Delo, Šport: ... Vrhunski solo vzpon v Ojstrici

Janko Oprešnik-Zumba (AO Slovenska Bistrica) je 17. septembra dokončal smer Freska jokajoče smrti. Visoka je 400 metrov, ocenil pa jo je s VI+, A4—. Spodaj poteka med Jančevo piramido in Levo, zgoraj pa med Jančevo in Bumerangom po veliki, 200 metrski plošči, ki je nekakšna stena v steni. To je ključ smeri, štiri raztežaji v smeri ocenjeni V, VI+ n VI, naslednji trije pa III do IV, potem smer dvakrat seka Jančevo piramido (VI+), in se od nje loči na polici, po kateri poteka Prečenje stene. Nad polico je že omenjena plošča. Do tu je Oprešnik preplezal pred dvema mesecema, 15. julija, obrnil in čez nekaj dni ponovno poskusil priti čez ploščo skupaj z Danijem Tičem. Po desetih metrih sta se spet obrnila, potem pa je 17. septembra Oprešnik ploščo preplezal sam. Detajli v prvem raztežaju plošče so ocenjeni tako: VI, A2+, A3 +, VII-, A4, A4-. Raztežaj je dolg 40 metrov, stena je povsem navpična in ponekod celo previsna. Plezal je z različnimi hudičevimi krempeljci po od vode razjedenih luknjicah. Na začetku je zavrtal dva svedrovca, potem pa je v vsem raztežaju za dve luskici bolj zataknil kot zabil le še dva slaba klina. Raztezaj je plezal pet ur in pol. Možen padec bi bil dolg do 70 metrov. Deseti in enajsti raztezaj sta položnejša (VI+ in V—VI), zadnji raztežaj, ki gre vzporedno levo z Jančevo piramido, pa je spet težji in sicer A3, A3 + , in VI. Tuje plezal po previsni zasigani poči; pri tem je rabil rurpe, specialčke in dvakrat krempelj. Za smer je v prvem in tretjem poskusu porabil devetnajst ur.
V smeri je pustil devet klinov in šest svedrovcev, od slednjih štirih na varovališčih. Ponavljalci bodo rabili različne kremplje za luknjice, rurpe, specialčke, frende št. 2, 3, 31/2, petnajst različnih klinov in dve ploščici z vijakoma.
Janko Oprešnik prosi ponavljalce, naj v smer ne vrtajo novih svedrovcev.
V primerjavi z Južnjaško uteho (A3+, PrV Bogataj-Oblak 1990) v Ospu ali Vročimi živci (A4) v Šitah, ki ju je splezal letos, je Freska jokajoče smrti precej težja. Verjetno je ena najtežjih tehničnih smeri pri nas. S komaj kaj dvoma pa lahko rečemo, da gre za najtežjo solo prvenstveno tehnično smer pri nas. Nekaj težkih solo ponovitev tehničnih smeri je že bilo (npr. zimska solo Slavka Svetičiča po Stebru Vršaca, nekoliko lažja je bila Česnova Debela Berta in še kaj bi se našlo), prvenstvenih pa je komaj kaj. Pravo vrednost smeri pa bodo, kot vedno, utrdile ponovitve. V nedeljo je Oprešnik v Ojstrici opravil še prvo ponovitev Minljivosti. Smer sta leta 1983 prva plezala Franček Knez in Marjan Frešer. Vstop je med Herletovo in Jančevo piramido, po dveh raztežajih pa se nadaljuje desno ob Zmaju. Ob prvem vzponu je bila smer ocenjena V-, A2, postavljena ocena pa je V+, A1-A2. Tehničen je kratek detajl v zgornjem delu, ki na skici v vodniku Lučka Bela, Robanov kot ni označen. Isti dan je ponovil še Friksona v južni steni Ojstrice (PrV Pavlič-Zupanc). Le ta gre po zavitih počeh, za katere je uporabljal zatiče in frende 2½, 3 in 3½. Prva plezalca sta jo ocenila VI A0, Orešnik pa jo je plezal prosto in ocenil do VI+, VII-. Dolga je 150 metrov. Za obe smeri skupaj je rabil tri ure.
Janko Oprešnik je samo letos sam preplezal vsaj štiri zelo težke, predvsem tehnične, smeri: Vroče živce in Ubijalca plevela v Šitah, Rusalko v Štajerski Rinki in prvenstveno Nebeška vrata v Turški gori ter več »lažjih« (mdr. Zmaja prosto). Freska je potemtakem peta zelo zahtevna smer in če k temu prištejemo še nekaj težjih, tudi prvenstvenih smeri, opravljenih v navezi (Žerjavico v Križevniku s Frančkom Knezom), je to po navadnih merilih tudi količinsko velik dosežek.

