinj, nekajkrat tudi 70 stopinj. Po skici smeri sodeč, je najtežji srednji del stene, kjer je bilo treba po veliki in izraziti zajedi preplezati osem raztežajev, od katerih ima le eden oceno V+, vsi drugi pa najmanj VI in več. Zadnja dva dni so plezali v zelo gosti megli in tudi snežilo je. V takšnih razmerah so komaj našli pot v dolino, pa še to le po zaslugi dobrega poznavanja normalne poti na Huandoy iz lanskega leta.
ŠTIRI DNI ZA NOVO STENO - Severna stena Huandoja.
Nedvomno gre za zelo težko smer in enega od najtežjih vzponov, kar jih je bilo letos splezanih v Andih sploh. Fantje pravijo, da je bilo letošnje vreme v Cordilleri zelo nestalno. Veliko dni v maju in juniju so bili hribi oviti v oblake, značilne pa so bile tudi snežne plohe. Kaže, da se je klima spremenila, saj je bilo pred leti tod v tem času praviloma stalno in lepo vreme.
Odpravi so poleg pokrovitelja Konus iz Sl. Konjic pomagali še Študentski servis Maribor, Ferromoto Maribor, GG Maribor TOZD Oplotnica, TKS Sl. Bistrica, PD Impol in LIP Sl. Konjice.
TOMO ČESEN
Trikrat v Beli peči
V nedeljo, 19. t.m., so tri naveze ponovile Planšarsko smer (VI, A2). Bili so to Janko in Milan Meglič, Jože Rozman - Luka Rožič ter Janez in Klemen Primožič. Gre za prve tri ponovitve te smeri.
V Julijcih
Betka Galičič je v navezi s Francijem Balonom (oba AO Škofja Loka) prosto ponovila Aschenbrenerjevo smer v severni steni Travnika, naslednji dan pa oba klasično še Levo smer v Šitah. V Travniku sta 21. t.m. plezala tudi Andrej in Marija Štremfelj. Splezala sta Aschenbrenerja (Andrej prosto).
V Planji je bila ponovljena spet Mansarda. Plezala sta Zdenko Demšar in Boštjan Kekec.
Damjan Vidmar pa je imel namen plezati Skalaški steber v Škrlatici. Smer je zgrešil in plezal po grapi desno od stebra. Sledu o kakšnih klinih ni bilo, je pa zelo krušljivo. Težavnost je ocenil s V stopnjo.
Na Rakapošiju gazijo sneg do pasu
Vodja odprave Igor Radovič poroča o izredno slabih vremenskih razmerah
LJUBLJANA - Vodja alpinistične odprave na Rakapoši (7788 m) Igor Radovič je poslal teleks, v katerem ni kaj veliko razveseljivih novic.
Nad taborom I so napeli 500 metrov fiksnih vrvi po zelo ostrem in izpostavljenem grebenu. Pri prvem poskusu postavitve dvojke jih je oviral silovit veter, ob drugem poskusu pa je zapadlo kar čez meter novega snega. Tako je peterica morala v taboru I čakati kar pet dni, šele nato so se v tveganem sestopu vrnili v bazo. 15. t. m., ko je bilo sporočilo poslano, so bili vsi v bazi.
Vreme je še naprej slabo. Upajo na izboljšanje in potem v napol alpskem stilu nameravajo doseči čim več. Doslej so imeli le tri dneve brez padavin in vse kaže, da je letošnje leto neobičajno veliko snega, saj gazijo celo do pasu. Toda kar je vendarle najvažnejše, vsi so zdravi in dobro razpoloženi.
TOMO ČESEN
V Dolžanovi ponovno na visoki ravni
80 metrov visoka stena v Dolžanovi soteski nad Tržičem je zelo obiskana. Včasih je bilo težko najti dan, ko je tam plezalo več navez, danes pa je že težko najti dan, ko tam ni nikogar. Nedvomno je stena ena od pomembnejših središč športnega prostega plezanja pri nas.
V sredo, 15. t. m., je bil tam Vili Guček (AO Trbovlje). V Mozartovih kroglicah (IX-) tisti dan ni bil uspešen, zato pa je smer splezal naslednji dan v prvem poizkusu z rdečo piko. V petek je to uspelo tudi Mihu Kuharju (AO Kranj).
