Planinski vestnik (1932) - Dr. Jos. C. Oblak: Negovorjeni govor o Skalaškem filmu »V kraljestvu Zlatoroga« na zboru A. S. T. D. v Lwowu
Malodane vsak film, ki si danes osvaja svet, je - ljubavni film; ljubezen mu je večinoma glavna vsebina, ona visoka ali pa tista v blato pogažena »prešmentana ljubezen« ... Nimam visokega mnenja o filmih.
Gospoda! Tudi današnji film, ki se Vam predstavlja, je film ljubezni, a ljubezni do zemlje, njenih planin ter do naroda, ki biva. v njihovem okrilju, oj malega naroda, ki je tako srečno in nesrečno stisnjen med dvoje gorskih stranic, med grmado Julijskih Alp in dolgo verigo Karavank, ter Solčavsko-Kamniških Alp. Taka ljubezen je rodila ta film! Zato ni film ljubezni v profanem in profaniranem smislu. Njemu ljubezen ni tržni artikel. Sveta je njegova ljubezen.
Ta film nas vodi prav v skrajni severozahodni kot slovenske zemlje, tja, kjer kraljujeta na najzahodnejši meji Triglav, Julijskih Alp »sivi poglavar« na eni strani, na drugi Stol, gospodar Karavank, s slavno, s svojimi narcisami ovenčano kraljico Golico. Od vsakega bodete nekaj videli. Tudi Jalovec se vam. predstavi, ta aristokrat med Julijci in naš gorski Adonis, s katerim se meri v lepotni konkurenci samo še naša planinska miss - Ojstrica, tam doli v Solčavskih Planinah. Pričenja se prav tam, kjer se družijo prvi studenci, ob izvirkih naše pesniške reke Save, tam v zadnjem, skrajnem kotu planinske slovanske zemlje; tu se je rodil prvi naš slovenski film.
Od vseh Slovanov ni noben narod tako globoko ali visoko prodrl do Centralnih Alp kakor Slovenci; saj kažejo slovensko preteklost celo Visoke Ture. Od tu pa so nas zrinili nazaj do Dobrača, Ziljskih in Julijskih Alp ter malodane na rob Karavank. Tu je zastavil naš prvi film o slovenski zemlji svoje delo in svojo ljubav ter je obstal na njenih planinah. Toda to še ni vsa slovenska zemlja, čeprav je ni veliko.
S tem filmom naša slovenska zemlja še davno ni izčrpana; predstavlja se nam v njem le nje en del: veličastna, divna in divja, grozna in vesela, strašna in bohotna krasota naših gora. A še imamo drugo, rekel bi, intimno stran naše zemlje, ki se smehlja, kakor se smehlja mirno dremajoče dete v zibeli: To je ona, morda najbolj pristno slovenska stran, vsa sveta in edinstvena, tam, kjer prehaja naš visoko vzvalovljeni planinski svet v mirne konture naših vinorodnih goric, ki tako rekoč tonejo v naših prelepih, mešanih slovenskih gozdovih. Videl sem gorice tudi drugje, ob Renu, v Umbriji, Toskani, okoli Firenze in Pise, a slovenskim goricam ni para. Kako žaluje po njih guslar teh goric, R. H. Bartsch! Prav tako, kakor žalujemo mi po neizrekljivih lepotah našega tako pristno slovenskega Krasa okoli Gorice, Trsta, Sežane tja do slovenske Postojne in Vipave.
V tem filmu se vam predstavlja naša Gorenjska in film se bi po pravici imenoval »gorenjski«. Toplo želimo, naj mu sledi še »štajersko-dolenjski« in »notranjski«. Na Gorenjskem pa je predvsem polje planinstva, dasi gorska turistika sega tudi še dalje na jug. - Pa baš to je čar slovenske in jugoslovanske zemlje: da je tako raznolična. Vse naše alpske reke gredo svojo veličasmo pot skozi Slavonske planjave, prinašajoč planinske pozdrave največji alpski reki; sinjemu Dunavu, ki je tudi naš veletok: v njem so združene malodane vse reke vzhodnih Alp. Veličastne naše ravnine se družijo z divjo veličino naših gora in z ljubko milino dolenjskih gričev, a nad vsem plava veličastje našega morja - vse ven e m okviru ene države, naše države, te vzhodne evropske Švice.