ALEŠ BJELČEVIČ

ALPINISTIČNE NOVICE

Menlungtse
V soboto sta v Tibet odšla Marko Preželi in Andrej Štremfelj z zdravnikom Žaretom Guzejem. Namenjena sta v Menlungtse ali Jobo Gani (7081 m, kar je 245. višinsko mesto) v Rolwaling Himalaji. Z nepalske strani je relativno nepristopen, zato je imel malo obiskov. Prvič so zahodnjaki hoteli nanj že v dvajsetih letih, ko je bil Tibet še odprt in so hodili na Everest s severa, vendar niso prišli niti do hriba. Eric Shipton je leta 1951 prišel v dolino Menlung iz Nepala. Pozneje je zaradi zapore Tibeta veliki himalajski raziskovalec Bonington dovoljene zanj dobil šele 1987. leta. Njegova anglonorveška odprava je v desnem stebru zahodne stene dosegla 6400 metrov. Naslednje leto je poskušal po vzhodnem grebenu, ki pelje na glavni vrh, pa se je zaradi snežnih gob obrnil in se preusmeril v zahodno steno zahodnega vrha, kjer je v drugem poskusu uspel, ni pa prišel na glavni vrh. Leta 1990 sta poskusila Američana Greg Child in John Roskelley in v vzhodnem razu prišla do 6400 metrov.
Štremflja je hrib zanimal že lansko leto, pa odprave ni bilo mogoče izvesti. S Prezljem načrtujeta vzpon čez južno steno na glavni vrh v alpskem slogu. Zaradi težke dostopnosti poznata hrib le s fotografij, kar lahko vpliva na spremembo načrtovane smeri. Njihova pot se zares začne v običajnem baznem taboru Čo Oja. Od tam bodo en teden hodih v dolino Menlung preko prelaza Fuši La. Plezalca se bosta aklimatizirala na dveh vrhovih, visokih do 6500 metrov. Za glavni vrh bosta rabila od tri do pet dni, vračala pa se bosta po isti smeri. Pričakujeta težko ledno in kombinirano plezanje, 150 ali 200 metrov pod vrhom pa ju čaka venec strmih skal, ki bodo v celem vzponu najtežje. Domov bo odprava prišla do sredine novembra.
Menlungtse je eden najlepših in najzahtevnejših še neosvojenih hribov na svetu. Gre torej za izreden cilj.

(T. Š., A.B.)

Treking v Himalajo
Tri do štiritedenski treking v Himalajo bo oktobra in novembra, njegovo smer bodo izbrali udeleženci. Stal bo 1300 dolarjev (za letalo, organizacijo, nastanitev v Katmanduju, vizum in dovoljenje za treking). Prijave zbira pisarna PZS v Ljubljani, Dvoržakova 9.