Guček se je spet vrnil 22. t. m. Opravil je 2. ponovitev Živčka (IX-). Najprej eno popoldne za študij, potem pa uspeh z rdečo piko v prvem poizkusu. Še isti dan je splezal tudi Tri srca (IX-), za katere si je vzel 20 minut poizkušanja z varovanjem od zgoraj, potem pa splezal smer v drugem poizkusu z rdečo piko. Morda še zanimivost, Tri srca se mu zdi za las težja od Mozartovih kroglic.
Filip Bertoncelj in Igor Kalan (oba AO Kranj) pa sta prosto ponovila Unijo (VIII).
TOMO ČESEN
Alp št. 27
LJUBLJANA - Julijska številka italijanske revije Alp ima poudarek na športnem plezanju. Na naslovnici Gullich, prav tako na notranjih, kjer so še tudi druga znana imena. Tržaški urednik (odgovoren tudi za naše kraje) Piero Spirito je za uvodnik pripravil analizo zadnjega filmskega festivala v Trentu (Šibka kinematografija, šibka realnost je naslov). Uredništvo napoveduje izdajo specialnih vodnikov: za vsa italijanska plezališča, planinske postojanke v Italiji itd. Posebej velja omeniti notico (v rubriki Exploid), da je Heinz Mariacher preplezal 300 m »devetice« v steni Sasso delle Undici nad jezerom Fedaia pod Marmolado. To je ponoven prenos ekstremnega plezanja v velike stene (iz plezališč) ali je IX v veliki steni nekaj drugega ... ? Sicer pa so taka razmišljanja prisotna tudi pri nas. Odgovor bodo lahko dali šele ponavljalci.
Izredno bogat je pregled alpinistične aktivnosti v Druju. Za 16 strani ga je, precejšen del pa zavzemajo velike (seveda barvne) fotografije. Večina smeri v Petit Druju je predstavljena tudi s shemami; ne manjka »Jugoslovanska« Kneza in Skoka iz 1980.
ID.
Bolgari v Pamir
SOFIJA - Bolgarski alpinisti bodo tudi letos od visokih tujih gora najpogosteje obiskovali sovjetski Pamir. 10 - članska društva Vitoša iz Sofije, bo na višinah Komunizma in Korženevske trenirala za odpravo (načrtujejo novo smer!) na Nanga Parbat 8125 m, ki jo načrtujejo za prihodnje leto. 20 -članska zvezna selekcija (v kateri prvič sodeluje tudi pet alpinistk) pod vodstvom zveznega trenerja Emanuila Lejanova pa bo v teh gorah iskala predvsem zahtevne smeri za preskus mlajših. 15 - članska odprava sofijskega društva Edelvajs bo najprej v Pamirju poskusila opraviti 1. PR na še neimenovani vrh (že sedaj predlagajo ime Vasil Levski), potem pa bodo poskusili še vzpon na Korževsko. Četrta odprava (za katero imamo podatke, sicer jih bo šlo več) pa bo 12 - članska, organizirali so jo v društvu Urvič - Sofija, njih cilj pa je Komunizem (7495 m).
Velika udeležba na alpiniadi
SOFIJA - V enem najbolj znanih bolgarskih plezalnih središč, Vrateata je bila že XXXII. alpiniada. To je najpomembnejši pregled alpinizma za tekoče leto in tudi obisk je bil temu primeren: 37 alpinistk in 137 alpinistov, članov 33 klubov iz vse države. Razen plezanja, bili so seveda tudi prvenstveni vzponi, so pripravili tudi tekmovanje za pokal »A. Kovindžiev«. Kot na vseh tekmovanjih zadnji dve leti je tudi tokrat s premočjo zmagal Vasil Kirov.
Američani na Makaluju
KATMANDU - Letošnja predmonsunska sezona je bila uspešna za ameriško odpravo, ki si je izbrala SV greben Makaluja. Prva trojka je bila na vrhu maja, druga pa štiri dni kasneje. V prvi dva alpinista in en Šerpa v drugi pa je bilo razmerje obratno.
