Ona, V središču - Marjan Raztresen: Planine na prepihu
Slovenci smo vsekakor alpski narod, ki naj bi imel hojo po gorah v genih. Njega dni so to vedeli le tisti, ki jih je planinarjenje zanimalo, zdaj, ko so »modne« aktivne počitnice, kamor planinarjenje vsekakor spada, hoče biti tako dejaven marsikdo, ki do gora ne čuti nobenega nagnjenja in niti natančno ne ve, kaj ga čaka med vrhovi, ki se v lepem vremenu kažejo iz dolin v tako prelestni podobi. Hribi in celo planine so namreč drugačen svet, kot ga poznajo samo dolin vajeni ljudje. Poldruga ura hoje v skalnato strmino je za marsikoga nepremagljiv napor, nebeško modrino lahko tam zgoraj sredi poletja pokrijejo oblaki, iz katerih se vsujeta sodra in sneg, na razgledne poti se v hipu privalijo goste megle – in tedaj je to pot v pekel. Kdor na to ni pripravljen, lahko upa le na božjo pomoč ali na pomoč gorskih reševalcev, saj se sam ne bo izvlekel iz težav.
PASTIRICA NA VELIKI PLANINI
Mimi Pollak iz Kamnika, izkušena hribovka, ki je z možem Bojanom, alpinistom, udeležencem himalajskih odprav in gorskim reševalcem, v gorah že pogosto pomagala pomoči potrebnim, letos že šestnajsto poletje pase krave na Veliki planini. Potem ko sta ji odrasli hčeri in za njima še mož in ko si je nabrala dovolj delovnih let za pokojnino, se je odločila napraviti nekaj velikega za svojo dušo in je šla na planino za pastirico. Predvsem ob sobotah in nedeljah, ko tja gor prihrumijo horde dolincev, od katerih jih veliko do tedaj še nikoli ni videlo hribov tako od blizu, se čudi, da je nesreč samo toliko, kolikor jih je.
Pred časom je šla neko soboto na pomoč ženski starejših srednjih let, ki ji je nad njeno bajto (tako na Veliki planini imenujejo lesene pastirske koče) zdrsnilo na poti. Sezula ji je sprehajalno platneno supergo, videla hudo poškodbo gležnja, oskrbela oteklino ter ji povedala, da sama ne pride v dolino in da ji lahko pokliče helikopter in gorske reševalce, a bo to morala plačati, ker se ji je nesreča pripetila zaradi njene malomarnosti, saj v hribe ni prišla primerno opremljena. Po gospejinih priprošnjah, da bi bilo to zanjo veliko pretežko breme, je pastirica po telefonu vprašala za mnenje kamniške gorske reševalce. Povedali so ji, da je ta trenutek na bližnji planini Marjanine njive njihov reševalec z avtom; prišel je po nesrečno planinko in jo odpeljal v bolnišnico, kjer so zdravniki ugotovili dva zloma gleženjskih kosti.
PLANINE NISO PLAŽA
Nedeljskih planincev s tako obutvijo je na približno 1550 metrov visoki Veliki planini v Kamniških Alpah ničkoliko. Pridejo z enako obutimi majhnimi otroki, ki potem jokajo zaradi krvavih žuljev; te je po daljši hoji v supergah, obutih na golo kožo brez nogavic, seveda mogoče pričakovati. Planino zasedejo trume obiskovalk, oblečenih kot za plažo, in se čudijo, kako jih je moglo na prijaznem vetrcu sonce tako hudo ožgati po golih ramenih, in vsake sorte podobnih izletnikov, ki pijani od začetkov višinske bolezni, saj so več kot tisoč metrov nad dolino, in sončarice omotično tavajo med hišicami in kravami. Tem se dan še srečno izteče; če je namreč vreme količkaj muhasto, se iz doline nenadoma pripodijo megle in skoraj v trenutku tako gosto prekrijejo planino, da se na njej komajda znajdejo celo pastirji. Zgodilo se je že, da so izletniki kot v mišnici hodili v velikih krogih naokrog, dokler jih po obupanih klicih niso iz pasti rešili pastirji. Če bi jih tako nepripravljene in neopremljene ujela noč, bi zaradi podhlajenosti sredi poletja najbrž umrli.
