RadioDur – Dušan Škodič: Nad meglo 31.08.07, 44. oddaja
RadioDur, petek po 17. uri, ponovitev v ponedeljek po 15. uri
:: Avtor in moderator Dušan Škodič ::
NAD MEGLO 44.
Bivak na ognjeni črti
Montaž, ali kot v pogovornem jeziku gorniki imenujejo to goro z dolgim slovenskim imenom: Špik nad policami, je najvišji vrh Zahodnih Julijskih Alp in z višino 2754m neposredno za Triglavom. Ime Montaž izvira iz furlanščine, gora pa je izredno mogočna, ter zelo zaželen cilj, ki si ne pusti na lahek način vzeti mere. Na njegov vrh poteka več pristopov, ki se na severni strani zaradi tehničnih težav zelo zaostrijo. Podložne so mu tri doline. Na jugu je Reklanica, iz katere je dostop še najlažji, Dunja in Zajzera pa sta bistveno manj prijazni, zato pa bolj divji in lepši. V Zajzero in Dunjo strmi severna stena, v vsej svoji veličini, z gotskimi turni, podprtimi s stebri in zagruščenimi žlebovi, ki jih ločujejo. Da se niz naravnih obrambnih stolpov imenuje Zmajev greben, seveda ni nikakršno naključje. V senci pod steno se še dolgo v poletje zadržuje sneg, ki daje Montažu s severa nekakšen strupen priokus.
Zaradi svoje nepristopnosti je gora dolgo valjala za neosvojljivo in je prvi obisk dočakala šele leta 1877, torej kar devetindevetdeset let za Triglavom. To je bilo kajpak iz juga, odkrivanje severnih pristopov pa je bilo prihranjeno za dr. Kugyja in njegove zveste vodnike. Na začetku doline Zajzere, kamor se iz Trbiža pripeljemo v nekaj minutah, stoji vasica Valbruna. Gre za Ovčjo vas, kjer je stanoval vodnik Ojcinger, Kugy pa je na stara leta imel v njegovi hiši na voljo sobico s pogledom na Montaž, v kateri je obujal spomine in pisal gorniške knjige. Po mojih izkušnjah vas že zdavnaj več ne izkazuje slovenske prisotnosti. Mogoče le na pokopališču, kar pa je za dopustniški čas nekoliko preveč depresivno iskanje izvirnih korenin lokalnega prebivalstva. Drugi vodnik je bil Pesamosca iz Reklanice, tretji in najzanesljivejši pa Jože Komac-Pavr iz Trente.
Za lažji južni pristop se pripeljemo najprej na Nevejsko sedlo, od tam pa proti Planini Pecol. Kmalu nad njo je na sklani vzpetini manjša planinska koča Brazza. Gora je videti od tod kar zelena zaradi obširnih pašnikov. Velikanske dimenzije so varljive in pot se vleče kljub lepim razgledom. Prostrana travnata pobočja počasi zamenja grušč in skrotje, zaključi pa se s plezanjem po Pipanovi lestvi, ali »nebeški lojtri«, kot ji pravijo nekateri pogovorno. Gre pravzaprav za 60m visoko železno skrpucalo, ki omogoča človeku brez alpinističnega znanja zlesti čez navpično steno. Seveda zato to še ni navaden sprehod, nikomur pa ne bo škodilo, če si od blizu ogleda takšno poniževanje gora z železjem. Iz parkirišča do vrha je 3-4 ure.
