Mladika - Ivan Bučer

XVI.

»Kaj si storil Dani?« Pavletov glas je bil trd in odločen. Stala sta ob kapelici poleg Triglavskega doma. Sonce je že zahajalo, oblaki so se pritepli na nebo in oprezovali, kako bi prepredli vso nebeško planjavo. Triglav si je nadel vijoličasto barvo, ki je prehajala na rdeče.
Janez ni odgovoril. Ali mu naj pove vse? Njemu? Pavle je znova zahteval:
»Kaj si storil Dani?«
»Ali ti ona ni nič rekla?«
»Nič. Vsaj nič določnega.«
»Potem ti tudi jaz ne vem nič povedati.«
Pavletove oči so se zaiskrile. Prijel ga je trdo za zapestje, da ga je zabolelo.
»Ni mi vseeno, kaj si imel z njo!«
Brat mu je iztrgal roko. Grozeče je jeknil:
»Pavle!«
»Govori, slišiš, govori! Če ne, znorim. Toliko časa sem ljubil, toliko časa upal. In da bi zdaj vse razbil ti, brat?!« Ni ga še videl takega. Bil je bled od bolečine, ki je bila v prsih. Oči so mu mrzlično gorele. Ustne je stiskal, da je zadrževal gnev. Janez je mirno stal pred njim. Zbral se je in nobena sila bi ga ne ganila, če ne bi sam hotel.
»Kdo ti daje pravico zahtevati?«
»Ljubezen!«
»Pha! Ali je Dana tvoja?«
To ga je za trenutek zmedlo. »Moja? Do zdaj ne. Toda ...« Prenehal je in se zbegal.
»Dana je moja, ne moreš mi je iztrgati. Preslab si.«
»Janez!«
»Pavle!«
Stala sta si nasproti. Kot bi se hotela spoprijeti. Nastal je odmor, ki ga je presekal Janez.
»Ne čutim se krivega. Več si imel prilike ko jaz, pa bi jo povprašal, če te hoče.«
»Če me hoče? Saj vem, da me ima rada.«
»Res? Kdo ti je to povedal?« Janez je postajal zloben.
»Čutim.«
»Čutiš? Tako?... Vtepel si si nekaj v glavo in zdaj se zaletavaš vame, ker ti ne gre tako, kot bi hotel.«
»Ne draži me!«
»Seveda, če gospod brat čuti, potem že mora biti tako!«
Trpkost, ki mu je grenila dušo, se je izražala v zbadljivosti. Pavletu je bilo težko.
»Saj mi je rekla.«
Kakor da bi udarila strela v Janeza.
»Tebi? Kaj ti je rekla?« Težko je čakal odgovora.
»Da lahko ...« Ni mu hotelo takoj na dan. »Da smem upati.«
»To ... to ti je rekla?«
Zdaj je zmagoval Pavle.
»Da!«
»Ni res! Reci, da ni res!«
»Res je!« Jekleno so zvenele besede. Janez je omahoval. Ni bilo več zlobnosti v njem. Strt je klonil pred bratom.
»Ljubim jo. Z isto pravico hrepeniva po njej oba. Mislil sem, da sem upognil usodo in jo nagnil na svojo stran.« Za hip je umolknil, nato je počasi in težko polagal besede pred brala: »Zdaj vem, da ljubi tebe.«
Pavle je strmel vanj. Odkod gotovost zadnjega stavka?
Janez je potegnil iz žepa pismo: »Na, beri!«
Pavle se je branil. Da bi čital njeno pismo, ki je namenjeno drugemu?
»Ne ... ne bom. Rajši povej!«
»Beri! O tem ne spregovorim besede več.«
Potisnil mu je pismo v roko in odšel v dom.
V veži ga je srečala Melita. Ustrašila se je, ko ga je ugledala bledega in strtega.
