Slovenec (1914) - Konrad Železnik: Kakor vino v jesenskem sodu, zakipi včasih hrepenenje v moji duši.
Po dolgih dnevih, ki jih preživim sključen nad mrtvimi knjigami, začutim silno žejo po studencih, ki teko iz žive knjige: iz večnomlade narave. Kakor orli plavajo moji spomini po prostih gorskih višavah in pozabijo name, ki sedim za pultom v tesni sobi. Srečni spomini! Glas narave poslušajo; pripovedujejo jim o velikosti in veličastvu božjem. Nemoteno gledajo jelke, planike, snežne vrhove, ki žare v vzhajajočem solncu, mesečno luč, ki se v tihi noči zrcali na brezgubni gladini gorskega jezera. Umetnost je pogovor z Bogom. In gorske višave so rajski gramofoni, kjer so zajeti skrivnostni dvogovori, zajeti v onih davnih trenutkih, ko se je Stvarnik pogovarjal s svojo stvarjo v raju. Jasne gore nas približajo k Njemu, od katerega so nas odtrgale temne doline, živa knjiga nam vrne Boga, ki ga nam je vzela mrtva knjiga.
Mladina, ki odraščaš, duhovno in telesno siromašna, brez idej, ki ne poznaš drugih izprehodov kakor mestni tlak, ne drugih razgledov kot tistih z balkonov, ne drugih prizorov, kot tistih, ki jih čitaš v knjigah! Postavil bi te na planine, da se naučiš, veselite se vzhajajočega solnca, da se naučiš, radovati se zahajajoče večerne zarje, ki užiga snežnike; da utrgaš rožo, ki raste pod njimi; da poskočiš prevzet in oduševljen, opazujoč smejoče se modro nebo med divnimi grozotami gora.
Tam leži tvoja prva učna knjiga, široko odprta, z zlatim napisom: »Več veselja.«
Včasih sem mislil, kako je mogoče živeti v gorskem zakotju, zaprt med sivimi grebeni, jetnik brez knjige in brez primerne sobe, kaj šele v dežju. Ko sem bil pa prvikrat, ob deževnem nalivu, vedril v siromašni planinski koči, mi je bilo ljubše, kakor brezplodno sedeti v mestni kavarni in čakati, kdaj se prikaže list ali tovariš, ki ti razvedri oko. Moj pogled je prosto in veselo gledal naokolu in tudi v dežju se mu je nudilo polno svežega in slikovitega življenja. Divji golobi so si utrujeni iskali skalnega zatišja; sinice so se iz dalje vračale bliže k selu; bela jagnjeta so hitela po tesni grapi domov, kakor da se je razgrnil po njej srebrnokipeč slap; neugnani vrani so krilili nad smrekovimi vrhovi, v bojazni, da se jim nepovabljeni gostje prikradejo v visoka gnezda. Odnekod pa se je slišal glas zvona. Cerkvenik je zvonil pred hudo uro. In huda ura je zbežala. Zbala se je srebrnih glasov posvečenega zvona.
Naslonil sem se na okno selske koče. Nisem vedel, ali bi vriskal ali molil. Ko bi zavriskal, odmevalo bi od slemena do slemena in ves gozd bi zašumel s tajnim šumom, zakaj vrisk veselja razume v gorah zadnji grmič, in še ptič, ki je truden utihnil, se ti spet oglaša, kadar gre mimo vesela pesem. A če bi molil? Molila bi z menoj stara ženica — gorska svečenica. Na pragu je sedela, zamišljena in zamaknjena v oltar svojega srca. Bog je govoril z njo z oblačnih gorskih vrhov, s strašnih skalnatih skladov, iz ognjenega bliska, od vsepovsod. Odprla je srce in usta in molila. Za vse, ki žive po gorah, za vse, ki so pokopani v gorah, za vse, ki potujejo po gorah, za vse, ki so tako blizu Boga in ga vendar ne najdejo. Otroci so, ki si zavežejo oči celo v gorah! Kakor vino v jesenskem sodu, zakipi včasih hrepenenje v moji duši.
Spet bi se rad razgovarjal s planšarji in pastirji. Prisedel bi k njim, da slišim njih modro besedo o božji previdnosti in njih zaničljivo misel o zemeljskem bogastvu; da vidim tihi mir v bistrih očeh in ljubki nasmeh prijaznih ust:
»Tam dol' ljudje prebivajo, veselje redko uživajo.«
Človek bi hotel na strani teh gorskih pastirjev in planšarjev presanjati življenje!
»Gore padite na nas! Hribi pokrijte nas!« Ali bi mogli primernejše izraziti obup človeka, ki je postal nezvest naravi in se vtopil v tolmunu strasti?
Kakor orli plavajo moji spomini po prostih gorskih višavah. Tam nad prepadom stoji prazna kapelica. Včasih so ji rekli »Marija na gori«. Sedaj ni v znamenju nobene podobe.
Kako je to prišlo? Žalostna povest. V davnih dneh so gorjanci skrbeli, da je v kapeli pred podobo noč in dan gorela luč. Iz bližnje koče je prihitela nekoč objokana mati z bolnim otrokom v naročju in z iskreno prošnjo v srcu:
»Devica nebeška! Dokler ne ugasne luč v tvojem znamenju, naj ne ugasne luč življenja v mojem otroku.«
Dete je ozdravelo. Posihmal je neslo vsako soboto šopek planinskih rož k »Mariji na gori«.
Neko binkoštno soboto so prišli možje iz daljnega mesta. Videli so deklico prihajati z lepim šopkom proti kapelici.
»Daj nam planik!«
»Ne morem.«
»Kam jih neseš?«
»Mariji na gori?«
»Čemu?«
»Dala mi je zdravje.«
Potnike je pri tej besedi še bolj omamil rožnozdravi obrazek zale planšarice in zahtevali so še silneje:
»Daj nam planik!«
»Ne smem.«
Odidejo proti kapeli. Z drzno roko sežejo po srebrni svetilki v znamenju in jo zalučijo v prepad. Deklica je kriknila na ves glas:
»O Bog! Moje življenje!«
Potniki so se ozrli po deklici. Niso je več videli. Ležala je v prepadu — mrtva.
Žalostna povest. Nič zato! Samo če bo ostalo samo pri povesti. A bojim se, da se ta povest kdaj izpremeni v resnico. Ko bi namreč prišli drzni in brezbožni ljudje iz modernih mest, pa bi planincem ugasnili luč pri »Mariji na gori« in umreti bi morala tudi na planinah deklica — zadovoljnost. A danes še živi rožnozdrava in vas vabi k sebi in vam pošilja:
Binkoštni pozdrav s planin!
Zapisal Konrad Železnik
Slovenec, 30. maj 1914