Pet prvenstvenih v Marmoladi
Naredila sta jih Franček Knez in Slavko Svetičič. Na začetku jima je hudo nagajal mraz, ki se je pozneje ne povsem unesel. Zato sta obdelovala desni del stene, ki je bil toplejši. Prvenstvene smeri so take: s petstometrskim Jointom sta opravila 3. septembra v šestih urah (VII -), tri dni pozneje sta za petici Super camino in Mesuro preciso porabila po pol ure (350 metrov), 8. septembra sta zlezla Three Pitons and Four Roses (»Zakaj ne po slovensko?«) - VII +, 600 m, štiri ure — devetega septembra pa sta »sprašila« Zlati prah v očeh (VIII +, 255 m, pet ur).
Zlati prah gre po eni najbolj markantnih poči v Marmoladi. Po Svetičičevem mnenju sta z njim načela novo področje, kjer bodo nastajale za Marmolado kratke, a zelo težke smeri. Ta del stene se lepo vidi s parkirišča. Je previsen, skala je rumena in ponekod krušljiva in še poraščena s trdimi algami, kar pa ne ovira lepega plezanja po počeh.
Super camino pa je eden najlepših Marmoladinih kaminov in njun najlepši do zdaj.
Po Marmoladi sta 12. 9. preplezala, seveda prvenstveno. Zahodni steber Kancljev v Trenti. Kanclji so hrib južno oziroma desno od Planje. To je za Kaminsko in Kovinarsko tretja smer v Kancljih in gre levo od kaminaste grape. Smer ima te značilnosti: VII -, 500 m, štiri ure. Potem sta nadaljevala po severozahodni steni Planje in v njenem desnem delu zlezla novo smer Beli steber (VI, 200 m, ena ura). Smer gre med Centralnim in Desnim kaminom.

(AB)

Pretežno domače reči
Franci Horvat, Vesna Ribarič in Bine Javornik iz AO Kozjak so 13. septembra v južni steni Mrzle gore splezali še eno novo smer Hasta la vista, Peru. Skala v značilnih trikotnih ploščah ob poti na Savinjsko sedlo je nekoliko podobna Štručinim. Smer je visoka 150 metrov, težka IV+/III-IV, A1. Teče levo od Sinjebradca in Gamsovih plat.
Pred tem pa so Franci Horvat ter Blaž in petnajstletni Božo Razlag ponovili te smeri: Igličevo v Mali Rinki, Kratko nemško, Dibonovo v Veliki Cini, pristopili so še na zahodni in centralni Breithorn in šli po Italijanskem grebenu (Lion) na Matterhorn in po Hornliju z njega.
20. septembra sta Klemen Cepič in Silva Strassberger ponovila Kamniško v Koglu, Cepič, kakopak, prosto.
V sredo sta Klemen Cepič in Tanja Rajgelj ponovila popularni Opium v Široki peči.
V soboto pa sta Andrej Gaspari in Klemen Cepič prišla čez Ful norčke v Šitah. To je zelo lepa in naravna smer, drugo leto bo imela deset let, znamenita streha pa ni več tako težka, kot je bila včasih. Namesto A3 predlagata oceno A2, saj je v strehi zdaj že šest klinov, zabiti pa jih velja še osem ali devet. Ker sta zbila oceno strehe, sta dvignila oceno žlamborja nad njo, ki je bil ves čas na slabem glasu - zdaj je VII—. Za ponovitve sta še vedno potrebni dve ploščici, dva frenda okoli 3.1/2, deset do dvajset klinov, od teh dva debela, pa ne vstopati v mokrem. Plezala sta sedem ur.
Člani AO Žiri so v Julijcih splezali osem smeri. Klemen Demšar, Igor Oblak, Marko Čar in Tone Tavčar so v Mangartu ponovili Cozolina, Tavčar, Oblak in Čar pa v sosednji Vevnici Levega Piussija. Tone Tavčar in Marko Čar sta v Mangartu preplezala še Meč. (Tu se splača še enkrati povedati, da je od lanskega leta na vrhu Roba nad Zagačami, torej na sedlu med Mangartom in Vevnico, bivak z devetimi ležišči. Poleg tega je sestop s Koritniškega malega Mangarta markiran, tu in tam so klini za abzajl, Via della Vita pa je obnovljena.) Igor Oblak in Tomaž Jereb sta v Triglavu ponovila Helbo, Igor Šorli in Marko Čar Čopa, Čar in Demšar Kunaver-Drašlerjevo, Tone Tavčar in Marko Čar pa Huljevo v Jerebici in ZSZ z izstopno varianto v desno v Velikem Skednju.
Iz AO TAM pa tole; mladinec Goran Lorencin je v Kotečniku na pogled preplezal smeri Supersir, Bogomoljko (obe 6 c+), Bananonjam, Horn Bilia, Vražno (vse 6c), Povodnega moža, Zajedo na lusko in Mandoline in kitare. Na RP pa je splezal Evropo 92 (7b), Hanto Yo (7a+), Herkulesa, Ovulacijo in Zacopran buhtl.