Alpinisti AO Kozjak v Andih
Za svoje cilje so si izbrali skupino Cordillere Blance v Peruju. Odprava, ki jo je vodil Zdenko Zorič, člani pa so bili še Drago Praprotnik, Viktor Hribar, Matjaž Roter, Dušan Golubič, Sašo Puhmajer, Armand Polegek in Mira Uršič (članica AO Impol), se je najprej odpravila v dolino Paron. Od tam sta 5. junija Golubič in Roter krenila po Avstrijski smeri na Artensoraju (6250 m). Naslednjega dne pa so po normalnem dostopu Praprotnik, Hribar in Uršičeva splezali na Cres I (6025 m). Vreme se je nato poslabšalo in vsi so se vrnili v Huaraz, ki je bil pravzaprav izhodišče za vse njihove vzpone v Cordilleri Blanci.
Naslednji obisk je veljal dolini Cojup. Tja sta se odpravila Golubič in Roter, ki sta se želela povzpeti na Ranrapalco. Vendar sta zgrešila pravi dostop, tako da sta lahko splezala le na sosednjo Ischinco (5530 m) po južnem grebenu. V isto dolino so se namenili tudi Hribar, Polegek in Puhmajer, katerih cilj je bila Jagerjeva smer (IV, 50 do 60 stopinj) v Ranrapalci.
16. junija sta jo splezala Puhmajer in Hribar. Pri sestopu sta zaradi otoplitve imela precej težav s padajočim kamenjem. Le-ta je Puhmajerju lažje poškodoval nogo. Medtem pa se je Polegek povzpel na Jatun Monte point (5415 m). Približno v tem času sta Zorič in Uršičeva odšla v dolino Langanuco. Pri prvem poskusu vzpona po običajni smeri na Chjopicalqui (6354 m) sta se morala obrniti zaradi močnega sneženja. Naslednji dan 16. junija jima je uspelo kljub novozapadlemu snegu in gosti megli.
Praprotnik pa je z Joličem in Habolinom (slednja dva AO TAM) odšel v Musho, izhodišče za Huascaran. 17. junija so vrh Huascarana Norte (6654 m) dosegli v precej slabem vremenu in nato še isti dan sestopili v dolino. Naslednji cilj je bil najvišji vrh v Peruju, Huascaran Sur (6768 m). Zorič, Praprotnik, Hribar in Uršičeva so nanj splezali po zahodnem grebenu (50 do 55 stopinj) 23. junija.
Zadnji cilj jim je bila zahodna stena Alpamaya (5947 m) ena izmed najlepših gora na svetu. V dveh dneh so prispeli v bazni tabor pod južno steno. Od tam je treba najprej do sedla med Alpamayem in Kitarajem. Vreme se je sicer pokvarilo, toda ne v tolikšni meri, da 30. junija Zorič, Praprotnik in Uršičeva ne bi dosegli vrha po Italijanski smeri. Sestop je sledil še isti dan, potem pa še 25 km dolga dolina Santa Cruz.
Sam v Vršacu
Darko Podgornik (Soški AO) je 14. t.m. opravil pomemben solo vzpon v severni steni Vršaca. Opravil je 1. SP Puntarske smeri, katere zgornja tretjina je ocenjena VI-, A1/V+, spodaj pa se težave gibljejo med IV in V. Za 850 metrov visoko steno je potreboval dobre 4 ure. Zaradi majhnega števila klinov v smeri (10 -12 klinov) za varovanje na najtežjem mestu ni možnosti.
Nove smeri v Škarjah
Člani Zgornjesavinjske alpinistične sekcije so po vrnitvi iz Peruja, kjer so se povzpeli na nekaj šesttisočakov, odšli v domače stene.
V Škarjah so preplezali tri prvenstvene vzpone. Robi Supin, Samo Supin, Robnik, Lekič in Turnšek (slednji AO Železar Štore) so v osmih urah splezali smer Slovo od mladosti, ki so jo posvetili Robertu Bezovniku. Ocena 450 metrov visoke smeri je VI+/VI, V, A2.
Samo in Robi Supin ter Robnik so preplezali Savinjsko varianto Polikarpovega stebra (V/IV, 80 m). Potem pa so vsi desno od Metuljčka potegnili še tretjo novo smer z imenom Gringo (V+/IV, 120 m, 2 uri).
Za konec sta Robi Supin in Turnšek v Grofički splezala Taubijevo smer (VI, A0, 120 m, 4 ure).
Bonington na Menlungtseju do 6100
Kot vemo, je bila letošnja spomladanska sezona v nepalski Himalaji zelo skromna z uspešnimi vzponi. Usodo sicer ne tako številčnih odprav so v večji meri krojile izredno slabe vremenske razmere.
