Išči

Arhiv

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Objavljalci

Authors

Arhiv

Danes bi imel

Janez Rupar - Janči 82 let.

Janez Rupar - <i>Janči</i>
Utrinek iz nekega skupnega doživetja v Jalovcu

Z Janezom sva se odpravljala v Raz kanto Jalovca. Verjetno že tretjič.
V Tamarju je novopečena mlada zvezda začetnikov – Jože Hudeček,  Juvanova šola, – postopal pred bajto in gledal na uro, kdaj se bo pojavila Nadja (Fajdiga), da bi ga odpeljala v Peharja (Achenbrennerjevo smer v Travniku).
Nadja ni prišla in predlagal nama je: Kaj, če bi šli skupaj v Raz Jalovca? Privolila sva, čeprav to ni smer za tri v navezi.

Šlo je kar v redu, bili smo počasnejši, nismo plezali po dva istočasno varovana od zgoraj. Začelo se je temniti, ni prihajal mrak, temveč nevihta. Hudeček je bil srednji v navezi. Ni bil zadovoljen, a kaj, ko je imel precej krajši plezalni staž kot midva. Še bolj kot Janezova zavrnitev, da bi vsaj en raztežaj plezal kot prvi, ga je jezila neznosna malenkost. Vžigalnik ni hotel vžgati. Na nobenem stojišču. Janez ga je zafrkaval naj rajši žveči tiste smrdljivke. Nato mu je hitro izginil izpred oči, če je bil na vrsti, da potegne naprej. Če je z njim čakal ni hotel varovati in Jože ni mogel prižigati cigarete.
Malo preden smo prišli do previsa, so začele prve kaplje močiti naše glave ali morda celo klobuke. (Čelad takrat še ni bilo kaj dosti po naših hribih.)

Ko je prva strela vsekala v Kotovo špico sva se z Janezom spogledala. Tole se ne izide, se Janez oglasi. Hudeček pa, ne skrbet bom jaz splezal previs, čeprav bo moker.
Janez pa: A ne vidiš strel.
Jože: Bomo hitro na vrhu, pa dol.
Janez: Kaj pa ognjene krogle in strele v Jalovec.
Kakšne krogle?
Take premera 30 metrov, še doda Janez.

Image
Kakšni dve leti prej sva markirala pot iz Tamarja na Jalovec preko Malega kota in Zavetišča pod Špičko. V Malem kotu naju je dobila nevihta. Pod nekim balvanom sva si našla skromno zavetje in opazovala vrh Jalovca, ki ni bil zavit v megle. Naenkrat se je preko vrha prevalila prava ognjena krogla, velikosti, da je objela vrh v celoti. Čez nekaj časa je vsekala še strela potegnjena preko vsega vidnega neba.
Naslednji dan sva našla v živo skalo raztreščeno luknjo.

Janez: Midva ne greva na vrh, je prenevarno.
Kaj bomo apzajlali nazaj?
Gledava, gledava z Janezom v kot med Jalovcem in Malim Jalovcem. Ni bil videti prav daleč. Vidimo sistem lukenj in kot nekakšno polico, ki jih povezuje.
Pade najina odločitev. Hudeček ni imel pravice glasovanja, ga tudi ni mikala, ker smo vsae bolj postajali mokri. Naša skrb je bila čim prej priti na melišče in v kočo v Tamarju, kjer je bila tedaj oskrbnica legendarna Mima.

Image
Jasno, Janez je šel naprej vohat prehode proti zaželenemu cilju. Tista polička je bila bolj malo morgen polička, bila je malo manj nagnjena skala prekrita s šodrom. Kot bi mignil smo bili vsi v prvi luknji po enem samem raztežaju.
V naslednji luknji se je Hudeček naslonil s hrbtom na strop in - za ritjo mu je padlo pol kubika skal in šodra v globino. Kar mu seveda ni ugajalo in se je takoj znašel globoko pri živi skali.
V tistem krušljivem svetu so nam prav prišle pumparice, ker so se oprijemale skalnatih izboklin in tudi šodra. Pa kaj če je nastala v hlačah kakšna luknja več. V vsaki luknji je bilo dovolj časa za pritiskanje na »fajrcajg«. Jožetovo milozvočno preklinjanje pa nama je krajšalo čas.
Ostrovidni Janči je sledil poličkam in sem ter tja kakšni solidni razpoki, malo naprej, malo nazaj, pa malo nižje, malo višje in po pičlih šestih uricah sestopa smo se znašli na melišču. Strgani, premočeni, odrgnjeni in nasmejani.

Čez kakšno urico v temnem mraku smo se že greli pri Mimi v kuhinji. Jože spet izvleče vžigalnik. Kurba noče vžgat. Janči: Daj mi ga, meni bo vžgal (Ne spomnim se, da bi ga kdaj videl s cigareto v ustih!) Janez zavrti kolešček in fajrcajg vžge od prve.
No vidiš, znat je treba, je od jeze zelenega Hudečka še podžgal in dodal: ko boš plezal toliko časa kot midva, se boš naučil tudi v steni prižigat cigarete.

Besed, ki so potem napolnile Mimino kuhinjo ne bi ponavljal.
Znoči se. Hudeček sprašuje, če je Nadja že prišla. Ni je bilo. Gremo pogledat ali se vreme izboljšuje. Zazremo se Travnik in tam proti vrhu Aschenbrennerja zagledamo lučko. Srh nas spreleti, začnemo se kar malo tresti, ko pomislimo na minulo nevihto, na mraz in mokroto in - ali je tam sploh prostor za bivakiranje.
Začnemo vpiti, še Mima je pomagala. Mahamo z našimi baterijami. Čakamo na signale z lučko v steni, če se bo prižgal SOS znak. (Neverjetno, nismo imeli mobitelov = napisano za generacijo pet in več let.)

Lučka v steni ugasne.
Janez: u, jebenti, da jim ni padla dol?! 
Ni bilo odziva, zaskrbljeni se spravimo spat v upanju, da ravnamo prav, ker nismo obvestili GRS.

Pozabil sem kdo je bil tisto noč v steni. Nadja ni bila. Kasneje so tisti iz bivaka povedali, da so videli paniko v Tamarju in so hitro ugasnili svetilke ter mirno odspali/prebedeli noč.

Pred očmi imam Janezov nasmeh, ako bi to lahko prebral.

Miloš

 Miloš Križaj 

   

   

   

   

   

   

   

   

Image

 

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

ARHIV

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.