»Gospod Košak, kaj vam vendar je?«
Odmahnil je z roko. »Nič, nič!«
»Saj ste tako bledi. Plezanje vas je izčrpalo. Ali hočete malo konjaka?«
Nasmehnil se je. »Ne, plezanje me ni še nikdar izčrpalo.«
»Vam je vendar slabo!«
»Moj Bog! Nič mi ni, motite se.«
Ni ga marala nadlegovati. Odšel je v moško spalnico. Zmajala je z glavo. Kaj se je vendar zgodilo, odkar je prišel njegov brat? Zakaj je omahnil takrat na klop? Zakaj se mu je tresla roka? Morda pa vzgojiteljica le ni zbolela? Če ni bil to samo priročen izgovor?
Pavle je čital:
»Odhajam in ne vidiva se več. Prosim te, da ne iščeš prilike, da bi se srečala, dokler se ne umiri v tebi in v meni.«
Samo to? Torej ga je ljubila! Razumel je besede, ki mu jih je rekla za Aljaževim domom. »Dokler ne udušim tega, kar me muči, dotlej molči!« Potem bo smel govoriti. In ker tudi sme upati ... dalje ni mogel več misliti. Preveliko veselje je planilo vanj. Sedel je na skalo in se zagledal proti Triglavu. Začel je slutiti vse, v nejasnih obrisih je spoznaval njeno iskanje med njim in bratom. Zdaj je vedel, zakaj so bili tako prijazni pogledi, ki sta si jih z Janezom izmenjavala. A kdaj in zakaj se je med njima razdrlo? Rekla je, da je zablodila, da se je zmotila. Torej je moralo priti spoznanje. Kdaj? Spomnil se je včerajšnjega prizora na Križkih podih. Tako potrta je prišla od roba Križke stene, kjer sta z Janezom fotografirala. Brez besede je sedla kraj njih. Drugače je bila vedno živahna; pa se ni od srca nasmejala niti enkrat, ko je prišla Li-povčeva družba. Tedaj tega ni opazil.
Pozno v mrak je sedel tam, iskal po spominu in sklepal. Skoraj vse in ti je postalo razumljivo, le nekaj stvari je bilo še temnih. A saj mu bo Dana povedala vse. Upal bo in potrpežljivo čakal.
Obvzelo ga je veselje, da bi objel gorski svet, ki je ležal pred njim, in ga tesno prižel na svoje prsi.

Brata sta sklenila, da odideta jutri kar skozi Uskovnico na Bohinjsko Bistrico. Ni vredno, da bi zapravljala čas po že dobro znanih potih. Za težje ture pa nimata opreme s seboj. Ko je zvedela to Melita, je takoj poprosila Pavleta:
»Ali bi smela z vama? Tudi jaz bi rada bila že jutri v Ljubljani, ker imam še toliko opravkov, dopust mi pa poteče v treh dneh.«
»O, prosim! Lahko, če ne bo vaša družba huda, da vas kar takole vzameva.«
»To pa prepustite meni! Bom že jaz opravila z njimi. Samo če bo vaš gospod brat zadovoljen?«
»To pa vi prepustite meni. Ali boste vzdržali, ker bomo drevili? Vlak odhaja že popoldne.«
»Ne bojte se! Še posekala vaju bom.«
Ko ni bilo bratov v jedilnici, je hotela Melita povedati tovarišicama in Lipovcu svoj sklep. A ni vedela, kako bi začela. Saj tako važnih opravkov le nima, da bi morala oditi. In to sta vedeli Stana in Agna. No, pa če se malo zlaže! Saj ne bo nikomur škodovala.
»Jutri odideta Košaka naravnost na Bistrico in v Ljubljano.«
»Kako to?« je zanimalo vse.
»Ne vem. Samo to sta mi rekla. In jaz ... jaz se jima pridružim.«
Presenečeni so bili. Kako, da kar na lepem razbija družbo?
»Opravke imam,« se je opravičevala. »Moram. Čisto sem pozabila, da sem mislila med dopustom storiti še to in ono. Vsaka ura mi bo dobrodošla, da izvršim vse, kar sem se namenila.«
»Toda en dan gori ali pa doli,« je ugovarjal Polde, ki mu ni bilo všeč, da misli Melita oditi. Saj je bila tako prijetna in vesel je bil njene družbe.
