Išči

Arhiv

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Objavljalci

Authors

Arhiv

Čez steno (7.)

Mladika - Ivan Bučer

XII.

Na koncu romantične doline Vrat stoji Aljažev dom. Z leve strmita nanj krasni Cmir in sosed Begunjski vrh. Z desne ga pa čuvajo plečati Stenar s Sovatno in Pihavcem. Čez zelene robove pogledujeta kopasta Rogljica in zobata Škrlatica, ki pa odtod ne nudita tako krasne slike kot iz Krnice. V ozadju se pa dviguje kralj velikanov, veličastni Triglav, in grozi z obširno severno steno.
Dom stoji na nizkem holmcu, ki raste sredi planotice. Obkrožajo ga temnozeleni iglavci, ki se širijo po vsej dolini. Bori in macesni prehajajo odtod v vedno redkejše ruševje, dokler ne izgine vse zelenje visoko gori v belih stenah, ki se končujejo v ostrih grebenih.
V jedilnici, v zbirališču vseh turistov, se je neutrudno sukal oskrbnik in stregel gostom. Majhen, suh in skrben je bil za vsakogar, stregel je nepočakanim gostom in komaj sproti zadovoljeval njih želje.
Bili so tu turisti, ki so jutri nameravali na Iriglav. Vsi so bili glasni in polni nad in upov na jutrišnja doživetja.
Janez, ki je sedel med Dano in Melito, je vzbujal pozornost. Bog ve, kdo je povedal, da je on tisti, ki je preplezal to in to, doživel in preživel v gorah ono in ono. Morda je bil Lipovec, morda oskrbnik, ali pa kdo izmed vodnikov, ki so sedeli zunaj na hodniku. Vsi so ga radovedno gledali in z nekako važnostjo izgovarjali njegovo ime.
Melita se je nagnila k Janezu:
»Povejte mi, kako vam je, ko pridete v kočo in vzbudite takole pozornost?«
»Ne vem, kaj bi vam rekel. Pač marsikaj človek občuti pri tem, eno pa prevladuje, namreč: velika neprijetnost. Kot bi bil kaka komedijantska posebnost, ki se ji vse čudi.«
»Potemtakem vam je nerodno?«
»In ne malo. Jaz plezam zase, ker me žene lastna notranjost v strmine, ne pa za te, ki se navdušujejo ob tujih nevarnostih in dejanjih. Sami se pa boje dežja, ki jih nekoliko poškropi.«
Prekinila ga je Dana, ki je vstala in želela oditi, ker ji ni bilo dobro. Poslovili so se od nje in Janez jo je pospremil. Ko sta šla po stopnicah v prvo nadstropje, jo je spomnil:
»Obljubila si, da nekaj poveš.«
»Ne zdaj. Pozneje.«
Bila je mirna, skoraj hladna. Prišla sta do vrat in ustavila sta se.
»Jutri bom mislil ves čas na svojo Dano.«
Ničesar ni odgovorila. Ni mogla povedati, kaj ji je razjedalo srce. Zdaj, ko je bil tako blizu nje, se je spet zbujalo v njej, spet bi mu ovila roke okoli vratu in se predala opojnosti. A mu je samo roko ponudila:
»Lahko noč!«
»Nič več?«
Odkimala je.
Tedaj jo je objel in jo bliskovito prižel nase. Ni se mu mogla ubraniti, ko jo je poljubil. Potem jo je spustil in ji stisnil roko.
»Lahko noč, Dana! Jutri zvečer na svidenje!«
Obrnil se je in odšel po stopnicah navzdol. Gledala je za njim in pridušen vzdih se ji je utrgal iz prsi.
Ko se je Janez vrnil, so se tudi ostali spravljali spat.
»Jutri pojdem čez steno. Proti večeru se že vrnem, da odidemo potem skupaj na Triglav.«
»Dobro,« je rekla Mandićeva, »samo da se ne pobijete.«
»Ne bojte se!« se je nasmehnil in se obrnil k Lipovcu. »Kdaj pa kanite vi na pot?«
»Okrog petih, mislim.«
»Šli boste čez Prag, ne?«
»Da, če bomo našli pot. Zakaj pa vprašujete?«
»Prosil bi, če bi bil morda kdo od vas toliko prijazen in bi mi nesel čevlje na Kredarico, da bi mi jih ne bilo treba vlačiti čez steno.«
»Jaz se ponudim za to!« je bila takoj pripravljena Melita. »Imam prazen nahrbtnik.«
»Ali ste res toliko ljubeznivi? Hvaležen vam bom.«
Pogledala ga je vroče. Že ves večer je videla samo njega, a on tega niti opazil ni. To jo je skoraj jezilo. Ali je tako neroden, ali pa tako trd?
Janez je nadaljeval: »Pospremim vas do razpotja. Od tam dalje je nemogoče zgrešili. Čevlje boste pa pustili kar na Kredarici.«
»Saj se vidimo gori. Mislimo namreč v Triglavskem domu prenočiti.«
Kmalu so se poslovili in odšli na svoja ležišča. Janez je stopil še pred dom in se ogledal po vremenu. Noč je bila jasna in divja triglavska stena se je dvigala kot črn orjak. Hladen veter je vel z vrhov, da ga je kmalu zazeblo in je odšel počivat.
Ko je prišla Mandićeva v sobo, je našla Dano kraj postelje na pol razpravljeno. Bila je bleda in oči so ji bile medle, ko jih je dvignila k njej.
»Kaj še nisi legla?«
Odkimala je.
Medtem ko se je Mandićeva razpravljala, je Dana molčala. Tehtala je svoje in Janezove besede ter dejanja.
