Išči

Arhiv

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Objavljalci

Authors

Arhiv

Comici, Emilio

... sodi med pionirje in virtuoze šeste stopnje  in velikane, ki so pomembno zaznamovali zgodovino alpinizma.

Image
... in velikane, ki so pomembno zaznamovali zgodovino alpinizma.

V knjigi Angel Dolomitov, njen avtor David Smart, podrobno predstavi njegovo življenje in odnose z okolico ter gorami.
Za pokušino poobjavljamo odlomek.

Opojnost praznine

/.../ Teden dni po zmagoslavju Soldàja in Conforta v Marmoladi sta 24-letni vodnik Hans Vinatzer in Ettore Castiglioni v 1000-metrski steni Punta Roca, ki je prav tako del masiva Marmolade, preplezala najtežjo smer v Dolomitih.

Po celem dnevu težkega plezanja se je Castiglioni vso noč tresel v svoji bivak vreči, medtem ko je Vinatzer, ki ni imel drugega kot časopisni papir, zatlačen v jakno, spal kot dojenček.
V zgornji polovici njune smeri so bili odseki prostega plezanja težji od vsega, kar je bilo v Alpah kadarkoli preplezano. Smer Vinatzer - Castiglioni je prvo ponovitev doživela šele leta 1957.
 

Image
Tako kot večina drugih plezalcev, ki so bili aktivni v Dolomitih, je bil tudi Emilio najbrž seznanjen s podrobnostmi o smeri, saj mu je o njej gotovo pripovedoval Castiglioni, s katerim sta bila prijatelja in ga je vzpon tako izčrpal, da Vinatzerja ni najel nikdar več. Osmega septembra se je Emilio vrnil pod Dito di Dio, z njim pa sta bila klient Sandro Del Torso, ki je bil odličen plezalec, in Piero Mazzorana, s katerim je Emilio splezal novo smer v Mali Cini. Opravili so prvi vzpon preko 600 metrov visoke severne stene. To je bila težka smer, ki je od vznožja do vrha potekala v skorajda idealni, navpični liniji. Za del Torsa je bil to življenjski vzpon, Emilio pa je pred sedmimi leti s Fabjanom že preplezal sosednjo severozahodno steno in je bil manj evforičen.
Nove smeri v že preplezanih stenah so ga dolgočasile. Namesto da bi užival v plezanju, je v smeri dva dni premleval, koliko raje bi splezal prvo smer preko nedotaknjene jugozahodne stene Marmolade. Emilio je pomagal Mazzorani, ko mu je namesto Umberta Pacifica dal mesto v navezi za prvi vzpon preko severozahodnega raza Male Cine, zdaj pa je Mazzorana z njim velikodušno delil svoj vodniški zaslužek od vzpona v severni steni Dito di Dio. Nehote pa je Mazzorani naredil še eno uslugo. Medtem ko se je v Dito di Dio ves čas kujal, je bil Mazzorana vljuden in očarljiv soplezalec in po tem vzponu je postal najljubši vodnik dobro situiranega del Torsa.
Emiliu se je nova smer v Dito di Dio zdela tako nepomembna, da je v pismih nikdar ni niti omenil. Kmalu po vzponu je pisal Casari in se pritoževal, da mu zmanjkuje novih sten: “ Stene zavzemajo drugi. Na koncu vsake skalne sezone me prevzame melanholija in občutek imam, da nisem bil dovolj aktiven. Počutim se kot moški, ki hrepeni po telesu lepe ženske, svojega poželenja pa nikdar ne more povsem potešiti. ”
Čeprav je seznam Emilievih projektov postajal vse krajši in krajši, je toliko odlašal, da so stene pogosto prej preplezali drugi, kot bi nalašč iskal razočaranje ob izgubi prvenstvene smeri. Njegova primerjava neizživetih spolnih želja z obžalovanjem ob nepreplezanih smereh je bila tudi posledica pretresov v odnosu z Alice. Alice je rada plezala in smučala, toda njeno srce je pripadalo mestu, kjer je imela skromno službo in je želela zaživeti samostojno, odraslo življenje. Emiliu je bila zelo všeč, toda vedel je, da ji ne more nuditi normalnosti, ki jo je zahtevala.
V alpinizmu je uresničil sanje, za katere bi redki zbrali dovolj poguma, da bi jih komurkoli razkrili, a nenehno je premleval o svojih neizpolnjenih željah. Emilieve odsotnosti zaradi hribov so Alice vedno motile in aprila 1937 je načrtoval svojo najdaljšo odsotnost doslej: dvomesečno plezalsko popotovanje v Egipt z Anno Escher, njenim prijateljem dr. Gizmanom in vodnikom Jožetom Lipovcem, ki je bil zraven že v Španiji. Alice ni mogla tekmovati s premožno Anno Escher. Bila je dovolj premožna, da je lahko Emilia odpeljala v hribe tudi za več mesecev skupaj, zaslužek, ki mu ga je omogočala, pa mu je predstavljal pomemben del letnih prihodkov.