Angleško - norveška odprava, ki jo je vodil po vsem svetu znani in priznani Chris Bonington, je imela za cilj izredno markantno goro v Tibetu, čisto blizu nepalske meje, 7181 metrov visoki Menlungtse.
Njihova baza je stala pod severno steno, 4100 metrov visoko. Smer, po kateri so načrtovali vzpon, pa je potekala po južni strani. Najvišje dosežena točka je bila 6100 metrov, kjer je stal tabor III. Vse nadaljnje poskuse je zavrnilo izredno slabo vreme. Toda Bonington se bo še vrnil.
Izmenjava Poljakov in Angležev
Polski Zwiazek Alpinizmu in British Mountaineering Council sta letošnjo zimo opravila izmenjavo svojih alpinistov. V februarju je sedemčlanska poljska ekipa pod vodstvom Janusza Majerja (vodil je uspešno odpravo v JZ steber K2) obiskala Ben Nevis. V marcu pa so jim angleški alpinisti vrnili obisk. Bilo jih je 13 in v Tatrah so ostali tri tedne ter opravili nekaj zelo kvalitetnih zimskih vzponov, tako da so bili domači poznavalci presenečeni nad kakovostjo angleških plezalcev. Poleg vzponov so imeli tudi več pogovorov in prikazov plezanja z diapozitivi.
Letošnja pomlad v Visokem Atlasu
Štirje poljski alpinisti iz Rzeszowa so v marcu in aprilu obiskali Tazarhart Plateau v Visokem Atlasu. Splezali so precej smeri, med katerimi sta dve verjetno prvenstveni.
Maciej Karon in Andrzej Makaran sta preplezala steber levo od Ledenega ozebnika. Ocena je V+, A0, imela pa sta povsem zimske razmere. Za vzpon sta porabila celih 18 ur. Takoj desno od tega ozebnika pa sta plezala Krystian Ignas in Stanislaw Zych. Za novo smer, ki sicer ni tako zahtevna (ocena IV), sta potrebovala 11 ur, razmere pa so bile prav tako zimske. Na splošno je področje Tazarhart Plateau zelo primerno za plezanje pozimi.
Tri v Bohinjskih stenah
Bojan Pavlovič je ta mesec opravil tri prvenstvene vzpone na področju »Bohinjskih sten«. 3. t. m. je sam preplezal raztežaj dolgo varianto (V+/V-) Marinkine v V steni Jezerskega Stoga. Naslednji dan sta z Boštjanom Hladnikom preplezala Bežigrajsko v S steni Škendjovca. Ocenila sta jo s VI/IV, visoka pa je okoli 160 m. Tretji dan pa sta ista plezalca preplezala še Z steno levega stolpa (predvrha) Jezerskega Stoga - Tetrapak: V+/V-.
Hiter vzpon čez steno
Pavle Kozjek se je v nedeljo, 12. t. m., odločil, da se povzpne na vrh Triglava, prek severne stene seveda. Plezal je Bavarsko smer in potem nadaljeval po Nemški smeri čisto do vrha. Od vstopa pa do vrha Triglava je potreboval le uro in 50 minut. Komentar ni potreben, morda le to, da takšne dirke niso za vsakogar.
Planinske koče niso gostilne
Janez Bizjak v zadnjem Planinskem vestniku sprašuje, zakaj sredstva za planinske koče dobivamo na račun prodaje alkohola v njih
LJUBI JANA - Na Planinski zvezi Slovenije imajo sklad za pomoč visokogorskim planinskim postojankam pri vzdrževanju, obnovitvi in novogradnjah. Eden pomembnejših in najbolj zanesljivih virov tega sklada je dogovorjeni delež od prodaje alkoholnih pijač v vseh planinskih kočah in domovih. Več je torej prodanega alkohola, več je potemtakem sredstev za obnovo in graditev koč, ugotavlja Janez Bizjak ter pripominja, da so bila izvirna načela gorniškega združevanja povsem drugačna. Vendar pisec ne ostane zgolj pri obsojanju posledic alkoholizma v gorah; ponudi namreč tudi konkretne rešitve. Predlaga drastično podražitev alkohola v visokogorskih postojankah, del zbranega denarja pa naj bi namenili tudi za čisto okolje.
