Mladika - Ivan Bučer

V zahajajočem soncu so plameneli vrhovi. Ognjeno zlato je brizgalo na razbeljeno nebo, kjer se je zlivalo v krvavordeče lise. ki so prehajale v skrivnostno, vijoličasto barvo. Čez vse nebo se je potegnila mavrica barv, na vzhodu je stkal odsev prozorno svetlozeleno barvo, skozi katero bi skoraj mogel pogledati na drugi svet.
Mrzla gora je ležala pred Janezom kot na dlani. Z žlebovi razbrazdana je stala tam, spodaj zelena, zgoraj prehajajoča v skalnato zidovje. Pod njim je sanjal tihi Okrešelj, božje gledališče, v katerega je položil Stvarnik vso svojo umetnost. Kot bela, apnena skrivnost so kipele Rinke in Turska gora, ob kateri se je razpočil črni, grozeči Turski žleb. Na obzorju so se črtale Visoke ture, belil se je Veliki Klek.
Na jugu se je, čisto spodaj na ravnini, zavijal v prvi mrak drobni Kamnik, ki se je tiščal okoli nizkega Malega gradu. Prostorna ravnina, po-sejana s polji, prekrižana s cestami in natresena s hišami, se je odpirala v daljo, kjer je morala biti Ljubljana.

Janez je sklenil roke kakor v molitvi. Pogled mu je splaval proti jugu, kjer je moralo valovali morje in splakovati strmo obalo. Gore so se razmaknile, ravnina se je dvignila, zasvetil se je sončni Dubrovnik. Stopil je na ulico in poiskal hišo, prav tisto, ki ima zastrta okna, a vendar prodira rumena svetloba skozi zavese. Na mračno ulico prihaja šum, zvenenje kozarcev, glasna beseda, smeh in zvoki strun. Zavesa se rahlo odgrne, pokaže se razbeljen obrazek, rdeča usta vdihavajo sveži zrak, a že pristopi črno in fino oblečen fant z belo rožo v gumbnici. Mehko se upogne v hrbtu in vabi na ples. Godba igra in pari valovijo, usta govorijo ljubeznive in žarke besede. Bonić, v novi črni obleki, hodi sem in tja, iz jedilnice v plesno dvorano, iz sobe v sobo, povsod trosi prijaznost in dobro voljo. Žino sprejema goste, za vsakega ima globok poklon, toplo roko in živo besedo, ki spravi prihajača takoj v prijetno, domače razpoloženje.
Hrup in veselje polnita prostore, Boniću sije obraz ob čestitkah. Vesel je in ponosen, saj moži danes svojo ljubljenko, svojo Dano.
Janez se je zgrozil ob tej misli.
Pred tednom je prejel vabilo, naj pride v Dubrovnik k Danini in Pavletovi poroki. Zgrudil se je za mizo, ko ga je prečital. Takega je našla Melita. Pokazal ji je pismo.
S sočutnim pogledom ga je pobožala. »Bodi močan!«
Trgalo se mu je v prsih.
»Potem z našimi planinami ne bo nič. Takoj se moraš odpraviti.«
Bolna misel je rasla in se izobličila v sklep. Trdo je položil roko na mizo.
»Ne, nikamor ne pojdem. Poročita se lahko brez mene.«
»Ne, Janez!«
»To naj gledam, kako se bo Dana pred oltarjem zvezala z bratom? Ne, ne. Melita! Ne bi vzdržal ob pogledu nanju. Storil bi nekaj, nekaj ...«
Ni zaključil. Tesno jo je prijel za roke.
»Pozabim na vse! Iztrgam si jo iz srca, udušim hrepenenje, čeprav se je razbohotilo. Vedel sem, da pride do tega. A vendar sem živel tako, kot bi se imel česa nadejati.«
»Še enkrat, Janez, bodi močan! Pojdi!«
»Ne, Melita, samo tega ne! V gore pojdeva, tam bom izkričal svojo bolest, v naporih in nevarnostih bom izruval ljubezen. Potem pa naj ostane srce prazno, ker rana bo preboleča, da bi srce še kaj občutilo.«
Ni ga pregovorila. Odšla sta k prijateljici ponižanih in razžaljenih, v prirodo. V Bistrici sta se jima pridružila Polde in Niko, ki sta se slučajno namenila na isto turo.
In danes je poroka. Prav zdajle ...
Dušo mu je mrtvičila bridkost in onemoglost, da je občutil telesno bolečino.