Sedemnajstega aprila 1937, dan pred Emilievim odhodom v Egipt, kamor je odplul z ladjo SS Galileo, je Alice končala njuno zvezo. Ladja se je ustavila v Pireju in na Rodosu in v petih dneh, kolikor je trajala plovba do Egipta, je imel Emilio dovolj časa za razmislek, kaj bo storil glede Alice. Toda takoj po prihodu v Aleksandrijo se je znašel v vrtincu vznemirljivih priprav na puščavsko pustolovščino, na kateri so moderno plezanje kombinirali z raziskovanjem s terenskimi vozili. Prvi cilj je bil Itbāy (Rdečemorsko gorovje) 350 kilometrov južno od Kaira, kjer prevladuje erodirana vulkanska skala. Avti so večkrat obtičali v pesku, da so jih morali potegniti ali potisniti ven, nazadnje pa so le prispeli do tabora v dolini pod rdečimi granitnimi stolpi Itbāyja. Poročila obiskovalcev z zahoda se niso ujemala s kanjoni, stenami in hribi okrog tabora, vseeno pa so uspeli locirati Gabel Sha’ib al Banat, z 2175 metri najvišji vrh celinskega Egipta, kjer so splezali prvenstveno smer.
Abu Harba je z dolgimi navpičnimi odseki obljubljal težje plezanje, toda skala je bila preslaba in edini obstoječi smeri niso dodali nobene nove. V plezalskem smislu je bil Itbāy precejšnje razočaranje in po tednu dni so se vrnili v Aleksandrijo, od koder je Lipovec odpotoval v Italijo. Emilio, Gizman in Escher so se pripravili na vožnjo z vlakom do Wadi Feirana na Sinajskem polotoku, plezalsko precej neznanega področja, ki pa so ga temeljito raziskali številni preroki, menihi, arabski lovci in pripadniki Britanskega kameljega korpusa.
V granitnih hribih Sinaja so preplezali čudoviti Um Shomer (2537 m), drugi najvišji vrh Sinajskega polotoka, kjer so naleteli na nekaj strmega plezanja v odlični skali. V severozahodni steni Jebel Quattarja so splezali novo smer pete stopnje, v Jebel Musi so opravili prvi vzpon preko severozahodne stene. V zahodni steni vrha Jebel el Saru so potegnili direttissimo, ki je imela odseke pete stopnje.
Nekaj let pozneje so Američani preplezali Shiprock na tradicionalnem območju plemena Navajo v Novi Mehiki, s čimer se je začelo obdobje ameriškega plezanja na puščavske stolpe, toda Emilio in prijatelji so se leta 1937 tega lotili prvi na svetu. V času obsedenosti z ledenimi severnimi stenami so raziskovali možnosti čistega skalnega plezanja na divjih lokacijah, kjer so lahko plezali brez strahu pred padajočim kamenjem ali nenadnim prihodom slabega vremena. Ena izmed fotografij s tega potovanja, ki je bila najverjetneje posneta na Jebel el Saru, prikazuje Emilia v odpeti srajci, kratkih hlačah in s širokim klobukom na glavi pri plezanju na ogromno skalno tvorbo, ki jo je obrusil veter. To je brezčasna podoba dovršene plezalske elegance. Emilio, ki se je vedno pritoževal nad dostopi v Alpah, je rade volje sprejel eksotični izziv puščavskih dostopov. Toda enkrat se mu je zgodilo, da se je ločil od preostale skupine in se hitro izgubil v nedomačem puščavskem svetu. Našel ga je Arabec, ki mu je pred nekaj dnevi pomagal sestopiti z neke pečine, in ga spravil na varno.
Emilio je v svojem življenju reševal begunce, plezalce, ki niso mogli ne naprej ne nazaj, in ujete jamarje. S telesom je ščitil tovariše pred padajočim kamenjem. Prvi, ki je rešil njega, pa je bil Arabec. Po tem dogodku si je pustil brado in večino časa nosil samo kratke hlače, čevlje in turban, in ob vrnitvi v Italijo je imel temno zagorelo polt. Za razliko od Beduinov pa je Emilio ohranil privilegije bele rase, kamor je spadalo tudi to, da se je lahko oblačil kot Arabec, medtem ko je podpiral fašistični režim, ki je uveljavljal brutalne fašistične zakone in izvajal genocid nad Arabci v Libiji in temnopoltimi prebivalci vzhodne Afrike. Za Emilia niso bili Arabci nič več kot samo del pokrajine. Njihovega boja proti kolonialnim zavojevalcem ni povezoval z občutkom svobode, ki ga je navdajal tam. Njegovo dojemanje je bilo omejeno z dejstvom, da je bil bel državljan kolonialne države, in puščava mu je predstavljala raj za plezanje, toda ne zato, ker tam ni bilo domačinov, pač pa zato, ker ni bilo evropskih plezalcev. Skozi pokrajino, ki so jo sestavljali skale, pesek, privilegiji in fantazije, je nosil in negoval sanje o samotnem plezanju v najbolj divjih stenah.

