Delo, Šport: ... Plezalci vzhodno od raja
Kar osem ameriških plezalcev je v lanskem poletju obiskalo nekdanjo sovjetsko republiko Kirgizistan. To moštvo (Conrad Anker, Greg Child, Lynn Hill, Jay Smith, Kitty Calhoun-Grissom, Dan Osman, Chris Noble in Alex Lowe) že dalj časa podpira ameriška tovarna alpinistične opreme North Face in odprava v področje Ak-Su je bila pravzaprav testiranje novih izdelkov tega proizvajalca. V treh tednih in pol, kolikor je izlet trajal (vse stroške je kril North Face), so preplezali nekaj odličnih smeri v tamkajšnjih granitnih stenah, v katerih so ruski alpinisti opravili prve vzpone šele leta 1987. Čeprav je na področju Ak-Su že večina sten preplezanih, je po mnenju Američanov za nove smeri še več kot dovolj prostora.
Nekaj najboljših vzponov ameriškega "Dream Teama": V Ruskem stolpu, ki dominira v tem delu, sta Anker in Lowe preplezala novo varianto Ruske smeri in jo imenovala The Russian Shield (VI,5.10,A4,1000m), saj je plezanja zelo podobna znani smeri The Shield v El Capitanu. V isti steni sta novo smer potegnila še Smith in nekaj mesecev noseča Kitty Calhoun-Grissom. Fat City je dolga 18 raztežajev, v njej pa sta morala preplezati vrsto tankih poči v deveti stopnji. Poleg teh dveh smeri, sta v gori dodala še en odličen vzpon Lynn Hill in Greg Child. Po nepretrganem 28 urnem plezanju sta prosto ponovila smer z imenom Perestroika Crack s težavami do IX.
Še višjo steno ima Peak 4810. V njej sta Lyn Hill in Alex Lowe v treh dneh prosto ponovila kombinacijo dveh tehničnih smeri in vzpon ocenila z 5.12b, 1200 m ali 7b (VIII+/IX-). Po njunem mnenju je bilo to najlepše prosto plezanje, kar sta jih opravila v gorah sploh. V južni steni tega vrha pa so Smith, Calhoun in Osman v dnevu in pol prosto preplezali novo smer, ki so jo ocenili z osmo stopnjo.
Američani so plezali še v gori z imenom The Bird in v njej opravili dva vzpona. Anker in Lowe sta preplezala novo smer z oceno V, 5.11d (VIII) v enem dnevu. Štartala sta zjutraj iz bivaka pod steno, dosegla vrh zvečer in na njem v vetru brez opreme tudi bivakirala. Smer prvopristopnikov na ta vrh pa sta prosto ponovila Calhoun-Grissom in Smith ter jo ocenila z V, 5.11 (okoli VIII). Za smer sta potrebovala dva dni.
URBAN GOLOB
Izposoja alpinistične opreme
Podjetje Iglu šport je v obeh svojih trgovinah (Tržaška 88 v Ljubljani in Partizanska 22 v Mariboru) začelo izposojati alpinistično in plezalno opremo. Na voljo imajo cepine, dereze, čelade in plezalne pasove. To je dobrodošla novost za marsikaterega začetnika ali občasnega obiskovalca gora!
(M. P.)
Alpinistični razgledi št. 54
V najnovejši številki Alpinističnih razgledov Žiga Petrič in Bojan Počkar predstavljata uspešen vzpon prek vzhodne stene himalajskega šesttisočaka Singučulija. Milenko Arnejšek, bolj znan kot Prle, je na osnovi izkušenj, ki jih je dobil med lanskim obiskom Himalaje, napisal že drugi članek. V prvem članku je opisoval Himalajo z osebnega vidika, tokrat pa je zbral nekaj koristnih informacij.
V stalni rubriki o pionirjih alpinizma Bine Mlač opisuje Hansa Ertla. Z intervjujem je predstavljen tržiški alpinist Filip Bence. Nekaj člankov je posvečenih vrvni tehniki.
Revija tokrat prinaša tudi zanimivo prilogo. Seznam vseh ekstremnih smučarskih spustov in pomembnejših ponovitev naših smučarjev v tujini je zbral in uredil Andrej Zorčič.
(M. P.)
Nevarna 8c
Anglež John Dunne je lani jeseni dokončal svoj dolgotrajni plezalni projekt v Severni Irski. Več kot 50 m dolgo smer Divided Years je ocenil z angleško oceno E10 7a. Ta ocena vključuje tudi nevarnost smeri. John Dunne meni, da bi ob primernem varovanju zaslužila francosko oceno 8c (X+/XI-). Zadnji težek gib je 14 metrov nad zadnjim dobrim zatičem, padec na tem mestu pa bi bil najverjetneje usoden. Smer poteka v področju Mourne Mountains, eno uro vožnje od Belfasta. Od konca ceste do smeri je še 6,5 km hoda, kar pomeni, daje marsikateri plezalec nikdar ne bo videl.
(M. P.)
