Slovenec (1937): Žaloigra nemških znanstvenikov in turistov pod Nanga Parbatom
Sedem nemških turistov je našlo smrt v silnih plazovih najvišjo gore v Daljni Aziji. Ves športni in znanstveni svet je z žalostjo sprejel vest o smrti turistov in znanstvenikov, ki so se letos spomladi v tretjič odpravili, da bi izpolnili delo voditelja lanske ekspedicije, W. Merkla. Toda orjaške prirodne sile so tudi to pot premagale jekleno voljo človeka. Pričujoči članek je iz besed Fritza Bechtolda, ki je prevzel po Merklovi smrti vodstvo letošnje ekspedicije. Te doživljaje si je napisal v dnevnik in so dokaz, kako zahteva »Gora strahote« neizmernega truda, obsežnih priprav in veliko znanstvenega proučevanja.
Zarana zjutraj skličemo posvetovanje in pozovemo Lewa. Zadaj za njim nam nameče burja snega v šotor. Že vnaprej vemo, kaj nam bo povedal. Da njegovi bolni nosači nočejo in ne morejo več naprej. A navzlic temu je treba vse poskusiti. Do strmine se pretolčemo. Čez nekaj ur se spet povrnemo, zavrnjeni in zamrzli, da smo kot ledene kepe. Vse prejšnje delo je zaman, zakaj vihar nam je zametel markacijo. Sleherni od nas dobro ve, da po tem brezmejnem snežnem pršiču ne moremo niti do taborišča 5. Krog 11. dopoldne se razcefrajo oblaki snega in za nekaj minut moremo videti greben. Pod Srebrnim sedlom zagledamo večjo partijo, ki stopa nizdol. Moj Bog, zakaj pa niso šli še naprej?
Zadaj za sestopajočimi tovariši vrh grebena se premika v večji razdalji ena sama točka. Zdaj sede v sneg. Zakaj ne gre dalje? A spet nič ne vidimo, ker zažene vihar znova oblak preko grebena. Kakor so nosači pozneje povedali, je bil zaostali moški naš tovariš Uli Wieland, ki je od utrujenosti in izčrpanosti zaspal in tam umrl. Česar se doslej nismo bili upali na glas izreči, se je uresničilo: tam na grebenu se borijo s smrtjo naši tovariši in nosači iz Deerjerlinga.
A še enkrat je prišlo vse drugače. Dne 13. Julija je videti s taborišča 4, kako z grebena s taborišča 7 stopa troje ljudi nizdol. Na polovico poti proti taborišču 6, v špranji sredi pečevja, stopi neki moški naprej in nam miga. Zdaj pa zdaj prinaša burja oddaljeni klic na pomoč. Spet prestane troje tovarišev dolgo noč v bridkih dvomih. Šele drugi večer, ko pride skozi vihar in sneg neki moški iz taborišča 5, dobijo novice. S čajem in rumom mu gredo naproti in ga privedejo v taborišče. To je Angtsering, popolnoma izčrpan in hudo ozebel.
Z neskončno muko se je bil pretolkel do taborišča 4, z vsakim korakom junak. Ni prinesel ne listka ne pisma od Merkla in Gay-Laya, ki živita v ledeni jami. Tako je preprosto ustno izročilo edino inposlednje, kar zvemo od junaške borbe tovarišev in nosačev.
Obupni reševalni poskusi
Z neskončnim trudom je Angtsering pripovedoval, da Merkl in Gay-Lay čakata vrh grebena tovariše s čajem in jedačo in zdravili in da bi ju spravili nizdol. Brez pameti in razsodnosti hitita Schneider in Aschenbrenner 15. in 16. julija še enkrat proti taborišču 5, da bi ga dosegla. A zaman!
V brezdanjih množinah novega snega jima je pot spet in 6pet zaprta. Zjutraj, ko prihaja piš burje z grebena, prav razločno slišimo klice na pomoč, a oni moški na grebenu ni več oživel.
Nosači nočejo več navzgor, ker nočejo iti mimo mrličev v taborišču 5. Dne 16. julija gredo z Lewo proti glavnemu taborišču in vzamejo s seboj Angtseringa.
Dne 17. julija poskusita Raechl in Misch še zadnjikrat, da bi se rešila. Počasi in z naporom se pehata skozi globoki sneg proti taborišču 5. A zaradi silne burje in snežnega meteža se morata vrniti. Vreme je še zmeraj divje. Poslednji klici od zgoraj so umolknili. Merkla in njegovega nosača Gaya-Laya ni več med živimi.
