Jutro - Ljuba Prenner: Francu Eiletzu poslednji pozdrav
Bila sta pred nekaj leti gori na štajerskem pod zeleno goro svete Uršlje, dva hribolazca. Prvi je bil resen, starejši mož, ki je prehodil in pregledal že dokaj sveta dobro poznal ljudi, zlasti naše ljudi, in je ljubil Boga, svojo družino in planine, zlasti slovenske planine.
Drugi je bil mlad frkovec, ki se mu je videlo življenje sila grdo, a vendar mično, čeprav je videl in vedel jako malo in si je še le domišljeval, da ljubi dom in domovino in še marsikaj, a v resnici še niti slutil ni, kako je s to ljubeznijo. Tega frkovca ljudje niso radi gledali, ker je bil drzen, vsiljiv in brez spoštovanja do modrih uredb tega sveta. To mu je svet tudi zameril in ga vsega osamljenega zapustil v pusti sivini faliranega študentstva, odkoder naj si poišče pot v človeka dostojno življenje, kakor zmore, če sploh še kdaj zmore priti na svetlo.
O, Franc Eiletz, ki si moral najti bridko smrt pod snežno odejo, nikdar Te moje srce ne bo pozabilo. Pa sva hodila ob poletnih popoldnevih, ko so se poslednji vroči žarki še pasli po skalnati rebri, ob pomladnih jutrih, ko je srebrila rosa selske travnike in ko je še megleno morje valovalo po Mežiški, Mislinjski in Šaleški dolini. Hodila sva tudi po jesenskem deževju in ob onih lepih poznojesenskih dneh, ko zasanja solnce v dolgih ravnih sencah, kakor da bi nam hotelo govoriti o naši občečloveški, trpkosladki poti do groba v teh svojih tolažilnih smehljajih. Najrajši pa sva hodila pozimi, ko je gozd ena sama pravljica, ki se tiho, zelo tiho razklene pred nami.
Poti so bile različne. Nekajkrat preko Sel, kjer čuva vitki šiljasti zvonik Meškovo faro, drugič po Logarjevem klancu, pozimi pa mimo Sv. Duha, kjer naju je ošvrknil rajni Napotnik s svojim posrečenim humorjem, in po dolini Suhadolnice navzgor preko Sišernika, kjer se očaran od vse krasote domače zemlje že oziraš v prelepe Savinjske planine.
Nisva se mogla postavljati s časovnimi rekordi moderne turistike. Kaj še! »Gospod nadpoštar pa že grejo na goro!« je pozdravil kmet ali revno, staro babše ali kdor si bodi, ki je stal pred bajto ali na cesti. In gospod nadpoštar se je seveda dodobra pogovoril z ljudmi, stopil v hišo, tam razdelil potico in »buhtlje«, ki so mu jih dali mama za popotnico, med otroke, potem šele sva krenila naprej do prihodnje take postaje, ker so ljudje, sicer tako nezaupljivi in vase zagrenjeni, pač čutili, da je ta gospod nadpoštar človek zanje.
Cilj je bil vedno isti — planinski dom na Uršlji gori. Večna njegova skrb, ta planinski Dom in menda najljubša njegova pot — te razne poti na goro, kjer kraljuje sveta Uršula na strmi pečini, obdana od zelenega smrekovja, borovja in prelivajočega se bukovja. Odtod pozdravlja svoje popotnike v doline, odtod je pozdravljala tudi njega, ki jo je ljubil iz vsega svojega dobrega srca. To srce je znalo učiti tudi mladega napol-izgubljenca, kako molče je treba hoditi po teh poteh, da se brez mnogih, umetelnih besed najde tudi ona druga pot, ki je tako zelo težavna.
Naši ljudje pojo, ko se poslavljajo z gore sv. Uršlje:
»O sveta Uršlja, ti pomagáj,
da pridemo v nebeški raj.
Poslušajmo, že pojejo
zvonovi nam v slovo.«
Ne vem, če Ti je zapel sv. Uršlje zvon, ko si zadnjikrat odhajal z gore v svojo smrt pod plaz snega A vem, da Ti bo pel ta zvon, ko Te neso tja ven na slovenjgraško pokopališče, odkoder se tako lepo gleda gor k cerkvici svete Uršlje na gori.
Razmaji se zvon, zapoj svojo pesem v slovo najzvestejšemu srcu, ki ga je ta gora kdaj imela! Zapoj, da bo slišal gozd in vsa pota, po katerih je Franc Eiletz hodil k Tebi, da bodo žalovala srca v onih gorskih hišah in bajtah, ki jim je bil ljub gost. Zapoj svojo pesem bridkega slovesa, saj v njej bo zvenela tudi blagovest tolažbe, da je življenje večno.
Ljuba Prenner
Jutro, 31. januar 1935