»Pa pojdemo vsi skupaj.«
»Tisto pa ne. Stana in Agna nista za take urne pohode,« je rekel Lipovec.
»In videli bi radi tudi Sedmera jezera,« je rekel Polde. »Kaj marate zanje, ko jih pa že poznate!«
»Da,« je hitro pograbila Melita za nov izgovor. »Dolina Za jezerom mi je že znana. Skozi Uskovnico pa še nisem hodila. Tudi to me je zamikalo, da odidem z gospodoma Košakoma.«
Stana in Agna sta pa slutili, kaj je glavni vzrok njene odločitve; in sta ji tudi v spalnici očitali.
»To pa ni lepo, da se tako na lepem ločiš od nas.«
»Ne morem pomagati,« je dejala in legala v posteljo. »Dolžnost je dolžnost!«
Agni je ušel smeh. Melita se je jezno obrnila k njej:
»Zakaj se smejiš?«
»Saj se moram. Dolžnost! Izgovor ti je prav vsak dobrodošel.«
»Misliš, da ne veva, kje te čevelj žuli?« se ji je rogala Stana. »Seveda, tvoja dolžnost je kaj zastavna in močna. Svetle oči ima in prijeten obraz, taki dolžnosti se Melita rada odzove.«
»Kaj vama je? Zakaj mi ne dasta miru?«
»Mar ti ne smeva povedati resnice?«
»Kakšne resnice?« Sedela je v postelji, čutila je, da ji obraz zardeva, in oči so ji postajale vlažne. »Kaj sta spet zmodrovali?«
Tedaj sta obe planili v smeh. Agna je komaj izdavila: »Oj ti nedolžnost!« Stana je bila hudobna, kar vrgla ji je: »Strašno ga imaš rada!«
Meliti se je jezno zabliskalo v očeh: »Tako? To vaju tako zelo zabava.«
Za trenutek je pomolčala, potem jima je priznala v obraz: »Prav imata, ugaja mi, rada ga imam. Že dolgo ga poznam, čeprav še nisem do predvčerajšnjim govorila z njim.«
O ta Melita, kako je odkrita! Sedela je še vedno v postelji in temne oči so se mokro bleščale v zadrževani jezi. Utihnili sta in morali sta priznati, da je lepa in bi bila kar primerna za Janeza. Ona je pa pridušeno nadaljevala:
»Da, dolgo ga že poznam, srečavala sem ga tu in tam, a on me ni opazil. Zdaj hočem z njim, da bom poleg njega. O, le kar glejta me! Zavidajta mi! Vesela sem, da se rešim takih prijateljic, da se rešim vaju, ki znata samo zbadati! Ali mislita, da se sramujem svoje ljubezni?« Pomolčala je. »Tudi vama ugaja, a radi vaju, hvala Bogu, ne bom ljubosumna! Lahko noč! Jutri pa raztrobita vsem: Melita je ponorela!«
Vrgla se je po postelji, se tesno zavila v odeje in jima obrnila hrbet. Ni marala, da bi videli, kako so ji stopile solze v oči in se zatrkljale po žametastih licih.
Agna in Stana sta se dregnili in si pokimali. Tako je torej z Melito! Potemtakem sta le prav sklepali? Ah, to bosta še imeli povedati prija-teljicam v Ljubljani! In kako se je ujezila! Kar naravnost jima je povedala, brez oklevanja, brez slepomišenja. Kot bi bilo vse samo po sebi umevno.
Vse tri niso zaspale dolgo v noč. Melita je koprnela ob spominu nanj, ki je vstajal vedno bolj jasno pred njenimi očmi.

XVII.