Merkl je prav do dna izpil čašo trpljenja. Dne 9. julija je doživel smrt svojega iskrenega prijatelja Wielanda. Čez štiri dni je umrl njegov tovariš Welzenbach v njegovem šotoru. Kakšna tragika! Merkl, ki je vso ekspedicijo zasnoval in oskrbel, je imel v poslednjih urah le še eno edino kulijevo odejo skupno z Gay-Layem. Merklu, ki je bil vse življenje odličen tovariš, je bilo dano, da je v poslednji uri doživel zvestobo tovarištva, kakršnega ne pozna zgodovina Himalaje. Gay-Lay, ki bi se bil 14. julija še mogel rešiti z Angtseringom, je ostal do smrti pri svojem gospodu in je umrl z njim.
Vest, da Merkl in Gay-Lay še živita, nas je dohitela 16. julija zvečer v glavnem taborišču. Lewa, ki je to novico prinesel, pa pravi, da je nemogoče, da bi ta dva še živela. A zdaj ne smemo na to misliti! Zdaj je treba iti in jih skušati rešiti, dokler ju oživlja še en sam dihljaj. Še nocoj bomo odrinili z enajstimi več in manj bolnimi nosači z jedačo in kurivom k njima. Sredi priprav beremo pisma, ki so polna zaupanja v našo zmago. Med njimi je eno, ki ga moram tri, štirikrat prebrati, da ga razumem. Schmid, naš ljubi tovariš iz Monakovega, ki je skrbel za ekspedicijo doma in ki nas je vzpodbujal — je mrtev. Resnično — sreča nas je zapustila! Usoda in tragika je razbila vso fronto —, tu na gorah in doma. Čez dva dni se snidemo za taboriščem II z drugimi, ki so vsi iztrpinčeni in bolj mrtvi, ko živi. Aschenbrenner ima široke klobučevinaste škornje; noge so mu vse ozeble. Bernardovi lasje so od tuge in skrbi osiveli.
Sedimo v snegu na nahrbtnikih, Miillritter deli pošto. Potem denemo z glave svoje čelade in se z bridkostjo v srcu zazremo kvišku. Nobenega groba jim nismo mogli izkopati, a globoko v dušo si vtisnemo spomin na ljube tovariše.
Pet nosačev si zdravi ozebline, Angtsering pa ne more sam vstati in ga je treba nesti pred šotor. Še isti večer sestaviva s Hieronimusom brzojavke za svojce ponesrečencev. Srce nam zahrepeni po domovini onih, ki so na Nanga Parbatu pustili svoje najljubše.
Pot in plamen do zmage
Prav tako hrabro, kakor smo se borili, hočemo zapustiti gorovje. Pospraviti je treba še glavno taborišče. Nekaj nosačev noče z nami. Gredo z nami le najzvestejši, taki, ki so 30 do 32 krat napravili za nas pot do taborišča 4 — razdaljo 5900 metrov. Čudovit napor. Do 22. julija so vsa naša taborišča pospravljena.
V teh dneh se poslovita Sangster in Frier. Poslednjikrat sedimo skupaj za mizo iz zabojev. Oba sla bila taka izvrstna tovariša, da se težko ločimo od njiju.
Delo v taborišču napreduje. Vse se pripravlja za odhod. Malo imamo nosačev za svojih 150 tovorov. Nekaj skupin nosačev mora zato dvakrat napraviti težavno pot čez grebene v Doian. — Finsterwalder, Raechl in Misch še niso dokončali svojih znanstvenih del. S 13 nosači se odpravijo v dolino ob Jalipur Peaku. Dne 23. julija se zberemo ob turistovskem grobu Alfreda Dreksela. Molimo in poveličujemo junaka gora. Zamišljeni se odpravimo spet nizdol na svoje delo. Nekaj krepkih nosačev še izgubimo s transportom bolnikov. Bernard je ves dan na delu in venomer obvezuje in prevezuje zamrzle ude nosačev. Angtsering še zmeraj ne more hoditi. Slednjič se domislimo rešitve: posadimo ga na konja, ki ga je bil naš kuhar spravil v glavno taborišče.
V Astorju smo se potem spet sešli z njim. Vse je spravljeno in zloženo, le šotori še ne. Slednjič se nekega jutra v avgustu poslednjikrat poslovimo od gore. Ko se še enkrat ozremo na Nango, na blesteči se greben vrha, pa se nam v duši otaja ves srd nanj: Lepo bi bilo, če bi se človek vrnil s palmo zmage nad to goro v domovino!
Še več pa je, da žrtvuješ življenje za tak smoter, kar naj bo ko plamen bodočim bojevnikom za na pot!
(S tem plamenom so šli drugi letos na to ekspedicijo — a spet v smrt!)
Slovenec, 25. junij 1937