Išči

Arhiv

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Objavljalci

Authors

Arhiv

Boj za Himalajo v letu 1935-36

Slovenski dom - Janez Gregorin: Vkljub vsem drugim pomembnim dogodkom na svetu je Himalaja še vedno predmet velike pozornosti in novih ekspedicij.

To ogromno pogorje je še vedno ohranilo vso privlačnost za hribolazce vseh dežel. Lansko leto so se trudili zlasti Angleži, da bi premagali najvišjo goro na svetu in da bi si oni osvojili Mount Everest. Istočasno so poslali tudi Francozi na Himalajo svoje najboljše turiste, ki so si izbrali za cilj goro Korakorum. Pa tudi Nemci so poslali lansko leto precej močno ekspedicijo na Himalajo, ki naj bi pripravila pot letošnji in ki naj bi proučila vremenske možnosti za odločilen naskok.
Za nemško ekspedicijo pa je tudi važna ustanovitev nemške Himalaja-ustanove, ki ima nalogo, da zbere vse podatke o Himalaji in da sama pošilja ekspedicije na ta nedosegljivi vrh.

Najpomembnejši podvig v lanskem letu v tej smeri pa je bila angleška ekspedicija. Naloga te ekspedicije je bila, proučiti vse snežne razmere in vreme v času monsuma. Mnogi poznavalci so trdili, da so Angleži pogrešili, ker so izbrali za naskok ravno čas okoli monsuma, ki je razmeroma zelo kratek. Vendar se je pokazalo, da ima tudi ta čas svoje velike prednosti. Tako so na pr. že v letu 1929 m 1931 Nemci dosegli precejšnje uspehe ravno v monsumu, kajti takrat je vreme razmeroma toplo in brez vetra. To je potrdil tudi vodja angleške ekspedicije leta 1935 Shipton, zlasti so bile ugodne snežne razmere. Prišla pa je tudi do zaključka, da ni mogoče z gotovostjo računati na vreme na podlagi dosedanjih ugotovitev.
Shipton, njegovi tovariši in nekaj nosačev, so pri svojem poizkusu prišli do severnega sedla na Mount Everest; pri tem so računati, da bodo imeli po dosedanjih skušnjah ugodno vreme in zanesljiv sneg. Toda po nekaj dneh se je odtrgal velikanski plaz v debelini 2 m in širok več sto metrov, ne da bi se pri tem vreme izpremenilo. Cela ekspedicija je le po srečnem naključju nekaj dni preje odšla, sicer prav gotovo ne bi nihče prišel nazaj. Pod takimi okoliščinami seveda ni bilo mogoče tvegati naskoka na Mount Everest, ker je bila s tem onemogočena stalna zveza med karavano, ki je nosila vse potrebno, in med naskakovalci. Zato je pa tudi nemška ekspedicija, ki hoče letos naskočiti Mount Everest, zopet preložila naskok tako, da ga bo izvršila še v času pred monsumom. — Vse skupaj izgleda kot tekmovanje z monsumom.

Leto 1935 pa je prineslo tudi nekaj novih ugotovitev o tem, kakšno je prav za prav pristno in domače ime za Mount Everest. Nekaj jasnosti je prinesel Charles Bell, znan poznavalec tibetanskih narečij. Pri lanskem potovanju po Tibetu je na različnih krajih in popolnoma neodvisno ponovno slišal ime Kang Džamolung, kar se po naše pravi bela gora v deželi ptic. To ime je zapisano tudi v potnih listinah, ki jih da tibetanska vlada ekspedicijam , ki naskakujejo Mount Everest. Brez dvoma je moral biti tu nekje kraj, kjer se ni smel nihče dotakniti ptic.

Shiptonu in njegovim tovarišem se je posrečilo, da so premagali več kot dvajset vrhov vse v višini nad 6000 m. Najvišji vrh pa, ki je bil lani premagan, je bil Kabru visok 7316 m; dne 18. novembra ga je premagal Anglež A. Cooke. Pri tem poizkusu so njegovemu tovarišu Švicarju Schoberlu zmrznile roke in se je moral vrniti.

Kot velik uspeh je tudi zaznamovati naskok na Sherpigang ali »K 36« imenovan. Osvojiti so ga hoteli angleški oficirji, ki služijo v indijski armadi. Toda sami sebi so zaupali preveč, k temu je prišlo še slabo vreme in tako so poizkus opustili, čeprav so dosegli že zavidljivo višino preko 7000 metrov. Ravno isto, kar se je zgodilo angleškim oficirjem, je doletelo tudi njihove poklicne tovariše, ki so hoteli porabiti svoj dopust za to, da bi naskočili lstor-o-Nal (7398 m). Najdrznejši je bil poročnik Hunt, ki je prišel 60 m pod vrh in moral odnehati, kajti bil je preveč utrujen, ker je ves čas gazil po globokem snegu.