Grušč je šumel in ropotal pod čevlji, ko so se Melita in oba brata spuščali po plazu od Aleksandrovega doma proti Velemu polju. Zjutraj so se poslovili od Lipovca in njegovih, ki so šele zajtrkovali, ko so ti že odhajali. Melita je spregovorila z Agno in Stano komaj nekaj besed. Radovedno sta jo motrili, kako se bo vedla v družbi obeh bratov. A opazili nista nič. Janez je bil povsem ravnodušen do nje, skoraj bolj kot Pavle. Po slovesu so odšli pod stenami Malega Triglava k Aleksandrovemu domu in zdaj so hiteli navzdol.
Brata nista veliko govorila, komaj da sta odgovarjala spremljevalki. V začetku ji je bilo nerodno, bala se je, da se bo izdala, kako je z njo. Ne bi marala, da bi Janez opazil, da gre z njima samo radi njega. Počasise bodo že spoprijateljili in Janez se bo že ogrel. Samo časa je treba!
Kmalu so bili pred drobno Vodnikovo kočo, ki stoji nad veliko kotanjo Velega polja.
Tam zadaj na severu je kraljeval beli Triglav. Levo se je kopičila okrogla Šmarjetna glava s sosedom Kanjevcem. Najlepši je pa stal onkraj Velega polja Mišelj vrh, ki bi ga na prvi pogled zamenjal z ostrim Matterhornom. Šiljast in mogočen bode pod nebo, na plečih nosi silne apnene sklade; ob vznožju ga pa oblivajo bele reke grušča, ki se v soncu blešče kot ledenik. Nad njimi je pa strmel divji Vernar, bolj vstran je zelenel kopasti in obširni Tolstec.
»Ali bomo stopili v kočo?« je vprašal Pavle.
»Ne vem. Kaj bi tam?«
»Morda želi gospodična pečat od koče.«
»Ne,« je odvrnila. »Ni mi do takih reči.«
Janez jo je bežno ošinil s pogledom. »Potem pa lahko kar nadaljujemo pot.«
Odšli so po položni poti, ki se vije ob pobočju Tolstca. Melita si je želela razgovora. Posebno bi rada spoznala Janezove nazore o turistih in ... no, pač o vsem. Potipala je:
»Kako sodite vi o lovcih na pečate, gospod Janez?«
Janez je zbiral misli in se nehote odkrival: »Če človek pritisne pečat v svojo beležnico za spomin, to je čisto prav. Je pa veliko ljudi, ki hodijo v gore le radi pečatov, pa še drugega pošljejo ponje na vrh. Potem se bahajo in postavljajo: tu sem bil, tam sem hodil, tod sem plezal. Sicer so to modni planinci, športniki, ki nimajo s pravim turistom nič skupnega. Zato je tudi najbolje, da se ne menimo zanje.«
Pot je zavila na južno pobočje Tolstca. Doslej so hodili v senci, zdaj jih je pa obsijalo sonce z vsem svojim poletnim žarom. Reber, po kateri je šla steza, je bila porasla z gosto planinsko travo, pretkano z živo pisanim cvetjem. Vroč, opojen duh je hlapel iz razgrete zemlje in širil prsi.
Spustili so se na zapuščeno planino, odkoder se je odpiral pogled na skrivnostni bohinjski kot.
Pot se jim je dobro odsedala. »Če bo šlo tako naprej, bomo imeli časa na prebitek.«
»Prej ste omenili turista športnika. Že dolgo sem razmišljala o tem, ali je turistika sploh šport. Kaj sodite vi o tem?«
Spet jo je ošinil s pogledom: »Kaj tudi o takih rečeh razmišljate?«
Začudila se je: '»Zakaj pa ne?«
»Ženski rojijo navadno čisto druge muhe po glavi.« .
»Ali imate tako slabo mnenje o ženskah? Podcenjujete jih.«
»Ne vem.«
»Saj moški ženske duše ne more razumeti.«
»To imate pa prav. Nekoč sem bral, da žensk ne razumemo zato, ker so ali preplitve in iščemo pregloboko, ali so pa pregloboke in iščemo preplitvo. Zadnje bi lahko črtali.«
»Saj ne mislite resno?« Skoraj boječe je vprašala.