Še en članek - žal nepodpisan - je na to temo. Le-ta, z naslovom Kozarček alkoholnega zdravila, na strokoven način obravnava škodljivost, a tudi pozitivne učinke uživanja alkohola. Tu je še tretji članek: Pota in stranpota okrog Ospa, pod katerim se je podpisal Miha Kuhar. S svojo vsebino, katere poglavitni del govori o pijančevanju v osapski gostilni, zveni kot posmeh omenjenima prispevkoma.
Miha Kuhar se predstavlja še z enim zapisom, ki ga je naslovil z znanim reklom ameriške pisateljice Harper Lee - Ne ubijaj slavca. To je potopis o dveh plezalcih, ki obiščeta zahodnonemško plezalsko središče Altmuhltal. A je več kot zgolj opis plezanja, saj med drugim na svojstven način »obračuna« s tistimi alpinisti, ki na ekstremno športno plezanje gledajo nekoliko zviška. Pred odhodom jima namreč nekdo takole zabrusi: Mislim, da je alpinista, ki pleza v dolgih hlačah ali pozimi, precej več v hlačah kot športnega plezalca, ki tveganja ne pozna. Srečo Rehberger pa mu kratko odgovori, da ne pleza zato, da bi dokazoval, koga je več v hlačah.
Urednik je pričujočo številko pospremil na pot s temi besedami: »Po dolgem času je pred vami spet dvojna številka Planinskega vestnika, planinskega prijatelja, ki je doma z vami, kadar ne morete biti tam, kamor vas vleče srce. Skoraj dvakrat tako je debel, kot so navadne številke. Zanjo smo se odločili, da jo boste lahko odnesli s seboj na dopust, jo tam mirno prebirali, kadar si boste zaželeli planinskega branja, in nemara v njej našli kakšen namig za poletno turo ...« In tega je tudi tokrat več kot dovolj. Uvodni članki opozarjajo na vsakodnevne nevarnosti, ki na planince prežijo v teh dneh, ko se jih največ odloča za potepanje po gorah. Na nevarne nenadne vremenske preobrate opozarja že naslovnica, posebni nasveti pa so namenjeni neizkušenim in starejšim ljudem, oziroma vsem tistim, ki radi precenjujejo svoje sposobnosti.
Sledijo zapisi z alpinistično vsebino. Tomo Česen opiše razmere na Lotse Šaru; veter in sneg, ki sta poglavitna razloga za neuspeh na gori, ob branju prispevka Vikija Grošlja pa z zadržanim dihom spremljamo njegovo smučanje z Mount McKinleya. Naključje je hotelo, da mu podvig uspe prav tisti dan, ko se njegovi kolegi na drugem koncu sveta odločijo zaključiti vzpon na Lotse Šar. Ne moremo tudi mimo razmišljanj Slavka Svetičiča, ki oriše solo vzpon prek samotne stene v Vršacu ter si hkrati skuša odgovoriti, zakaj se odloča za tako tvegana početja. Tu ni naključij, pravi, soliranje ni izzivanje usode, to ni izpostavljanje. To je potreba. Če bi hoteli komentirati njegove izjave, bi tudi tu mirno lahko rekli: Ne ubijaj slavca! Alpiniste bo gotovo pritegnila tudi polemika, povzeta po angleškem Climbingu z naslovom, Zakaj človek leze na goro? Zanimivo je, da se britanski vrhunski plezalci in alpinisti srečujejo z zelo podobnimi težavami kot pri nas in še marsikje po svetu.
Jeseni bo pri mariborski založbi Obzorja izšla knjiga Braca Zavrnika Pet zakladnic velikega snega. Sodeč po odlomku, ki ga zdaj objavlja Vestnik, bo to delo, ki o Himalaji in njenih ljudeh spregovori na drugačen način. Življenje pod visokimi gorami je prikazano skozi oči novinarja (predlani je spremljal našo odpravo na Jalung Kang), ki ima poleg pisateljskega daru tudi izjemen čut za opazovanje dogajanj okrog sebe. Vestnik nam predstavi še en odlomek iz nove knjige, in to je uvod k monografiji Julijci, ki ga je napisal Matjaž Kmecelj. Resnična osvežitev je to, saj smo zvesti bralci te revije že kar pogrešali Kmecla.
MATEJ ŠURC