Končno nekaj predaha in možnosti za obisk gorskih lepot.
Jutranje poležavanje prekine zvonjenje telefona in vabilo na hojo in smučanje po planoti Velike planine. Sledijo jutranji opravki in priprava opreme, ko pride naslednje sporočilo, da se dobiva v Stahovici. Hitro dam opremo v avto in grem na pot ter naredim postanek na parkirišču pri Calcitu, kjer hči svojo opremo prestavi v moj avtomobil in že voziva po dolini potoka Črne. Zazvoni telefon in žena sporoča, da so ostale doma smučarske palice. Razstresenost ob vznemirjenju na prvi smuk te zime je naredila svoje. Predaleč sva za vrnitev. Na srečo sem dal v avto tudi pohodne čevlje, se tolažim, ko vozim na Volovljek in se ustavim pri okrepčevalnici na Kranjskem Raku, ki je zaprta. Hči gre za hišo in po pogovoru z gospodarjem se vrne s smučarskima palicama. Še so dobri ljudje, ki razumejo težave in pomagajo. Hvala. Veselega srca zapeljem na zasneženo gozdno cesto ter se ustaviva šele ob avtomobilih na parkirišču pod Rakovim robom.
Obujeva smučarske čevlje, oprtava nahrbtnika in narediva nekaj korakov s parkirišča ter stopiva na smuči. Po lepo zasneženi a skromni snežni odeji po pluženju prideva do planine Marjanine njive, od koder so lepo vidni Raduha, dolina reke Savinje in nad dolino Podvolovljeka Rogatec z Lepenatko in Kranjska reber. Stopiva na strm kolovoz in postane nama vroče. Zgornji sloj oblačil roma v nahrbtnika, midva pa greva naprej v zavetrju gozda, iz katerega stopiva na plano pri vodohramu in že nama hladen veter zaželi dobrodošlico. Hitro oblečeva topla vrhnja oblačila in po nekaj minutah hoje sva na Gojški planini. Stopiva mimo bajt ponovno v senco, iz katere prideva na rob Male planine srečajoč pohodnike, ki se že vračajo v dolino.
Pogled na Jarški dom in cesto do njega razkrije že nekaj rjavih lis in zato greva levo mimo prvih planšarskih bajt nad veliko vrtačo na ravnico planine, kjer je le gaz in še veliko nedotaknjene belosnežne odeje. Kristali snežink bleščijo v sončni svetlobi kljub kopreni na nebu. Smuči nežno polzijo po snežni površini, ko stopava proti zahodnem robu planine, od koder je lepo vidno belo morje oblaka, ki zakriva pogled v dolino. Bližava se Poljanskemu robu in vidiva, da je vršnje pobočje že dodobra spihano. Ostaneva na zasneženi pohodni poti s pogledom na zaprt Domžalski dom.
Ko prideva nekoliko višje, se odpre neizmerno lep pogled na zasnežene bajte Velikega stanu z gorami v ozadju. Izstopa temna kapelica Marije Snežne z belo Ojstrico v ozadju. Čudovita zimska pokrajina naju ponese naprej in že hodiva pod pobočji robu planote do bajt, kjer je veter odnesel nekaj snega in se vidijo trave in kamenje. Na srečo je še dovolj snega, da brez problema počasi pridobivava na višini. Mimo smučata planinca, ko zagledava v zraku padala in trenutek kasneje še njihove lastnike. Deskar in dva smučarja uganjajo vragolije na snegu in s pomočjo padal se dvigujejo v zrak in pristajajo na trd sneg, smučajo in bordajo po planjavi in bregu. Zvedavo spremljava njihov ples v vetru in snegu, ko stopava proti vrhu Gradišča, od koder že vidiva Kamniški vrh, Krvavec, Kalški greben, Kočno in Grintovec. Še nekaj korakov in sva na robu Gradišča, kjer je veter odnesel sneg s kamenja. Previdno stopiva naprej na dobro zasneženo ravnico in se povzpneva na vrh ob zgornji postaji sedežnice, ki deluje.
Čas je za predah. Snameva kože s smuči, popijeva vroč čas in narediva nekaj grižljajev hrane, ko zapiha mrzel veter s pridihom toplega piša, ki naznanja temperaturno inverzijo. Kljub temu je hladno in oblečeva še dodatno oblačilo, nato pa sestopiva na ravnico, kjer se pripraviva na smučanje. Z nekaj odrivi palic sva na robu in pričneva vijuganje po mehki vršnji plasti snega. Smučava preko ceste na pobočje proti Tihi dolini. Za nama ostajo sledi lepih zavojev, ko zavijeva bolj desno in se spustiva med visokimi lesenimi drogovi v vznožje Bukovca. Zastaneva in sestopiva s smuči, na katere namestiva ponovno kože, nastaviva čevlje v položaj za hojo in pričneva vzpon po dolgem pobočju. Nebo nad nama je polno koprenastih oblakov, skozi katere se komaj vidi sonce. Veter pridno opravlja svoje delo in ko prideva na vrh je že malce nadležen. Narediva še en predah za fotografiranje, pitje čaja in pripravo opreme za smučanje.
Z vrha se spustiva po dobrem snegu v krasnih zavojih proti stovniškim bajtam, prečiva zasneženo cesto in si ogledava z robu pobočje pod nama, kjer prevladuje gozd s ponosnimi smrekami in malo snega. Zato smučava po sledeh predhodnikov po grebenu in šele kasneje se spustiva po strmem pobočju. Snega je zgoraj dovolj za lepo smučarijo, od sredine pobočja pa iz snega že kuka trava in kakšna kamnita mina. Tu je potrebna pazljivost in malce kasneje se za nekaj trenutkov razideva. Hči gre levo in hitro na cesto, jaz pa desno in izkoristim padec pobočja za daljše smučanje do ceste, kjer se ponovno srečava. Cesta je še dovolj zasnežena, da brez problema drsiva po njej mimo Marjaninih njiv in pod Sončna griča. Le še dva ovinka narediva in se ustaviva pred parkiriščem, kjer sestopiva s smuči.
Sneg na parkirišču se spreminja v blatno brozgo in zato s smučmi v rokah narediva nekaj korakov do avtomobila, kjer zaključiva današnjo turo. Pospraviva smučarsko opremo in stopiva v običajno obutev ter se po blatu zapeljeva na še vedno zasneženo in senčno cesto, ki jo prekinjajo blatni sončni predeli. Pripeljeva na Kranjski Rak in hči vrne smučarski palici na dogovorjeno mesto. V mislih se še enkrat zahvalim gospodarju za dobro delo in odpeljeva v dolino, ki jo prekriva sivo nebesno dolgočasje, do hčeriniga avtomobila, od koder greva proti domu vsak v svojem štirikolesniku.