BREZ MOTORJA, PROSIM
Ob lepih vikendih pride na Veliko planino nekaj tisoč ljudi in pogosto do zadnjega ležišča zasede vse planinske koče od Domžalske do Jarške, Črnuške in Železničarske in seveda zasebne koče v turističnem naselju na drugi strani žičnice. Skoraj nihče ne pride gor peš, kot so vsi hodili njega dni, tisti, ki so že bili na planini, pa so jim za dobrodošlico zapeli znano zbadljivko Na Vel'ko planino res dolga je pot, čez Pasje pečine jo maha en trot. Zdaj se za deset evrov, kolikor stane povratna vozovnica, pripeljejo čisto na vrh z gondolsko žičnico in sedežnico ali z avtom skozi Stahovico, Črno in Rakov rob na Marjanine njive 1220 metrov visoko, marsikateri pa celo prav na Veliko planino, čeprav je tja gor vožnja dovoljena samo za oskrbo bajt in reševanje. Nemalokrat se zgodi, da popolnoma podivjajo najprej krave in za njimi pastirji, ko na planino prihrumi horda motoristov in se čudi, kako da se že tukaj končajo vse ceste.
ZVESTI PASTIRJI
Tem obiskovalcem ni mar za prebivalce planine. Ti se seveda ne bodo srečali s 74-letnim Tonetom Kuharjem, Svatenškim Tonetom iz okolice Stranj, ki že 60 let, od leta 1947, vsako leto pase na njej. Najbrž ne bodo srečali niti 93-letnega Rošovega Jerneja, najstarejšega stalnega poletnega prebivalca planine, ki sicer nima niti približno tako dolgega pastirskega staža kot Tone, a se ne more ločiti od hribov, čeprav ne pase več, in niti 79-letnega Franceta Pančurja - Devavčevega Franceta, ki je tam pastir nekaj manj kot dve desetletji. Tako seveda ne bodo iz prve roke izvedeli, kaj lastnikom planine pripravlja občina: podržaviti hoče zemljo, last velikoplaninske pašne skupnosti, kjer stojijo žičniške naprave in so urejene smučarske proge. Če bi se to zgodilo, bi novi lastniki tam prav lahko prepovedali pašo, če pa bi nekega lepega dne ugotovili, da njihova smučarska dejavnost ni dobičkonosna, bi zemljo razprodali.
Enodnevnim planincem tudi ne bo nihče povedal, da bi zdaj na medvojnem pogorišču starih pastirskih stanov stali na Veliki planini veliki hlevi, po bregovih nad njimi pa nekaj pastirskih hiš, če tega ne bi preprečil učenec znamenitega Jožeta Plečnika, pred nekaj leti preminuli Vlasto Kopač. Nekako je pregovoril oblastnike, da so dovolili na starih temeljih postaviti starosvetne bajte, na nekoliko nižji uravnavi pa pozneje še turistično naselje z značilnimi velikoplaninskimi kočami.
Nedeljski izletniki bodo morda še našli skromno Preskarjevo bajto, ki so jo na starih temeljih postavili prav takšno, kakršne so bile njega dni vse bajte na planini; ta je namreč edina brez oken in dimnika in z odprtim ognjiščem. Čeprav so vse druge na planini navzven popolnoma take, kot so bile tam koče pred vojno, so v notranjosti urejene v duhu sedanjega časa. Najbrž bodo šli do kapele Marije Snežne, leta 1988 po 50 letih vnovič postavljene na temeljih leta 1938 zgrajene kapelice, za kar imajo zasluge »farani Stranj, pastirji, bajtarji in gasilci«, kot je napisano na pročelju; da, tudi bajtarji, zimski najemniki planinskih hišic, ki jih lastniki pozimi pač ne potrebujejo, so prispevali svoj delež.