Obrnil se je z vrha in odšel po poti navzdol, da bi prišel na Kamniško sedlo.
Preskakoval je klade, drsel je po snežiščih in se poganjal čez žlebove in razpoke. Telo se je pa zvijalo pod prividi.

Mračno cerkev osvetljujejo sveče, pred oltarjem klečita Dana in Pavle. Danin obraz se čudovito odraža od bele, brezmadežne obleke in tenčica ji pada v lahnem slapu z lepih, skodranih las do tal. Oči, njene globoke, svetle oči sijejo v neznani sreči: svojo mehko, voljno roko je položila v Pavletovo.
Pred njima stoji duhovnik, govori, glas mu je svečan in odmeva po cerkvi, se lovi po kotih in v jeku ponavlja besede:
»Vprašam te ... ali hočeš ... za ženo?«
»Pavle! — Stoj! Odkimaj ... počakaj ... ne izgovori ... pri Bogu te rotim!«
A v Pavletu zasije, nasmeh mu huškne čez obraz in z jasnim glasom potrdi:
»Hočem!«
Med spovednicami odmeva: Hočem!, na koru se čuje: Hočem!, od stropa se odbije, kot bi spregovorili naslikani svetniki: Hočem!
»Vprašam te ... ali hočeš ... za moža?«
Za hip zavlada molk.
»Dana! Ne ubij me! Zadnji udarec mi pusti, naj te ne slišim! Spomni se name, na Janeza, ki med kamnitimi orjaki v bolečini trga lastno dušo! Dana! ... Dana! Reci: Ne! Vstani, prosim te. pojdi ...«
Njene oči se globoko potopijo v Pavletove, iz njih gori vdanost in ljubezen, lahno nagne glavo, roka ji za trenutek zatrepeta in lica zalije temen val rdečice:
»Hočem!«
Jasno pade beseda kot zvenk srebra, ki se usuje na marmornat pod.

Janezu se je zameglilo, omotilo ga je, skozi meglo je videl, kako reže duhovnik v zrak znamenje križa.
Trepetal je in pot mu je lil s čela. Uničen se je naslonil na vlažno steno. Brisal si je srage, ki so mu silile s senc, in s pestjo je trkal na kamen.
Končano!

»Dana!« Krik se mu je trgal iz globine. Kot bi hotel prepričati molčeče apnene sklade o eni sami veliki bolečini. »Dana!«

»Aa-a-a ...« je odmevalo pod previsi.
Omahnil je dalje po stezi. Strt in poteptan se je opotekel ob temnem skalovju. Bližal se je širokemu in strmemu ledenemu žlebu, ki se je končaval v prepadnih policah ...

Hrum in šum raste pri Boniću. Vse je v veselem pričakovanju. Spodaj na cesti zaropotajo vozovi, ki se ustavljajo. Svatje vstopijo. Črno oblečeni gospodje in sveže, razigrane gospe dvignejo visoke, svetlo brušene kristalne čaše, v katerih se iskri vino. Postavijo se v dvored ob vratih, roke se dvignejo in sklenjena vrsta kozarcev čaka novoporočencev. Bonić jima hiti naproti.
Prihajata ... Za roke se vodita po stopnicah. Skozi odprta vrata pada nanju polna svetloba. Pred Dano bi pokleknil, tako je zorna in lepa: v Pavletu sije ponos. Njena bela in njegova črna obleka se čudovito izpopolnjujeta. Prestopita prag. Dana se v zadregi smehlja. Pavle jo nežno objema krog pasu.
Med pozdravi in vzklikanjem sta skozi vrsto svatov prva vstopila v sobo. Pustili so ju za trenutek sama.
Tedaj se ona nagne v pasu, vitka in zaželena, ovije roke okoli njegovega vratu, skloni glavo in ponudi svoje rdeče, vroče in mehke ustnice. Pavle se nagne nad njo. Obraza se bližata, počasi, lahno in hrepeneče. Njune oči so zaprte in telo drhti v koprnenju.
In ustnice se strnejo in vžgejo. Roke zakopljeta drug v drugega, duši sta zagoreli v enem plamenu.

V Janezu je zahroplo. Opotekel se je in na trdem snegu ga je spodneslo. Nagonsko je zasadil cepin v sneg, zanka se je izmuznila iz rok, sunek mu je iztrgal cepin. Vrglo ga je na hrbet z glavo naprej, zaprašil se je po ledu, naglica je naraščala in drevil je naravnost proti skali, ki je molela iz snega.
»Samo da ne treščim vanjo!«
Zarinil je nohte v ledeno površino, da mu je posnelo kožo. Skala je švignila mimo, v levo ramo ga je ugriznila pekoča bol.
»Saj se bom ustavil! O, bom se ... moram! -
Z vso silo je pritisnil k tlom, zavrtelo ga je, v trenotku je zagledal rob terase, zazdelo se mu je, da je brez teže, spodaj je za hip videl Sedlo in kočo ... nekam je udaril in zagrnila ga je težka tema. Za njim je priropotal cepin, treščil ob skalo in se prelomil na dvoje.
Čez nebo se je prepela škrlatnordeča barva in trepetala v otožnem plamenu.