Mandićeva jo je pogledovala. Kaj ji je vendar? Vedno je bila živahna, šalila se je in vedno ji je komaj ustavila slap besedi, ko sta se zvečer odpravljali v posteljo. Zadnji čas pa vedno nekaj grebe, zastrmi se v daljo, potem je spet nemirna; nekaj bi rada, a menda sama ne ve, kaj hoče. Ali je temu vzrok kdo izmed bratov? Kaj sta danes imela z Janezom na Križkih podih? Prišla je potrta k njej in Pavletu, sedla je v kraj in se ni razvedrila niti potem, ko se jim je pridružila vesela Lipovčeva družba. Vedno ji je zaupala vse svoje dekliške težave. Kako se ji je pred leti, ko ji ni dala spati mlada študentovska ljubezen, odkrivala! Ali ji zdaj ne bo povedala, kaj jo teži in mori?
Glavo je globoko povesila in prsti so ji nervozno trgali rutico, ki jo je držala v roki. »Saj ti vendar jočeš, Dana!« Solze so ji tekle iz oči in ji močile rožna lica. Prisedla je k njej in jo objela z levico: »Dragica, kaj ti je?« Odrinila jo je.
vrgla se z obrazom na blazino in pleča so se ji tresla v krčevitem ihtenju.
»Dana, ali ti je kdo kaj storil?«
Odkimavala je in ihtela.
»Potolaži se vendar! Ali te je kdo žalil?«
Odkimavala je.
»Kaj se ti je zamerilo?« Zaslutila je nekaj.
»Ali je vzrok temu kdo izmed Košakov?«
Sunkovito se je dvignila in jo prijela za roko: »Domov pojdeva, takoj jutri odideva.«
»Ali. Dana! Zakaj?«
»Ne izprašuj, prosim te!«
Ni je nadlegovala. Božala jo je po laseh in jo tiho mirila kot nebogljenega otroka. Bo že sama povedala in jo prosila pomoči, če jo potrebuje. Samo zakaj hoče tako nanagloma oditi? Ni ji šlo v glavo. Ihtela ji je v naročju in se polagoma unesla. Bilo je, kot bi jo prevzel nenaden živčni napad. Z mirnejšim glasom jo je vprašala:
»Kaj bi storila ti, če bi spoznala, da je tvoja ljubezen napačna?«
Zakaj to vprašanje? Ni odgovorila. Le tesneje jo je objela. V presledkih ji je Dana zaupala vse. Iskanje med bratoma, včerajšnji nenadni izbruh na Prisojniku ter dvom, ki se ji je vzbudil danes.
»Negotovost se mi je vsejala že tedaj, ko smo bili na Lokrumu. Prišlo je hipoma, začela sem primerjati oba. Vplivala sta name tako, da se nisem mogla ubraniti, da bi ne bila mislila nanju. Do tedaj, ko me je poljubil, sem bila v dvomu. A tedaj se je razpršilo, verovala sem, da je on tisti, ki ga iščem, za katerim hoče moja duša. Mislila sem, da ga razumem, da ga poznam. Videla sem se, kako stopava skozi življenje, on me pelje za roko iz radosti v veselje. Mir se seli v najini duši; bežno sem sanjala o domu, o popolnem soglasju najinega življenja. A prišel je trenutek, ki je s suho besedo razbil vse moje sanje; zavedela sem se, da sem se varala, da me je privedla k njemu nepremišljenost, ljubila sem njegovo ognjevitost, ne pa njegove duše, ki je ne dosegam. Sram me je pred samo seboj, ker se še vedno, kljub spoznanju, ne morem otresti misli nanj; še vedno mi spomin nanj vzburka kri, da vsa drhtim ...«
Mandičeva je strmela. Vse to se je dogajalo v njeni Dani, ne da bi bila opazila? Stala je pred težko nalogo, da ubožico potegne iz kroga, v katerega je zašla. Tedaj jo je Dana krčevito prijela za roko, zagledala se ji je s čudnim ognjem v oči in trdi», pridušeno je štela besede:
»In jaz ga zdaj moram ljubiti.«
Vzgojiteljico je streslo. Ni vedela, kaj bi dejala, to ji je porušilo vse, kar je že v trenutku zgradila, da pomaga Dani iz zagate. Klonila je.
Brez besede je vstala in odšla k svoji postelji. Ni mogla drugače. Dana je strmela za njo. Ali ne bo slišala niti besede tolažbe, niti enega sveta, ki bi jo podprl in ji pokazal rešitev. Vzgojiteljica je legla v posteljo in upihnila luč. Tedaj se je Dani zvrtelo, zdelo se ji je, da vse niha, mora ji je legla na dušo. Zavpila bi, zajokala, a iz prsi se ji je izvil le pridušen stok. Omahnila je čez posteljo in brezizrazno bolščala v temo.
Mandićeva je trpela. Vedela je, da je Dana pričakovala besede, tolažbe, roke, ki bi ji pomagala k izhodu. A ona je morala ostati trda, kot bi bila ubožica napravila greh, ki nima odpuščenja. Bolelo jo je, toda niti ena beseda ni bila primerna, da bi jo položila prednjo. Morala bi biti vse od-rešujoča misel, vsaka druga bi jo uničila. Ali res mora biti zdaj njegova? O Dana, s kakimi očmi gledaš svet? Toda tega ji ne sme reči, to bi jo privedlo na rob prepada. Če je tako, potem Dana ne sme domov, nikakor ne sme! Ture naj skonča, kot so se namenili. Čas bo prinesel svoje. Morda je pa Dana le preveč črnogleda.

