Išči

Arhiv

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Objavljalci

Authors

Arhiv

Bele pike z rdečo obrobo

PZS: V Sloveniji je čez deset tisoč markiranih planinskih poti, za katere skrbi okrog 800 registriranih markacistov

Načelnik markacistov PD Laško Jurij Videc je eden izmed tistih številnih prostovoljcev, ki skrbijo za urejenost označenih poti in s tem zagotavljajo, da imamo planinci zanesljiv korak na teh poteh. V letošnjem letu je kot prostovoljec opravil več kot 12 polnih delovnih dni na terenu. Ker je Jurij letos postal tudi predsednik laškega društva, ima poleg markacijskega dela še veliko administrativnega dela. A kot pravi, je zanj prostovoljstvo nekaj povsem običajnega. »V okolje, v katerem živiš, moraš nekaj tudi prispevati, da lahko pričakuješ nekaj nazaj

Kaj dejansko pomeni biti markacist?
Biti markacist je obveza in tudi opravljanje dela, ki ga imaš rad. Markacisti smo radi v naravi in tam skrbimo za poti, za okolje, za varnost planincev. Hkrati je druženje ter po koncu opravljenega dela tudi zadovoljstvo, da si naredil nekaj dobrega za družbo. Mislim, da moraš v okolje, v katerem živiš, tudi nekaj prispevati, saj le tako lahko pričakuješ nazaj. To so vzajemne stvari. Naloga markacistov ni le označevanje poti, pač pa tudi njihovo pregledovanje, čiščenje in v primeru naravnih ujm izvedba tehnično zahtevnih akcij.

Jurij Videc na terenu, Veliki vrh v Košuti (Foto: osebni arhiv)Kako ste vi postali markacist?
Markacist je tudi moj oče, tako da sem bil že od malih nog vključen v planinsko dejavnost, nato pa me je delo s časoma, ko sem opazoval kolege v društvu, pritegnilo. 

Član planinskega društva sem že od prvega razreda osnovne šole. Najprej sem naredil tečaj za markaciste, kjer me je zadeva samo še bolj zagrabila in z leti postalo še bolj aktiven.

Kakšen bi bil recept, da bi se več ljudi odločilo za to prostovoljno dejavnost?
To je dejavnost, v katero so vključeni ljudje, ki so jim blizu narava, hribi in aktivnost. To ni delo pod prisilo. Dobrodošel je vsak, ki ima ročne spretnosti in delovne navade. Znanje in izkušnje se pridobivajo sproti. Najvažnejša je volja do dela in ljubezen do te panoge.

Če bi bilo delo plačano, bi imeli koga več v svojih vrstah?
Mogoče bi na začetku pridobili kakšnega več, a mislim, da bi se slejkoprej pokazalo, da če nisi s srcem pri tej stvari, delo ne bi bilo opravljeno tako kot treba. Pred leti je naše društvo z Občino Laško urejalo tematsko pot. Na njihovi strani je bila ideja, da nam bodo pomagali ljudje, katerim bodo plačali za transport lesa. Ti so ostali le pol službe, ker so obupali.Delo markacista je tudi transport lesa, nadelava poti, kopanje zemlje. (Foto: Jurij Videc)

Na koncu so z občine poklicali nas, laške markaciste, če lahko celotno pot uredimo. Gre za veliko garaškega dela in odrekanja. To ni samo risanje markacij, temveč je bistveno več. Delo markacista je tudi transport lesa, nadelava poti, kopanje zemlje ... Z dobro voljo premagaš tudi to in ko vidiš rezultat ekipe, je ves trud poplačan.

Koliko ur ste letos naredili kot markacist?
Letos je bilo zaradi divjih koronskih časov tudi delo markacistov malce okrnjeno. Nabrala se je precej ur, 12 celih dni in še cel kup administracije in organizacije.

Katero traso ste urejali?
Pri delu društva smo letos urejali določen odsek Rečiške krožne poti. Bil sem tudi na dveh akcijah tehnične skupine PZS, to sta bila Veliki vrh v Košuti in spodnji del poti na Komarčo.

Kako si v društvu razporedite trase?
V našem društvu imamo sladke skrbi, saj nas je zelo lepo število markacistov glede na majhnost društva. Registriranih nas je 18 markacistov, dva sta bila pripravljena za tečaj, ki je žal letos odpadel zaradi epidemije. Dvajset nas je torej aktivnih markacistov.

Urejenje poti čez Komarčo (Foto: Jurij Videc)Med sabo si razdelimo odseke poti, ki jih zadolženi na začetku leta pregleda. Po sestanku se dogovorimo, kateri odseki so nujno potrebni obnove in pri večji akciji stopimo skupaj. Pri manjših aktivnosti, kot je recimo striženje podrasti in popravljanje markacij, opravi delo sam markacist.

Kolikokrat morate določeno pot pregledati? Je to mesečni projekt ali letni?
Na začetku leta morajo člani društva pregledati stanje poti, da vidijo, kakšne posledice je pustila zima. Nato se določijo aktivnosti. Pogosto o stanju na poti sporočajo tudi planinci. Dan danes informacije hitro krožijo.

Ene poti so bolj obljudene kot druge. Morate za njih bolj skrbeti?
Vse je odvisno od same lokacije in frekvence planincev. Naše društvo ima planinske poti v sredogorju Zasavskega hribovja. Večina našega območja pokrajina pokrita z gozdovi in travniki, kjer ni takšne erozije, kot recimo v visokogorju. A tudi nekatere naše poti so zelo obiskane in zato potrebujejo dodatno skrb za urejenost.

Ali je izziv markirati v visokogorju?
To ni izziv, je pa nekaj drugačnega kot markiranje v sredogorju. To delo zahteva celega človeka. Težja je logistika, kot tudi nedostopnost terena. Recimo do samega terena je potrebna daljša pot, potem tudi samo delo traja v težjih razmerah dlje časa.

Veliki vrh (foto Jurij Videc)

Vaš predlog jesenskega pohoda v okolici Laškega?
V jesenskem času nudi Zasavje veliko lepih ciljev; od Kuma do Kopitnika, Velikega Kozja ter vsi hribi proti Trojanam. Rečiška krožna pot je zares vredna obiska, ogromno ponuja in na 36 kilometrih se nabere več kot dva tisoč višinskih metrov. Obiskati jo je možno v vseh letnih časih, zato je odlična priprava na sezonski del v visokogorju

Barbara Gradič Oset   

PZS, 28.10.2020, ob 13. uri
Delo markacista ni le risanje belih pik z rdečo obrobo

Značke:
GL4 poti PZS

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

ARHIV

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.