RAJ NA KOFCAH
Predvsem ob koncu tedna zasedejo dolinci tudi planine v drugih slovenskih pogorjih. Na 1488 metrov visoki pašni planini Kofce pod dvatisočakoma Velikim vrhom in Kladivom v pogorju Košute v Karavankah stojita le planinska koča in planšarija, a je planina ob lepih in toplih vikendih človeško mravljišče. Najštevilnejši se pripeljejo z avtom skozi Podljubelj do kmetije Matizovec 1079 metrov visoko in imajo od tod slabo poldrugo uro strme hoje na Kofce, nekateri pa pririnejo z avtom prav na planino. Redki se odpravijo poldrugo uro daleč na enega od dvatisočakov, čez katera poteka slovensko-avstrijska državna meja, nekateri le do križa nad planino, za večino pa se planinarjenje konča pred eno od koč. V obeh sta na voljo jedača in pijača, primerna planini, na kateri se pasejo krave in koze, v obeh je mogoče tudi prenočevati.
Sedanji obiskovalci si komajda predstavljajo, kakšne težave je imel še pred dvema desetletjema planinski popotnik, ki se je odpravil na to planino in v te gore. Po vrhu grebena nad njo je tudi takrat potekala državna meja, ki so jo varovali »graničarji«, vojaki z večinoma srbohrvaškega govornega območja. Njim sumljivi planinec je končal pri organih v Tržiču, zato je bil vzpon na greben Košute tvegan podvig.
PLANŠAR JANEZ VAS OSKRBI
Na planini Kofce je že nekaj poletij planšar Janez Lončar iz Tržiča, med alpinisti znan kot Šoder, njega dni tako odličen alpinist, da je bil na več odpravah v Himalajo. Kot mlad plezalec se je nekega dne vseskozi pritoževal nad šodrom, ki se je krušil iz sten Široke peči nad Za Akom nad Martuljkom, in ostal za vse življenje Šoder. Kadar nima dela z živino ali z gosti, s samotnim popotnikom rad obuja spomine na minule čase na Kofcah, ki gredo iz roda v rod.
Pove, da je bila pred svetovno vojno planinska koča spodaj v gozdu, tam, kjer stoji zdaj, pa je leto in dan skromno živela planšarska družina. Med vojno so nekega dne prišli k planšarjem partizani, da bi jim požgali domačijo, toda njihovega poveljnika je omehčal jok otrok in matere, ki so ga na kolenih prosili, naj se jih usmilijo. Odšli so dol v gozd in skurili planinsko kočo – glavno, da je nekaj pogorelo. Veliko huje je bilo kmalu po koncu vojne, ko so tudi čez Kofce bežali ljudje v Avstrijo, nekateri domačini pa so jim pri tem pomagali. Nekega večera sta prišla na planšarijo moška s prošnjo, da bi ju družinski oče peljal čez Košuto iz Jugovine. Ni se dal prepričati, čeprav sta ga močno prosila, ponudil pa jima je prenočišče, da ne bi ponoči tavala naokrog. Naslednje jutro sta ga vendarle pregovorila, da je rekel, naj se oblečeta za pot. Naslednji trenutek so na planšarjevih rokah škrtnile lisice in vsi, kolikor jih je bilo v hiši, so odšli v Tržič, planšarjeva družina pa nato v Kočevje. Menda je preživela le najmlajša hčerka, drugi so končali v Rogu.