Pod mehiškim soncem
Plezalsko postaja vse bolj popularna tudi Mehika, še posebno njen severni del. Vedno več ameriških plezalcev se odloči za prezimovanje v deželi Pancha Ville. Kar nekaj navez se je v prejšnji zimi poskušalo v apnenčasti steni El Porterò Chico. Najbolj oblegana je bila Sendero Luminoso, 15 raztežajev dolga športna smer, ki je ocenjena z IX in je čakala na prvo ponovitev. Z rdečo piko sta jo uspela ponoviti le Cristina Jackson in Kevin Gallaghar. Kanadčana Terry Christenson in Valerie Nag pa sta v treh mesecih, kolikor sta preživela v luknji pod steno, opremila 10 raztežajev dolgo novo smer Land of Free 5.11d (VIII), ki poteka levo od Sendero Luminosa.
Na tem področju so lani na novo preplezali in večinoma tudi opremili 50 raztežajev. Kar nekaj je novih smeri desete stopnje, ki jih je prispeval Dan Durland iz Kolorada, Jeff Jackson pa je opremil eno daljšo, 3 raztežaje dolgo smer Sense of Religion (5.11c, 5.12c in 5.13c). Tudi za ljubitelje tehnike se kaj najde. V skoraj 300 metrov visoki in pošteno previsni steni El Gavillana so Benji Fink, Jeff Jackson in Rick Watson na koncu sezone preplezali še novo smer z oceno A3. V maju pa je že postalo prevroče in plezalci so se preselili nazaj na sever.
(U. G.)
Tamar in Jezersko
Prvi del letošnje zimske sezone je minil brez enega samega dobrega vzpona. K temu so največ pripomogle zelo slabe razmere v stenah, ledeni slapovi pa sploh niso pošteno zamrznili. Preplezani so bili le slapovi v Tamarju, nekaj lažjih grap v Storžiču in Mojstrovki ter ena smer nad Možnico.
Andrej Kecman (AO Kranj) in Dušan Košir (AO Trbovlje) sta 20. 1. v slabih razmerah ponovila Centralni slap v Tamarju. Dan kasneje sta v dobrih razmerah preplezala še Teranovo smer v Dolgem hrbtu.
(M. P.)
Janez Plevel-Pubi
Krvavo sled v snegu pod Brano je zbrisal veter, zametel jo je nov sneg, novi plazovi ... Rana, ki se je zarisala v naših srcih pa bo še dolgo ostala. Pubi bo še dolgo tiho prisoten v naši družbi, na naših sestankih, v zimskih sobah, na akcijah. Že dolgo tega smo se navadili nanj, na njegov tihi, a iskrivi pogled, smeh v njegovih očeh. Pubi ni maral odvečnih besed, bil je mož preudarnih dejanj. Nikoli ni razglašal svojih uspehov, ni se prepiral za lovorike, a vendar smo vsi ves čas vedeli, da je dober plezalec, sposoben najzahtevnejših podvigov v visokih težkih stenah. Vedeli smo, da se lahko zanesemo nanj in da bo premagal zapreke, da bo naloge opravil.
Dobrih dvajset let so bile strme stene njegov svet. V njem se je preizkušal, kalil in bogatil. Opravil je kakih 700 vzponov, od tega precej skrajno težavnih in celo vrsto tudi prvenstvenih. Spoznal je gore Nove Zelandije, klože in visok sneg so mu onemogočile vzpon na Lotse Šar, lani je obiskal Ande. S svojimi sposobnostmi bi bil mirno lahko član še precej več odprav v najvišja gorstva sveta, a tihi, skromni Pubi ni nikjer silil v ospredje. In tako rad je imel domače, kamniške gore! Bil je ponosen na svoje članstvo v gorski reševalni službi. Tudi v dolini je imel večkrat kakšen kos oblačil, ki je izdajal, da je reševalec. Ob reševalnih akcijah je bil skoraj vedno v udarni skupini. Rad je hitel pomagat vsem, ki so bili potrebni njegove pomoči. Ob tem ni štedil svojih moči; ni si prizanašal! Tako je tudi tiste usodne noči hitel na pomoč. Podnevi bi izkušeni Pubi verjetno zaznal zahrbtno napoko klože, v soju čelne svetilke pa so bile njegove misli že pri ponesrečencu dobrih sto metrov naprej. Pred njim je pobočje že prečil prijatelj, do varnega grebena pa je bilo le še nekaj deset metrov. Pubi je bil neštetokrat že v bolj kočljivem položaju, tokrat pa se je prst usode ustavil pri njem. V objemu pobesnele snežene reke je zaplaval v temno globino, v deželo brez vrnitve. Gluha noč je požrla krik groze, obupa in slovesa. Belina Brane si je vzela novo žrtev, vsi, ki smo Pubija poznali, in ga imeli radi, pa vemo, da sled, ki jo je zapustil v naših srcih in spominu, ne bo tako kmalu zbledela. Hvaležni smo Pubiju za njegovo tiho prijateljstvo, za silno energijo, ki jo je izžareval in njegovo možatost!
Prijatelji s postaje GRS Kamnik