Če bi se letošnji ekspediciji v resnici posrečilo, da doseže ta najvišji vrh na svetu, bi bil to izredno pomemben dogodek; letos mine namreč ravno 150 let odkar je prva človeška noga stopila na Mont Blanc in je to nekako tudi 150 letnica modernega alpinizma, letošnjo ekspedicijo vodi Ruttlege, ki se je že proslavil leta 1933 in ki je načrt pripravni do slednje podrobnosti. Tudi možje, ki se nahajajo v ekspediciji, so sami preizkušeni turisti. Cela ekspedicija šteje 12 mož, od katerih je 9 takih, ki so bili udeleženi že pri prejšnjih ekspedicijah. Sestava celotnega moštva je kočljiva zadeva, od katere je mnogokrat zavisen tudi uspeh; za tak podvig so potrebni res pravi ljudje.

Angleži na Mount Everestu
Po dosedanjih poročilih, ki prihajajo po brez žičnem telefonu v Kalkuto in odtod v Angliio, je ekspedicija prišla do pod vznožja še brez kakih neprilik. Letos so izbrali drugo pot, namreč preko severnega Sikina, kjer so dalj časa ostali, da se privadijo na podnebje in da se z manjšimi turami utrdijo za ta nevaren naskok, ki je zahteval že toliko življenj. Približno 5 tednov po odhodu je celo ekspedicija prispela v svoj glavni tabor, tako da je bila že približno koncem aprila na mestu. Ker je bilo vreme ves čas zelo ugodno je ekspedicija točno po programu napredovala; dne 4. maja je zapustila prvi tabor in po dveh dneh napravila drugega. Dne 7. maja pa je že cela ekspedicija odšla naprej v trebi tabor, ki sta ga postavila Smythe in Shipton na višini 6550 m nedaleč od severnega sedla Mount Everesta. Do 12. maja je bil urejen tudi tretji tabor v celoti. Že 11. maja so pričeli Smythe, Shipton in Warren iskati pot preko strmega nagiba na severnem sedlu, kjer so vsekali pot in kmalu se je že preselila cela ekspedicija v četrti tabor, ki je postavljen na grebenu severnega sedla v višini 7010 m. Tabor je popolnoma založen z vsem potrebnim in poskrbljeno je za vse slučajnosti. Poleg cele ekspedicije je še 40 nosačev.

Sedaj tabori cela ekspedicija na višini 7010 m in čaka ugodnega vremena, da tvega še zadnji poizkus; vreme pa, ki je bilo ves čas izredno lepo, je začelo nagajati. Nastali so pravi snežni viharji, ki so ekspediciji skoraj onemogočili povratek v tretji tabor. Le izredno dobremu poznavalcu okolic in vsega terena se je posrečilo rešiti ekspedicijo pogina. Umik k sreči ni zahteval nobene žrtve. Ko je Ruttledge videl, da zaenkrat ni mogoče napraviti ničesar, so se vsi vrnili v prvi tabor.
Ekspedicija se je pa ponovno vrnila v tretji tabor, toda vreme ne obeta nikakega izboljšanja. Prehitri nastop monsuma je povzročil snežne meteže. Ker pa je četrti tabor, kot že omenjeno, popolnoma opremljen, bodo seveda ob takojšnjem izboljšanju vremena poizkusili zadnji naskok. Po zadnjem telegramu, ki ga je poslal Rutledge dne 25. maja, sporoča, da je vse v redu in da še niso izgubili upanja na popolen uspeh.

Ekspedicija na Kara Korum
Druga velika ekspedicija, ki jo vodijo Francozi pa ima namen doseči 8068 m visok Hidden Peack v Kara Korunu. Ta francoska ekspedicija, ki išče kulturnih pridobitev in ki jo podpira francoska vlada in katero vodi Henri de Segogne, predsednik francoskega visoko-alpinskega kluba. Po dosedanjih poročilih je precejšnje upanje, da se bo Francozom posrečilo doseči vrh. Vendar pa je tudi treba računati z nepredvidenimi okoliščinami.
Druga angleška ekspedicija, ki jo vodi Tilman, star poznavalec vseh zahrbnosti teh vrhov, namerava podjarmiti nedosegljivi Nanda Devi. Spremljevalci Tilmana so tudi sami preizkušeni turisti: kot Graham Brown, Odelj, ki je bil že leta 1924 udeležen pri ekspediciji na Mount Everest.
Na pot pa se tudi pripravlja še ena nemška skupina, ki sicer nima tako visokih ciljev in bo zaradi tega mnogo manjša. Štela bo sam o štiri udležence, ki so v teh krajih znani in ima namen pregledali teren okoli Sikima in postaviti gotove znanstvene ugotovitve. Vse skupaj finansira gori omenjena Himalaja ustanova, ki jo je osnoval nemški državni športni vodja Tschamer in Osten.

Slovenski dom, 3. junij 1936

 03.06.1936

dLib.si

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

ARHIV

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.