(AB)

Srečanje RHM v Val di Mellu
Letošnje srečanje Randez Vous Hautes Montagnes, ki ga je organizirala italijanska plezalka iz Bergama Gloria Gelmi, je minilo v prijetnem vzdušju in, za nas še posebej razveseljivo, s številno slovensko udeležbo.
Poleg čudovitega ambienta, številnih plezalnih smeri vseh težavnostnih stopenj in prijetnega družabnega življenja, je k vzdušju prav gotovo pripomogel tudi eden izmed »nealpinističnih« sponzorjev, pivovarna iz Bergama.
Več kot 60 udeleženk in udeležencev srečanja iz vse Evrope je teden dni (kljub pasji vročini) uživalo v platah in počeh gora nad Sondriom na italijansko-švicarski meji.
Vplezavali smo se v imenitnem balvanu Sasso Remenno (baje največjem na svetu) s smermi vseh težav, dolgimi tudi cel raztežaj.
Ines Božič-Skok in Meta Meh sta preplezali II risveglio di Kundalini (440 m, VII-), L'alba di nirvana (190 m, V-VI) z izstopno varianto Morti viventi (VII+), Cochise (400 m, VI+), Il filo di Arianna v kombinaciji s smerjo Colibrì (180, VI—), Luna nascente (400 m, VII). Večina smeri je speljana preko plati in opremljena s svedrovci na pribl. 10 m, Luna nascente in delno Kundalini pa potekata po počeh, ki jih je potrebno sproti opremljati, vendar so možnosti varovanja odlične.
Sredi tedna sta se pridružila še Janez Skok in Lidija Honzak, ki sta skupaj preplezala L'alba di Nirvana z varianto Morti viventi. Janez Skok je s Švicarjem Gernotom Wersinom preplezal še Kundalini, z Miro Uršič-Zorič pa Luna nascente.
Slabo vreme je iz Dolomitov v Val di Mello pregnalo še Gito Vuga, Miro Uršič, Daria Durjavo in Zorana Radetiča. Vsi skupaj z Lidijo Honzak so preplezali smer Cochise, potem pa so se prestavili više v hribe, kjer sta navezi Durjava-Radetič ter Vuga-Zorič preplezali smer Vinci v Cengalu (450 m, V+). Mira je nato z Lotte Vogele preplezala še smer Kundalini, Gita pa s Christine Vogele Luno nascente.

(A. B.)

Alpinistična šola AO Rašica
Rašičani bodo s šolo začeli ta četrtek, 1. 10., ob 19. uri v Domu svobode v Šentvidu. Predavanja in sestanki bodo vsak četrtek, vaje bodo na Turncu. ob prvi priliki pa načrtujejo prvo skupno turo v hribe. Športno plezalna šola se bo začela nekaj tednov pozneje.

(AB)

