Iz časa/Slovenec (1933) - Tole zgodbo pripovedujejo na Tirolskem. Zgodila se je menda v tirolskih gorah okrog jezera Achen:
Dva krepka tirolska kmetiška fanta, ki nadvse ljubita gore in divjačino, sta bila strastna divja lovca. Domenila sta se, da zvečer zopet pojdeta na divjega kozla. Da bi ju kdo ne spoznal ali ne ujel, sta si počrnila obraz s sajami, oblekla pa sta stare cape. Drugo jutro ob petih sta bila že v planinah.
Vsak sta šla svojo pot; vsak streljaj svojega kozla — sta se domenila — in vsak naj svoj plen sam nese domov. Če bi se pa primerilo, da bi lovski čuvaj koga zasačil, naj ta glasno zauka, da mu drugi pride na pomoč. Vsakemu divjemu lovcu, ki ga zaloti gozdar, je po tirolskih navadah dopuščeno, da sme povedati še svojo željo, preden ga odžene v luknjo. Zato, če bo gozdar koga res prijel, naj ta poprosi za dovoljenje, da sme še enkrat v slovo zaukati.
Še so se megle vlačile po gorskih vršacih, ko je gozdar res zasačil enega izmed obeh, korenjaškega Tonija. Fant je bil ob puško in nahrbtnik. Žalostno je klonil glavo in dva koraka pred gozdarjem začel stopati v dolino. Komaj pa sta dobro stopila, se je dobrosrčni tirolski gozdar spomnil stare tirolske navade: »Hej, ti! Povej, kaj želiš, preden te odvedem!«
»Dovolite mi samo, da prav glasno zaukam, preden se poslovim od planin.«
»Naj ti bo!« je dejal gozdar, ki se je čudil, da je fant tako skromnih želja, ko bi bil lahk bolj objesten, ker ga niti zvezal ni.
Toni je res zavriskal na ves glas, da je odmevalo od vseh vrhov, sten ter se vračalo iz vseh globeli in prepadov. In še enkrat, in še enkrat.
Dobri gozdar pa je za svojo dobroto bil slabo poplačan. Naenkrat je nekdo — bil je Tonijev tovariš — planil nanj od zadaj, mu iztrgal puško ter ga s Tonijevo pomočjo dobro zvezal. Tako povezanega sta pustila ležati. Sama pa sta izginila v skalovju kakor dva prava divja kozla.
Ko so gozdarja pozneje rešili drugi, je moral doživeti še to sramoto, da ni vedel niti povedati, kdo ga je, ker sta oba imela namazane obraze.
Slovenec, 21. november 1933