Išči

Arhiv

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Objavljalci

Authors

Arhiv

Delo Skalašev v preteklem poletju

Jutro - Slavko Peršič: Kljub neugodnemu vremenu in razmeram so vedno podjetni plezalci in kulturni delavci tudi letos s pridom izkoristili čas in se pripravili na 20-letnico kluba

Tudi letos je šlo življenje v gorah mimo nas. Da ni bil obisk gora tako velik ko prejšnja leta, je krivo deloma planincem nenaklonjeno vreme, deloma pa je morala biti mladina zaposlena drugje. Ona mladina pa, ki je ostala doma in ki je imela časa na pretek, sil pa dovolj, je bila slabo zastopana pri plezalnih vzponih. Novih mladeničev, navdušenih za lepoto gora, podjetnih za nove činitve, nismo opazili na visokih vrhovih.
Morda tudi alpinistika nazaduje? Ne, saj letošnji poletni uspehi — novi vzponi in številne ponovitve težjih vzponov — kažejo, da gre alpinistika svojo razvojno pot naprej, morda nekoliko počasi, pa vendar s pozitivnimi uspehi. Mnogim je plezanje po gorah poleti le prepotrebna , vaja za zimske vzpone, pa tudi iskanje smeri za zimske pristope.

Letos preplezane nove smeri so uspeh že davno preizkušenih plezalcev. V JULIJCIH zaznamujemo šest novih vzponov, izmed katerih sta najtežja in najlepša vzpon po severozapadnem stebru Rogljice ter prečenje ostenja Velike Mojstrovke in Travnika. V mogočnem ostenju Škrlatične skupine, ki prepada v Krnico, leži med Dovškim Gamzovcem in Rakovo Špico značilen vrh. Rogljica imenovan na kranjskogorski Dolkova Špica na vratarski strani. Njena severozapadna stena je bila preplezana v letu 1933., dočim se njenega izrazitega osrednjega stebra ni še nihče lotil. Potem ko je dr. Kajzelj preplezal v družbi tovarišev izredno težavno steno v Rakovi Špici, je nameraval s tovarišem inž. Drofenikom plezati na Rogljico. Pod steno sta pričakala dne, toda dež ju je prepodil. »Rogljica je nedotaknjena in čaka na rojstvo«, je zapisal dr. Kajzelj. Po večletnem proučevanju smeri pripravah in čakanju ugodnega vremena, ki je nujno potrebno za tak zahteven vzpon, so se odločili odlični plezalci Brojan, Dimnik in Arih za naskok. Strme, gladke in izpostavljene plošče, izprani, nerazčlenjeni kamini so kljubovalno branili vzpon k vrhu. Klini so jedva našli razpok in za stope so morale služiti posebne zanke. Štedili so s časom in silami, kajti nepričakovano se je bližala nevihta in megla je že ovijala gornji navpični ter skrajno, skrajno težavni del stebra. Plezalsko tehnično izvežbani plezalci so še pred nevihto uspeli, šele v dolino grede jih je namočilo.
Tudi Urošu Zupančiču, ki je z Mariborčanom Vodebom in Cizlom poskušal preprečiti ostenje Velike Mojstrovke in Travnika, je nagajalo vreme tako, da je moral to prečenje izvršiti v dveh delih. Travniško ostenje prepada v velikih, belih, gladkih plateh proti Planici. Ozke, kratke in redke police često nehajo v gladki steni. V Travnikovi steni plezane smeri so vse zelo, oziroma izredno težavne. Tako je tudi smer omenjenih plezalcev zahtevala mnogo tehničnega znanja, poguma in spretnosti.
Ob zaključku planiškega ostenja od Mojstrovke proti Jalovcu se nahaja izrazit špik Mala Šita. Po grebenu z Jalovčeve škrbine sta jo prva preprečila Joža Čop in dr. Miha Potočnik.
V Martuljški skupini je bila preplezana (Joža Čop, dr. Potočnik, Korenini) severozapadna stena Malega Oltarja in obe obli kopi (»kupoli«), ki tvorita nad Grlom samostojen vršič. Isti plezalci so z gdč. Rajnerjevo prvi plezali po vzhodni steni na Spodnji Rokav in sestopili v Kotel pod Škrlatico.
S Široke Peči sta se spustila v krnico Za Široko Pečjo (»amfiteater«) dr. Škrlak in Čiro Kraigher po značilnem velikem kaminu, dokler ni postal previsen, nato iz njega v desno ven v jugovzhodno steno, in po njej v navedeno krnico. Vse kaže, da tod pred njima ni še nihče hodil.