XIII.

Janez je na razpotju dal vezanke Meliti, ki jih je potisnila v svoj nahrbtnik. Nato si je obul mehke plezalke, ki so se tesno prilegale na nogo.
Poslovil se je z Lipovčevo družbo, poslednja mu je dala roko Melita:
»Srečno!«
Držala ga je za roko. Še nekaj bi mu rada rekla. Nekaj prijetnega, kar bi prišlo iz srca in seglo v srce. A le gledala ga je. Janez se ji je nasmejal:
»Želeti mi morate, da si razbijem glavo.«
»Zakaj?«
»Taka je navada. Lovcu tudi ne smete voščiti, da bi veliko ustrelil.«
Še vedno ga je držala za roko. »No, potem vam pa želim, da se pošteno polomite!«
»Tako je prav. Kosti vam bom že v culi prinesel za spomin. Torej, na svidenje!«
Odšli so po poti proti Pragu. Janez je gledal za njimi. Melita se je ozirala in ga pozdravljala z roko. Izginili so za ovinkom in tedaj se je obrnil proti steni.
Grozeče je stala stena pred njim. Njeni divji robovi so bili ožarjeni. V njem je začelo plati; mogočnost stene je prehajala vanj, da se mu je širilo srce, opajala ga je njena višina, njeni kamini, žlebovi, stebri, balkoni in previsi. Oči so se mu lovile po policah in robovih, po grebenih in stolpih; duh mu je zaplul tja mednje, objel je vse to kamnito veličastvo, prislonil je uho na sklade in prisluškoval najmanjšim utripom njihovih apnenih žil.
Prsi mu je polnilo navdušenje, moral si je dati duška v visokem, zvonkem vrisku.
Krenil je k snežišču in se vzpel po majhnem, gruščnatem slemenu tik pod razčlenjeno steno. Papir in črepinje so označevale, da je tu vstop. Pred njim se je dvigala strma, raztrgana in rušljiva vesina.
Prvi oprijem! Skoraj z ljubeznijo je stisnil za oprimek, poiskal drugega in se potegnil kvišku. Zlezel je v levo na polico, ki je visela. Preplazil jo je po trebuhu. Kmalu je polica izginila in pričelo se je pravo plezanje. Krečeno je stopal od stopnje do stopnje, prsti so iskali oprimkov, noge so v ritmu tipale opore. Enakomerno je prečkal, se dvigal, dosegel široko teraso in se po njej spustil na desno. Terasa se je končala v vrtoglavem prepadu. Nad njo se je razpočil črn, visok kamin, ki je vodil nekam navzgor. Drugje je neprestopno, edino kamin bo nudil nekaj opore. Da si je oddahnil, se je za hip ustavil na gladkih skalah, ki so se bile nekdaj zrušile na teraso. Potem se je potopil v razpoko.
Mišice so se mu napenjale kot strune, prožile se in kadar je roka ujela redek oprijem, so se pod kožo vzbočile in ojeklenele. Kamin je bil gladek, uprl se je s hrbtom ob prvo steno, na drugo je prilepil noge. Tako se je potiskal čevelj za čevljem kvišku. Pod njim se je odpirala brezdanja globina, nad njim so pa sivi skladi strmeli k nebu pod oblake. Živce mu je prijetno dražila nevarnost, užival je ob naporu, ko je roka naglo in točno iskala, ker telo je drselo in lovilo ravnotežje; užival je, ko je noga z vso močjo pritisnila ob nasprotno gladko steno in z nezmanjšano silo tiščala vanjo, ker bi bilo popuščanje usodno, plezalka na steni bi zdrsnila in telo bi zgrmelo navzdol. Užival je, hitel in premagoval težave, drugo za drugo. Na nič drugega ni mislil kot na plezanje; razen nalog, ki so jih stavile nanj skale, je bilo vse izbrisano iz njegove zavesti. S silno, osredotočeno ostrino duha je reševal to nalogo, nagonsko je zaupal oprimkom, oporam in robatim mestom.