Janez bi pa rad dražil. Zlagal se je: »Čisto resno!«
»To ste hudobni!« Umolknila je in med hojo utrgala marjetico. Igrala se je z njo in ni vedela, kaj bi še rekla. Strmo so se spustili po drnati rebri, prešli velik žleb in se mahoma znašli na prijetni, položni poti, ki se je potapljala v temen smrekov gozd, ki je krasil strmi breg Čiprja. Globoko spodaj na desni je samevalo dno tihe, temne doline Voje, ki se proti Bohinju razlije v široke senožeti.
Ugodna je bila hoja po mehki, gozdnati stezi med dišečimi iglavci. Božal jih je prijeten hlad, prsi je polnil duh po smoli in svežosti. Stopali so pod visokimi smrekami in bori, smukali se ob grmovje in otresali z listov bleščeče se rosne kapljice, ki so se še vzdržale v gozdni senci.
Na ovinku so srečali fanta v družbi dveh deklet. Vsa trojica je bila oblečena v kričeče pisane kopalne obleke, na nogah so imeli le čevlje, na plečih pa nahrbtnike. Janeza je skoraj vrglo, ko jih je ugledal. Na Pavletov pozdrav je le fant nekaj zamrmral. Odšli so mimo in Janez se je komaj vzdržal, da ni pljunil.
»Nedeljski turisti, ki naj bi ostali rajši v dolini, da bi ne motili nepisanih zakonov planinske dostojnosti,« jih je sodil Pavle.
»Tako pač pojmujejo svobodo v naravi,« je bil ogorčen Janez. Ni mogel strpeti, da ne bi razlagal: »Ljudje, ki v prirodi ne najdejo prave svobode, to je svobode od samega sebe, svobode od lastne notranjosti, ne spadajo v vrsto planincev. Taki ljudje pač mislijo, da je ta opevana prostost v naravi v tem, da lahko prožijo kamenje, rjovejo in razgrajajo. Ne vedo, da je v planinah bolje molčati, če hočejo slišati in razumeti govorico gora. Svoboda jim je to, da kazijo prirodo s svojo goloto, češ, golo telo je prirodno. Rad bi vedel, kaj bo dejal tak človek, če mu rečeš, naj odide gol v cerkev, ali sploh na kraj, ki mu je svet. Ali naj v kopalni obleki kleči ob odprtem grobu svojih najdražjih? Ali čutita, da se to človeku upira, da mu njegovo tisočletno dostojanstvo ne dovoljuje, da bi stopil s svojo goloto v vrsto živali.«
Melita je lahno ugovarjala: »Saj ne loči človeka od živali le obleka.«
»To je res. Obleka ni bistvena, toda oblačenje varno pred drugimi, kar v javnosti. Čemu bi bili v zadregi?«
Grobo je bilo, kar je dejal, da je Melita zardela. Morala si je pa priznati, da ima prav.
»Klasični narodi so oboževali golo telo, a ne nagoto, uživali so le lepo obliko in gradbo človeškega telesa. Tudi danes se slavi telo v športu. To je prav. Šport ima namen dvigniti posodo duha.« Nehote se je modrovanje pletlo in pletlo.
»Toda saj je tudi turistika šport?«
»O tem je bilo napisanih toliko besedi, da se človek kmalu ne znajde več. Najbolj zanimivo pa je to, da za splošnost ne drži nobena trditev niti za niti zoper. Zato ne, ker je turistika osebna zadeva. Ločim tri vrste turistov, ki se pa ne dajo točno opredeliti: planinca etika, planinca esteta in planinca športnika. To so prvine, vsakdo mora imeti več ali manj vseh teh lastnosti. Kdor bi bil čisti etik, estet ali športnik, ta zame spet ne bi bil turist. Prav tako kot mora imeti vsak značaj mešanico temperamentov. Čisti melanholik ne bi ugajal, čisti kolerik bi odbijal, čisti sangvinik bi propadel, čisti flegmatik bi pa moral poginiti.
