Savinjski vestnik (1953): Najvišji gori na svetu so ljudje dali več imen. Eni jo imenujejo »Streho sveta«, drugi zopet po domačinih »Mati zemlje«.
Ta vrh v Himalajskem pogorju leži ravno na meji dveh najbolj tajinstvenih dežel Azije. To je verjetno edina meja na svetu, kjer ni in še dolgo ne bo treba postaviti graničarjev. Mont Everest, ki nosi ime tudi po geologu Everestu, ki je to goro odkril, je najzanesljivejši stražar, da ne bo nihče silil čez njegov greben. Prebivalci države Nepal na jugu in meniški narod Tibeta na severu je postavil v svoji domišljiji prebivališče svojih bogov na ta vrh. Ko se je odpravljal prvi planinec, da zavzame ta nedosegljivi cilj, so se domačini prizanesljivo smehljali, češ nihče ne bo stopil na prebivališče bogov nekaznovan. No, marsikateri je izdihnil, še preden je sploh prišel tako visoko, da bi mu utegnile škoditi naravne sile. Marsikomu je ugasnilo življenje
od rok bajevernih fanatikov in svečenikov. Še ni tako dolgo od tega,
ko je prvič smel prvi Anglež stopiti na nepalska tla, kajti prestopiti mejo je bilo za belce vedno strogo prepovedano. Šele ko so uredili odnose med Nepalom in Indijo, ki je bila pod angleško upravo, so mogli izposposlovati prvo dovoljenje za vzpon na to goro. Sprva, to se pravi prvim odpravam je bilo težko dobiti nosače, ker so domačini imeli še vedno strah pred kaznijo bogov. Mnogim odpravam so nosači ali šerpasi pobegnili, mnoge odprave so prihajale nazaj v dolino razredčene in brez uspeha.
Nove odprave so naletele na sledove, da, celo na zmrznjena trupla prejšnjih raziskovalcev. Naši čitatelji verjetno vsi nimajo prave predstave o tej gori. Mnogi si tolmačijo vzpon na Mont Everest kot eno najtežjih plezalnih področij s tisočmetrskimi stenami. Toda ni tako. Če bi bil Mont Everest pri polovici svoje višine odžagan in gornji del prenešen na kakšno ravnino, bi bil to sila lahek vzpon za vsakogar, da celo otroci bi ga zmogli. Kaj je torej tako nevarnega? Troje stvari. Monsumi, to so skozi vse leto trajajoči viharji v višini 8000 metrov, ki dobesedno zametejo in odpihajo vse, kar ni primrznjeno v ledenike. Plazovi so strahoviti in so marsikateremu predrznemu osvajalcu »strehe sveta« napravili hladen grob. Tretjič pa je največji sovražnik človeka v tej višini zrak. Le-ta je tako redek, da morajo vrli planinci pred vsakim korakom po trikrat vzdihniti, da pljuča naberejo dovoljno količino kisika. Ta pojav povzroča utrujenost človeka. Pravijo, da je napor, ki bi bil v dolini smešno neznaten, v tej višini lahko uničujoč. Baje je samo zavezovanje čevljev skrajno naporno.
Marsikatera odprava je prišla že zelo visoko. Smythe je prišel do višine 8557 metrov visoko in je moral nazaj. Torej samo še 325 metrov, pa bi bil na vrhu. To je manj kot vzpon iz Celja do Celjske koče in vendar sta zmagovalca Mont Everesta porabila polnih 12 utrudljivih ur za vzpon in povratek.
Napor v tej višini je lahko tako močan, da alpinist kljub volji, ki ga je prignala v te višine, omaga in pozabi na zadnji cilj svojega pohoda. Zato so zadnje odprave bile tehnično izpopolnjene. Desetine nosačev so nosile razne pripomočke za vzpon, kot aparate za kisik, mali top za umetno sprožitev plazov itd.
Zadnja švicarska odprava je bila zelo dobro opremljena, pa je zaradi hudega vremena morala popustiti. Tako je bila lani »Streha sveta« znova zmagovalec.
Letos pa je odprava angleškega majorja Hunta zmagala. Ulovil je ugodno vreme. Trikrat je z zadnjega taborišča kakih 300 metrov pod vrhom naskočila vrh, toda šele četrti dvojki se je posrečil »skaliti mir bogov na vrhu«. Prva človeka, ki sta stopila na vrh Mont Everesta, sta bila Novozelandec Hillary in Nepalec Tensing. Prvi je čebelar, planinec in pilot, ki je bil eden najbolj izkušenih plezalcev Huntove odprave. Domačin Tensing je najboljši izmed šerpasov-nosačev, ki je spremljal že več himalajskih odprav v naskok na Mont Everest.
Na vrhu sta zasadila tri zastave. Zastavo Združenih narodov, angleško in nepalsko zastavo. Svet je z velikim veseljem sprejel novico o tej veličastni zmagi človeka. Ker je bila gora zavzeta 31. maja, je sporočilo prispelo v Anglijo ravno v času kronanja Elizabete II, ki je zmagovalcema čestitala. Čestital pa jima je ves svet, kajti s tem dnem je bilni premagana »Mati zemlje«, ki je terjala že toliko žrtev lin ki je vselej grozila, da človek ne bo popolni gospodar svojega planeta.
No lahko smo brez skrbi, da Mont Everest sedaj še vseeno ne bo izletniška točka. Morda bo minulo zopet dosti časa, da bo druga odprava dosegla njegov vrh. Tisti, ki ga bodo kdaj dosegli veljajo za najboljše med najboljšimi med planinci. Človek se je povzpel peš na višino 8882 metrov. To višino so dosegali le letalci s kisikovimi maskami na obrazih.
Savinjski vestnik, 13. junij 1953