Telo se je znojilo, v obraz so se začrtale ostre poteze. Oči so mirno in hladnokrvno gledale v silne prepade, vešče so iskale primernih mest in smeri, ki ga naj vodijo kvišku, vedno le kvišku.
Dospel je v veliko kadunjo. Stene nad njo so bile razbite in razdrapane. Stisnil se je spet v kamin, ki se je zdel lahek, ker je na njegovem dnu ležal gramoz. Nekaj časa se je plazil po njem navzgor, toda grušč je drsel in ropotal ter spodmikal noge, da je bilo bolje zaupati se gladkim stenam. Zaklinjen med njimi se je vzpenjal. Poka se je hipoma razširila, potem pa spet zožila. Gozdil se je po njej, dokler ni dosegel roba. Zgoraj se je dimnik slepo končeval, moral je najti prestop. Tamle po nasprotni kaminovi steni bo šlo! Nagnil se je, ujel se ob robovih, se široko razkrečil in se odgnal. Prilepil se je na steno, se zvil kvišku in zdaj je bilo laže.
Zagledal je macesne, ki so rasli sredi stene in oživljali golo prirodo. Obrnil se je proti severno-vzhodni strani. Ozka, rušljiva polica je vodila do gladkega žleba. Še čez položne skale se je zagnal in bil je na robu velike plošče.
Zadihal se je in udje so mu lahno trepetali od napora. Preveč se je zaletel, saj je skoraj drevel navzgor. Tretjino stene je imel za seboj. Usedel se je na skalo. Do zdaj je pazil le na plezanje, na sklade, na pravilno gibanje telesa in na ravnotežje.
Ozrl se je v nasprotno vrsto vrhov. Tam ob Luknji sta stala Pihavec in Sovatna s svojim divjim sosedom Stenarjem. Pogled se mu je ustavil na obširnih Križkih podih. Spet je videl včerajšnji prizor. Doslej se na Dano niti spomnil ni, a zdaj mu je tembolj živo stopila pred oči. Kaj ji je bilo včeraj? Odkod nenadna sprememba? Vrtal je v misel, razburjala ga je in težko mu je postajalo. Kaj, če se je motil, če mu Dana ni namenjena, če ni zanj in on ne zanjo in se je vdala le blodnemu trenutku, tistemu trenutku, za katerega človek ne ve, odkod je prišel in zakaj se je zgodilo prav tisto, česar ni nikdar nameraval niti pričakoval? Odmahnil je in siloma zatrl tako premišljevanje, ki bi ga vrglo s tira na nadaljnji poti. Saj ga najtežji del šele čaka. Zdaj ni čas za taka modrovanja. Pogled mu je splaval dalje, užival je ob kopasti Rogljici, ki je kot košnica rasla iz podov; sprehajal se je po raztreskani in zobati Škrlatici, ki je tekmovala s Triglavom v višini in ga presegala v divjosti. Iskal je znanih mest v silni gorski gmoti Martuljka, kjer so bodli v nebo nešteti vrhovi. Povesil je oči. Globoko spodaj so bila Vrata. Tam je Aljažev dom. Dana se je gotovo pravkar zbudila; razločno jo je videl, kako vstaja zorna in sveža iz postelje, življenje ji kar kipi iz polnih udov. Še nikdar se mu ni zazdela tako lepa in tolike ljubezni vredna kot sedaj, ko je v tej višini med črnimi prepadi gledal njeno sliko pred seboj.