SIDARTA, ....11.202
Angel Dolomitov


Emilo Comici Med letom 1925 in njegovo smrtjo leta 1940 je bil Emilio Comici vodilni plezalec v Vzhodnih Alpah, ki so bile v tistem času zibelka težkega skalnega plezanja.
Med njegovimi številnimi smermi izstopajo mnogi prvenstveni vzponi v najvišjih in najtežjih alpskih stenah, vključno s severozahodno steno Civette. Comici je izumil mnoge moderne tehnike plezanja v visokih stenah (big wall), pa tudi sam koncept takšnih vzponov, ki so ga pozneje vzeli za svojega plezalci iz doline Yosemite. Opravil je precej solo vzponov v najtežjih smereh Alp, kot je bila denimo severna stena Velike Cine. Zasnoval je prvo umetno plezalno steno, ki je bila kadarkoli zgrajena.
Knjiga opisuje Emilievo družinsko tragedijo in odraščanje v delavskem okolju Trsta pod avstrijsko nadvlado, ki sta zaznamovala njegovo kompleksno osebnost in pristop do plezanja. Bil je zvest prijatelj z izrazitim čutom za šibkejše, ki ga je kazal tudi v odnosu do soplezalcev, obenem pa je bil izjemno tekmovalen ter rojen vagabund, pa tudi gizdalin, ki se ni mogel upreti ženskam in si ustvariti trdne, ustaljene zveze. Srčno je bil predan materi in goram.
Kot mnogi italijanski plezalci tistega časa je bil tudi on član fašistične stranke, čeprav je bil izrazito nenaklonjen Nemcem in rasni diskriminaciji.

 
Značke:
GL4 IT Sidarta

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

ARHIV

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.