XX.

Noč se je priplazila iz doline. Izvila se je iz razpok, v katerih se je skrivala, z mračnimi prsti se je oprijemala skale, vlekla se kvišku in prekrila s črnim plaščem gorsko krajino. Udušila je in izbrisala poslednje krvaveče žarke na zahodu.
Na nebu so zatrepetale zvezde. Gorski mir je vladal s svojo okamnelo tišino. Iz doline se je začulo srnjakovo lajanje, čudni in neznani kriki so zdaj pa zdaj zarezali v temo. Sedlo med divjo Brano na levi in drnato Planjavo na desni je počivalo in sanjalo, le gori v meleh pod Planjavo je zdaj pa zdaj zaškrtal in zaropotal kamen, ki se je sprožil.
V pastirski koči je na ognjišču plapolal ogenj, ki je krvavo osvetljeval okoli sedeče. Melita je strmela v ližoče plamene in bezala s krepelcem v žerjavico. V pristavljenem loncu je vrelo in privzdigovalo pokrovko. Niko si je tlačil v kratko pipo tobaka in ga palil z ogorkom, Polde je pa potisnil roke v hlačne žepe ter čez ognjišče pripel pogled na nasprotno, iz sirovih debel zgrajeno steno.
Dišalo je po zgorelem, svežem lesu. Dim se je lovil pod streho in dražil nosnice ter se neprestano izlival skozi odprta vrata v nočni zrak. Plamen je ožarjal izhojena tla pred pragom, ki so bila nasmetena z ivermi in kosi papirja; rahlo je osvetljeval debli dveh macesnov, tu in tam, kadar je visoko poskočil, se je polovila njegova svetloba med iglastimi vejami.
Na vseh je ležalo neugodje pričakovanja. Molk, ki je vladal med njimi, je pretrgal Niko, ko je popravljal žerjavico v pipi.
Preklicana reč, kje neki hodi? Zdaj bi pa že lahko bil tukaj.
Polde in Melita sta se povrnila iz odsotnosti in okrenila glavi h govorečemu, ki je pogledal na uro.
»Na deveto gre! Menda se ni zaljubil v kako Babo na Sedlu?«
Melita se je prisiljeno nasmehnila:
Vsak čas mora biti tu.«
Tedaj je iz lončka zakipelo, zacvrčalo in se pokadilo. Melita je poskočila in odstavila.
»Bo dobil pa mrzlo večerjo, je grozil Polde. Ne bomo ga čakali.«
Melita je odšla pred kočo, da je odlila vodo s krompirja. Preden bo večerja pripravljena, bo prišel,« je klicala v kočo, medtem ko je zlivala.
Gori v plazu je nekaj zaropotalo. Prisluhnila je. Samo kamen se je zakotrljal.
Vrnila se je v kočo in postavila kadeči se krompir na klop. Iz nahrbtnika je vzela sirovo maslo in sol.
»Ali bomo čakali?« ju je vprašala.
»Nak! kuj železo, dokler je vroče!« je dejal Niko, ki bi bil rad duhovit, in pograbil pekoči krompir ter ga začel lupiti.
Tudi Polde je bil istega mnenja in Melita se je pridružila.
Po večerji je spravila nekaj oblic: »Toliko, da bo pokusil, kako znamo kuhati,« je rekla.
Niko je odšel v grapo pomivat posodo in po vodo. Ko se je vrnil, ga je Polde vprašal:
Ali se že kaj sliši, da prihaja?
Zanikal je.
»Potem ga ne bo!« je zaključil in izvlekel orglice na dan. »Saj je rekel, ko je odhajal, naj nas ne skrbi, če bi ga ne bilo.«
»Lahko ga je pa tudi zajela noč pa čaka meseca. Saj luči nima s seboj,« je menil Niko.
»Tako je. Zanj, ki mu je taka reč le popoldanski sprehod, smo vendar lahko brez skrbi. Saj ni šel na Bog ve kakšno pot,« je zatrjeval Polde in urezal poskočno koračnico.
Melito je vendarle objemala bojazen. Odšla je ven in stopila nekaj korakov v breg, odkoder je bil viden dolgi, usločeni rob Kamniškega sedla. Zakaj ni šla z njim? Ves dan je bil tako potrt. Po glavi se mu gotovo ni motalo drugega kot današnja Danina poroka. Poznalo se mu je, da ga kolje in grize, tak človek lahko omahne na najlažjem mestu.