Da si razžene misli, ki so ga začele obletavati, se je dvignil in odšel po grušču navzgor. Ustavil se je pred zlikanim previsnim kaminom, ki je moral voditi v žleb. Vstopil je vanj in se skusil splaziti po njem. Malo se je dvignil, uprl se z nogami in s hrbtom ob stene, palec za palcem se je pomikal kvišku. Stene so bile gladke, silno se je moral truditi, da ni zdrsnil. Hkrati je začutil, da visi zagozden na mrtvi točki, da tu ne more več navzgor. Niti obdržati se ne bo mogel dolgo, če ne najde vsaj za dlan širokega hrapavega mesta. Prsti so tipali in iskali za hrbtom, noge je napeto tiščal v nasprotno steno; ker je bil kamin previsen, se je nagibal in čutil je, da ga vleče navzdol. Premaknil se je, za troho je zdrsnil. Vedel je, da je to začetek, da bo telo vedno bolj popuščalo, dokler ne bo popustilo, če ne najde pravočasno opore. Spet je zdrsnil. Spomnil se je na Dano. In tedaj je napravil veliko napako, ki je bila neodpustljiva: mrzlično je začel iskati rešitve, srce mu je v neugodju bilo, živci so za spoznanje popustili, da so se začele noge tresti. Drsel je, počasi, čisto počasi, komaj opazno. Nikjer ni opore, ne vdolbine, niti hrapavega mesta. Le stekleno gladko izprana skala. Tedaj se je kamin zazibal, še enkrat se je skušal upreti, a prepozno! Podrsal se je, telo je bilo za hip sproščeno in lahko po naporu in že je treščil na tla.
Priletel je na grušč, bliskovito je pritisnil noge in roke k tlom, da ni oddrsel dalje v globino.
»Sreča, da ni nevarnejše!« Pogledal je navzgor, odkoder je padel. Bila je precejšnja višina in le gol slučaj je hotel, da se ni občutno poškodoval.
Torej tu ne pojde! Poskusil je na levi, po čisto navpični steni. Bila je sicer le manjša stopnica, a nevarna in težka.
Dolg, položen žleb ga je privedel do škrbine. Odtod je vodila spet udobna grapa. Na dveh mestih je ležalo še nekaj snega, a izognil se ga je, ker bi plezalke na njem takoj zdrčale. Precej časa so se vlekli žlebovi, ki niso bili nerodni, a tembolj naporni radi grušča, ki se je gibal pod nogami in s tein oteževal hojo.
Zlačnil se je in ko je dospel tja, kjer se žleb zaključi z navpičnim kaminom, je sedel. Lotil se je jedi, ki jo je imel v žepu. Nato je preplezal kamin, iz katerega je prišel v sneženo kotanjo. Tu sta bili usekani dve razpoki, desna je bila navpična in nič kaj prijazna v svoji strmini, po levi je pa curljala voda in močila skale, da so bile mokre in spolzke. Stal je pred njima in mozgal, katere bi se lotil. Tedaj mu je nenadoma prišlo na misel: »Če bi me zdajle videla Dana!«
Vprašanje, ki si ga je včeraj in danes že tolikokrat zastavil, je spet stopilo predenj, ko je zlezel v desni kamin. Odkod je prišel tisti čudni nesporazum? Ali je ležal ves čas v obeh in se je vprav tedaj dvignil, da razruši njuno srečo?
Upiral se je v stene, omagoval, a z voljo pregrizel vse zapreke. Na nekem mestu je prišel spet v zagato, da se skoraj ni mogel ganiti. Iskal je, kam bi se uprl, da se odrine. Samo da doseže tistole rogljo! Z naporom vsega telesa se je z levo nogo toliko uprl, da je lahko desno prestavil in se potegnil kvišku.
Ne razume Dane! Živahna hčerka juga, pa je tako čustvena! Ali so tiste noči ob morju vzrok, da se meša med vročo kri sanjavost? Dosegel je rob in izplezal iz kamina.