Planinstvo torej ne more biti šport. Ima lastnosti, ki so športu podobne, a so le v manjšini. Toda o tem bi bilo preobširno razpravljati. Poudarjam pa še, da je turistika osebna. Nima nikakih drugih pravil nego prirodno občutje dobre plati človekovega bitja.«
Pred njimi so se odprle valovite senožeti, povsod sama trava, le tu in tam je raslo posamezno drevo. Sempatja so bili raztreseni seniki, tam daleč so videli večjo skupino koč: planina Uskovnica, ki je pa že bolj podobna gorski vasi kot planini.

V sončni pripeki so spešili čez mehke senožeti. Pot jim je stopal na čelo in hoja je postajala neprijetna; nahrbtnik je rezal v ramena, vseh se je polotilo neugodje. Z molčečo vztrajnostjo so tolkli po enolični pokrajini. Prešli so planino in spet zavili v gozd. Ob poti je žuborel droben studenček, ki je sto korakov vstran zginil v zemljo. Pavle se je ustavil in odložil nahrbtnik:
»Dovolj je. Počitek se nam bo pri legel.«
Tudi ostala dva nista nasprotovala. Posedli so na mehka tla in pogledali v nahrbtnike. Prijetna lenoba jih je prevzemala, prijeten občutek počitka je po utrudljivi hoji blagodejno stopal v vse ude. Janez si je potisnil nahrbtnik pod glavo, se udobno iztegnil in zapletel pogled med goste vrhove smrek. Zdaj, ko je telo počivalo, se je duh sprostil in njega in brata je začel gristi spomin na Dano. Ves čas je podzavestno spalo v obeh, zdaj sta začutila steno med sabo.
Melita je razmišljala. Počasi se ji je dozdevalo, da Janeza nekaj gloje in da zato nje kakor da ne vidi. Pa bi klečala pred njim in mu stregla! Melita, ki vidi samo še njega! Počasi se ji je dozdevalo, da njegovo srce bega za ljubeznijo, bega za ono, ki je ostala v Vratih. Ona, edino ona je vzrok včerajšnjega Pavletovega nenadnega prihoda, Janezove včerajšnje bledice in današnje nerazpoloženosti.
Lansko leto ji je nekoč prijateljica pokazala na sprehodu Janeza. » Ti se zanimaš za gore,« ji je rekla. Potem moraš poznati tegale.« Pokazala ji je zastavnega fanta z ostrim, a prijaznim obrazom, ki je šel med dvema tovarišema. — »Ne, ne poznam ga.« — »Čudno! Janez Košak je. Saj je poleti in pozimi v gorah.« Tedaj so se srečali in Janez je pozdravil prijateljico. »Ali si pobliže znana z njim?« — »Pred dobrim mesecem smo bili na Okrešlju skupaj. Dva dni je lilo, da nismo mogli nikamor. Tako smo imeli nepričakovan zapor. Kar nas je bilo v koči, smo se hitro seznanili. O Janezu, ki je bil tudi navzočen. so marsikaj govorili; pa tudi sam je precej povedal.« Ozrla se je za njim — ali je bil slučaj? — tudi Janez je vprav takrat okrenil glavo. Od tedaj ji ni šel iz spomina. Ostal je v njej in ni se mogla ubraniti misli nanj. Jesenske nedelje je šla z večjo družbo na Turnc pri Grmadi. Ko so prilezli na Okno, je pravkar nekdo sestopal s Turnca. Spoznala je Janeza. Pozdravili so se. Janez se je spustil v levi žleb in od tam nekaj opazoval. Ni se dosti menil zanje. Eden iz njene skupine je zlezel na Turnc in tam pritrdil vrv, da je varoval ostale. Ko je Melita priplezala na vrh, je pravkar njen tovariš dejal: »Ali ste videli Košaka? Gotovo misli kje lesti.