FUŽINSKE PLANINE
V Julijskih Alpah so med najbolj obleganimi Fužinske planine nad Bohinjem. Pot v gorske višave znatno olajša gozdna cesta do planine Blato, ki za okroglih deset evrov cestnine, kolikor zahtevajo za četrturno vožnjo neskromni bohinjski mitničarji, pripelje malo višje od 1000 metrov. Pri cestninjenju so neizprosni. Pred kratkim so zahtevali – in dobili – denar celo od člana Društva vodnikov reševalnih psov Slovenije, ki je v Bohinju prestregel SOS in šel s psom na pomoč pri Planini pri Jezeru poškodovani planinki. Mitničar ni popustil niti pred izkaznico niti pred psom z dobro prepoznavno ovratnico: za reševanje v bohinjskih hribih, je dejal, so pristojni bohinjski gorski reševalci, pokličite jih in bodo prišli. Pametnejši je odnehal, plačal in hitro, kot je bilo le mogoče, pripeljal planinko v dolino in k zdravniku.
Planina pri Jezeru (1453 m) in bližnja planina Vogar (1054 m) sta med posebno obleganimi fužinskimi planinami tudi zato, ker stojita na obeh dobro oskrbovani koči s prenočišči. Na Vogar je iz Stare Fužine poldrugo uro hoje, že od spomenika med vojno padlim planincem železničarjem pod planinskim Kosijevim domom pa je veličasten razgled na Bohinjsko jezero in gore nad njim. Odkar je iz Bohinja urejena cesta pod planino Blato, je z njenega odcepa na Vogar le kratek sprehod, od njenega konca pod planino Blato pa na Planino pri Jezeru samo okoli uro strme hoje. Polovico daljša je pot na Planino v Lazu (1560 m), kamor hodijo večinoma planinski sladokusci. Tam je imel v najemu leseno planšarsko kočo glasbenik in pisatelj Marijan Lipovšek, vse do smrti pa je poleti hodil v najskromnejšo od kočic, ki ima še odprto ognjišče, pesnik Dane Zajc. Na planini je sirarna, kjer je mogoče kupiti sir in kislo mleko, v več kočah skromno živijo fužinski pastirji, kakšno pa bi bilo nemara mogoče dobiti v poletni najem.
Leži v osrednjem delu Triglavskega narodnega parka (TNP), kar naj bi bila njena posebna privlačnost. Za planšarje to pač ni. Planšarica iz ene od koč nam je pripovedovala, da je imela velikanske težave, ko si je pripravila skodle za kritje koče iz lesa, ki ga je okoli planine toliko, da zarašča pašnike. Eden od planšarjev nam je dejal, da je pred kratkim več kot dvajset krepkih fantov čistilo del, ki ga prerašča ruševje, pa so v enem dnevu iztrebili le majhno zaplato. Uprava TNP, ki je lastnica dveh koč, je gor s helikopterjem pripeljala drva za kurjavo, s tem zapravila veliko denarja in povzročila naravi v parku ogromno hrupa, iglavci tik nad kočami pa bodo zdaj zdaj prerasli planino, ki so jo njega dni iztrebili prav zato, da lahko na njej pasejo. Obema se zdi nelogično, da se TNP po eni strani zavzema za ohranitev planin, po drugi strani pa ne dovoli na njej gospodarjenja, kakršno je bilo v navadi od pamtiveka.
Vsako količkaj obiskano slovensko planino, do katere ni prav težko priti ali se je mogoče v njeno bližino ali celo nanjo pripeljati, preplavljajo dolinske navade. Na čudovito planino Zajamniki nad bohinjsko Srednjo vasjo se nekateri pripeljejo z avtom samo po sir in skladja arhitekture in narave niti ne pogledajo. Na planino Konjščico, pod katero pripelje gozdna cesta z Rudnega polja, se ob lepih sobotah in nedeljah vijejo kolone morsko poletno oblečenih izletnikov, ki peljejo tja otroke, da bi videli krave, in sebe na pivo in kislo mleko. To je edino, po kar so prišli med gore, ki jih vidijo le v obrisih, in seveda ne slišijo, kako tam tišina šepeta in kaj kamni govore.
Marjan Raztresen