Samogibno se je oprijemal in stopal kvišku. Grebel je v svojo misel, doživetje silnega telesnega napora med vednimi nevarnostmi se je mešalo s spoznanji, ki so vstajala pred njegovo dušo.
Kako je dejala? Ko se poročita in si ustvarita miren dom? Levi oprimek se mu je utrgal vprav tedaj, ko se je hotel potegniti navzgor. Zanihal je nad brezdanjo globino, a se je takoj ujel za drug robič in se povlekel na obronek, posut z rjastim gruščem. Ha, ko bo imel službo in se bo lovil za kruh, da preživi sebe in družino, tedaj bo ona srečna! Na levi je čez stene padal izpod ledenika slap. Šel je proti steni, ki je bila obrnjena na vzhod. Miren dom, v katerem bo teklo vse po z ravnilom začrtani poti! Ne, on hoče viharjev, strmin in sil! Čez nekaj lahkih skal se je potegnil na ozek rob. Odtod se je vrstil balkon za balkonom nekaj sto čevljev visoko.
Obsijalo ga je sonce, a ni ga opazil. V njem se je trgalo: »Copate obujem in otroke popeljem na sprehod. Dana pa bo kot srečna mamica pestovala in ljubila možička!« Krčevito je zgrabil za oprimek in se kar pognal na ozek balkon. Saj bi prišlo tudi do tega. Seveda se poročita! Toda to vendar ni ves smisel njegovega življenja in hotenja! In ko ji je razkrival najbolj tajne predele svoje notranjosti, tedaj je prišla s tisto nesrečno mislijo na dan. Kot bi bil to zanj višek vsega! Miren dom! Potem pa zamera, da ji je tako odgovoril! Saj ni mislil nič hudega, le tako čudno je udarilo predenj.
Plazil se je po polici, leva rama in noga sta mu viseli prosto nad omotično globino. Samo troha teže naj bi ga potisnila na to stran in telo bi omahnilo v brezno.
»Toda, kaj vendar sodim? Saj je ženska, ženska v vsej svoji biti! In od nje naj zahtevam tisto moško odločnost, tisti nedoumljivi polet duha in dojemanje za telesno življenje brezkoristnih dejstev? Ali morem pričakovati od nje, da ji bo bolj ugajala strma stena in nečloveški napori, kot pa lahek sprehod po senčnatem gozdu? V tem se ločiva in se ne bova našla nikdar.« Balkoni so minevali, meter za metrom višine je ostajal za njim. Prilepil se je na steno, udje so drhteli od napora, kite so se napenjale in znoj ga je oblival. Žeja ga je pričela mučiti. Visoko nad seboj je zagledal vrh stene in zeleno jezero ledenika se je iskrilo v soncu.
Ne razume ga še, zakaj ljubi te divje strmine, zakaj sili v nevarnosti. Ne razume, da združitev dveh ljudi ni gola ženitev, ampak potapljanje duše v dušo, da potem ni med njima niti sence nesoglasja.
A Dana ga bo razumela, mora ga razumeti! Saj jo vendar ljubi in tudi ona njega ljubi. Ugaja ji. Pri tej misli se je ustavil na polici. »Ugajam ji?« Napel je mišice na rokah in jih pogledal. Pritisnil se je s prsi k skali in skoraj kriknil: »Ugajam! Da, to je, samo to!« Iz skal se mu je zarežalo v obraz kruto spoznanje. Hitel je po polici na levo in se spet zagozdil v ozek kamin. »Ugajam ji, s telesnimi očmi me gleda in meso naju je zapeljalo.« Mislil je, da govori duša, pa se je le vzbudilo tisto, kar je spalo v obeh: v vročem dekletu z juga in v človeku z grobo, prirodno silo.
Ljubezen pa je bila tako daleč! Poganjal se je navzgor, niti roke ne bi iztegnil, če bi omahnil.