Odločitev za enega od severnih pristopov je stvar premisleka, saj gre za naporne in zahtevne podvige. Lažji se imenuje Via Amalia, izhodišče pa ima v Zajzeri. Dve uri od parkirišča naletimo na bivak Stuparich, v katerem je pametno prespati in si tako skrajšati zelo zahteven vzpon, pa seveda tudi sestop, če smo vezani na lastni prevoz. To je že četrti bivak, saj so z dvema obračunale naravne sile, s tretjim pa je bila popolnoma drugačna zgodba. Podobno kot Napoleonovi kanonirji, ki so za vajo odbili nos znamenite egipčanske Sfinge, si je bivak za tarčo leta 1952 izbrala topniška enota ameriške vojske. Na žalost je bila vaja uspešna, novejši bivak pa je zato morda nekoliko modernejši. Vstop v smer, ki je od bivaka oddaljen tri četrt ure, je najtežji. Klini premagajo tristo metrsko, skoraj navpično steno. Na vrhu se pot položi, naletimo na vodo, ob poti pa je tudi naravni bivak. Med vzpenjanjem in prebijanjem mimo velikih kotanj bomo verjetno splašili še kakšnega kozoroga in ko bomo po prečenju pobočja v vznožju globoke snežne grape že ob samem zahodnem robu stene, se bo pokazala široka zračna polica, ki nas popelje okoli roba. Če bomo prehitri, se bomo dobesedno zaleteli v mali bivak Suringar, ki je z jeklenicami pritrjen na steno. Do vrha ni več hujših težav, zaradi grušča pa je potreben previden korak. Od bivaka Stuparich je pet ur, iz doline do vrha pa skupaj sedem. Za obe poti je kajpak obvezna vsa potrebna oprema in čelada na glavi.
Pot Via Amalia je bil nekoč prehod drznih lovcev iz Reklanice, ki so hodili plenit v Zajzero. Kako so skupaj s plenom in orožjem zmagovali te prehode, si lahko danes samo predstavljamo. Zajzera je bila pred slovensko osamosvojitvijo obmejna dolina, kjer je vladal dokaj strog režim. Vedno se spomnim neprijetnega presenečenja, ko sem pri velikem betonskem koritu natakal vodo in ob tem opazil za bližnjo žično ograjo kovinski stražni stolp, iz katerega je vame brez besed meril z avtomatsko puško nek črn Kalabrež. Ta je podobno kot nekoč naši, iz juga uvoženi graničarji verjetno mislil, kako brani svojo domovino pred hudobnimi sosedi. Malo kasarno sem deset let po tistem dogodku komaj še našel, saj jo je vojska, tako kot tudi večje kasarne pri Trbižu in Rablju zapustila, sedaj pa jih prerašča zelenje in pozaba.
Najzahtevnejša pot na Montaž je Kugyjeva, izhodišče zanjo pa je prav tako bivak Stuparič. Kljub temu, da je bila nekoč zavarovana, je tu ne bom opisoval, gre pa za resno plezarijo. Smer je bila preplezana leta 1902 in je Kugyju prinesla veliko slavo. Zgodba o vzponu je bila tudi posneta na film v televizijski nadaljevanki in je dobro znana. Kugyja je ob uspehu morda nekoliko zaneslo. Čeprav je do svojih vodnikov vedno izkazoval veliko spoštovanje, še posebno v zrelih letih, pa tega iz knjig v začetnem obdobju ni bilo zaslediti. Na najtežjem mestu se je Ojcinger zagozdil in ni mogel ne naprej ne nazaj. Če bi padel, bi potegnil Kugyja in tudi Komac se je zavedal, da ne bi mogel ustaviti takšnega padca. Zato se je razvezal in prosto obplezal Ojcingerja in se mu v silni izpostavljenosti približal od zgoraj, ter mu v pomoč spustil svoj pas. Srečno so se rešili, dosegli vrh in kasneje v dobro založeni koči na sedlu Neveja v čast zmagi pečenko obilno zalivali s šampanjcem. Komac je menil, da bi moral biti njegov delež zaslug večji, zato je treščil z roko po mizi in gospodom povedal, da bi brez njegove pomoči nihče ne ostal živ. Zabava je bila skaljena, Jože pa od tega ni imel nobene koristi. Prehod se danes po krivici imenuje Passo Oitzinger. Slovenci smo skozi zgodovino velikokrat okusili Komačevo grenkobo, a prava zavednost nam je klesala večje spomenike, kot so imena prehodov v stenah.