« Res, v nasprotni steni se je Janez s prsti zapičil v drobno razpoko, ki je tekla po trebuhasti prevešeni plošči. Palec za palcem se je dvigal, počasi se je prevlekel na robič. Melita ni videla ničesar drugega nego njega, kako se vzpenja po nemogoči steni. Trepetala je zanj, ko se je držal le s prsti, noge je imel rahlo uprte ob hrapav rob. Tako blizu je bil, da je razločno videla obraz, ki se je nagubal v odločnosti ob napetem plesanju. Nekoliko je zdrsnil z nogami, a tedaj so prsti dotipali oprimek, počasi se je potegnil kvišku, koleno uprl ob neznatno vdolbinico in kmalu je obstal na ozki polici. Stali so si drug drugemu nasproti, da bi se lahko mirno pogovarjali. Ločil jih je le prepad, ki je zijal med Turncem in sosedno steno. Meliti je tolklo srce, ko ga je opazovala iz take bližine. Videla je njegovo mačjo spretnost, silo njegovih mišic in mirnost duha v nevarnosti, v kateri bi se skoraj vsakdo drug zgrozil. Stal je tam, naslonjen s hrbtom ob steno, dobro stopo je imel le za eno nogo, drugo je pa samo rahlo prislanjal. Zdaj bi moral preplezati majhen previs. Družba, ki je bila na Turncu, je molče strmela vanj, kaj bo storil. Melita bi stopila k njemu in ga zaprosila, naj jo vzame s seboj, naj jo s svojo močno roko vodi v strmine, katerim ni vsakdo kos. Toda on je stal tam, ne da bi se zmenil zanje. Tipal je in iskal mesta, kamor bi zabil klin, ki mu naj bo za oporo. Našel ga je. Zazvenelo je kladivo, ki je udarjalo ob železni kavelj. Preskusil je skalo. Držalo bo. Vtaknil je kladivo za pas in spet začel lesti. Oprijel se je klina, ujel se na levo za neznano skalnato rogljo, se potegnil navzgor in stopil na ubogi košček železa. Prosto je stal z eno samo nogo na klinu. Ravnotežje je obdržal le tako, da se je tesno naslonil na steno. Če se mu stopa izruje, če mu zdrsne! Tedaj bo nekajkrat zamolklo udarilo, zaropotalo in obležal bo spodaj na sipini. Opazila je, da drugi gledajo vstran, ker ga niti gledati ne morejo. Le njej so žarele oči in ni zgrešila niti giba. Ali jo je opazil? Saj se niti ne zmeni zanjo! Že spet je plezal! Počasi, enakomerno in varno. Najtežje mesto je prešel in kmalu jim je izginil izpred oči za skalami.
Spustili so se navzdol in zdaj se je zazdel Meliti Turnc ubogo niče, ki ni vredno svojega imena. Saj skoraj vsakdo prileze nanj! A kdo se upa tja, kjer hodi on? Na njegova pota bi rada, poskusiti bi hotela samo sebe v nevarnostih, uživala bi ob pogledu v vrtoglavi prepad in njeno telo bi v skladnih gibih pelo pesem naravi.
To ji je ostalo v neizbrisnem spominu. Srečavala je Janeza, toda niti ozrl se ni nanjo. Kako bi se mu približala? Nekoč so se srečali na Veliki planini na smučeh. Nekaj brezpomembnih besed o vremenu in snegu so izmenjali in on je oddrsel proti Pasjim pečem. Kako rada bi se obrnila in peljala po njegovi smučini! Potem nekoč spomladi na Golici! Kot utelešena in živa sila se ji je zdel, ko je z nekim tovarišem prihitel po bregu.
Čudno je raslo njeno hrepenenje. Saj ni kratkokrilka, ki se zaljubi v slavljenega igralca, pesnika ali vojaka. A vendar je bila njena ljubezen podobna sanjam mladega dekliča v vzgojnem zavodu. Saj je bil tako daleč in vendar tako blizu nje!