Zamrlo mu je vse, le vihar na Prisojniku mu je plesal pred očmi. Ali res ni ljubil? Ali je to, kar je žgalo v njem, le zabloda, plamen, ki zagori in ugasne? Spomnil se je poti na Prisojnik. Ali ni tedaj tako jasno videl, da je njegovo hrepenenje le utrinek, ki prereže nebo s svojo svetlobo in ugasne. Prilezel je čisto na levo na rob, na skalnat greben in po njem izstopil iz stene.
Bil je zadnji čas, ker telo mu je klonilo pod težo zadnje resnice. Sedel je na tla. Steno je prelezel! A nič tistega veselja nad zmago ni bilo, nič samozavestnega. Duša je bila prazna in nemo je strmel v novo misel.
Blodnja je bila. Ni bilo prav, da je veličino narave kalil s svojo noro strastjo.
Popravil bo vse. Stopil bo na pot pokore, ko se bo vklenil v zakon. Prevzel bo nase kruto stvarno življenje z vsakdanjimi dolžnostmi. Spustil se bo na njeno stopnjo, zlomil bo v sebi vse in na novo bosta skupaj hitela k novim vzorom. In duhovna ljubezen bo vzniknila iz njunega skupnega hotenja po boljšem in lepšem.
Poiskal je dva pripravna, ostra kamna in prijel vsakega z eno roko. Z njima si je pomagal čez ledenikov jezik, ki ga je moral preiti, da je mogel do Kredarice. V plezalkah mu je drselo na ledu, trudil se je in zabadal kamenje v strmi led. S čela mu je teklo in z muko je dosegel skalovje in se po njem hitro približal Triglavskemu domu.

(Dalje prihodnjič)

št. 7, leto 1933

dLib.si

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

ARHIV

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.