V Grintavcih ni letos nobene nove smeri.
Poleti bo v gorah le malokdo pobral še preostalo peščico lavorik; tako v Julijskih kot v Grintavcih so rešene skoraj vse velike in lepe plezalske naloge, katerih rešitev je bila možna z danes dosegljivimi sredstvi in tehničnim znanjem. Dalo bi se izpeljati še nekaj smeri, a te so zelo dvomne in čakajo na izvršitev po povsem novih ljudeh, ki se bodo verjetno pojavili nepričakovano.
Toda število na novo preplezanih smeri ne more biti merilo za oceno razvoja alpinistike. To merilo nam daje skupno število plezalnih vzponov, kjer odločajo ponovitve kakovostnih smeri. Ravno v ponavljanju vzponov, ki je često težje ko izvedba nove smeri, se kaže v ljubezni do gor in v vzgoji skromnih, podjetnih in požrtvovalnih ljudi napredek. Redko so oni mladi, ki ponavljajo že preplezane smeri, a so le. In med temi mladimi vidimo v ospredju človeka, odličnega pravnika, šahista in športnika, ki svoj prosti čas posveča goram. To je pokojni dr. Jule Gobrovšek, kateremu je nesrečno nepojasnjeno naključje vzelo mlado življenje na Razorju, ko smo v njem že gledali bodočega odličnega alpinista. V kratki dobi svojega udejstvovanja v gorah je pokojni Jule preplezal dosti znanih smeri v naših stenah in grebenih.

Ponovitve v Julijcih so številne in lepe.
Mnogo se je plezarilo v Severni steni triglavski, kjer sta imeli Slovenska in Nemška smer največ obiskovalcev. Načrtno je plezal zlasti mladi akademik Uroš Baš s tovariši-akademiki več značilnih in zelo težkih smeri v tej steni: Nemško (Jugovo inačico — Okno), Bavarsko, katero so ponavljali tudi znani jeseniški plezalci, Gorenjsko in zapadni raz Triglavskega stebra. Preko tega stebra se je vzpel letos tudi Brojan z bančnim ravnateljem Rihtmanom s Sušaka, ki je že vrsto let gost v stenah naših gora. Fantje so »šrangali« v Steni dr. Potočniku, ki je hitel po nevesto na Triglav, kjer se je oženil. Cena odkupa od fantovskega življenja ni bila mala, pa tudi pot k cilju ne ravno kratka in lahka.
V severni steni Široke Peči sta po vzhodnem stebru (smer Uroša Zupančiča) plezali dve navezi: zagrebški akademiki in pa podjetni Mariborčani, ki vsako leto prebijejo nekoliko dni v naših gorah in so tudi letos bili na mnogih vrhovih, dasiravno so imeli precej neugodno vreme.

Poleg Špika in Martuljških Ponc sta bila letos dobro obiskana RIGLJICA in RUSICA tako po Jeseničanih kot po Mariborčanih. Plezalci so tedaj ugotovili, da je kota 1907 m, katera se v knjigi »Naš alpinizem« imenuje Rigljica, v vojaški specialki pa Rusa Peč, neznačilen vrh v tem grebenu Špikove skupine. Rigljica naj bi bila prav za prav kota 2074 m, ki ima v »Našem alpinizmu« ime Rušica, v vojaški specialki pa ime Rigljica. Izrazit pa je vrh 1896 m, ki leži severovzhodno od kote 2074 m in ki bi utegnil imeti pravilno ime Rušica. Že dr. Tuma je zapazil tu zamenjavo v imenih vrhov in jih je v »Imenoslovju Julijskih Alp« označil: 1907 m Rigljica, 2074 m Rušica, 1896 m pa Šiljica. Morda imajo le prav plezalci, ki so te vrhove obiskali z zanimanjem.

Severna stena Rjavine še vedno kljubuje in čaka zmagovalca. Letos so jo poskušali preplezati trije tehnično zelo dobro izurjeni plezalci, pa so se ji morali umakniti. Lepo število plezalcev je bilo tudi v severni steni Cmira.

Svet okoli Rokavov pa je tudi letos privabil številne goste, ki so uživali na teh samotnih vrhovih.

V GRINTAVCIH zapazimo živahno udejstvovanje ljubljanskih Skalašev, zlasti Krča, Grabnarja in Babinka. Največjega obiska so bile deležne stene vrhov nad Jezerskim. Tu so stene, ki so enakovredne onim v Julijcih in v njih si je poleg imenovanih še kaka desetorica, po večini domačinov utirala svojo pot. S pogumom in spretnostjo so plezali severno steno Zdolške Škrbine, severovzhodno in severno steno Grintavca, severno steno in severozapadni greben Kočne, severozapadno steno Dolgega Hrbta, ostenje Oltarjev in ostenje Skute. To ostenje so obiskali letos tudi znani jeseniški plezalci. Ljubljančanom so pač bližji vrhovi okoli Kamniške Bistrice. Tu so plezali Zeleniške Špice, ostenje Brane, stene Planjave, lepe in težke smeri v Kalški gori in Kočni, greben Rinka — Skuta, severni raz Turske gore in južno steno Mrzle gore. Grintavci trpijo na obisku, ker mogočni Julijci močneje vabijo. Tako so ljubljanski Skalaši, katerih število se je v zadnjih dveh poletjih pomnožilo z dobrimi plezalci, delovni v obeh pogorjih. Tem mladeničem svojska pota v gore niso samo v razvedrilo. Plodove svojega kulturno-alpinističnega udejstvovanja bodo pokazali javnosti v zimskih mesecih ob 20- letnem Jubileju življenjskega razvoja T. k. »Skale« — dela za naše gore ta našo zemljo slovensko.
Dela je pa v gorah še mnogo. Dosti je tu prostora za vsakogar, ki v resnem delu išče razvedrila in si obenem krepi telo in duha.

Slavko Peršič
Jutro, 25. november 1940
 

25.11.1940

dLib.si

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

ARHIV

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.