Na Mojstrovki ga je spet videla. Bolelo jo je, ko je opazila, kako je prijazen z Bonićevo. In kako je bila ponosna, ko so govorili v koči na Gozdu o njem! Kot bi bil njen, čisto njen. Na Križkih podih sta prvič govorila. Ali je bilo čudno, da mu je ponujala čaj, da se je sukala okrog njega? Ali je bilo čudno, ko se je ponudila v Aljaževem domu, da mu ponese čevlje na Kredarico in mu s tem napravi uslugo, ko bi mu pa rada služila vedno? Ali je bil tak greh, da se je radi njega ločila od družbe in se pridružila bratoma?
Zdaj je bila z njim, zdaj je hodila poleg njega, zdaj je slonela ob njem. Ali ji moreta to nadomestiti njeni prijateljici, ali Polde, Lipovec?
Rada bi mu povedala vse, se mu odkrila in potem naj stori, kar hoče. Naj jo objame ali odpahne! Od njega sprejme vse! Samo tega ne sme zahtevati, da bi ga ne smela ljubiti, da ne bi smela biti v njegovi bližini. Kar naravnost bi mu povedala, kot sinoči Stani in Agni. Toda on je bil tako zamišljen, strmel je v drevje in njegov duh je blodil Bog ve kod.

Čez pičle pol ure so se dvignili. Noge so bile spet lahke in hitro so šli skozi gozd.
Kolovozna pot se je povesila in zavila na travnato jaso; na koncu nje je stal star. preperel križ. Pod njim sta počivala dva domačina, ki sta bržkone šla v Uskovnico po sir.
»Bog daj!« so se pozdravili. Starejši je predejal svoj vivček iz levega kota ust v desnega:
»Ali ste bili na Triglavu?«
Mlajši jih je radovedno opazoval.
»Da, oče! Malo smo šli pogledat.«
Skoraj nejeverno je zmajal z glavo:
»Pa nimate nobene planike?«
Janez se je nasmejal.
»Ali mislite, da se drugače ne sme s Triglava? Ali jih ni škoda? Bolje je, da rasto gori, kot da bi vele vlačil v dolino.«
»He!« je zabrundal drugi in pljunil. »Kaj bo škoda! Zato pa so, da jih trgajo.«
»Menite?« je vprašal Pavle.
»Če greste s Triglava, bi vtaknili vsaj eno za klobuk, da se postavite z njo.«
Janez bi rad odgovoril: če se ne more s čim drugim postavljati, se mu tudi s tem ni treba. Ali ni prav vseeno, ako mislijo ljudje, da je bil na Šmarni gori ali pa na Triglavu? Pa kaj bi mu pravil!
»Srečno!« so jim še voščili ob slovesu in odropotali po kamnitem kolovozu strmo navzdol.
»Preprostemu človeku ne zamerim,« je dejal Janez spotoma, »ker ta ne bo uničeval rož ...
Če si utrga eno ali dve semintja za okras, je to prav. A ona mestna svojat, ki se natepe v gore in piplje in trga rože za prazen nič, se mi studi. Koliko se ob majskih nedeljah znosi samo ključavnic: z Golice, tega krasnega cvetja, ki bo v doglednem času redko kot je danes očnica, če ne bo kmalu konec te razbrzdanosti! Spomladi sva se s tovarišem spuščala z Golice proti savskim jamam. Tam na onem cvetja bogatem travniku je trop fantinov trgal ključavnice za v senci ležeča dekleta. Nisem se mogel premagati in moral sem jim zabrusiti, da koze ne obirajo narcis. Seveda ni bilo lepo, a nisem mogel drugače.«
Melita se je prisiljeno nasmehnila in temno zardela. Ni se mu upala povedati, da je bila sama med onimi dekleti. Povedala bi mu pa rada, da ni hotela tedaj niti ene ključavnice ponesti s seboj. Spoznala je, da je on tako različen od drugih in bo treba še mnogo premagovanja in drugačnega gledanja v svet, če mu hoče biti podobna. Tako jim je ta pot minevala v turistovskem modrovanju, srce ni moglo priti do besede.
Sonce je že prešlo poldan, ko so po strmem kolovozu prišli v Srednjo vas, ki čepi ob vznožju Uskovnice.

(Dalje prihodnjič.)