Jutro (1941): Ponovno smo že brali v našem časopisju poziv nadzorni oblasti, da že vendar odpravi nevzdržno stanje na poti, ki drži iz Črne mimo kmetov Sončnika in Požaričnika na sedlo Rak v Volovjek.
To je najbližja pot na Veliko planino in najkrajša zveza med Kamnikom–Črno ter Podvolovljekom (Sv. Antonom), Lučami in Solčavo. Trgovski stiki so med temi kraji izredno živahni, saj je znano, da se proda vsa odvečna lučka in solčavska živina preko Volovljeka na Kranjsko, medtem ko si lučki kmetje prav radi nabavljajo svoje potrebščine v Kamniku.
Poleti je prehod čez Raka in Volovljek lahak in prijeten – s sedla je prekrasen razgled na vzhodno skupino Savinjskih Alp, na Ojstrico in Veliki vrh, na sotesko Lučnice in na impozantna masiva Raduhe in Velikega Rogatca –, medtem ko je jeseni pot vsako leto zatrpana z lesom, ki ga spravljajo s sedla in zahodnega pobočja Črne v dolino. Ob tem času je pot iz Črne na Volovljek in Raka silno opasna za domačina, smrtno nevarna pa za tujca, ki mu niso znane razmere in navade delavcev pri spuščanju lesa. Na mokrih ali pa oledenelih hlodih si lahko polomiš ude, ali pa te more ubiti hlod, ki s silno brzino pridrči po drči, ki je speljana od sedla do doline po kolovozu in poti. Izogniti se drči skoraj ne moreš, sicer si pa tudi potem v nevarnosti, da te pobije hlod, ki je s primitivne drče zdrknil na strmo pobočje. Če je pot za človeka smrtno nevarna, je za živino sploh nemogoča. Tako stanje traja do pozne pomladi in posledica je, da zastanejo med tem časom vsi trgovski stiki med kraji na obeh straneh sedla, kar se občuti tem huje, če v zimskem času ne obratuje avtobus Ljubljana–Gornji grad–Ljubno. Da se preprečijo nesreče, ki bodo pri takem stanju poti neizogibne, je treba izdati energične ukrepe. Ker nikakor ne gre, da bi se nam Kranjcem in sosedom Štajercem onemogočili s prepovedjo prehoda čez Raka in Volovljek trgovski stiki, turistom in smučarjem pa čez Raka izleti na Veliko planino ali pa v Luče in dalje proti Logarski dolini, je potrebno lesnim trgovcem prepovedati uporabo edine poti za spravljanje lesa. Če je mogoče spraviti les s kališkega pobočja po soteski in po potoku, potem se pač more in mora zahtevati isto od onih, ki spravljajo les s sedla ali pa z nasprotnega pobočja. V silno neprijetnem položaju so kmetje ob poti. Ne le, da se jim kvari lastnina (drevje, ograja in bore plodne zemlje), za kar se jim nudi poredkoma sramotna odškodnina, so ljudje in živina v nevarnosti, da jih pobije les, ki drči mimo hiš v dolino. Sestop v dolino jim je mogoč le s krempižerji (derezami), pa le tedaj, če so drvar ji slučajno razpoloženi, da ustavijo za čas spuščanje lesa. Prizadeti posestniki so se že ponovno obrnili na kamniško žandarmerijo s prošnjo za odpomoč, toda vsakokrat brez uspeha. Zato javno prosimo sreski načelstvi v Kamniku in v Gornjem gradu, da dogovorno zaščitita domačine in njih lastnino ter potnike in izletnike.
Izlet na Veliko planino čez Raka, Volovljek in Malo planino bi bil zelo priporočljiv, če se upošteva, da je mogoče priti iz Ljubljane na Veliko planino v bore štirih urah. Avtobus, ki odhaja iz Ljubljane za Gornji grad ob 15.45, je že ob 17. pri Logarju v Črni, od koder je v pičlih dveh urah mogoč dostop čez Raka na Veliko planino. Dokler pa je pot v opisanem stanju, je treba izletnikom uporabo te res upoštevanja vredne bližnjice odsvetovati.
Tri rešitve so, da se te nevzdržne razmere odpravijo:
1.) Prepovedati je treba uporabo poti za drčo in za spravljanje lesa; če to ni mogoče, naj se
2.) na stroške lastnikov lesa zgradi nad obstoječo potjo steza, kjer bo potnik varno hodil svojo pot, ali pa naj se
3.) zgradi projektirana »lučka cesta«, za katero se borimo že več ko pol stoletja. Želeti bi bilo, da Kamničani in Lučani spet ožive akcijo za gradnjo te iz tujskoprometnih vidikov tako zelo važne ceste.
P.