Septembrski Planinski vestnik
Za romantično fotografijo dekleta ob mejniku v gorah, ki je zdaj izgubil skoraj vsako veljavo, je na 48 običajnih straneh in osmih straneh priloge o lanskoletnih gorskih nesrečah v Sloveniji speta vsebina septembrske številke Planinskega vestnika, glasila Planinske zveza Slovenije. Velik del je posvečena nekaterim pomembnim dogodkom iz planinske zgodovine, ki so bili doslej bodisi popolnoma neznani ali premalo znani. Kdo je bil, na primer, skrivnostni Slavin, ki je napisal besedilo za planinsko himno Oj, Triglav moj dom Jakoba Aljaža? Stanko Klinar zdaj natančno razloži, kdo je spesnil to pesem. In kdo so bili Piparji? Glavni krivci so bili za to, da je bilo pred sto leti na Stolu spočeto Slovensko planinsko društvo, čigar stoletnico rojstva bomo praznovali februarja prihodnje leto, na Stolu pa so se planinci letošnjega 2. avgusta spomnili Planinskih piparjev. V zgodovino posegata tudi prispevka o 85 letih planinstva pod Snežnikom in o 40-letnici znane lepe in gostoljubne Zasavske koče na Prehodavcih. Aktualni so prispevki o uvajanju telefonov v visokogorske planinske postojanke, o nevarnem plinu ozonu, o tem, kakšen nahrbtnik naj kupimo in kako naj ga naložimo, da ne bo preveč trpela hrbtenica, pa tudi o tem, kaj misli o planincih oskrbnica Tržaške koče na Doliču. Tem domačim prispevkom sledijo nekateri iz tujih gorstev, izredno bogate pa so v tej številki stalne rubrike Odmevi, Iz planinske literature in Društvene novice, v katerih se najdeta marsikateri posameznik in planinsko društvo.

Varnejše planinske poti v Kamniško-Savinjskih Alpah
KRANJ - Markacisti v planinskem društvu Kranj so letos opravili zelo veliko dela. Z obnovo zavarovanj in označb in drugimi deli so vrsto planinskih poti v Kamniško-Savinjskih Alpah napravili varnejše in preglednejše, nadelali pa so tudi povsem novo pot v Kočni.
Največ dela so imeli v Žrelu na poti s Češke koče na Ledine. V sodelovanju s Planinsko zvezo Slovenije so iz žrela odstranili veliko skalno lusko, s katere je nenehno odpadalo kamenje, zabili nove kline in napeljali nove žice. Pot s Češke koče do planinske postojanke na Ledinah, na katero se pogosto podajo tudi običajni izletniki in manj vešči planinci, je tako sedaj dobro urejena in dovolj zavarovana za varno hojo.
Razveseljiva novost za planince, ki se podajajo na najvišje gore v Kamniško-Savinjskih Alpah, je povezava obeh vrhov Kočne. Doslej se je bilo treba posebej povzpeti na 2540 metrov visoko Jezersko Kočno in na 20 metrov nižjo Kokrsko Kočno, čeprav sta oddaljeni le kakih 250 metrov zračne razdalje. Letos pa so kranjski markacisti vrhova povezali s potjo, ki so jo zavarovali s 40 klini in 70 metri žice. S tem so planincem omogočili, da se v enem dnevu lahko povzpno kar na tri izmed štirih najvišjih vrhov Kamniško-Savinjskih Alp, to je na obe Kočni in na bližnji Grintovec, bodisi z izhodišča pri Češko koči ali pri Cojzovi koči na Kokrškem sedlu.
V zgornjem delu zavarovane poti na 2127 metrov visoko Veliko babo nad Ledinami so zamenjali potrgane žice, obnovili pa so tudi zgornji del poti na Koroško Rinko (Križ). Veliko dela so opravili tudi pri označevanju planinskih poti, kjer so obledele markacije zamenjali z novimi, zlasti okoli planinske koče na Ledinah in doma na Kališču pod Storžičem ter s Kočne do odcepa pri nekdanji Frischaufovi koči pod Kokrškim sedlom.
Za prihodnje leto imajo v načrtu obnovo celotne poti na Rinke. Na priporočilo PZS pa naj bi obnovili tudi opuščeno pot skozi Taško med Suhadolnikom in Cojzovo kočo. Pred leti so pot skozi Taško opustili in speljali novo skozi hudourniški graben. Sedaj pa ugotavljajo, da je zlasti v snegu in ledu nova pot bolj nevarna od stare.

LADO STRUŽNIK

Naši alpinisti krenili na Anapurno
KATMANDU - Člani slovenske alpinistične odprave so uspešno opravili vse formalnosti, tako da so v četrtek že krenili proti baznemu taboru za naskok na Anapurno. Kot sporoča vodja odprave Tone Škarja, imajo lepo vreme, vsi člani odprave pa se dobro počutijo.

(25/9-92)