Išči

Arhiv

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Objavljalci

Authors

Arhiv

.

Slovenske novice - Tina Horvat: ... zrasla ob polenti in mleku 

ka.pzs.siLEGENDE SLOVENSKEGA ALPINIZMA
v Slovenskih novicah vsak ponedeljek v sodelovanju s Komisijo za alpinizem PZS.

Image
V velikanskih previsih v Dolomitih FOTO: Klavdij Mlekuž
Klavdij Mlekuž je eden naših najboljših plezalcev v šestdesetih letih prejšnjega stoletja V gore je začel zahajati kot pastirček na odročni planini, kjer so živeli kot v kameni dobi

MOJSTRANA • Alpinist in gorski reševalec Klavdij Mlekuž je eden od šesterice mojstranških veveric, znamenite skupine naših najboljših plezalcev v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Ime so si nadeli po zgledu izjemnih dolomitskih alpinistov – cortinskih veveric, v zgodovino alpinizma pa so se vpisali z drznimi podvigi v najtežjih domačih in tudi stenah Himalaje, Dolomitov in Centralnih Alp.

Kruh si je služil kot pastir

78-letni upokojeni metalurški tehnik je večino svojih aktivnih let oddelal v jeseniški železarni, na koncu kot programer priprave dela vzdrževanja v Jeklarni 2. Zadnja tri leta pred upokojitvijo je bil nadzornik v Triglavskem narodnem parku. Ves čas je bil in je še vedno aktiven tudi v Gorski reševalni službi (GRS) Mojstrana.

Po rodu je Primorec, rodil se je v Kalu-Koritnici pri Bovcu. Šele pri petih letih sta se z mamo preselila v Mojstrano, vendar je zaradi velike revščine v povojni Jugoslaviji še do svojega 15. leta živel pri starih starših na drugi strani gora. Tam je poletja preživljal kot pastir na planini Bala nad Bavšico in na planini Mangrt. Prav bivanje v tej odročni divjini ga je zaznamovalo za vse življenje. »Če danes gledam nazaj, je bilo kot v kameni dobi. Če bi danes otroke pošiljali na takšno delo na planino, bi se verjetno vsi zgražali. Trdo smo delali, molžo smo začeli že ob treh zjutraj, dežurni pa je moral sirarju pomagati do enih ponoči. Jedli smo le dvakrat na dan, in to polento in mleko. Za ležišča smo si morali s srpom nažeti travo in jo posušiti. Vode ni bilo, dežurni je moral vsak dan s snežišča pod Pihavcem prinesti sneg, s sekiro smo nasekali okoli 30 kilogramov ogromno kepo in jo v ovčji koži na hrbtu prinesli na planino. To vodo smo imeli za pitje, kuhanje in umivanje,« pripoveduje.

Kolo je v kosih prinesel čez mejo

Mladi pastirček je obhodil vse okoliške vrhove nad dolino Bavšice. Te gore so tako odročne, da tam še danes redko srečaš živo dušo. »Pa tudi težko dostopne so, a mene je tako firbec matral, da sem se po tistih strminah včasih kar za travo vlekel, da sem lahko prišel na vrh,« se smeje. Z enim od zaslužkov si je v Italiji kupil prvo kolo, ga v kosih prinesel čez mejo, nato ga je doma sam sestavil.

Pastirska služba je bilo odlično izhodišče, da postane alpinist. Ko se je pri 16 letih dokončno ustalil v Mojstrani, saj se je takrat vpisal v srednjo metalurško šolo na Jesenicah, je takoj postal član tukajšnjega planinskega društva, alpinističnega odseka in gorske reševalne službe. Najprej je s starejšimi alpinisti splezal nekaj lažjih smeri, kmalu je že vodil navezo po Slovenski smeri v Triglavski steni. »Nato sem leta 1960 spoznal Tineta Miheliča, ki je bil v Vratih kuhan in pečen. Kot študent je kar vse poletje preživel v Šlajmerjevem domu pri Jožu Čopu in ženi Mojci. Plezati z njim je bilo zelo lepo, saj je bil pravi užitkar in poet. Ko sva prišla na vrh kakšne smeri, sva se vedno ulegla na travne blazinice, saj bi bil po njegovem mnenju velik greh, če bi samo oddrvela v dolino. Z njim sem splezal tudi svojo prvo šestico.«

Edini še ima rdeč pulover

Image
Leto 1967 je bilo odločilno za nastanek mojstranških veveric. Takrat so namreč prvič obiskali Dolomite in v Severni steni Treh Cin splezali najtežje smeri tistega časa. Po vrnitvi domov jim je mama Janeza Brojana spletla podobne puloverje, kot so jih videli pri cortinskih vevericah. S ponosom nam pokaže edini še »preživeli« pulover z znakom veverice na rokavu, ohranil se je le po zaslugi njegove žene Ane. Ob tem še pove, kako jim je sploh uspelo premagovati najtežje smeri tistega časa. »Vedno smo v težke smeri vstopili štirje, saj smo obvladali reševalno tehniko. Če bi se komu kaj zgodilo, bi ga sami lahko spravili iz stene. Za plezanje previsov, kjer bi po padcu lahko samo nemočno obviseli, smo šli v bližnjo sotesko Mlačca in natrenirali tehniko samoreševanja s prusikom po vrvi,« razloži njihovo plezalno tehniko.

S svojimi izjemnimi vzponi si je priplezal vstopnico za Himalajo, in sicer je bil leta 1969 član tretje jugoslovanske odprave v Himalajo, na Anapurno 2. »Tam sem potem na višini 7100 metrov dobil višinsko bolezen s pljučnim edemom. Po tej odpravi sem ugotovil, da Himalaja ni zame,« nam pove.

Predan gorski reševalec

Plezanju v skali pa se seveda ni nikoli odpovedal, čeprav je po poroki, ob službi in skrbi za družino plezal nekoliko manj. »Takrat je bilo zelo malo prostega časa. Ob alpinizmu smo namreč bili tudi gorski reševalci in dejansko je šel ves čas za to. Reševalne akcije so bile zelo zahtevne, helikopterjev takrat še ni bilo. Ko se je zgodila nesreča, smo velikokrat vso noč reševali iz stene, nato pa šli naslednji dan v službo,« se spominja tistih dni. Klavdija Mlekuža tudi v zrelih letih ni zapustila ljubezen do gora. Iz zanj najlepše vasice na širnem svetu jo čim večkrat rad mahne v bližnje triglavske strmine, še posebno rad ima brezpotja. Včasih pa z veseljem potelovadi v ferati Grančiše nad njegovo hišo, katere težjo različico so seveda poimenovali prav po mojstranških vevericah.

Odličen smučar
Klavdij je bil tudi odličen smučar. Z Radom Koširjem, očetom Jureta Koširja, sta začela razvijati alpsko smučanje v Mojstrani in leta 1963 tekmovala na državnem prvenstvu, pozneje pa je z opravljenim izpitom za trenerja treniral mlade rodove. Že vse od začetka sodeluje pri pripravi tekmovanj v Planici in za Pokal Vitranc, kjer je bil zadnja leta vodja kontrol.

Slovenske novice, 20.09.2021
Mojstranška veverica zrasla ob polenti in mleku

Značke:
GL4

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

ARHIV

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.