Strmela je v temne rebri in prisluškovala. Najrajši bi mu šla naproti. Toda kod? Če bi se vračal na to stran, bi se gotovo podrsal po plazu in že od daleč bi ga bilo slišati. A vladala je le gluha, temna noč. Ah, zakaj ti strahovi? Gotovo je zdajle v Kocbekovem domu, sedi za mizo in pije čaj. Kje neki bi pa bil?
Iz koče je v sunkih prodiralo Poldetovo igranje. Zvoki so se lovili, vriskali in z ostrini ritmom v skupinah valovali skozi odprta vrata v hladno noč. Tedaj so se ubrani glasovi zmešali, in hreščalo je in sredi vriska je godec, ki se mu je zaletelo, prenehal. Zaslišal se je Nikov glas: »Nekoliko lepše bi pa že lahko končal!«
Drugi se je odkašljeval. »Če se mi je pa zrak spoteknil.«
Melita se je vrnila v kočo in z vzdihom sedla na klop.
Polde je načel novo pesem, pa je tudi ni skončal. Na sredi je prenehal: »Ne ljubi se mi.«
Niko je zarobantil: »Vražje smo nocoj dolgočasni vsi skupaj! Ali smo se že popoldne od Janeza nalezli te čudne volje? Kaj mislite, gospodična?«
Skomignila je: »Ne vem. Mene le skrbi, kod hodi.«
»Ne bojte se zanj, no! Bo že prišel. Če danes ne, pa jutri.«
»Gospoda, stavim predlog, se je važno oglasil Polde, da se naš zbor spravi spat!«
»Soglašamo!« je pritrdil Niko. »Tako bomo najlaže pričakali tega nesrečnega Janeza. Bosta videla, jutri nas bo že ob prvem svitu metal z ležišč, če nas že prej ne zbudi z vriskanjem.«
Končno je pogovor le malo zaplamtel. Melita se je umirila in si s šalo na ustili pripravljala posteljo na klopi. Niko in Polde sta se pa spravila na obširen pograd, kjer je bilo še prostora za Janeza.
Po klopi si je pogrnila svojo in Janezovo pelerino, za zglavje je podložila nahrbtnik. Polde je naložil na ogenj in kmalu so si voščili lahko noč. Zavili so se v odeje in ni dolgo trajalo pa se je mešalo enakomerno dihanje med prasketanje gorečih polen na ognjišču.
Plameni so se zvijali, lizali navzgor, pojemali in naraščali. Koča se je napolnila z dimom, ogenj je ugašal in kmalu so le ogorki žareli in z zamolklo rdečico osvetljevali mirno dihajočo Melito. Zunaj se je zbudil oster, leden veter, zavijal okrog oglov, se lovil v macesne in praskal po strehi.
V koči sta vladala prijetna toplota in mir. Tišino je motilo le dihanje in Poldetovo prevračanje. Meliti je igral okrog ust rahel nasmešek, lica so ji rdela — morda je sanjala o poroki, ki se je vršila v Dubrovniku. Samo osebe so se zamenjale, namesto Pavleta se je ženil Janez, in Dana se je spremenila v Melito.
Mahoma se je sredi noči vzpela kvišku — ali je bil veter? — potožilo je in zajokalo: »Joj!«
Odvrgla je odejo, roko je morala položili na prsi, ker bi jih drugače razneslo. Še v polsnu je slišala zategli in trpeči klic:
»Joj!«
Planila je k pogradu in stresla oba moška: »Polde ... Niko ... slišita?«
Zunaj je jokalo in drhtelo, prosilo in zamiralo.
»Vstanita ... čujta ...«
Dvignila sta se in brundala: »Kaj je?«
»Janez kliče!«
Trepetala je ob pogradu.
Poldeta je stisnilo okrog srca. Skočil je z ležišča in naložil dračja na ogenj, da je visoko zaplamenelo in jasno osvetlilo ves prostor.
»Klicalo je! Glas je segel v dušo! Vedela sem: Janez je.«
Tolažila sta jo in mirila. Saj le veter zavija in tema je bila, kako jo bo Janez klical, ko pa zdajle lepo spi v Kocbekovem domu in niti ne misli na norčije. Tudi ona stori najbolje, če se umiri in leže. Zaspi naj. Onadva bosta izmenoma bedela in nalagala na ogenj. Prazen strah je to, ki mine.
Mirila sta jo, prijazne besede in svetloba z ognjišča je ugodno vplivala nanjo. Pomirila se je in spet legla na klop. Kmalu je zadremala. Tudi Niko je legel, le Polde je ostal ob ognjišču in pazil na ogenj.