Naše gore se ne morejo kosati z velikani čez 3000 ali celo 4000 m, tudi ne z velikimi prostranimi ledeniki, ki so jih naši predniki imeli okoli Velikega Kleka z bivšo našo Pastirico. Danes smo potisnjeni na rob alpskega sveta; v tem oziru je slovenska zemlja tudi geološko sorodna z ono Vas drugih Slovanov, ki ste tudi na robu istega planinskega sveta.
»Kraljestvo Zlatoroga« se imenuje film. Zares »Zlatoroga«? Tu se zamislimo ... Saj veste, da je glavni del tega kraljestva – naša pesniška Trenta, iz katere je Baumbachov lovec, in Soča, ob kateri se konča Zlatorogova povest, padla pod Italijo. In tega kraljestva Zlatoroga ni v filmu. Danes je Soča in Trenta za nas to, kar je za Nemce domovina Walterja von der Vogelweide - južni Tirol.
In fabula tega filma? Če smemo govoriti o fabuli. To je zgodba treh mladih, preprostih, veselih src, ki jim je pogled uprt v daljave, še plah, a vendar smel. So trije mladi slovenski fantje, od katerih eden (Joža Čop) je naš najboljši in najbolj znani plezalec, tovarniški delavec; eden (Miha Potočnik) akademik in planinski pisatelj. To niti zgodba ni; Kozak ni hotel filmati kakega romana, zato je vsebina preprosta:
Na Ljubljanskem Gradu gleda v daljavo proti Triglavu mlad fant, njegova tovariša pa sta gori na Gorenjskem; piše jima pismo, da pride, in gredo skupaj v planine. In gredo!
To ni roman, kaj bi z romanom! Preveč idealni so naši »Skalaši«, da bi ponižali slovenske planine za kulise pustolovskih romanov. Planine in življenje v njih so napravili za - srce filma in njegovo glavno vsebino, dočim je to pri drugih filmih največkrat narobe. Zato so nas pa uvedli pred vsem v narodovo življenje in delo: od sejma v Kranju do samotne ogljarske kope. Najlepši, najgloblji momenti tega dela so njegovi (ne toliko pokrajinski) detajli: delo na polju in v gozdu, ob plugu in ob posekanem deblu, ki ga lubijo, ob nežnih gozdnih nasadih, s toliko ljubeznijo gojenih in varovanih itd. Zato je naš slovenski film splošnokulturen, ne samo planinski film: ni toliko zabaven, kakor instruktiven. Prav zato brez ovinkov povem: resnično kulturni čin je ta film; vsi oni, ki so ga ustvarili, so napravili pozitivno delo.
Josip Ciril Oblak
Koliko dela, žrtev, predvsem pa kolike ljubezni do stvari je bilo treba, pa kažejo sledeče suhe številke: Za izdelavo filma do njega popolne dovršitve je bilo zaposlenih v laboratoriju kluba Skale skozi 224 večerov s preko 1000 delavnimi urami povprečno šest članov na večer; filmska ekspedicija, sestoječa iz povprečno šestih članov, se je mudila v planinah tekom treh let vsega skupaj sedem mesecev; filmskega materija1a za negativ kakor tudi dveh kopij se je porabilo 10.000 m; prvi filmski snemalni aparat je bil nabavljen leta 1928., leta 1930. pa še drugi; poraba kemikalij za izdelavo filma je znašala preko 5000 Din. Razen snemalnih aparatov in kopirnega stroja je bila vsa pomožna aparatura ter inventar izdelan po domačih obrtnikih, večina pa v lastni režiji T. K. Skale. Delo je neumorno in modro vodil predsednik prof. Ravnik. Koliko življenjske moči je v teh suhih številkah. Pomislite, presodite, priznajte!
Turistovski klub Skala: je naprosil našega planinskega pisatelja, da izpregovori na kongresu slovanskih turističnih društev, ki se je vršil v Lwowu 12. septembra 1931., uvodno besedo o našem prvem planinskem in sploh prvem domačem filmu. Imel se je film predvajati kongresistom, pa je prepozno došel.
G. dr. Oblak nam je dal ta govor na razpolago in ga priobčujemo v celoti. Namenjen je bil sicer pred vsem Poljakom in drugim Slovanom, a je zanimiv za vse, ker ni samo govor o filmu, nego o slovenski zemlji sploh, katere lepota je neizčrpna in ki jo gleda naš pisatelj skozi posebna očala. Govor o filmu se mu razvije v apotezo te lepote, ki mu ni omejena le na visoke gore: pogled mu uhaja - slično kakor v njegovih drugih spisih - tudi na našo štajersko, na dolenjsko stran i. dr. – Uredn.