Slovenec (1893) Z. J.: Vsak obiskovalec Vintgarjev se je gotovo navdušil za krasoto gorenjskih gora.
Tako tudi pisalec teh vrstic. To navdušenje mu je oživilo spomine na podobne soteske bohinjskih voda, ki so pa še skoro popolnoma neznane. Žalostno, pa je le res.
Da se torej vsaj nekoliko izve o njih, oglejmo si jedno najkrasnejših, ki se tudi skoro najložje ogleda — seveda kolikor je brez pravih potov mogoče. To je soteska, skozi katero teče potok Bohinjska Bistrica. Imenujejo jo »Korita«. Iz vasi Bohinjske Bistrice se pride mimo prejšnje Pozabljenške fužine proti jugozahodu grede skoro po ravnem do soteske. Pot vodi ob Bistrici navzgor, ves čas ob vodi, samo da je steza v nekaterih krajih že precej z grmovjem zarastena. Od vasi do soteske je kakih 2000 metrov. Na levem Bistričinem bregu so ob vsej poti travniki, na desnem, ki je v nekaterih krajih precej strm, pa pašniki. Konec te poti se svet naenkrat zapre, in samo kakih 20—30 metrov visoka, spodaj komaj kaka 2 metra široka, skalnata vrata se pokažejo. Tu skozi priteče Bistrica iz soteske. Pred temi vratmi leže po strugi veliki kamni. Po njih se lahko še nekoliko približamo soteski, vendar se od tukaj ne vidi daleč vanjo, ker se vije sem ter tje. Kdor jo hoče ogledati, mora na večjih mestih priplezati od zgoraj vanjo.
Vsa soteska je dolga kakih 300 metrov. Od začetka je kakih 90 metrov daleč tako ozka, da je na dnu že le kaka 2—3 metre širjave za vodo. Voda tu do malega stoji. Vidi se kakor temno zelena preproga med skalami, ki so pri dnu z mahom čisto prevlečene. Desni, kakih 30 metrov visoki breg je v tem oddelku skoro navpično skalovje, nekoliko poraščeno z grmovjem in smrečjem. Na levem bregu se pa kakih 40 metrov visoko dvigajo deloma viseče skale, deloma pa strm gozd. Konec tega oddelka se pa soteska malo razširi, toliko, da se vsaj pri jedni strani ob vodi lahko gre; ta del je dolg kakih 35 metrov. Voda tu stoji v lepem tolmunu. Na obeh straneh se dvigajo navpične skale. Na desnem bregu so nekoliko pokrite z grmičevjem, na levem so pa čisto gole. Bregova dosežeta tukaj največjo višino. Desni je kakih 40 metrov visok, levi pa kakih 60. Raz najvišjo skalo na levem bregu je prav lep razgled po soteski in tudi proti severozahodu nad vas Boh. Bistrico in njeno okolico.
Pred nekaj leti je raz to skalo padel neki pastir v sotesko in se je ubil. Pasel je v bližini — zakaj prav do tega mesta se raztezajo travniki — in ko je poludne zvonilo, naslonil se je na trhel štor ob robu skale, da bi molil; štor se mu je pa ukrhnil, in pastir je padel čez rob. Ljudje si pripovedujejo, da se še sedaj včasih sliši, kako kliče na pomaganje.
Od todi se soteska zopet malo zoži, pa le pri dnu za par metrov, ter se potem drugič razširi. Ta del je pa dolg kakih 75 metrov in širok toliko, da se na obeh straneh lahko gre ob vodi. Tukaj so pa skale na obeh straneh čisto gole in navpične. Na desnem bregu so kakih 40, na levem 40—50 mtr. visoke. Po strugi so raztreseni veliki kamni. Od todi dalje se začne najlepši del soteske. Oba bregova se zbližata; samo nekaka temna razpoklina, nekaka ožina ostane še med njima; dolga je ta ožina kakih 20 metrov, široka 1—3 metra in visoka kakih 25 metrov. Obojni steni te ožine se vijete zdaj na desno, zdaj na levo, zdaj se druga drugi primakne, zdaj oddalji, tu visite malo naprej nad vodo, tam malo nazaj. Skozi ožino pa voda prav mirno teče.
Onostran ožine se soteska spet malo razširi in tvori kakih 40 metrov dolgo dolinico. Levi breg je kakih 40 metrov visoko, navpično skalovje, desni je pa strm gozd in je nekoliko nižji kot levi. Konec te dolinice je spet taka ožina kot prejšnja. Ta ožina je zadnji pa najdivnejši del soteske. Visoka je od začetka 20 metrov, v sredi in proti koncu pa kakih 15 metrov. Dolga je pa kakih 35 do 40 metrov. Koj od ožine so stene druga od druge oddaljene kakih 5 metrov in tvorijo nekako štirioglato vežo, potem se pa zbližajo druga drugi in se na podoben način vijejo, kot v prejšnji ožini. Ta, zadnja ožina se vije tako, da ima vprašajevo podobo. V obe ožini se voda hitro spušča, v njiju pa skoro stoji.
Jedno minuto od soteske naprej ob Bistrici grede pridemo po ozki dolini do »Male Bistrice«, spodnjega izvira Bistričinega. Koj ko privre Mala Bistrica iz tal, tvori že slap, in se pod slapom izliva v »Veliko Bistrico«. Ta pa izvira kakih 10 minut višje v koncu doline in tvori tudi širok slap, koj ko priteče izpod skalovja.
Od Male do Velike Bistrice se pa že lahko gre po poti, ki jo je zaznamovalo slovensko planinsko društvo. Bistričina slapa se sicer nikakor ne dasta primerjati Savici, vendar sta prav mična, in gotovo bo hvaležen vsak, kdor ju obišče, da je slovensko planinsko društvo zaznamovalo pot k njima in tisti del poti, ki je med obema slapoma, tudi popravilo. Lahko si je misliti, kak vtis bi napravila soteska s slapom vred, ko bi se moglo skozi njo in bi jo bilo mogoče s slapoma vred ogledati kot nekako skupino. Sedaj seveda to ni mogoče. Zakaj v spodnjo polovico soteske se pride raz levi Bistričin breg, potem je pa treba spet ven in kje daleč pod ali nad soteško čez Bistrico ter spet od desne strani v globino. Pa tudi tam, kjer se še more v sotesko, treba se je včasih bolj plaziti kot iti, samo jedna pot je malo bolj poštena.
Čeprav je torej že zdaj vredno ogledati sotesko, vendar jo bo težko kdo obiskal, dokler ne bo prave poti vanjo. Zato bi bilo pač jako dobro, da bi se naredila podobna pot skozi njo, kakor je skozi radovniško sotesko. Potem bi si vsak prav lahko ogledal sotesko, in prišlo bi se tudi po ravnem ter veliko preje do Bistričinih slapov, kakor zdaj. Morebiti, da se to kmalu zgodi, saj se zanimanje za krasote slovenske zemlje od dne do dne vedno bolj širi.
(Z. J.)
Slovenec, 18. september 1893