Zunaj je vršelo in šumelo, veter se je podil med macesni, se zaletaval v stene in jokal med škrbinami. Poskušal je priti v kočo, praskal po strehi, oprezoval okrog voglov. Ujezil se je in se zaletel z vso silo ob trdo, s hlodi zgrajeno steno. Začel je tipati po napušču in privzdigovati deske. Ni šlo. Zato se je spravil nad vrata, tresel jih in jih skušal odpreti. Z vso silo jih je zgrabil in sunkovito so se odprla na stežaj ter treščila ob steno. Plamen je zahrkal, se zvil in se prihulil v prepihu, da bi skoraj ugasnil.
Polde je skočil k vratom — ali se je zmotil, ko je videl, da je hušknila mimo temna postava? — in jih trdno zapahnil:
»Vražje piha!«
Spet je naložil na ogenj in sedel na pograd. Pozna ura in toplota, ki se je širila po koči, sta ga omamljali. Pričel je kimati in zleknil se je po ležišču ...
Melita je odprla oči. Prasketajoči plameni so osvetljevali vse kote. Iz noči in viharja jo je poklicalo:
»Melita!«
Dvignila se je in prisluhnila. Zunaj je klicalo:
»Me-li-ta!«
Razločno je slišala. Ali jo kliče Janez? Nikdar je ni bilo strah, nocoj ji je pa bilo srce v težki slutnji. Vstala je in vzela električno svetilko. Tovariša sta spala. Ne bo ju budila, ker bi jo spet tolažila, da je to zgolj strah: Janez počiva na toplem in jutri se bodo z njim vred temu smejali.
Odpahnila je vrata in stopila na piano. Razgibani zrak je butnil vanjo. Mraz se ji je zajedel pod obleko in zarezal skozi kosti. Zaprla je vrata in prižgala svetilko. Ostra svetloba je začrtala srebrn krog na trepetajočih in zvijajočih se borovcih.
Napotila se je navkreber proti Sedlu, proti plazovom pod Planjavo. Od tam jo je klicalo, tja je morala! Vera v njej je rasla z vsakim korakom, hitela je skozi noč in vihar. Nekaj se je zgodilo, njeno srce čuti, da jo kliče on, za katerim medli in koprni ...
Iz teme kliče: »Melita!«
Veter se zaganja vanjo, hoče jo vreči, hoče jo prisiliti, da se upogne pod njegovimi ledenimi rokami. A ona ne odneha. Hiti navkreber, saj jo greje ljubeče srce, saj ji pogum daje misel nanj. Melita joka in moli, da ne bi prispela prepozno, da ga reši, da ga varuje. Ker zdaj ve, za trdno ve, da je morala v noč, da mu pomaga, da ga najde, ker je nebogljen in slab, ki išče ves strt roke, ki bi ga podprla in ga vodila.
Veter vrši in buči. Drobna lučka sveti in hiti proti plazu, trese se in ziblje skozi noč, a ne postane niti za trenutek, le navzgor sili, le kvišku brzi. Drobna lučka trepeta v globokem carstvu noči, hrepeni tja na plazove, pod strme stene Planjave.
Meliti se trga: »Janez!«
Veter raztepe besedo, jo razcefra in uniči, preden dospe seženj daleč.
»Janez!«
Le zavijanje v razpokah in škrbinah ji odgovarja. Toda Melita ne obupa, odločnost jo žene navkreber. Že škriplje grušč pod njenimi nogami, na robu velikega plazu je. Približa se steni in tik ob njej leži še sneg.
»Janez!«
O, on ni na Korošici, ne prenočuje v votlini. Njegov duh tava okrog in jo kliče in vabi. Saj jasno sliši, kako joka v bolni prošnji:
»Melita!«
Odgovor reže v veter:
»Janez!«
Medla kresnica hiti navzgor, črta v grušč srebrn kolobar in se giblje skozi noč.
Kaj je to?
Ustavila se je in prisluhnila, škrtanje grušča pod čevlji!
»Janez!«
Dvignila je svetilko, oči so se ji široko razprle in srce ji je zastalo.
V snop svetlobe je omahnila krvaveča in brezoblična postava.

(Konec prihodnjič.)